Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Na robu izumrtja

    Kot kaže, bomo spet potrebovali Noetovo barko – tokrat bi morali nanjo naložiti vse vrste, ki so trenutno tako ogrožene, da so tik pred izumrtjem, in jih prepeljati nekam na varno. Ali še bolje: preživetje in življenje bi jim morali zagotoviti tam, kjer živijo. V nasprotnem primeru nas čaka potop.

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Srednješolci

    “Če bi danes umrl, večina izmed vas sploh ne bi vedela, kako mi je bilo ime,” dahne eden izmed dijakov srbske izgubljene generacije, ki bi med potjo na ogled taborišč smrti brala eseje o ljubezni, če ne bi maskirani huligani ponoči napadli njihove razredničarke (Hristina Popović), sicer levičarske učiteljice zgodovine, in če ne bi posnetki napada nanjo potem pristali na telefonih njenih bučnih, razgrajaških, delinkventnih, arogantnih dijakov.

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Most vohunov

    FBI leta 1957, v času prvega Sputnika, v Brooklynu prime amaterskega slikarja Rudolfa Abla (Mark Rylance), dejansko sovjetskega vohuna, ki potem ne taji, da je sovjetski vohun. To pa je tudi vse, kar je voljan povedati ali izdati.

  • Kako so vojno pripeljali na naše obale

    Ko sem se prejšnji petek – prek Pariza – vračal iz Amerike, je bilo vse spremenjeno: nad Evropo se je spuščala železna zavesa. Tudi Slovenijo so začeli ograjevati. Vračal sem se ravno iz prave države: Amerika, vsa ograjena, je ključ do Evrope. Če hočete razumeti anatomijo sodobne Evrope, je dovolj že to, da ošinete anatomijo Amerike. Vse, kar »izumijo« v Ameriki, slej ko prej pride tudi k nam, v Evropo. Vedno. Zlepa ali pa zgrda.

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Mali princ

    Mali princ, ekranizacija – no, reimaginacija – Saint-Exupéryjeve klasike iz leta 1943, ni le ena izmed boljših animacij zadnjega časa, temveč že kar dosežek, saj nam na čudovito – okej, magično – nevsiljiv način pokaže, da ni treba pristajati na neoliberalni status quo in da obstajajo tudi alternative.

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Igre lakote: Upor, 2.del

    Revolucija lahko uspe le še, če poteka v neposrednem prenosu – v slogu resničnostnega šova. Kar pomeni, da je le še komercialni produkt. In če je le še komercialni produkt, ali lahko sploh še uspe? Ko si Katniss (Jennifer Lawrence), junakinja “Iger lakote” in upornica št. 1, povrne izgubljeni glas (ki si ga mora povrniti, če se hoče opolnomočiti), s svojo brigado krene nad Capitol, da bi – jasno, v živo! – zrušila diktatorja in zamenjala režim, toda nič od tega, kar vidimo (z vsemi smrtonosnimi pastmi in mutantskimi alieni vred), nas ne more pripraviti na finale, v katerem Katniss ponudi res unikatni odgovor na vprašanje: kako zamenjati režim in obenem poskrbeti, da se “osvobojena” država ne prelevi v Irak? Vsaj to morate videti.

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Ne pozabi

    Simon Wiesenthal je rekel, da je treba vse nacistične vojne zločince pripeljati pred sodišče – to, kar so zagrešili, ne bo nikoli zastaralo. Ne pozabite! In triler Ne pozabi, ki ga je posnel Atom Egoyan, auteur številnih odličnih angažiranih trilerjev (Sladki poslej, Felicijino potovanje, The Captive), ta Wiesenthalov dictum potegne do absurda.

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Zenit

    Zenit, hrvaški film o domovinski vojni in njenih posledicah, je – tudi po zaslugi Marka Brdarja, slovenskega direktorja fotografije – posnet tako senzualno (in tako skalinadsko), da se vprašate: zakaj se ti ljudje dajejo v nič, namesto da bi se dajali dol? Bi se dajali dol, ne pa v nič, če bi dobili drugo priložnost? F. Scott Fitzgerald je nekoč – v nedokončanem romanu Zadnji magnat in še prej v eseju Moje izgubljeno mesto – opozoril, da “v ameriških življenjih ni drugih dejanj”. Kar pa ne velja za like, ki jih igrata Tihana Lazović in Goran Marković.

