Vesna Teržan

  • Vesna Teržan  |  foto: Bprut Krajnc

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Družba

    »Karantanci se niso imeli za Slovence in njihova zgodovina ne more biti del zgodovine Slovencev«

    Peter Štih je doktor zgodovinskih znanosti in redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, letos pa je postal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti – SAZU. Njen član je od leta 2007, od leta 2017 do 2020 je bil podpredsednik za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Je član več znanstvenih institucij v Avstriji, Italiji in Nemčiji. Njegova raziskovalna področja so zanimiva, ukvarja se z etnogenezo Slovencev, z državnimi tvorbami zgodnjega srednjega veka v Vzhodnih Alpah, z zgodovino plemstva itd., pa tudi s kritiko slovenskega zgodovinopisja. Velja za zgodovinarja, ki je postavil nova konceptualna izhodišča, s katerimi je v slovensko medievalistiko prinesel bistveni preobrat. Z drugačnim dojemanjem starejših zgodovinskih obdobij, sodobnejšim razmislekom o zgodovinskih stereotipih in mitih ter natančnim pretresom zgodovinskih dognanj in dejstev pa se uvršča med prepoznavne in pomembne evropske zgodovinarje. Več

  • Vesna Teržan

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura

    40 let skupine Laibach: Rekapitulacija 2020

    Študentsko naselje je bilo pogreznjeno v zimski večer, mularija je hitela proti bloku številka 4. Na koncu dolgega kletnega hodnika, v zakajenem prostoru z nizkim stropom, kjer je redno potekal program diska FV, so se člani skupine Laibach pripravljali na svoj prvi ljubljanski koncert. Na steni je bila obešena bela tkanina, na njej odtisnjen znak – v sredini črn enakokraki križ, ki ga je krožno obdajal napis Laibach Kunst. Člani benda so postavljali mikrofone, bobne in poleg kitare še nekaj lastnoročno narejenih glasbil in aparatur. Radovednost me je pognala bliže in prav, ko sem začela opazovati dogajanje, sta vame udarila silovit hrup in kakofonija zvokov. Industrijski rock je pokazal vso svojo moč. Po nekaj sekundah sem začutila, kako mi vibrirajo notranji organi, telo je ječalo, morala sem se umakniti nekaj korakov nazaj, da so me zaščitila telesa tam nagnetenih tovarišev in tovarišic. Telo ni pozabilo teh industrijskih zvokov, sicer pa je spomin varljiv. Da je ta januarski koncert leta 1982 zabeležila oblast, pričajo tudi stari časopisni članki. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Borut Krajnc

    3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Kultura

    Edward Clug: »Po padcu Ceausescujevega režima smo postali ujetniki še večjega zapora, globalnega sveta«

    Bil je lep sončen zimski dopoldan, Clug je kot umetniški direktor mariborskega baleta moral opraviti še nekaj obveznosti. Vendar se njegove misli, pravi, ves čas sučejo okoli projekta, ki ga pripravlja za moskovski Bolšoj teater. Kljub temu se je hitro odzval na telefonski klic iz gledališke recepcije; že čez nekaj minut je prihitel in nas popeljal po labirintih mariborskega gledališča. Tudi skozi zaodrje, ki je vedno vznemirljivo, ko začutiš tisto posebno energijo. Gledališče in balet sta magična, Edward Clug pa je eden največjih baletnih magov v evropskem prostoru, saj sodi med deset najboljših evropskih koreografov. Vedno je osredotočen na tisto, kar se dogaja v določenem trenutku. Enako pozornost nameni študiju vsebine baleta, razmisleku o koreografiji ali pa zgolj pozdravu in pogovoru. Kljub svetovni slavi je ostal skromen, hkrati pa se zaveda svojih dosežkov in je hvaležen za priložnosti, ki jih je doslej dobil. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Uroš Abram

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Družba

    Bodo Križanke postale skladišče?

