Marcel Štefančič jr.
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Politika
Ko sta se nekoč, v socializmu, privrtela 27. april in 1. maj, so imeli politiki vedno velike in dolge govore. In govorili so tako, kot da smo že v prihodnosti. Preteklost – revolucija, NOB ipd. – je bila itak tako močna, svetla in slavna, da je bila prihodnost neizbežna. Preveč smo žrtvovali, so poudarjali, da bi se odpovedali prihodnosti. In ker so na teh oefovsko-prvomajskih proslavah vedno omenjali tudi prihodnje rodove (mladino, našo prihodnost), se je zdelo, da bomo večno živeli v prihodnosti. Bolj ko so nam opisovali vojne grozote, klavnico druge svetovne vojne, bolj smo se oklepali prihodnosti. Stopnje žrtvovanja, ki jo je terjala vojna, si nismo želeli.
-
14. 4. 2017 | Mladina 15 | Politika
Ko so Slovenci te dni obtičali v neskončnih kolonah na slovensko-hrvaški meji, so ponoreli. Kaj takega! Nezaslišano! Grozno! Strašno! Že tri ure čakamo! Že pet ur čakamo! Zakaj se to dogaja! Javkali so, stokali, penili. Šokirani smo! To je nečloveško! Nekateri so šli celo tako daleč, da so se primerjali z begunci. Še več: zdelo se jim je, da so begunci na boljšem, ker lahko mejo prečkajo brez nadzora in čakanja. Ko Slovenci v dragih avtomobilih – in z vikendom v Dalmaciji ali Kvarnerju – svoje trpljenje primerjajo s trpljenjem sirskih beguncev, to ni le nečloveško, temveč že kar komično.
-
24. 3. 2017 | Mladina 12 | Kultura
Leta 1979 se je v Sloveniji – ob »šestdesetletnici ustanovitve Zveze komunistov Jugoslavije, združenih sindikatov in SKOJ« – odvrtela velika, pompozna, masivna samozaščitna akcija »Nič nas ne sme presenetiti«. Tovrstne samozaščitne akcije – simulacije izrednih razmer (nesreča, katastrofa, vojna, invazija ipd.) – so imele, kot so tedaj rekli, »množičen, politično-mobilizacijski pomen«, preverjale so »obrambno-varnostno pripravljenost« in krepile »poglabljanje podružbljenih odnosov na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite«. Te akcije, ki so preverjale budnost najširših ljudskih množic, so vedno znova potrdile, da je ljudstvo budno in pripravljeno, da ga torej ne more nič presenetiti. Niti zunanji niti notranji sovražnik.
-
Za pornografijo pravijo, da jo je težko definirati, toda ko jo vidiš, takoj veš, da gre za pornografijo. Podobno je s populizmom. Vzemite le Donalda Trumpa, ameriškega predsednika, ki je oznanil, da se odpoveduje predsedniški plači. »To mi nič ne pomeni.« Vau, so rekli njegovi feni, navijači in volivci: to je dokaz, da mu ni do denarja! Da ni pohlepen in pokvarjen kot drugi politiki, recimo Hillary Clinton! Da je tu le zaradi nas! Da hoče izboljšati naše življenje! Da so njegovi interesi naši interesi! Da ga torej ni mogoče kupiti ali podkupiti! Ker se odpoveduje predsedniški plači, bo več za nas! Za ljudstvo. In ker predsedniška plača stane 400 tisoč dolarjev na leto, pomeni, da bo ljudstvo vsako leto prihranilo – in dobilo, če hočete – 400 tisoč dolarjev.