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Steve Jobs

    Steve Jobs, soustanovitelj Appla, je bil koncept, ki je hotel aplavz, reklama, ki je hotela povezati svet, korporacija, ki je hotela biti “Osebnost leta”, če vprašate film Steve Jobs, ki bi bil lahko gledališka igra. Vse se namreč odvrti v interierih – v pisarnah, sobah, konferenčnih salah, garderobah, na hodnikih.

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Ups! Noe je odšel

    Ko gledate holivudske filme, si včasih rečete: vsak animirani film je boljši, lucidnejši in duhovitejši od teh dragih popkornovskih spektaklov! Toda Ups! ni vau. Še zdaleč ne.

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Do konca

    “Jebeš življenje, če nisi pripravljen umreti zanj,” dahne na začetku 20. stoletja makedonski vstajnik, ki potem – ne brez pomežika vesternu Butch Cassidy in Sundance Kid – tudi res pokaže, da je pripravljen umreti ne le za življenje, temveč tudi za svobodo in neodvisnost svoje male domovine, ujetnice Otomanskega imperija.

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Marijina zgodba

    Članstvu ameriške Akademije, ki podeljuje Oskarje, običajno očitajo pristranskost do filmov hendikepa – ko zagledajo film o človeku s kakšno redko boleznijo, ga takoj zasujejo z nominacijami in Oskarji. Marijina zgodba je film hendikepa, ki je pobral nekaj festivalskih nagrad – pretežno nagrad publike. Kar pomeni, da je festivalska publika – ja, arty publika – iz podobnega testa kot članstvo Akademije. In če pomislimo, da so se filmi hendikepa že davno preselili na TV in postali domena “inspirativnih” televizijskih resničnih zgodb, je pravzaprav presenetljivo, da imata članstvo Akademije in festivalska publika tako televizijski okus. Marijina zgodba je resnična zgodba, le da si natakne kostum, ko pripoveduje o Mariji (Ariana Rivoire), gluhonemi in slepi 14-letnici, ki jo ob koncu 19. stoletja prevzame nova učiteljica, nuna Margareta (Isabelle Carré). Starši ne vedo, kaj bi z njo, za zdravstvene institucije je prehud zalogaj, javnega zdrav-

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Spectre

    Spectre, novi James Bond, je lep na oko, toda lahek, prelahek za srce. Bond (Daniel Craig) stalno dirja, divja in dirka, stalno se giblje, pada iz ene morilske situacije v drugo, države in kontinente menja s hitrostjo menjave prestav, rušijo se stavbe in helikopterji, v zrak letijo high-tech kompleksi, toda napetost je povsem birokratska – to, da se v ločenih akcijah zrušita dve stavbi in dva helikopterja, govori o tem, da jim je idej zmanjkalo prej kot bencina.

  • Zakon trga

    Gospod Kim se nekega večera vrne domov. Lepo urejen, uglajen in tih, v udobni poslovni obleki, malce utrujen – to se vidi. Ni čudno – dan je preživel v pisarni manjše korporacije. Doma ga pričakajo žena, otroci, tašča, jasno, vsi veseli, da se je vrnil zdrav in čil. Nas čaka idilični družinski večer? Ne. Gospod Kim se ni vrnil zdrav in čil. Zgrabi namreč kladivo in vsem – od žene do otrok – razbije glave.

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Program

    Ste videli Pot do slave, Zemeckisov film o francoskem vrvohodcu Philippu Petitu, ki se je leta 1974 sprehodil po žici, napeti med dvojčkoma newyorškega Svetovnega trgovinskega centra? Če ste ga, potem se gotovo spomnite, da ste pred nekaj leti že videli dokumentarec o tem – Moža na žici.

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Družina v najem

    Družina v najem je lahkotna francoska komedija o bogatašu (Benoït Poelvoorde), ki ima vse – razen družine. Kot Batman. Zato sklene, da si bo družino najel, no, vsaj za nekaj časa, pač toliko, da začuti, kako je imeti družino. Obupanih, zadolženih samohranilk z več otroki se ne manjka (“She’s a lady”, pravi Tom Jones), tako da pride do “svoje” družine. Poanta je jasna: ker je bil tip tako zaseden s kariero in kopičenjem bogastva, ni imel časa za družino. Ali bolje rečeno: časa ni imel za seks. In tu je obrat: denar – nekoč ta, ki je potenco dajal – je očitno tako mutiral, da potenco jemlje. Kar pomeni, da je denar končno postal seks. Ljudi ne mami k seksu, temveč jih od seksa odbija.

