-
Tatica identitete
Jason Bateman igra uslužbenca neke korporacije, koristnega idiota ameriškega sna, ki se mu na lepem zgodi nekaj srhljivega: ne le, da mu nekdo s kartice pobere ves denar, ampak mu ukrade tudi identiteto. Kdo je storilec? Kapitalizem? Prosti trg? Ne, pač pa frivolna, poskočna, dekadentna debeluška (Melissa McCarthy), white trash, ki počne le to, kar počne kapital – medtem ko spi, se redi. Jasno, na tuj račun. Tatica identitete uči, da je kapitalizem zabaven, toda pod pogojem, da se z njim ne poročiš.
-
Barbara
Če se vam zdi, da je film noir umrl ali pa zamrl, potem morate vedeti, da še vedno živi zelo dobro, in sicer v nemških filmih, recimo v filmih Christiana Petzolda (Jerichow, Yella, Toter Mann, Notranji mir), ki je zdaj, z Barbaro, pokazal, da je rojen tudi za ekranizacije hladnovojnih trilerjev Johna le Carréja.
-
Marley
Ko je Bob Marley umrl, je izgledal kot 36-letni starček, zato ni čudno, da se mu je tako mudilo – do šestintridesetega leta, ko ga je izdala njegova »leva polovica«, je moral preseči vse tiste otroške »bolezni« (revščina, mešanec, outsider), napisati in posneti vse tiste regijaške hite, prepotovati vse tiste odre, pofukati vse tiste bejbe, pokaditi vse tiste džojnte, odigrati vse tiste nogometne tekme, preigrati vse tiste rastafarijanske rituale, dobiti vse tiste ideološke bitke (na odru je spravil vodji obeh jamajških frakcij) in preživeti vse tiste mučeniške trenutke (poskus atentata), da bi v šestintridesetih letih storil tisto, za kar bi drugi potrebovali devet življenj. In tale doku lepo pokaže, zakaj je delal tako, kot da bo živel le 36 let. Ostali so delali tako, kot da bodo živeli devetkrat dlje, zato zdaj nastopajo le kot pričevalci, ki so veseli, da so bili lahko zraven.
-
Na cesti
Ko si na odprti cesti, ne iščeš raja, kjer bi se ustavil in ustalil, ker veš, da ni nič bolj enoličnega od raja. Zdi se ti, da bi lahko vse življenje preživel v avtu, ne da bi kam prišel. Cilj ni, da kam prideš, ampak da se giblješ. Brez misli na korist ali dobiček. To je odprta cesta.
-
-
Hvala za Sunderland
Spomnite se prizora iz Leonejevega eposa Bilo je nekoč v Ameriki, v katerem gredo fantje, še otroci, k cipi, tudi najmlajši med njimi, ki mora v zameno za »tisto« prinesti smetanov kolač, potem pa sedi pred vrati, izmenično pogleduje proti smetanovemu kolaču in vratom, na koncu pa raje poje smetanov kolač.
-
Ameriški Karl Marx
Na ameriških lestvicah bestselerjev lahko zdaj že dlje časa vidite knjigo Killing Kennedy. Po naše: Umor Kennedyja. Ali še bolje: Ubiti Kennedyja. Na teh lestvicah pa najdete tudi knjigo Killing Lincoln. Po naše: Umor Lincolna. Ali še bolje: Ubiti Lincolna. Obe knjigi – tako knjigo o atentatu na demokratskega predsednika kot knjigo o atentatu na republikanskega predsednika – je podpisal Bill O’Reilly, razvpiti TV-voditelj, ki delo združuje na kanalu FoxNews. Jasno, FoxNews je zelo konservativen, prorepublikanski, proteapartijski, pronativističen, ultrapatriotski. In tak je tudi O’Reilly.
-
Lovca na čarovnice
Tommy Wirkola, ki nas je pred nekaj leti presenetil z lucidno, groteskno invazijo nacističnih zombijev (Dead Snow), se je s tole brzostrelno akcijsko predelavo pravljice o Janku in Metki, ki sta po novem lovca na čarovniške glave (Jeremy Renner & Gemma Arterton), stegnil v Hollywood, kjer patetično, naravnost groteskno podleže upehanim, diabetičnim, že davno smrtno zadetim klišejem, ki se jih oprime s tako kopistično vnemo in tako smrtno resno, da njegov »mračni« fantazijski epos, ki ne izkoristi niti vseh tistih travm niti samega incestnega potenciala, izgleda le kot silhueta osmega nadaljevanja Nevidnega zla, ki sreča ropot devetega nadaljevanja Podzemlja.
