-
Macondo
Macondo je avstrijska produkcija, posnela jo je iranska režiserka Sudabeh Mortezai, popisuje pa Čečene, ki se stiskajo v svoji dunajski “soseski” (Macondo), da ne rečem begunski enklavi, kar pomeni, da gre za film outsiderke o še večjih outsiderjih, toda v tejle zgodbi o kaotičnem, dislociranem, prikrajšanem odraščanju vse – od 11-letnega čečenskega dečka (Ramasan Minkailov), precej izkušenejšega od odraslih zahodnjakov, sina padlega “heroja” čečenskih vojn, čigar status edinega moškega v družini ogrozi nepričakovani prihod očetovega soborca, do negotovosti, kulturnih šokov, ilegalnih skušnjav ter napetosti med čečensko folkloro in asimilacijskimi pritiski – tako lepo in fluidno klikne, kot da gledate skrito kamero, ki ne potrebuje prevoda.
-
Ljubezen je popolni zločin
Tu imate čudovito, popolno lokacijo: modernistično univerzo, ki se pod švicarskimi Alpami koplje v soncu, eleganci, glamurju, spokojnosti in miru. Nobenega kaosa, nobenega stresa, nobenega divjanja.
-
Rdeča raketa
Nasprotniki izenačitve pravic istospolnih z ostalimi pravijo: Otrok mora imeti očeta in mamo! No, to zanju ni ravno nujno dobro. V Rdeči raketi se namreč oče in mama zaradi hiperaktivnega pamža ločita. Zakaj? Ker gre preveč po svoje. Z vrstnikom in vrstnico krene na morje – z oslovsko vprego. Ne pride daleč, le nekaj metrov, a to je že razlog za ločitev. Ko postane najstnik (Aljoša Bregar), ponavlja verzije te oslov-
-
Strelec: Krvava pogodba
Liam Neeson (Ugrabljena), Keanu Reeves (John Wick), Josh Brolin (Oldboy), Denzel Washington (Pravičnik) in Plačanci so pokazali, kako dobro se znajo maščevati moških srednjih let. Spopadajo se z armadami profijev, pistolerosov, plačancev in kar jih je še, toda na koncu vedno zmagajo izkušnje. Če se hočeš dobro maščevati in potolči tako količino negativnosti, moraš znati sovražiti – sovraštvo pride z izkušnjami. Kot maščevanje.
-
-
Timbuktu
Kaj se zgodi, ko začnejo džihadisti posnemati nekdanje zavojevalce tretjega sveta, lahko vidite v mavretanskem Timbuktuju. Timbuktu (Mali), osamljeno, puščavsko, nemočno, melanholično afriško mesto, v katerem ljudje komaj shajajo, namreč okupirajo džihadisti: maskirani, s šmajserji, v toyotah. Okupirajo ga zato, ker ga lahko.
-
Ubijanje Hillary Clinton
Američanov nima smisla spraševati, kaj si mislijo o Sloveniji, saj naše pravne in politične debilnosti vedno znova gladko zasenčijo. Nedavno se je spet zgodilo nekaj komičnega: 47 republikanskih senatorjev je poslalo »Odprto pismo voditeljem islamske republike Iran«, v njem pa so iranske voditelje opozorili, da verjetno ne poznajo »ameriškega ustavnega sistema« in da naj s predsednikom Barackom Obamo nikar ne sklepajo kakšnih sporazumov o iranskem jedrskem programu, saj da mu bo mandat čez slabi dve leti potekel, novi ameriški predsednik pa bo te sporazume itak nemudoma – »z enim samim podpisom« – preklical. Ergo: nima smisla! Vaše delo bo zaman! Izguba časa! Vseeno je, kaj podpišete! Ne poslušajte Obame! Ignorirajte ga! Ameriški predsednik ima lahko največ dva mandata, »senatorji pa lahko imajo neomejeno število šestletnih mandatov«!
-
Sosedov fant
Sosedov fant je še eden izmed holivudskih filmov, ki žensko pošlje domov. Še eden izmed filmov, ki ženski pokaže, kaj sme in česa ne. Jennifer Lopez igra učiteljico, ločenko z otrokom, ki se ji zgodi Usodna privlačnost, le da je sosedov sin – njen homme fatal (Ryan Guzman) – star šele kakih 19 let.