    »Treba je senzibilizirati javnost, pozvati k akciji nekdanje dijake Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ljubitelje in poznavalce Plečnikove arhitekture, pa tiste, ki dobro vedo, kaj pomeni, če stara stavba izgubi življenje in ostane prazna ali pa zgolj skladišče,« je nad prihodnostjo ljubljanskih Križank zaskrbljen nekdanji profesor na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, ki pa zdaj opravlja občutljivo državno funkcijo in zaradi tega ne želi biti imenovan. Govorice, da bo morala šola leta 2022 zapustiti svoje prostore in da bodo ti prepuščeni Festivalu Ljubljana, so našega sogovornika razjezile. »Festival nima svoje produkcije. Le kaj bodo s temi velikimi površinami? Najhuje pa je to, da bodo Križanke brez dijakov izgubile življenje. Dijaki vse leto dajejo živahnost tudi širši mestni četrti.« S tem se bo prekinila tudi linija šol in fakultet, ki je bila načrtovana v osi od rimskega zidu pa tja do Kongresnega trga. »Takšen prostorski načrt je bil pomemben za prestolnico, da se je ohranjala njena vitalnost. Sedanje mestne oblasti središče mesta praznijo ter ga prepuščajo kapitalskim in tržnim špekulacijam. Turistična industrija staro Ljubljano in center lišpa le za nekajurno turistično doživetje,« je kritičen naš sogovornik. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Borut Krajnc

    20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Družba

    Dr. Boštjan Laharnar, arheolog: Ob branju Noriškega kraljestva sem naletel na številne velike napake

    Primorec, ki je otroštvo preživel med tolminskimi hribi. Pošali se, da je potomec ljudstva Ambisontov, ki so v železni dobi morda živeli ob Soči. Prvič se je s terensko arheologijo srečal v prvem letniku študija prav na izkopavanju pred domačim pragom – Mostom na Soči. Tako se je »okužil«, diplomiral in pozneje doktoriral z disertacijo Notranjska med prazgodovino in antiko. Več

  • Vesna Teržan

    20. 4. 2018  |  Mladina 16  |  Kultura

    Skrivnost prazgodovinskih grobov

    Leta 1934, bilo je 19. januarja popoldne, so petičneži in radovedneži hiteli v dražbeno hišo American Art Association Anderson Galleries v New Yorku, kjer je potekala dražba zaklada s Kranjskega. S tem imenom (Treasure of Carniola) so poimenovali arheološko zbirko tedaj že pet let pokojne vojvodinje Mecklenburške, ljubiteljske arheologinje, ki se je z leti prelevila v pravo strokovnjakinjo. V njeni zbirki je bilo na tisoče najdb, kar okoli 20 tisoč predmetov, najdenih na Kranjskem. Da, v naših krajih. Natančneje, v grobiščih treh največjih železnodobnih mest, ki so v prvem tisočletju pred našim štetjem obstajala na ozemlju današnje Slovenije, torej Vač, Stične in Magdalenske gore (blizu naselja Šmarje - Sap), ter nekoliko mlajše Vinice. Več

  • Vesna Teržan

    30. 3. 2018  |  Mladina 13  |  Kultura

    Mirko Ilić: Vsak, ki se danes »okiti« s svastiko, posredno izraža pripadnost nacizmu

    Prejšnji petek dopoldne je množica mladenk in mladeničev čakala pred Mini teatrom na Križevniški ulici v Ljubljani in upala na kakšen prost sedež v gledališki dvorani. Bil je zadnji dan Festivala Hiša strpnosti in mlado občinstvo je po dobrem tednu filmskega, gledališkega in koncertnega programa čakalo še na predavanje Simboli sovraštva svetovno znanega grafičnega oblikovalca Mirka Ilića, ki se je rodil leta 1956 v Bijeljini (BiH), živel v Mariboru in Zagrebu ter v sedemdesetih letih postal pomemben avtor jugoslovanskega stripa; zdaj že tri desetletja živi in dela v New Yorku. A žal jih je veliko ostalo pred vrati, saj so njihovi vrstniki dvoranico zapolnili do zadnjega kotička. Več