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Zadnji lovec na čarovnice

    Pri osemstotih si verjetno že precej osamljen in vsega naveličan – razen če nisi na stalnem, večnem adrenalinu. Kot recimo Kaulder (Vin Diesel), srednjeveški lovec na čarovnice, ki je nesmrten, tako da zanj selitev v sodobni New York, kjer pazi, da se čarovnice ne bi posluževale “črnih” čarovnij, kug, insektov in sanjskih trikov, po kakršnih je slovel Freddy Krueger, ne pomeni ravno potovanja skozi čas, še toliko bolj, ker nesmrtnost, kot namigne njegov večni asistent (Michael Caine), ni življenje.

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Skavti proti zombijem

    Odraščanje je kanibalski ritual. Ko začneš prehajati med odrasle, imaš občutek, da te hočejo vsi dati iz kože in požreti. To izkusijo trije najstniki, ki krenejo na svoj zadnji skavtski žur: še tole, potem pa zresnitev! Toda ravno tedaj izbruhne zombijska apokalipsa – in odrasli jih skušajo požreti. Zombiji tu ne nastopajo v vlogi požrešnih konzumentov, ampak v vlogi groteskne večine, ki hoče vsrkati sfantazirane gike. Christopher Landon je napisal toliko delov franšize Paranormalno (enega je celo režiral), da se je očitno hotel znebiti vse tiste zatežene resnobnosti – in zombije soočiti z Ameriško pito.

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Ti me nosiš

    Film Ti me nosiš, ki mozaično prepleta usode različnih ljudi, predvsem žensk, potegne na Babilon, Usodno nesrečo in Kratke zgodbe, toda dejansko je hrvaški Nashville, le da zaodrje country festivala zamenja zaodrje telenovele “Ujetniki sreče”, kjer se vsi – od režiserke (Lana Barić) do noseče producentke (Nataša Dorčić) – na vse najartificielnejše načine trudijo, da bi ustvarili vtis “prave” sreče, “pravih” emocij, “pravih” poljubov, “prave” bolečine, “pravih” solz, toda tako kot se v Altmanovem Nashvillu izkaže, da so življenja ljudi tako kičasta kot pesmi, ki jih pojejo, se tudi tu izkaže, da je življenje le imitacija making-ofa telenovele, saj se morajo vse te ženske, od režiserke in producentke do desetletnice (Helena Beljan), ki bi najraje “posvojila” Zdravka Mamića, in njene mame (Nataša Janjić), ki pošlje svojega moža, gangsterja, delat, obnašati kot špartanske superjunakinje, kot nogometne menedžerke, da bi preživele kaotične odnose z izgubljenimi moškimi in sterilno družbo, v kateri lahko življenje postane telenovela, ne pa več življenje.

  • Marš smrti

    V filmu Amistad, ki ga je pred skoraj 20 leti posnel Steven Spielberg, je prizor, ki izgleda kot popolna anticipacija in metafora tega, kar se trenutno dogaja v Sloveniji. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španci – ne tihotapci, temveč povsem legalni trgovci – z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, ki si je že tedaj rada rekla »dežela svobodnih«. In ko sužnji – izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni – počasi plujejo skozi noč, mimo, prav tako počasi, pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala, potemtakem svetova, ki se do tega »kratkega stika« – do tega, spielbergovsko rečeno, »bližnjega srečanja tretje vrste« – drug drugega sploh nista niti zavedala. Ni nujno, da se bosta še kdaj srečala. Le drug mimo drugega sta šla. To je vse.

  • Zakaj se ne igrate v peklu?

    Predstavljajte si kiparja, ki živi in dela ob koncu 19. stoletja – ne v Ljubljani, temveč v New Yorku. Kar pomeni, da ga ameriško ali pa newyorško ministrstvo za kulturo ne more obtožiti nenamenskega trošenja proračunskih sredstev. Kul, si rečete – potem se mu ne more zgoditi nič hudega ali pa vsaj ne tako hudega, da bi moral začeti z gladovno stavko.

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2015  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Zeleni pekel

    V slasherjih je prva žrtev ta, ki najbolj misli na seks – v kanibalskih filmih pa je prva žrtev ta, ki najbolj misli na hrano. V Zelenem peklu, reimaginaciji razvpitega Kanibalskega holokavsta (via Ruggero Deodato), amazonski kanibali najprej razsekajo debeluha – ostali njihovi ujetniki si oddahnejo, prepričani, da jih bodo kanibali zdaj, ko so ubodli tako lep kos mesa, pustili vsaj še nekaj časa pri življenju.

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2015  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Yes Men se upirata

    Elite vsako leto zapravijo milijone in milijone, da bi nas prepričale, da ni alternative premogu in nafti. In seveda: da ni alternative globalnemu segrevanju in izumrtju človeštva.