-
Pepelka
Disneyjeva Pepelka izgleda kot odgovor na vse tiste revizije Pepelke, ki smo jih videli zadnja leta. Še bolj dramatično: Disneyjeva Pepelka izgleda kot odgovor na Disneyjevo Zlohotnico, ki je subvertirala in modernizirala “klasično” interpretacijo Pepelke. Pred nami je torej revizija revizije, reboot reboota, ali bolje rečeno, vrnitev h koreninam – k Disneyjevi risanki Pepelka (1950).
-
Burgundski vojvoda
Peter Strickland je debitiral s filmom Katalin Varga, v katerem se je skušala ženska maščevati moškemu, ki jo je pred leti posilil, v filmu Berberian Sound Studio – nič manj briljantnem od prvenca – pa je tonskega tehnika leta 1976 poslal med italijanske filmarje, ki snemajo giallo, brutalne, erotične psihotrilerje, toda novega psihotrilerja, ki ga ozvočuje, ne vidimo, ampak slišimo le ženske krike, očitne posledice moškega nasilja, mučenja, teroriziranja in poniževanja.
-
Neupogljivi
Ja, film Neupogljivi je drugi del trilogije Razcepljeni, posnete po popularni distopični sagi, v kateri skušajo izbranci, ki jih vodi junaška, karizmatična, “feministična” najstnica (Shailene Woodley), odpraviti suženjstvo, ustaviti apokaliptični cunami in rešiti svet. In ja, film Neupogljivi je tipični drugi del trilogije. Kar pomeni troje. Prvič, tu je le zato, ker mora imeti trilogija tri dele (ha!).
-
Postali bomo prvaki sveta
Postali bomo prvaki sveta je film o tem, kako so Srbi omogočili, da je Jugoslavija leta 1970 v Ljubljani prvič v zgodovini postala svetovna prvakinja v košarki.
-
Citizenfour
Nekje na začetku tegale oskarjevskega dokumentarca imate arhivski posnetek iz ameriškega senata, kjer senatorji zaslišujejo direktorja Nacionalne varnostne agencije (NSA), ki na vsa vprašanja – ali NSA prisluškuje telefonskim pogovorom, ali prisluškuje mejlom ipd. – odgovarja: Ne! Ne! Ne! In stokrat ne. Kmalu zatem se preselimo v neki hongkonški hotel, kjer Edward Snowden, nekoč uslužbenec te agencije, zdaj živižgač, razkriva, da NSA počne natanko to: masivno, leviatansko, ilegalno vohlja, nadzoruje in prisluškuje. Ne le Američanom, ampak vsemu človeštvu. NSA lahko le z enim klikom simultano prisluškuje milijardi telefonskih in elektronskih seans. In Snowden pravi, da je ta “priprava” zdaj že zastarela, kar pomeni, da lahko NSA zdaj z enim samim klikom simultano prisluškuje kompletnemu človeštvu. Toliko o vitki državi!
-
Vseeno je, koga izvolite!
Jean-Claude Juncker, predsednik evropske komisije, je dal nedavno intervju španskemu časopisu El Pais, v njem pa je poudaril, naj Cipras svojim Grkom kar lepo pove, »da bo moral nekatere predvolilne obljube prelomiti«.
-
Ljubezen na prvi pretep
Eastwoodovega Ameriškega ostrostrelca lahko razumete dobesedno, potemtakem kot biografijo Chrisa Kyla, razvpitega ameriškega ostrostrelca, ki je v Iraku pobil rekordno število “teroristov” in “divjakov”, kot jim je rekel, toda lahko ga razumete tudi alegorično – kot film o stresnem, nemogočem, neznosnem, ubijalskem življenju v kapitalizmu. Tu imate vojaka, ki gre v Irak, kjer potem pobija “sovražnike”. Mar ni to le alegorija moškega, ki gre zjutraj v službo, kjer potem ubija “konkurenco”, “tekmece”, pač sovražnike? Mar ni to le alegorija moškega, ki “odpušča” druge, da se med “odpuščenimi” ne bi znašel sam, ki torej dela vse, da bi “odpustili” druge, ne pa njega? Mar ni sodobno delovno mesto bojna cona, bojišče, klavnica, v kateri se vsi borijo za golo preživetje? Medtem ko ima Kyle na muhi “terorista”, se po telefonu povsem mirno in nežno pogovarja z ženo: mar ni to le alegorija menedžerja, ki takoj zatem, ko je odpustil 100 ali 500 zaposlenih, po telefonu sladko kramlja s svojo ženo in otroki? Kot da ni nič. Ameriški ostrostrelec torej pokaže, skozi kaj vse mora sodobni zakonski par, če hoče preživeti, ostati skupaj in najti srečo.