  • Vesna Teržan

    2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Kultura

    Fanny Hausmann, prva slovenska pesnica

    Leta 1848 so se dokončno razburkala čustva državljanov in državljank vseh narodnosti, ki so živeli v habsburški monarhiji, in zbudila se je njihova nacionalna zavest. V času revolucije, poimenovane pomlad narodov, je v Celju deloval liberalni krog slovenskih intelektualcev in rodoljubov, ki so svoje politične nazore objavljali v Celjskih novinah. Med njimi je bila tudi mlada pesnica Fanny Hausmann. Oktobra 1848 je v Novinah izšla njena pesem Vojakov izhod in Lovro Toman, slovenski politik in pesnik, mož prve slovenske pisateljice Josipine Urbančič Turnograjske, je v navdušenju nad njo objavil hvalnico Pervi slovenski pesnici in jo podnaslovil z Vodnikovim motom Za pevke slovenske živim in gorim. Posvetil jo je Fanny Hausmann, prvi slovenski pesnici, ki je bila nemškega rodu, a si je želela biti Slovenka. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Borut Krajnc

    27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Družba

    Klemen Ploštajner: Airbnb poglablja krizo dostopnosti stanovanj

    Nedavno je Slovensko sociološko društvo Klemnu Ploštajnerju podelilo priznanje sociološki up za dosedanje teoretsko in praktično delo. Mladenič, rojen leta 1990, je pokazal velik potencial že z diplomsko nalogo Pravica do mesta – od neoliberalizma k skupnosti na Fakulteti za družbene vede. V diplomskem delu je na podlagi teorije francoskega filozofa Henrija Lefebvra razvijal misli onkraj neoliberalne realnosti, onkraj državne regulacije, ki prek prisile tržnih mehanizmov in konkurenčnega boja proizvaja zgolj subjekte, podrejene podjetniški logiki. Mednje sodijo tudi mesta, ki so podrejena neoliberalnemu podjetniškemu modelu, po katerem je prostor predmet menjalne vrednosti in akumulacije kapitala. Iz teoretskih predpostavk izhaja Ploštajnerjeva družbena angažiranost; je član Zadrugatorja, zadružnega generatorja, ki si prizadeva za udejanjenje prvega projekta najemne stanovanjske zadruge pri nas. Več

  • Vesna Teržan

    3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Družba

    Ženski ali moški princip?

    »Nezaslišano,« so šepetali in kasneje tudi kričali v Walesu ob zmagi avantgardnega projekta na javnem mednarodnem natečaju za operno hišo v Cardiffu. Izgovori, zakaj zmagovalnega projekta niso realizirali, so bili različni, na koncu je mestni svet javnost želel prepričati, da zaradi slabe finančne konstrukcije. In tako je sredi 90. let, ko so se v Veliki Britaniji na vseh koncih in krajih pripravljali na dogodek ob koncu tisočletja in ga želeli ovekovečiti s kakšno izredno arhitekturo, Wales ostal brez nove operne hiše. A resnica o tem nerealiziranem arhitekturnem projektu morda tiči v tem, da je zmagovalni projekt domislila in sprojektirala ženska (iraškega) rodu – Zaha Hadid – in da je bila njena arhitektura za Wales preveč napredna, preveč futuristična. Navsezadnje pa je bila na delu morda tudi »moška zarota«, saj je Zaha na tem natečaju premagala same velikane evropske arhitekture. Več

