-
Zaklonišče
Če ste kdaj gledali stare ameriške hladnovojne vzgojno-propagandne dokumentarce, s katerimi so panične Američane učili, kako se zaščititi v primeru sovjetskega atomskega napada, potem si lahko živo predstavljate, kaj se dogaja v glavi Curtisa (Michael Shannon), družinskega človeka iz ruralnega Ohia, ko se začne nebo temniti, ko začne padati umazani, kisli dež, ko začne treskati, ko začnejo strele izgledati kot »znamenja« in ko ga začnejo tlačiti moraste sanje, paranoidne vizije bližnje apokalipse.
-
Zapiti dnevnik
Tisti, ki so poznali ameriškega novinarja Hunterja S. Thompsona, so rekli, da česa tako čudaškega in odbitega, tako živčnega in intenzivnega, tako agresivnega in paranoidnega, tako žaljivega in pikaresknega, tako apokaliptičnega in nagonskega, tako zabavnega in ciničnega, tako matadorskega in karizmatičnega, tako furijastega in pretiranega, tako teatraličnega in neudomačljivega še niso videli, toda vsi so hoteli pisati kot on. Vsi so hoteli pisati bizarno, divje, eksplozivno in nebrzdano.
-
Konec evropskega sna
Za revolucijo morajo razmere dozoreti. Tako je govoril Marx. In potem je čakal, da bodo razmere dozorele. Nekajkrat se je zdelo, da so dozorele, a do revolucije potem ni prišlo. Razmere pač niso dovolj dozorele. Čakal je in čakal, a ni dočakal.
-
Podzemlje: prebujenje
In vi ste mislili, da so problem vampirji in volkodlaki – ne, problem je človeštvo. V prvih treh delih Podzemlja, ki je poletelo leta 2003, ste gledali vojno med vampirji in volkodlaki – med dvema »klanoma«, no, med dvema fanatičnima, karizmatičnima, krvoločnima družinama. Konflikt je bil šekspirjanski, toda podžgan s tempom računalniških igric, baletnim vizualnim dizajnom Matrice in usnjenim, neogotskim, vampirskim seksapilom Kate Beckinsale, nove akcijske junakinje, pri kateri ste se vedno bali, da jo bo borilni, destruktivni gusto tako prevzel in tako ponesel, da bo prebila scenografijo in padla v drug film, recimo v Nevidno zlo, akcijsko franšizo, ki jo pilotira Milla Jovovich.
-
-
Grivasti vojak
Ko gledate Grivastega vojaka, imate občutek, da ga je Steven Spielberg posnel za tiste, ki sta se jim zdela Reševanje vojaka Ryana in Schindlerjev seznam, njegova filma o II. svetovni vojni, preveč brutalna, preveč krvava in preveč sadistična. Ali bolje rečeno: Grivasti vojak je vojni film za tiste, ki ne marajo vojnih filmov.
-
Marčeve ide
Če ste opazovali slovensko predvolilno kampanjo in povolilno licitacijo, ki je itak izgledala kot nadaljevanje predvolilne kampanje, potem ste videli politično korupcijo, zvijanje demokracije, manipuliranje, šikaniranje in izsiljevanje, dvojne in trojne igre, umazane trike, igre moči, zakulisne kupčije, taktiziranje, nenačelnost, oportunizem, egoizem in cinizem. Ironija je v tem, da so vsi ti politiki obljubljali, da vam bodo izboljšali življenje – in seveda, da bodo spremenili svet. Ironija je precej hujša, če se niste vprašali: ali lahko kateri izmed teh politikov izboljša naša življenja?
-
Houston, težave imamo!
Američani so se na Luni izkrcali s pomočjo tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa – Tito ga je Kennedyju prodal leta 1961, v zameno pa dobil ogromno denarja, s katerim je Jugoslavija v šestdesetih letih prešla v obdobje razcveta. To je premisa dokudrame Houston, We Have a Problem!, ki naj bi jo posnela Žiga in Boštjan Virc – triminutni napovednik za njuno šokudramo si je na spletu prvi teden ogledalo že več kot 600.000 ljudi, okrog 250.000 ljudi pa si ga je ogledalo že prvi dan. Kar je ogromno, še zlasti, če pomislite, da je šlo bolj ali manj za kost, s katero sta skušala pritegniti potencialne investitorje. No, odziv je bil tako silovit, tako evforičen in tako globalen, da lahko rečemo le: testna projekcija je uspela.