-
Gotovo poznate vic bratov Marx: »Imate probleme? Najemite si odvetnika. Probleme boste resda še imeli, toda imeli boste odvetnika.« Filmi so boljši od odvetnikov, pa ne le zato, ker imajo nižjo urno postavko, ali zato, ker so na voljo ves čas, non-stop, 24 ur na dan, 7 dni na teden (tudi ob praznikih), temveč zato, ker probleme v resnici rešijo. Za začetek, spomnite se tistega razvpitega novoletnega praznovanja v Kölnu (in še nekaterih drugih nemških mestih), ki je dvignilo toliko prahu in povzročilo pravo histerijo: kopica fantov »severnoafriškega videza«, kot so rekli, je ponoči na odprti sceni spolno nadlegovala tisoč nemških deklet.
-
Ko je Amerika vstopila v II. svetovno vojno, se je Frank Sinatra spretno izognil vpoklicu, kar pa mu je nepričakovano zdesetkalo fene in fenice. Ker sta njegova imidž in kariera trpela ter potrebovala nujno prenovo, je leta 1942 aktiviral Georgea Evansa, menedžerja številnih velikih zvezd, ki mu ni bilo tuje nič človeškega, kaj šele nečloveškega.
-
Leto 2016 je bilo leto, ko so Hollywoodu veliki, prestižni filmi – tisti, ki naj bi imeli oskarjevski potencial – spodleteli. Filmi 13 ur (bitka za Bengazi), Hologram za kralja (Tom Hanks v Savdski Arabiji), Veliki dobrodušni velikan (via Spielberg), Zaveznika (Romeo in Julija, le da Brad Pitt preživi), Free State of Jones (Matthew McConaughey v kostumu), Kamnite pesti (bio boksarja), Tekač (bio šprinterja Jesseja Owensa), Snowden (bio najslavnejšega žvižgača) in Mladi mesija (bio Jezusa Kristusa), ki so moledovali za oskarje, so se sfižili. Se še spomnite Ben-Hura? Ali bolje rečeno: ste ga sploh opazili? Tudi Akademija ga ne bo opazila. A ne pozabite: njegov veliki predhodnik, Ben-Hur, posnet leta 1959, je dobil 11 oskarjev.
-
23. 12. 2016 | Mladina 51 | Svet
Osebnost leta: Donald Trump. Človek, ki mu je uspel posel tisočletja.
Donald Trump ne izgleda kot prvi ameriški predsednik, ki je padel z Marsa, temveč kot prvi ameriški predsednik, ki je pristal na Marsu. »Tu ni nikoli nihče živel. Tu ni nikoli nihče umrl. Morda bom živel večno,« dahne ameriški astronavt Stanaforth (Mark Strong), ko se mu na koncu briljantnega sci-fija Približevanje neznanemu (Approaching the Unknown) vendarle uspe izkrcati na Marsu. Sam je. Edini. In sam – ja, edini – bo ostal. Nikjer ni nikogar. Nihče ne bo prišel za njim. Mars je njegov. Lahko ga prelevi v družinski biznis. Nihče mu ne bo težil. Nihče mu ne bo nič mogel. Vse, kar vidi, je njegovo. Tu se je zgodovina končala v trenutku, ko se je začela. Stanaforth je prvi človek, ki se je izkrcal v postzgodovini. Tu bo lahko počel, kar bo hotel. Tu bo lahko psoval, žalil, grozil, izsiljeval, nategoval, blefiral, lagal. Tu bo imel vedno prav. Tu bo lahko rekel, kar bo hotel. Tu bo lahko po mili volji širil teorije zarote. Tu bo lahko kršil vse kodekse in protokole. Tu bo lahko kandidiral za vse funkcije. Tu ne bo navzkrižja interesov. Tu mu ne bo treba ničesar skrivati – lahko bo povsem transparenten. Tu mu ne bo treba brati dnevnih geopolitičnih poročil – nihče ga ne more napasti.