  • Vesna Teržan

    15. 9. 2016  |  Kultura  |  Dogodki

    Koza, kokoš in čebela

    Kaj imajo skupnega z umetnostjo koza, kokoš in čebele? Tako rekoč vse, če jih vzame v roke Polonca Lovšin ter razišče njihov civilizacijski in družbeni kontekst. Sodobna visokotehnološka civilizacija zanemarja naravo in hkrati posega vanjo. Spremembe, ki jih je človek povzročil v naravi v obdobju antropocena, pa že zaznavamo kot usodne, katastrofalne ali celo apokaliptične. Izumiranje številnih rastlinskih in živalskih vrst je za Lovšinovo skrb zbujajoče dejstvo in impulz za njene umetniške akcije. Tri od njih predstavlja na razstavi Človek sit in koza cela. Ali gre za kompromis ali za dilemo, na katero opozarja star pregovor Volk sit, koza cela, in ali lahko umetnost spreminja svet? Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Janez Zalaznik

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Družba  Za naročnike

    Ko arhitekta izzove teren

    Na zahodu Slovenije, kjer pokrajina prehaja v Furlansko nižino, leži od vetra in sonca izklesana vinorodna Vipavska dolina. Nad njo se dviguje Nanoška planota, ki prehaja v rob Trnovskega gozda, od Krasa pa dolino ločujejo Vipavski griči. Submediteransko podnebje, ki z nenehnim menjavanjem toplo-vlažnega jugozahodnega vetra, imenujejo ga mornik, in mrzle severovzhodne burje, ki zapiha s Trnovske planote, daje dolini svojstven pečat. Več

  • Vesna Teržan

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura

    Gibljivost negibnosti

    Pogled v galerijski prostor odkrije drobne lesene lutke, sedeče pri mizicah, upodobitve človeške skupnosti, ki nas zdrznejo z zgoščeno materializirano zbranostjo. Podobne so nam, te tihe lutke, ki nemo ždijo, razmišljujoč o svoji družbeni vlogi in same o sebi. Na hrbtu začutimo vodila, takšna, kot jih imajo lutke, skozi katera so speljane nevidne niti, ki nas upravljajo. Prav v teh tesnobnih časih covid-19, ko gospodarji našega življenja odločajo, kdaj lahko odidemo od doma, kdaj lahko srečamo sorodnike in prijatelje, čutimo, da nas nevidne niti hromijo in nam jemljejo svobodo gibanja. Četudi se zdi, da lutkam gledališče daje svobodo, je njihova prava svoboda v galeriji. Tukaj same krojijo svoj gibalni potencial, brez gledališča, brez animatorjev in niti. Več

  • Vesna Teržan

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Družba

    Vinska klet med preteklostjo in sedanjostjo

    Drobna arheološka najdba, kepa zemlje in v njej več kot 2500 let stare grozdne pečke, govori o tem, da je vinska trta rasla v Goriških brdih že v mlajši železni dobi. Dokaz za to so arheologi našli ob izkopavanjih v Golem Brdu tik ob italijanski meji. Vendar je zgodovina te kulturne rastline daljša. Za izvorno deželo vinske trte velja Perzija, njena pokrajina Širaz, drugi arheološki dokazi govorijo, da so na ozemlju današnje Armenije in Gruzije trto gojili že v neolitiku. Vinska trta se je naglo širila z območja Črnega morja v Sredozemlje. Po Evropi so jo razširili Grki in Rimljani. Ko so Rimljani dosegli Brda in se tod naselili, se je vinogradništvo okrepilo in postalo pomembna gospodarska dejavnost. Rimljani so trto sadili pod sadnim drevjem in vino hranili v keramičnih amforah. Stoletja so minevala, vino se je pilo, a pridelovalo se je v različnih prostorih tako ali drugače. Arhitekturni objekti, namenjeni izključno vinarski dejavnosti, so se pojavili šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje v francoski pokrajini Bordeaux, ki ima bogato enološko tradicijo. V drugi polovici 19. stoletja pa se je težišče novosti v arhitekturi vinskih kleti preneslo v Španijo. Naključje ali ne, ob koncu 19. stoletja, natančneje leta 1881, je v Goriška brda prišel katalonski grof Silverio de Baguer (1838–1927), se poročil v družino Catterini, ki je imela v lasti grad Dobrovo, ter v Brda prinesel nekaj vinogradniškega znanja in novosti iz Španije. Pomemben je zato, ker je vinograde zasadil na nov način brez opore dreves, kot je bil tod običaj prej. Grajska vinska klet tega renesančnega dvorca pa je postala nepogrešljiv prostor za zorenje vina. Več