-
Sneg na Kilimandžaru
V filme se je spet vrnil razredni boj. A da se razumemo: boj med razredi, ne pa boj med pripadniki istega razreda. Tega razrednega boja je bilo v filmih vedno dovolj – pripadniki istega razreda so bili drug drugemu pes. Zdaj pa so pripadniki istega razreda končno spregledali, da so izkoriščani in da jih izkoriščajo drugi, višji razredi. Problem so višji razredi, ne pa pripadniki tvojega razreda. Kar seveda pomeni, da junaki odkrivajo razredno zavest – in razredno solidarnost.
-
Obuti maček
Ko ste že mislili (in upali), da je DreamWorks izčrpal serijo o Shreku, jo izcuzal in odpisal, je iz nje skočil Obuti maček, mušketirski lik, ki je – z glasom Antonia Banderasa – debitiral v Shreku 2. Obuti maček je namreč sequel serije o Shreku in obenem prequel, saj nas odpelje v sirotišnico, v kateri je zrasel Obuti maček, ki ga obtožijo zločina, s katerim pa dejansko nima nobene zveze, tako da zdaj, v »sedanjosti«, še vedno išče načine, da bi dokazal svojo nedolžnost in rešil svoj ugled, kar ga pripelje v situacije, v katerih se je nekoč znašel Banderas, bodisi v Zorroju ali Desperadu.
-
Tihotapci
Islandci so pred štirimi leti posneli akcijski triler Reykjavik-Rotterdam, v katerem nekdanjega tihotapca, ki se posveti družinskemu življenju, potegnejo nazaj v tihotapsko shemo – hja, na last job. Akcijski triler? Islandci? Mar jih ni skoraj sedemkrat manj kot Slovencev? Koscenarist te žanrske delikatese je bil Arnaldur Indriðason, islandski pisec kriminalk, eden izmed kraljev sodobnih »skandinavk«, prevajan v vse svetovne jezike, tudi v slovenščino.
-
Izlet
Slovenci so svetovni popotniki, ekstremni športniki, maratonci, alpinisti, sprehajalci, pohodniki – gibalci. Komaj čakajo, da se premaknejo. Toda slovenski filmi so vedno tako statični, tako negibni, tako mrtvi. Vedno so tudi bili. Vedno so komaj čakali, da se ne premaknejo. Gibanje so slabo prenašali, če ne že kar sovražili.
-
Ljubim te – jaz tebe tudi ne!
Ko je Gregor Virant rekel NE Zoranu Jankoviću, so se vsi le začudeno vprašali: kaj se je zgodilo? Kaj je pa to? Kaj je bilo sploh to, kar se je odvrtelo pred našimi očmi? Kaj smo videli? Kaj se je torej zgodilo? Nič, zgodilo se je to, kar se je leta 1910 zgodilo v Chicagu.
-
Angleška pita
Grčija morda ni seksi, toda štirim deviškim tinejdžerjem iz južne Anglije, ki se utapljajo v dolgčasu in neuslišanosti, že na daleč diši po seksu, zabavi, pijači, seksu, zabavi, pijači, seksu. In še enkrat seksu. Grčija je orgija! Dekadenca! Superhudo! Mental! Vukojebina, v kateri živijo, je eno samo poniževanje – sošolke jih nočejo, starši jih žalijo. Ne le da izgledajo kot najslabši možni izgovor za »boy band« – taki, kot so oni, običajno v slasherjih končajo med prvimi žrtvami maskiranega psihopata. Čas je, da spokajo v Grčijo, toda ko pridejo tja, pristanejo v apartmaju, ki izgleda kot dopolnilo tistega »najslabšega stranišča na Škotskem«, o katerem je pel Trainspotting, in kot parodija stereotipov o grški stvarnosti – vse je razsuto, postano, dotrajano.
-
Le Havre
Če ste videli Sekula-Burchev dokumentarec Pozabljeni prostor, potem veste, da so kontejnerji motorji globalizacije, motorji neoliberalnega kapitalizma: kontejnerji so znižali vse stroške, tudi stroške delovne sile, s čimer so jo zlagoma povsem razvrednotili in deklasirali. Kontejnerji, pošastni simboli kapitalistične učinkovitosti, racionalnosti, ekonomičnosti in reda, so ustvarili nered in socialne katastrofe – svet so destabilizirali. Množice deklasirancev, ki se zgrinjajo v favele in slume, in množice beguncev, ki se tihotapijo na Zahod, so žrtve kontejnerjev.