-
16. 12. 2016 | Mladina 50 | Kultura
Kirk Douglas je Jugoslavijo zadnjič obiskal leta 1984 – udeležil se je zimske olimpiade v Sarajevu. Ne aktivno, se razume, pa četudi bi se lahko, saj je še vedno izgledal kot olimpski Bog, temveč pasivno, bil je gledalec. Prišel je z ženo in nekim zakonskim parom s Floride. »Jugoslovani so bili vljudni, prijazni in gostoljubni,« pravi v briljantni avtobiografiji Cunjarjev sin (Ragman’s Son, 1988), »zgodila se je le ena neprijetnost.« Šli so na večerjo v neko restavracijo, kjer so jih lepo sprejeli, jih še lepše nahranili, potem so se z njimi vsi – od lastnika, njegovih otrok, njegove stare mame in sorodnikov do psa – fotografirali, nazadnje pa so jim izstavili astronomski račun: 600 dolarjev. No, to niti ni bil račun, temveč le številka, napisana na kosu papirnate vreče. Nič posebnega niso jedli, nič posebnega niso pili. Logično: Douglas je ponorel. Zahteval je račun – ni ga dobil. Zahteval je lastnika – ni ga dobil. Zahteval je policijo – in jo dobil. Račun ne bi smel znašati več kot 110 dolarjev, so izračunali, restavracijo pa so oblasti potem za devet mesecev zaprle.
-
11. 11. 2016 | Mladina 45 | Svet
Trumpova revolucija je potekala v neposrednem televizijskem prenosu – leto in pol. 24 ur na dan, sedem dni na teden. Le ameriške vojne trajajo dlje. Zato ni čudno, da je Weather Channel 8. novembra, na dan volitev, vrtel protistresni program – maraton vizualne relaksacije.
-
14. 8. 2015 | Mladina 33 | Svet
Njegovo veličanstvo Caesar Saint Augustine de Buonaparte se ima za cesarja ameriškega Želvjega otoka, najvišjega boga in vladarja Pangeje. Žal mu je, da ga ljudje ne poslušajo in da internet ne omogoča revolucije. Ima se za ujetnika tega planeta. In za žrtev finančnih elit in sil »novega svetovnega reda«, predvsem Bilderbergov in Trilaterale. Vse mu je jasno, saj zna politiko brati med vrsticami. Toda stvari je pripravljen izboljšati. Če bi bilo po njegovem, človeštvo ne bi zamudilo vsake priložnosti za evolucijski skok, vojn, terorizma, tornadov, hurikanov, poplav, cunamijev in podnebnih sprememb pa ne bi bilo več. Na srečo je v stalnem stiku z višjimi bitji in višjo energijo, tako da prekleto dobro ve, kaj zamujamo. Zato Američane poziva, naj mu dajo svoj glas. Njegovo veličanstvo Caesar Saint Augustine de Buonaparte namreč kandidira za ameriškega predsednika.
-
4. 11. 2016 | Mladina 44 | Svet
Ko pride ameriška predvolilna kampanja oktobra v sklepno fazo, vsi pričakujejo »oktobrsko presenečenje« – dogodek, s katerim bo skušal nekdo, ena ali druga stran, spremeniti potek volitev in volilni izid. Ko pride oktober, Američani napeto čakajo bombo, neke vrste »razodetje«. Tako je bilo vedno. Leta 2000 so tik pred volitvami razkrili, da so Georgea W. Busha pred leti aretirali, ker je vozil pijan, leta 2008 pa so tik pred volitvami razkrili, da je Obamova teta Zeituni v Ameriki ilegalno.
-
30. 9. 2016 | Mladina 39 | Svet
»Mislim, da je Trump najnevarnejši politik, kar sem jih kdaj srečal, pa sem v Kongu vodil predvolilno kampanjo proti tipu, ki so ga v Haagu obtožili vojnih zločinov. Toda če bi tisti tip že ravno zmagal, vsaj ne bi imel jedrskega orožja,« pravi Stuart Stevens, politični svetovalec, ki je leta 2012 režiral predvolilno kampanjo republikanskega predsedniškega kandidata Mitta Romneyja.