  • Vesna Teržan

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Družba

    Preobrazba kitajskih mest

    Že od druge polovice devetdesetih let Kitajska doživlja silovito gospodarsko rast. V teh 25 letih se je obseg kitajskega gospodarstva vsakih osem let podvojil in zdaj je drugo največje gospodarstvo za ameriškim, morda pa celo že prvo. Kitajska ima več kot 1,4 milijarde prebivalcev, ki živijo na velikanskem ozemlju 9,6 milijona kvadratnih kilometrov. In kot pravijo kitajski voditelji, je njihovo ljudstvo marljivo, ubogljivo in pogumno. Hkrati med vrsticami preberemo, da svojo delovno silo ponujajo svetu za mizerne mezde, to pa velike svetovne korporacije s pridom izrabljajo. Svet in Evropa sta zaradi pohlepa postala odvisna od Kitajske in tamkajšnje delovne sile in prav to se je silovito pokazalo v prvi polovici letošnjega leta. Predvsem pa je Kitajska finančno močna, po podatkih IMF je po kupni moči že leta 2014 prehitela ZDA. Moč je rasla postopoma, na primer že v prvih mesecih leta 2006 je vrednost naložb v gradbeništvo znašala 984 milijonov evrov, od takrat se le še povečuje. Povod za še večji razmah gradnje in vlaganja kapitala v »veliko« arhitekturo pa so bile olimpijske igre leta 2008 v Pekingu. Velike naložbe in to, da je na natečajih za ključne stavbe, namenjene pekinški olimpijadi, zmagalo kar nekaj pomembnih mednarodnih arhitekturnih birojev in slavnih arhitektov, so Kitajci šteli za »odpiranje v svet«, četudi so vsi morali imeti logistično in administrativno podporo domačih, kitajskih projektantskih birojev. Več

  • Vesna Teržan

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Kultura

    Čakajoč na pogled

    »Danes zvečer ob 19h bi morala biti otvoritev moje razstave Zunaj kroga/Fuori dal cerchio v galeriji Monfort v Portorožu, a je zaradi znanih razlogov ne bo. Tudi sicer te razstave ni, če ni gledalcev. Kot bi rekel Duchamp – gledalci so tisti, ki naredijo sliko. Umetnina nikoli ni dokončna, zaključena, ampak je oblika aktivnosti, ki jo ustvari projekcija, ustvari jo gledalčev pogled,« je 20. marca letos s kančkom grenkobe in z žalostjo na profilu na Facebooku zapisala Zora Stančič. S sodelavci je razstavo pripravljala več kot leto, a tik pred uradnim odprtjem je slovenske meje preskočil novi koronavirus in vsega je bilo konec. Pa vendar, tako ostri ukrepi, kot je bilo popolno zaprtje vseh kulturnih ustanov, ne bi bili potrebni, saj bi podobno, kot je pretekla dva meseca potekal obisk trgovin z živili, lahko potekal tudi obisk galerij in muzejev. Toda pustimo to, prišel je čas, ko bodo galerije in muzeji ponovno odprti, in končno bomo lahko v živo videli tudi Zorin projekt. Zares je nekaj posebnega, kako poseben je, smo videli s posnetkov, ki jih je objavila na profilu na Facebooku. Več kot 700 ogledov je bilo doslej in projekt je dobil prav toliko všečkov in srčkov. Vendar nekajminutni filmček pač ne more nadomestiti gledalčeve fizične prisotnosti na razstavi. Več

  • Vesna Teržan

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Družba

    Kaj delamo narobe zadnjih 150 let?