-
Igre moči
Gotovo se spomnite zgodbe o tem, kako so Napoleona – politično »pošast« – zaprli na Elbo, otok, ki leži ob italijanski obali. Nekateri – recimo Avstrijci – so načrtovali celo njegovo likvidacijo, a so si potem premislili, medtem ko so Rusi grozili, da bodo »pošast« osvobodili, če njihovim ozemeljskim zahtevam po Poljski ne bodo ugodili. Napoleon – povsem odsoten in paraliziran, ves ponižan in interniran – je bil še vedno žeton v evropskih igrah moči. Vsi so se ga bali – in drug drugega so strašili z njim. Ostali so imeli mogočne vojske in orjaške proračune, Napoleon pa je imel le prgišče služabnikov in kuharja, toda to je bilo dovolj, da je bil strah in trepet, jeziček na tehtnici, player. Pokeraško rečeno: v rokah ni imel ničesar, pa je kljub temu sodeloval v veliki politični partiji pokra.
-
Ženske iz šestega nadstropja
Film Ženske iz šestega nadstropja, postavljen v leto 1962, je razredna farsa, ki pa je tako mehka, fantazijska in ziheraška, da misli, da ima rob – kot da bi se ustrašila svoje lastne premise, ostane na varni strani razredne napetosti. Napetosti so tu le seksualne. Jean-Louis Joubert (Fabrice Luchini), premožni borzni posrednik, tipični pariški buržuj in družinski človek, na lepem odkrije diskretni šarm šestih španskih služkinj, ki živijo nad njim. Vsaka ima svojo žalostno zgodbo, vse so slabo plačane, vse so v Francijo prebegnile pred Francovim režimom, vse so temperamentne, poskočne, optimistične, tople in nesebične, polne življenja, čudno žive in vitalne – María (Natalia Verbeke) je celo tako lepa, mlada in seksi (chica jamon!), da ga začne vidno vzburjati. Flamenco! Ja, Jean-Louis, še malo prej ves zapet, rigiden in mrtev, čudežno oživi. Naloga delavskega razreda je, da zabava in osrečuje oligarhijo – da ji torej vrača elan in joie de vivre.
-
Jack & Jill
Al Pacino na koncu reče: »To sežgi! Tega ne sme nihče videti! Uniči vse kopije!« S tem meri sicer na reklamo, ki jo posnamejo v filmu Jack & Jill, toda lahko bi meril tudi na sam film. Tega res ne bi smel nihče videti. Adam Sandler je verjetno poklical Pacina: »Hej, Al, imam genialno idejo. Filmu bo naslov Jack in Jill. Trik je v tem, da bom oboje jaz – Jack in Jill!« Moški in ženska? »Točno, jaz bom Jack in njegova dvojčica, Jill.« A, kul – ljudje bodo za ceno ene vstopnice dobili dva Adama Sandlerja. In kaj bom jaz? »Ti boš Al Pacino.« Bom igral samega sebe? »Tako je! Drugi so že pristali.« Kdo? »John McEnroe, Shaquille O’Neal, Johnny Depp. Naj nadaljujem?« Kje je Tom Cruise? »Nadomešča ga Katie Holmes.« In kaj bom počel? »Zatreskal se boš vame.« V Jacka? »Ne, v Jill.« Okej, potem pa pridem. Ko boste to videli, si boste rekli: je to res ali le sanjam? Sandler in Pacino sta očitno mislila, da o tem sanjate.
-
Kuhati zgodovino
Ljubezen gre skozi želodec – tako je naslov popularnega kuharskega šova zakoncev Novak. Naslov češkega dokumentarca Kuhati zgodovino, v katerem vojaški chefi razkrivajo recepte, s katerimi so nahranili vojske (od Hitlerjeve do Titove), pa bi se lahko povsem mirno glasil: Vojna gre skozi želodec.