-
Nesrečniki
Vprašanje, zakaj Hollywood v mjuzikle tlači igralce, ki ne znajo peti, bi si lahko zastavili že pri mjuziklu Mamma Mia! (Brosnan!), zdaj, pri Nesrečnikih, pa bi ga lahko le hrupno ponovili, še toliko bolj, ker po štiklu »I Dreamed a Dream«, zgodnjem vrhuncu, ki ga odpoje uboga Fantine (Anne Hathaway), nadaljevanje tega dolgega mjuzikla zveni le kot antiklimaks (in to kljub temu, da njeno hčer potem igra Amanda Seyfried, ABBA-girl, ki bi lahko materin hit mirno dopolnila s štiklom »I Have a Dream«).
-
Gangsterska enota
Gangsterji so se vedno radi zabavali. Hej, so si rekli, če smo že ravno obsojeni na smrt, če je krogla proti nam že ravno izstreljena, če že ravno živimo na sposojenem času, potem vsaj uživajmo! Zato so zavzeli Las Vegas.
-
Zadnja bitka
Comeback Arnolda Schwarzeneggerja, nekdanjega governatorja Kalifornije, ki se je zavzemal za tršo politiko priseljevanja in ki so mu protestniki potem vzklikali, hej, pa saj si tudi ti priseljenec, se ne bi mogel zgoditi v ironičnejšem filmu.
-
Seanse
Če ste videli Vojakovo vrnitev (1978), film o mentalnih in fizičnih posledicah vojne (vietnamske, se razume), potem se gotovo spomnite, da se je na koncu vse skupaj zvedlo na vprašanje, ali lahko paralizirani vojni veteran (Jon Voight), invalid, priklenjen na voziček, bolje spolno poteši žensko (Jane Fonda) kot njen mož (Bruce Dern), vojni heroj, ali lahko torej ženska s paraplegikom doživi orgazem, ki ga s svojim možem ne more.
-
Umetnost javnega klečeplazenja
Janez Janša lahko svojo kariero vloži v pisemsko kuverto in jo pošlje Lanceu Armstrongu – ali pa mu jo tvitne.
-
Ledeni zmaj
Mik (Philip Olsson), 11-letni fant iz Stockholma, rad zahaja v muzej naravne zgodovine, kjer ga najbolj fascinirajo kiti. Ostareli oskrbnik muzeja ga pouči, da se je kit verjetno razvil iz psa. Mik ga le začudeno gleda. »Poglej njegov penis!«
-
Film 43
Spomnite se komedije Nori na Mary, v kateri je Cameron Diaz obtičala s spermo v laseh. Ne med seksom, ampak na suho. To je bilo obenem odvratno in smešno: odvratno je bilo zato, ker se je to zgodilo na suho, ne med seksom, ne potemtakem v svojem »naravnem« okolju, smešno pa je bilo zato, ker ni vedela, da ima v laseh spermo. Kaj je moški ekvivalent tega? Kaj je moški ekvivalent sperme, ki visi z las? Moda, ki visijo z vratu!
-
Lincoln
Spielbergov Lincoln, za katerega se je že vnaprej vedelo, da bo monument, ki potrebuje nekaj pojasnil, je lani dobil dva uvoda. V filmu Abraham Lincoln proti zombijem, tipični vidiotski B-veselici, je Lincoln med državljansko vojno pobijal zombije, »okužene« vojake konfederacije – vojsko konfederacije, ki se je borila za ohranitev sužnjelastništva in odcepitev sužnjelastniških držav, je okužila »bolezen«.