-
Kaj pa Mojca?
“Kaj pa jaz,” v drugem Kekcu dahne Mojca. “Tudi jaz bi šla v planine.” Mojca je kakopak slepa. Kekec, njen junak, se skuša na vsak način dokopati do Pehtinega tajnega, čudežnega eliksirja, ki bi ji vrnil vid. Toda Kekec je le moški – in moški niso ravno tisti, ki bi hoteli, da ženske spregledajo. Zakaj se skuša potem Kekec dokopati do tistega eliksirja? Zakaj hoče Mojci vrniti vid? Vid ji hoče vrniti zato, da bi ga lahko gledala, potemtakem zato, da bi lahko ob pogledu nanj tudi ona uživala tako, kot ob pogledu nase uživa on sam. In tam zgoraj, v osrčju pojočih gora, res hoče, da ga Mojca vidi, kajti videla ga bo v barvah – Srečno, Kekec je bil namreč prvi slovenski barvni film.
-
V suženjstvo zakleti
Vedno neskončno uživamo v filmih, v katerih bande profijev oropajo kako banko, draguljarno, igralnico ali kaj takega. Uživamo v lucidnem in brezhibnem načrtovanju ropa in uživamo v briljantni izvedbi ropa, pa četudi rop na koncu spodleti. Roparje vedno dobijo, toda ne med samim ropom, ne med samo akcijo, ampak kasneje. Ker se začnejo hvaliti. Ker ne morejo molčati. Ker začnejo plen zapravljati. Ker si kupijo poršeje in maseratije. Ker se sprejo. Vedo, kako se obnašati pred ropom in med njim, ne pa tudi, kako se obnašati po njem.
-
Podivjana celina
Spomnite se, kako je slovenska desnica pred nekaj leti oznanila, da ima zdaj pa res vsega dovolj in da bo evropski in svetovni javnosti povedala, kaj se je v Sloveniji dogajalo takoj po II. svetovni vojni – da bo torej Bruslju in Londonu in Parizu in Washingtonu razkrila povojne poboje. Čas je, da svet izve resnico! Lahko da so prvaki desnice to potem tudi storili. Morda. Težko je reči, kajti kakšnega viharja nismo zaznali. Viharja? Nehajte: v resnici nismo zaznali ničesar. Nobenega odziva. Čudno, boste rekli: povojni poboji so velika zgodba! To bi moralo odmevati!
-
Mortdecai
Ker se Johnny Depp očitno še ni odločil, kako bo nadaljeval kariero, ga v tejle kremasti farsi najdete kot britanskega aristokrata (Charlie Mortdecai!), bon vivanta in ekspertnega tatu umetnin (z brki!), ki je pri državi tako zadolžen (davki!), da mora – na zahtevo tajne službe! – najti ukradeno Goyevo umetnino, ki vodi do nacističnega zaklada (Švica!), s katerim bi lahko fundamentalisti financirali naslednji 11. september (ali nekaj takega), toda film – inšpektor Clouseau v ritmu postkoitalnega spleena! – je tako mučno utrujen, da je bolj smešen tedaj, ko ne skuša biti smešen.
-
DUFF – Dežurni bajs
Bianca (Mae Whitman), bistra in kul srednješolka, je “dežurna bajsa”, ne da bi to vedela, toda ko ugotovi, da jo “najboljši prijateljici”, tipični “najpriljubljenejši bejbi na šoli”, v svoji družbi trpita le zato, da sami izgledata bolje, atraktivnejše in urgentnejše, gre vase, s čimer pritegne pozornost sošolca, ki postane njen Pigmalion. DUFF je najstniška komedija, ki skuša ujeti svežino najstniških komedij Johna Hughesa, kar pomeni, da izgleda kot komična verzija Carrie v dobi hashtagov.
-
Chappie
Neill Blomkamp je spet tam, kjer je bil v Okrožju 9, ko je pokazal, da so imigranti – zunajzemeljska bitja, ki jih stlačijo v južnoafriški aparthajdski slum – bolj človeški od domačinov.