-
Muppetki
Ker živimo v času rebootov, so na vrsto za reboot prišli tudi Muppetki, lutkasti junaki varietejskega Muppet šova, globalnega TV hita, ki ima kontrakulturne korenine – Muppetki, ki jih je kreiral Jim Henson, so namreč prvič zablesteli v TV seriji Sesame Street, ki je vzletela leta 1969 in ki je bila produkt flower-power filozofije: otroke je mojstrila v strpnosti in altruizmu, nematerializmu in nenasilju, spoštovanju drugačnih in raznolikosti ter ljubezni do okolja. Konservativci so serijo odkrito prezirali in obenem svarili pred njenimi škodljivimi vplivi, toda raziskave so pokazale, da imajo otroci, ki serijo gledajo, v šoli boljše ocene od otrok, ki serije ne gledajo.
-
Parada
Ker so gejevske parade ponosa v Srbiji tabu, potemtakem nekaj nezaželenega, nepriporočljivega, prepovedanega in tako rekoč smrtno nevarnega, je Srdjan Dragojević, režiser filmov Mi nismo angeli, Rane in Lepe vasi lepo gorijo, sklenil, da priredi svojo parado ponosa – Parado, v kateri gejevski aktivisti ne morejo dobiti policijske zaščite za parado ponosa, pa jim potem na pomoč priskoči Limun (Nikola Kojo), junak balkanskih vojn, vojni kriminalec in povojni dobičkar, nacionalist, šovinist in patriot.
-
Finančne elite: Leto 2011 ni bilo leto večine, amapk leto manjšine
Osebnost leta 2011 ni protestnik, ki pravi »Jaz sem 99 %«, ampak njegov manihejski nasprotnik – 1 %. Tisti 1 %, ki poseduje in obvladuje večino družbenega bogastva. Tisti 1 %, ki je okupiral kapital. Tisti 1 %, ki je ugrabil družbo. Tisti 1 %, ki je kapitalizem predelal v svoje zasebno orodje – v svoj zasebni sistem. Tisti 1 %, ki pravi, da je prosti trg pravičnejši od demokracije. Tisti 1 %, ki se stalno obnaša tako, kot da je v večini. Tisti 1 %, ki privatizira dobičke in podružblja izgube. Tisti 1 %, ki se ima za nepogrešljivega, najbolj racionalnega, najbolj vizionarskega in najbolj preroškega. Tisti 1 %, ki misli, da se zgodovina z njim konča. Tisti 1 %, ki je prevelik, da bi smel propasti.
-
Barack Obama
Leto 2011 je bilo za Baracka Obamo leto težav – ameriško gospodarstvo se pobira zelo počasi, rasti ni, brezposelnost je visoka. Težave so še hujše, če pomislite, da se začenja predvolilno leto in da je slaba ekonomija najbolj udarila prav industrijske države, Pensilvanijo, Ohio in Indiano, potemtakem tiste, v katerih je Obama leta 2008 zmagal. Brez osvojitve teh držav ne bi postal predsednik.
-
Sherlock Holmes: Igra senc
Igra senc – nadaljevanje Sherlocka Holmesa, ki je najslovitejšega rezidenta londonskega Baker Streeta prelevil v bondovskega kung-fu die-hardista – ve, kdaj se dogaja (leta 1891), obenem pa se tudi zelo dobro zaveda, kdaj je bila posneta in kdaj se bo tržila: v času vojn, terorja, džihadizma, bombnih atentatov, globalnih napetosti in anarhističnih »groženj«.
-
Alvin in veverički 3
Že tretjič nas skušajo prepričati, da so veverice, ki piskajoče, cvileče pojejo, blazno kul – da je torej piskanje isto kot šarm. Rekli boste: naj že izginejo na kak samotni otok! In natanko to se zgodi: Alvin in veverički namreč – jasno, v družbi Jasona Leeja in Chipettes – po krajšem križarjenju obtičijo na samotnem otoku, kjer potem piskajo vse štikle, ki se rimajo na Survivor in Bad Romance. Vidite, izgon na samotni otok ne zadošča. Sporočilo Alvina in veveričk 3, napol animiranega filma, je tako kot sporočilo večine animiranih filmov: bodi to, kar si! In čas bi že bil, da veverice postanejo to, kar so – da torej nehajo peti. In piskati. Veverice ne pojejo, ne.