-
9. 9. 2016 | Mladina 36 | Ekonomija
Neznosna pošastnost korporacij
Apple trpi. Zelo, zelo, zelo. Joče. Na ves glas. Apple je užaljen in prizadet. Zgrožen in šokiran. Evropska komisija – ta jebena politika, ki se nenehno vmešava v gospodarstvo in mu ne pusti dihati! – se je spravila nanj in mu naložila, da mora Irski izplačati 13 milijard evrov davščin. To, da od Appla, največje korporacije na svetu (vredne skoraj bilijon dolarjev), terjajo, naj plača davke, je že kar mobing. Ne, to je izsiljevanje. Tako rekoč posilstvo. Apple ne more dihati. Mučijo ga. Dušijo. Davijo. Odirajo.
-
15. 7. 2016 | Mladina 28 | Svet
Belci so vse bolj nervozni. In vse bolj panični. Ne pozabite: brexit, ki je destabiliziral Veliko Britanijo, je le produkt belske panike. Tudi Pegida, ki je renacificirala Nemčijo, je produkt belske panike. Pa švicarski referendumski NE univerzalnemu temeljnemu dohodku je prav tako le produkt belske panike. Populistični, avtokratski, fašistoidni voditelji – od profetskega Donalda Trumpa navzdol – so produkti belske panike. Protibegunska retorika, ki nadomešča nekdanjo antisemitsko retoriko, je produkt belske panike. Rasistični nacionalizem, ki vstaja po Evropi, je produkt belske panike. In ja, tudi sam neoliberalizem je produkt belske panike: po hitrem postopku – s privatizacijo javnega sektorja, liberalizacijo trga in deregulacijo financ – nagrebimo čim več, da bomo lahko živeli sami, v »čistem« okolju, brez tujih primesi! Ograje stanejo. Tudi ograje, ki so nekoč ločevale črnce in belce, niso bile poceni.
-
29. 7. 2016 | Mladina 30 | Svet
»Rodila sem se v Sloveniji, mali, lepi, tedaj komunistični deželi v srednji Evropi,« je na republikanski konvenciji v Clevelandu povedala Melania Trump. Obenem je tudi povedala: »Z Donaldom sva skupaj že osemnajst let.« Ko sem jo slišal, sem si rekel: je ta gospa v belem znak ali celo razlog, da bo Donald Trump postal ameriški predsednik? Še enkrat preberite, kaj je rekla – točno, rekla je tole: Prihajam iz komunistične dežele, zdaj pa sem Trumpova žena! Kar je bilo približno tako, kot da bi rekla: Vidite, Trump je komunistko spreobrnil v kapitalistko! Kar pomeni, da ima Trump nadnaravno, čudežno, karizmatično moč. Če je Slovenko spreobrnil v Američanko in komunistko v kapitalistko, potem bo tudi muslimane spreobrnil v kristjane.
-
22. 7. 2016 | Mladina 29 | Svet
S petka na soboto je turška vojska izvedla državni udar – več kot 200 je bilo mrtvih, na tisoče ranjenih, Turčijo je prestrelil kaos, po ulicah so hrumeli tanki, skozi noč so švigala vojaška letala. Toda to slovenskih turistov ni ustavilo – naslednji dan so mirno oznanili, da odhajajo v turška letovišča. Njihovo sporočilo je bilo jasno: Vseeno nam je, kaj se tam dogaja, važno je, da se imamo mi fajn! S tem prikimavajo Američanom, ki so dali ob napadu na Afganistan in Irak jasno vedeti, da jim je za življenja muslimanov vseeno in da mrtvih ne bodo preštevali.