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2015  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Šiška Deluxe

    Ker Miha Hočevar ni posnel nadaljevanja hita Jebiga, ga je posnel Jan Cvitković, le da bi Šiška Deluxe lahko pila bratovščino tudi z Leighovo sijajno dramedijo Življenje je sladko, v katerem je družbica luzerjev v času thatcherističnih, neoliberalnih pozivov k just-do-it podjetništvu in privatništvu sklenila, da odpre deluxe francosko restavracijo – s predvidljivo ničelno možnostjo uspeha.

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 10. 2015  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Psi brezčasja

    Michael Caine se je v klasiki Ubijte Carterja oziral v gnevu, ko se je po dolgih letih vrnil v rojstni Newcastle, da bi ugotovil, kdo je umoril njegovega brata – Rok Osterberg (Primož Vrhovec) pa se v Psih brezčasja, posnetih po postneonoirski kafkiadi Zorana Benčiča, ozira v gnusu, ko se po dolgih letih vrne v rojstno mesto (morda Velenje), da bi ugotovil, kdo je umoril njegovega brata.

  • Konec svobode

    »Manj bistveno je in upam, da ne bo kdo užaljen, če to tako imenujem, prodajanje lanskega snega oziroma operacija Eikonal,« je prejšnji teden rekel poslanec Branko Grims, predsednik komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, in nadaljeval: »Ta operacija je bila začeta pred 11 leti in se je končala pred osmimi leti, o njej se je večkrat oziroma vsaj trikrat tudi javno govorilo v najširši evropski javnosti, v posameznih parlamentih, zadnja takšna še najbolj obsežna razprava je bila pred poldrugim letom v nemškem parlamentu, kjer so imeli tudi preiskovalno komisijo.« Potem je še dodal, da je to prisluškovanje, ki ni »klasično prisluškovanje, temveč gre za elektronsko obdelavo gore podatkov, kjer se iščejo točno določene besedne zveze«, namenjeno »varnosti samih držav, ker se na ta način skušajo preprečiti huda varnostna ogrožanja, delno pa je to usmerjeno tudi v preprečevanje najhujših oblik kriminala«. Kar pomeni, da je »nesmisel, da se je to prikazovalo kot neko posebno razkritje«, in da gre torej le za »prodajanje lanskega snega«.

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Hotel Transilvanija 2

    Bo sin vampirke in človeka postal vampir ali človek? To je zdaj vprašanje. Kaj bo torej? Iskreno rečeno: koga briga! Hotel Transilvanija 2 je tako slaba pretveza za nadaljevanje animacije Hotel Transilvanija, da vam je povsem vseeno za muke, ki jih doživlja grof Drakula, ko ugotovi, da njegov vnuk ne kaže vampirskih nagnjenj. Še dobro, da ni vnuk Mumije – ali pa Nevidnega človeka. Oh, ali pa Frankenweenieja.

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Nerazumen človek

    Woody Allen je v svojih filmih – še posebej tistih težkih, morbidnih, eksistencialističnih – zelo rad kanaliziral Ingmarja Bergmana, zato je presenetljivo, da v Nerazumnem človeku, ljubezenskem pismu eksistencializmu, kanalizira Alfreda Hitchcocka, predvsem – tako rekoč izmenično – Vrv in Neznanca na vlaku, filma o popolnem umoru.

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Jem in hologrami

    “Vsi smo Jem”, krikne Jem (Aubrey Peeples). Niso. Jem je na odru, ostali pa so v parterju – v vlogi publike, njenih fenov in fenic. Jem je emo-manična punca iz neke ameriške vukojebine, ki jo YouTube – oh, in Vine, pa Tumblr, Snapchat in kar jih je še – prelevi v globalno senzacijo, “internetno skrivnost”. S svojimi tremi sestrami, članicami rock benda Jem and the Holograms, se v slogu Justina Bieberja preseli naravnost v ameriški sen, tako da za domišljijo ne ostane prav dosti. Ima pa tale mjuzikl, posnet po animirani TV-seriji (ali pa po filmu Odpleši svoje sanje, kakor hočete), intriganten podton: youtubski zvezdniki so le neizživeti alter egi menedžerjev, agentov in drugih Cruell de Vil. Ne da to kaj spremeni.

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Našel sem Felo Kutija

    V McCarthyjevem Obiskovalcu ameriški profesor, ki se muči z afriškim bobnom, sreča mladega sirskega begunca, ki mu pove, da afriške glasbe ne bo nikoli razume, če ne bo poslušal Fele Kutija.