-
Dekle z zmajskim tatujem
Če ste se pred nekaj leti vozili po Italiji, ste na vsakem vogalu zagledali skladovnice Larssonove trilogije Millenium. Na črpalkah so imeli skladovnice ponavadi kar na treh koncih. Potem je vse to bušnilo tudi k nam. Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo. Vmes so trilogijo, ki je postala globalni bestseller, ne, superseller, ekranizirali, lokacije, na katerih se dogaja, pa so prelevili v romarske točke in tematske parke, da ne govorimo o biografijah Stiega Larssona, ki se množijo kot spletne teorije zarote.
-
Prave solze
Ko je umrl Kim Džong Il, je Severna Koreja planila v silovit plač. Vsi so ihteli, jokali, hlipali, se neutolažljivo zvijali in padali po tleh. Izgledali niso le bizarno in zunajzemeljsko, ampak groteskno in komično. Šlo nam je na smeh, toda obenem nas je spodbudilo k srhljivemu vprašanju: ali smo tudi »mi« leta 1980, ko »smo« žalovali za Titom, izgledali tako bizarno, zunajzemeljsko, groteskno in komično? Spomnite se le nogometašev splitskega Hajduka in beograjske Crvene zvezde: ko so jim povedali, da je umrl Tito, »veliki« in »ljubljeni« vodja, so se vrgli na tla in neutolažljivo jokali. Izgledali so tako severnokorejsko.
-
Pisma z naklepom
Na svoji zemlji – prvi slovenski zvočni film, prvi slovenski povojni film, prvi slovenski pravi film – je videlo več kot pol milijona Slovencev. Vrteli so ga povsod. In tu nekje se začne zgodba o tem, da mora biti vsak slovenski film slovenski kulturni praznik – zgodba o tem, da mora vsak slovenski film priti v srca vseh Slovencev. Kot ideologija. In bilo je povsem jasno, kakšen je cilj: posneti slovenski film, ki ga bodo videli vsi Slovenci. Film, ki ga bo videl vsak Slovenec, vsa Slovenija. In Mitji Okornu je zdaj to uspelo. Posnel je film, ki so ga videli vsi Slovenci – na Poljskem. Njegova Pisma sv. Nikolaju, poljsko romantično komedijo, posneto s kapitalom poljske TVN, je namreč na Poljskem videlo že skoraj dva milijona ljudi. Toliko, kot je Slovencev.
-
Vratar Liverpoola
Otroci živijo v svojem svetu, toda: je to demokracija ali diktatura? Norveški Vratar Liverpoola, tipični „mladinski“ film, ne pušča nobenega dvoma: otroci živijo v diktaturi. Mali, nerodni, sramežljivi, feminilni (Jo Ask von der Hagen), ki se skuša - tako kot vsi njegovi vrstniki - dokopati do magične sličice vratarja Liverpoola, se počuti kot disident: stalno je namreč izpostavljen šolskim grobijanom, ki jim mora delati domače naloge, učiteljem, ki mu težijo, in nogometnemu trenerju, ki ga hoče preleviti v vratarja, tako da se mu po glavi nenehno motajo „črni“ scenariji - hude reči, ki se mu bodo zgodile, če bo naredil kaj narobe. V enem scenariju ga živega pokopljejo, v drugem ga zaprejo, v tretjem se njegova mama zapije, v četrtem ga hospitalizirajo. „Še dobro, da je Norveška socialna država,“ dahne, ko - tako kot vsi disidenti - sanja o svobodi.
-
Silvestrovo v New Yorku
Silvestrovo v New Yorku je sezonski all-star puding, v katerem se srečujejo Halle Berry, Jessica Biel, Jon Bon Jovi, Abigail Breslin, Ludacris, Robert De Niro, Josh Duhamel, Zac Efron, Katherine Heigl, Ashton Kutcher, Sara Jessica Parker, Michelle Pfeiffer in Hilary Swank, ki se delajo, da so osamljeni, žalostni, potrti, nesrečni, prikrajšani, podcenjeni, podplačani in podzaposleni, a obenem dobri, pošteni, iskreni, bistri, pametni, sanjski, popolni.
-
Misija nemogoče - Protokol duh
Protokol duh, četrti del Misije nemogoče, se začne z ruskim 11. septembrom - z razstrelitvijo Kremlja, ki jo podtaknejo Ethanu Huntu (Tom Cruise) in njegovi ekipi. Hunt ni razstrelil Kremlja, toda bil je tam, tako da se znajde na begu, ki je obenem že tudi misija - lov na Hendricksa (Michael Nyqvist), švedskega „norca“, ki hoče začeti atomsko vojno.