-
Vsi se imenujejo Fernandel
Leto 1988 je bilo mučno, turobno, napeto, nevarno: zaprli so Janeza Janšo, zgodila se je Roška, ljudstvo je vstalo, sen o demokraciji je začel koketirati s »tisočletnim snom«. In to je preglasilo vse ostalo. Tudi slovenski film, ki pa je imel o vsem skupaj ločeno mnenje: rešitev je videl v begu. Slovenija je bila leta 1988 dežela, v kateri se je končno ustavil vlak zgodovine (če kdaj, potem prav leta 1988 ni bilo razloga za beg iz Slovenije), toda slovenski filmi so jo videli kot deželo, iz katere je treba zbežati, kot deželo, v kateri nagrobni spomeniki plešejo z vrtnimi palčki. V Maji in Vesoljčku, fantazijski komediji, namenjeni bolj ali manj otrokom, ste imeli malo Majo, ki hoče drugam, na boljše, na tuj planet, med zvezde, toda potem zvezde – v obliki Gubanguja, njenega vrstnika, slovenskega Itija – pridejo k njej, v Slovenijo. V mjuziklu Poletje v školjki 2 so pootročeni najstniki – nihče v tem filmu ne pije, kadi ali preklinja, kaj šele, da bi užival kake substance ali pa mislil na seks! – zbežali v ples, inovator, ki je v Odpadniku, samoupravnem trilerju, delavce pozival k štrajku, je zbežal v norost, v zadnji epizodi omnibusa P.S., naslovljeni Beg, pa je pobegli kipar ugotovil, da je obsojen le na izdelovanje nagrobnih spomenikov in vrtnih palčkov.
-
Let mrtve ptice
Slovenski politiki so bršljan Slovenije. Če hočete vedeti, kaj je narobe s slovensko politiko, potem preberite dobro, staro, še predvojno Pugljevo novelo Pokojnik, v kateri mož koketno ženo odpelje v kavarno, toda žena ne more iz svoje koketne kože, zato se začne takoj spogledovati z nekim gostom, kmalu zatem pa ga celo povabi k mizi. Mož – ves zgrožen – ji reče, naj počaka vsaj toliko, da umre. In res – mož čez čas umre. Ženska, zdaj vdova, se poroči z moškim, s katerim se je spogledovala v kavarni, toda ko jo ta odpelje v kavarno, začne takoj koketirati z drugimi moškimi. Zgodba se ponovi. In ponavlja se lahko v nedogled. Tako kot v slovenski politiki. Slovenske politične elite so le še varljivi stroji za spogledovanje. Pugljeva junakinja se spogleduje z moškimi, ki so na tem, da umrejo, potemtakem z moškimi, ki so živi le še zato, ker ne vedo, da so že mrtvi, z živimi mrtveci, hja, zombiji. In slovenske politične elite ji sledijo, toda ne v smislu, kot zombije razume SDS.
-
Brez nadzora staršev
Billy Crystal je bil nekoč – pred stotimi leti – zabaven in duhovit, toda zdaj – sto let kasneje – še vedno prodaja isti humor, iste vice, tako da spominja na ostarele komike, ki hvaležna ušesa za svoj arhaični, retro humor najdejo le še v domovih za ostarele in letoviščih za upokojence. To, kar je vžgalo pred stotimi leti, vžge le še tam.
-
Teksaški pokol z motorko 3D
Hooperjev Teksaški pokol z motorko (1974), ki je že dobil serijo nadaljevanj, rimejk in potem novo serijo nadaljevanj, je zdaj dobil še en rimejk, ki pa vztraja, da je direktno nadaljevanje Hooperjeve kultne klasike, saj na začetku postreže celo z venčkom prizorov iz Hooperjevega originala, toda to so obenem tudi najboljši prizori tega rimejka, v katerem je ravno toliko logike, da Heather (Alexandra Daddario) podeduje hišo najbolj slavne teksaške kanibalske družine, in toliko nelogičnosti, da Leatherface postane njena kri, in to več kot le v enem smislu, tudi tistem, ki jo spremeni v Heatherface.
-
Prelomnica
Prelomnica, v kateri študent medicine (Samo Ravnikar) rešuje brata, ki se je zadolžil pri lokalni mafiji, je slovenski film, ki ni le negledljiv, ampak neodrešljiv. Povsem in scela, od začetka do konca. Obenem pa je tudi povsem in scela nebogljen – tako nebogljen kot dojenček v rokah kanibala ali pa kot dežnik na obdukcijski mizi.