-
27. 5. 2016 | Mladina 21 | Kultura
Se še spominjate filma Se spominjaš Dolly Bell?, zgodbe o idilični sarajevski soseski, v kateri se vsi poznajo? Saj veste, ljudje živijo drug ob drugem, drug z drugim, drug za drugega in celo drug na drugem. In tu odrašča 16-letni Dino (Slavko Štimac), ki stalno ponavlja, da “vsak dan v vseh pogledih vse bolj napreduje”. Njegova velika, revna družina se stiska v enosobnem stanovanju, kratkočasi se s hipnozo, z vrstniki igra v bendu, z velikimi očmi gleda lokalne kriminalce in po otročje se zatreska v Dolly Bell, pevko in prostitutko. Včasih kdo odide. Včasih se kdo poroči. Včasih kdo umre. In kot veste, se film – sicer himna sarajevskemu talilnemu loncu – konča z Dinovo selitvijo iz te idilične soseske.
-
30. 4. 2025 | Mladina 18 | Kultura | Film Za naročnike
Leta 2073 je sveta konec, ljudje – kolikor jih še je – živijo pod zemljo, komaj dihajo, zunaj je wasteland, dodatno jih še stiska policijska država (glavno mesto je po novem Novi San Francisco), ženska, imenovana Duh (Samantha Morton), pa skuša »detektivsko« ugotoviti, kdo je umoril svet. Kaj je pripeljalo do konca sveta? Kaj ga je sprožilo? O zunajzemeljskih zavojevalcih ni ne duha ne sluha, toda osumljencev je na pretek: podnebne spremembe, tehnološki oligarhi, požrešni milijarderji (Zuckerberg, Musk, Bezos), deregulirana umetna inteligenca, vzpon avtokratov (Trump, Modi, Orbán, Ši, Putin ipd.), represije in iliberalizma, fašizacija, množične kršitve človekovih pravic, družbena omrežja, nadzorovalni kapitalizem, astronomska ekonomska neenakost, algoritmizacija življenja. In tale svarilni distopični krik – vrhunsko zmontirana kombinacija arhivskih posnetkov, intervjujev (Maria Ressa, Rana Ayyub, Anne Applebaum, George Monbiot, Carole Cadwalladr ipd.), eseja in apokaliptične fikcije (delo Asifa Kapadie, avtorja dokujev Senna, Amy, Diego Maradona in Federer) – je Umor na Orient ekspresu: vsi so krivi! Vsi so morilci!
-
30. 4. 2025 | Mladina 18 | Kultura | Film Za naročnike
Pred slabimi desetimi leti se je zdelo, da bo ostalo pri Računovodji in da nadaljevanja ne bomo nikoli videli, zdaj pa se na lepem zdi, da bo postal novi John Wick – Računovodja 2 ima namreč vse, kar potrebuje franšiza. Hočem reči: razume, da Christian Wolff (Ben Affleck), avtistični matematični genij (à la Rain Man), ki za podzemlje opravlja kompleksne računovodske operacije, obenem pa fuša kot samurajski akcijski junak (à la Jason Bourne, Ethan Hunt, John Wick), ni dovolj, ampak potrebuje tudi komedijo ( ja, njegova robotska monotonost je comic relief), enakovrednega partnerja, magari brata (Jon Bernthal), ki je hitrejši, hladnokrvnejši in toksičnejši od sence, opolnomočeno partnerko v obliki zvezne agentke (Cynthia Addai-Robinson), ki tej nadrealistični paradi arogance – kombinaciji breizrazne ležernosti in ležerne brezizraznosti – zastavi nekaj realističnih vprašanj, moralni »zvok svobode« (razbijanje trgovine z ljudmi) in dober motiv za maščevanje, recimo mafijsko likvidacijo njegovega prijatelja, nekdanjega FBI-jevca (JK Simmons), ki si je – ko so ga ubijali – na roko na hitro napisal: »Poiščite Računovodjo!« Ni ga težko najti.