-
Banda punc
Banda punc je tipični francoski zeitgeistovski film. Tu imate banlieue, po katerem tava Marieme (Karidja Touré), osamljena najstnica, ki ji – v tem zavrženem, deklasiranem, brezperspektivnem miljeju – ne preostane drugega, kot da se zlije s tremi divjimi vrstnicami.
-
Cesar Chavez
V času, ko zlepa ne boste videli filma o kakem velikem sindikalistu ali borcu za delavske pravice, izgleda Cesar Chavez kot film, ki skuša popraviti krivice.
-
Žarišče
Will Smith je Nicky, karizmatični slepar, kralj prevar in goljufije, ki je trike – od žeparstva navzgor – prelevil v state-of-the-art umetnost in deluxe podjetje, toda ko pod svoje okrilje vzame Jess (Margot Robbie), mlado, nadarjeno prevarantko, zrelo za velike stvari, dobi sebi enako, tako da je vprašanje le še, kdo bo koga lucidnejše in elegantnejše nategnil.
-
Bacek Jon
Bacek Jon, že od leta 1995 stop-motion atrakcija studia Ardman (Kokoške na begu, Wallace & Gromit), ki dan za dnem tezgari na kmetiji, si s prijatelji končno vzame prost dan, toda ko se gospodar kmetije – po bližnjem srečanju s kamperjem in amnezijo – izgubi, ga morajo za vsako ceno najti. Privrženost “dobremu” gospodarju je tu odeta v tako duhovite gege in šarm, kot da ovc na kmetijah ne koljejo, ampak le strižejo.
-
Stanovanje
Pet najboljših prijateljev – zgledno poročenih, dobro situiranih, tipičnih sodobnih japijevskih profijev (Karl Urban, James Marsden, Matthias Schoenaerts, Eric Stonestreet & Wentworth Miller) – si domisli genialne ideje.
-
Avtošola
Inštruktor vožnje (Gregor Čušin), ki ga žena (Vesna Pernarčič) vrže iz bajte, sreča mladenko (Maruša Majer), ki ji tajkunski oče (Matjaž Tribušon) ne pusti, da bi delala vozniški izpit, toda kot se izkaže, inštruktorjevo ženo žge prav mladenkin oče.
-
V kleti
Patologija - skrite želje, fantazije, obsesije, iluzije, frustracije in identitete - spi v kleti. Ko hočejo biti ljudje sami, gredo v klet, kjer se lahko predajajo “hobijem”, ki jih zunaj, v vsakdanjem življenju, ne oglašujejo.
-
Ida
Predstavljajte si, da bi film češkega novega vala iz šestdesetih let posnel Robert Bresson, pa dobite Ido, 80-minutni črno-beli road movie o nuni, ki se dogaja leta 1962 na Poljskem in ki je pobral kopico, res trumo nagrad, tudi najprestižnejših (Oskar, evropski “Oskar”, Bafta itd.), ter se prelevil v pravo art senzacijo.
-
Velike oči
Filmske biografije so fenomen zase. Ko smo že mislili, da bodo pojenjale, da se bo trend obrnil in da se jih bodo ljudje naveličali, se je zgodilo ravno nasprotno: vse več jih je.
-
Lovec na ljudi
V filmu Sovražnik pred vrati ste videli dvoboj ostrostrelcev, ruskega in nemškega. Vasilij Zajcev proti Erwinu Königu. König, alias Herr Koning, je bil nemški ostrostrelski as, direktor Wehrmachtove ostrostrelske šole. Tako pravi film. In tako je v spominih zapisal Vasilij Zajcev. Toda König je bil le »literarni« lik, čista fikcija, imaginarni sovražnik, ki si ga je izmislil Zajcev. Nikoli – niti med vojno niti po njej – niso namreč našli nobenega dokaza, da je König res obstajal. Videl ga je le Zajcev. Obstajal je le v njegovi glavi. Le v »filmu«, ki se je vrtel v njegovi glavi. Zajcev je skušal svoje ostrostrelstvo preleviti v holivudsko dramo. Dodal je genialnega, karizmatičnega antagonista, da bi genialnejše in karizmatičnejše izgledal on sam, da bi se torej bralci z njim lažje identificirali.