-
00.30 – Tajna operacija
»Kdo si pa ti,« vpraša direktor Cie, vodja vseh tistih mož, ki za zaprtimi vrati možujejo o vojni proti terorju in njeni ultimativni tarči – Osami bin Ladnu. Odgovor: »Jaz sem prasica, ki je našla to lokacijo.« Lokacija je kakopak ultimativna: utrjeni kompleks v pakistanskem Abbottabadu, kjer naj bi se skrival bin Laden.
-
Django brez okovov
Django brez okovov je reimaginacija Djanga, slovitega špageti vesterna, ki ga je leta 1966 posnel Sergio Corbucci in ki se je začel nepozabno: Django (Franco Nero), apokaliptični angel maščevanja, veteran secesijske vojne, pešači čez umazano, blatno pokrajino, za sabo pa – ob štiklu Luisa Bacalova – vleče krsto. S tem uvodnim prizorom ne moreš tekmovati.
-
Blokada
Andrea: A je vse v redu?
Poga: Je, je, tudi zgoraj je mir.
Andrea: Zgoraj ni miru.
Poga: Bil sem zgoraj.
Andrea: Tudi jaz sem bila zgoraj, zato pravim, da zgoraj ni miru.
-
Ljubezen
Če ne bi vedeli, kdo je Michael Haneke, pa bi vam zdajle pokazal njegove prejšnje filme, recimo Sedmi kontinent, Bennyjev video, Funny Games, Učiteljico klavirja, Skrito in Beli trak, bi rekli: uf, kakšen nihilist!
-
Ana Karenina
Tolstojeva Ana Karenina je dobila že množico ekranizacij, kar govori o obsedenosti s kaznovanjem ženske, prešuštne Ane Karenine, velike grešnice – vsi so pač uživali v njenem skoku pod vlak. Tega se niso nikoli naveličali.
-
Dobrodošli v letu nič
Dimitrij Rupel je nedavno rekel, da je med protestniki zaznal tudi take, ki bi radi Slovenijo vrnili v »izrabljeni sistem«. Problem je seveda le v tem, da tudi zdajle živimo v očitno povsem »izrabljenem sistemu«. Slovenci namreč protestirajo prav zato, ker imajo občutek, da živijo v najbolj izrabljenem sistemu izrabljenih sistemov, ki jih pelje nazaj, v leto nič.
-
Samova pustolovščina 2
V tejle belgijski animaciji ni nič lucidnega ali presežnega, kaj šele izvirnega, saj zgodba o dveh atolskih želvah, ki obtičita v dubajskem akvariju (izkoriščanje! teror! kapital! deregulirani trg! šejk! turisti!), od koder skušata na vsak način zbežati, izgleda le kot garažna verzija Iskanja malega Nema, začinjena z obveznim svarilom, da je treba naravo pustiti pri miru, ne pa je tlačiti v akvarije – v nasprotnem primeru bodo Belgijci o tebi posneli animirani film!
-
Mali volkodlak Dolfi
Če nočete, da bi se vaš otrok strpnosti in lepot drugačnosti učil le pri Disneyju, potem mu pokažite tole razigrano, povsem neškodljivo nizozemsko moralko, v kateri Dolfi – blond najdenček – pri sedmih mutira v plišastega volkodlaka, kar je seveda lepa priložnost, da na lastni koži izkusi, da ima drugačnost resda svoje maluse, a tudi svoje bonuse, ki se raztezajo od samopreskrbnega goltanja živih piščancev, uglašenosti s polno luno in hitrega plezanja do necenzuriranih nočnih potepanj in seksapila.
-
Nateg in pol
Scenarij za Nateg in pol sta napisala brata Coen. Vau! To je za ta film vsekakor plus. Toda obenem je to minus. Zakaj? Ker si takoj zastavite neizogibno vprašanje: zakaj ga brata Coen potem nista tudi režirala?
-
To so 40
To so 40 je komedija. Ker pa je to komedijo posnel Judd Apatow (40-letni devičnik, Napumpana, Komiki itd.), se začne z divjim seksom, ki je, kot vedno, vir komedije. Seks je komedija.