-
25. 4. 2025 | Mladina 17 | Kultura | Film Za naročnike
Charles Dickens, avtor Božične pesmi, hoče svojemu sinu, obsedenemu z zgodbami o kralju Arthurju, pokazati, da obstaja večji kralj, zato mu začne teatralično pripovedovati zgodbo o kralju kraljev, Jezusu Kristusu, pri čemer mu ničesar ne skriva, ne čudežev ne križanja (kaj šele happy enda, ponovnega vstajenja), toda tale anime – krščanski vzgojni film – je preveč rutinski in angelski (nobenih revizij, nobenih subverzij, nobene teološke strasti), da bi lahko prepričal neprepričane, obenem pa z Dickensovim pripovedovanjem še dodatno poudari, da je Nova zaveza le fikcija, fiktivnejša od Oliverja Twista, Nicholasa Nicklebyja, Povesti o dveh mestih, Puste hiše, Picwickovcev, Davida Copperfielda in Velikega pričakovanja. (kino)
-
25. 4. 2025 | Mladina 17 | Kultura | Film Za naročnike
Kdo je ta teden John McClane? Danielle Sutton! Danielle Sutton (Viola Davis) je bila le vojakinja, toda mediji so njeno superjunaško rešitev otroka v iraški Faludži tako glorificirali in beatificirali, da je postala prva ameriška temnopolta predsednica, ki v Južni Afriki, na vrhu G20, dobi priložnost, da vzklikne »Yippee-ki-yay, motherfucker« in napol johnwickovsko, napol winstonchurchillsko zbuldožira teroriste, ki ugrabijo top voditelje in ki hočejo zlomiti globalni trg, da bi opolnomočili svojo kriptovaluto, tako da je sporočilo nezgrešljivo: to, kar počne Trump v živo, počnejo v filmih diabolični, megalomanski, tiranski kriminalci, ki jih na koncu odstrelijo! (Prime Video)
-
18. 4. 2025 | Mladina 16 | Kultura | Film
Ali lahko človek, ki ni morilec, postane ultimativni morilec, morilski stroj? Zlahka – iz ljubezni. Rami Malek – še včeraj Mr. Robot, Lyutsifer Safin in Freddie Mercury – igra Charlieja Hellerja, briljantnega matematika široko odprtih oči, ki je tako dober kriptograf, da lahko dela le za Cio. Ja, parkiran je v Langleyju. In ja, obvlada le to – kriptografijo. Ni tajni agent. Ne hodi na misije. Nima pištole. Le analizira. Toda ko mu globalni teroristi – takšni, ki običajno užalijo, mučijo in razjezijo Jasona Bournea, Ethana Hunta, Jacka Reacherja in Johna Wicka – v Londonu ugrabijo in umorijo ženo (Rachel Brosnahan), ki jo ima raje od kriptografije, sklene, da se bo maščeval in da jih bo pobil. Brez milosti in brezobzirno. Vigilantsko. Enega za drugim. Kot Paul Kersey.
-
18. 4. 2025 | Mladina 16 | Kultura | Film
Sodobne »tinderske« tehnologije ti omogočijo, da takoj prideš do zmenka, toda ko prideš na zmenek, ni tam nikogar. To se rado zgodi. V Srhljivih sporočilih – Nočnem letu v deluxe restavraciji – pa se zgodi ravno nasprotno: Violet (Meghann Fahy), sicer vdova, pride na prvi zmenek, ki so ji ga zagotovile nove tehnologije, tam pa potem dobi več, kot je iskala. Ali bolje rečeno: v grozi ugotovi, kakšen triler – kakšen toksičen vrtinec treme, emocionalne napetosti, manipulacij, tesnobe, nelagodja, strahu, terorja, nevarnosti, zlorabe, nemoči – je ljubezen. Ko namreč v nebotični restavraciji končno udobno sedi s Henryjem (Brandon Sklenar), ležernim fotografom, ki dela za čikaškega župana in s katerim je bila zmenjena (perfect match, heh), začne dobivati srhljiva sporočila – nekdo ji daje digitalne napotke (digitalne »drops«, digitalne meme), kaj naj počne Henryju. Jasno, ukazi – »izzivi« – se stopnjujejo, radikalizirajo, ekstremizirajo.