    Preden smo dokončno vstopili v krasni novi svet neoliberalizma, smo še imeli zanimive zamisli in vizije. V osemdesetih letih smo še vedeli, kako ravnati s prostorom in kakšna naj bi bila urbanizem in arhitektura, kakšno infrastrukturo potrebujemo in kaj pomeni varovanje naravnega okolja. »Na začetku devetdesetih let smo na Fakulteti za arhitekturo pripravili okroglo mizo na temo Razvoj Slovenije – kako in v katero smer. Takrat se je razmišljalo, da bi bilo idealno razvijati Slovenijo po načelu velikega mesta, in to v skladu s konceptom mesta parka. Kar se infrastrukture tiče, je bil ključni poudarek na železnici in ne na avtocestah. Več

  • Vesna Teržan

    7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Kultura

    Preprosto drugačna je

    Na prvi pogled se zdi vse tako preprosto – Helena opazuje svet okoli sebe, ga ponotranji, se poglobi v podobe, ki jo obkrožajo ali pa krožijo po internetu, ter iz njih začne luščiti občutja. S svojimi ustvarjalnimi postopki jih predela, prekadrira, na neki način presnovi, da nastane mentalni kolaž z močnim likovnim učinkom, ki gledalca osupne in hkrati navduši. Helenin svet je imaginaren, četudi ga polnijo realne podobe iz revij, časopisov in svetovnega spleta. Postavi jih v svoje »so-podobje«, v svojstven likovni kontekst. Grafike in barvne risbe gradi z osrednjo figuro, ki jo umešča v prostor, nasičen s predmeti, rastlinami, živalmi in ljudmi. Podobe, ki so pravzaprav vsem dostopne, ona nadgradi in jim da čustveni naboj. »Nekje blizu sta prostor in čas, ki sta nam znana, a ju kljub temu ne moremo nedvoumno in natančno opredeliti, saj izhajata iz neke vrste fantastične fragmentarne brezčasnosti, v kateri se nam prepoznavne podobe največkrat poljubno in brez pravega razloga sestavljajo v nove časovne in prostorske dimenzije,« je o vzdušju na podobah Helene Tahir (letnik 1992) zapisal Božidar Zrinski, kustos razstave v MGLC. Helenine podobe galerijsko publiko očarajo iz več zornih kotov. Prvi je vsebinski in družbeno angažiran, drugi je formalni, tretji pa je tehnična odličnost ter obvladovanje metjeja, bodisi risbe ali grafike. Helena prepriča z znanjem in veščino, podobe natančno izriše, ustvari kompozicije, ki jih prenese na linolej, izreže matrico in jo natisne s pritiski žlice. V bistvu naredi več matric, jih kombinira, dotiskuje eno ob drugo v različnih barvah. Je mojstrica v tisku večbarvnih grafik. Veščino in teoretsko znanje je pridobila na ALUO v Ljubljani in pri opazovanju očeta Hamida Tahirja, izvrstnega iraškega umetnika, ki je v sedemdesetih, ko je prišel študirat v Slovenijo, tukaj tudi ostal. Več

  • Vesna Teržan

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Kultura

    Impresije časa in prostora

    V februarskem jutru, ko so se meglice zagrizle v drevorede in aleje versajskih vrtov in jih spremenile v brezčasne sublimne prostore, se je v jutranji tišini oglašalo komaj slišno šklocanje fotoaparata. Profesorica krajinske arhitekture dr. Ana Kučan se je navsezgodaj, še preden so njeni študenti začeli opravljati študijsko prakso v Versajski visoki šoli za krajinsko arhitekturo, odpravila na sprehod. Na srečo je imela v torbi fotoaparat. Kajti megla, ki je neskončnost te veličastne umetnine baročnega vrtnarja Andréja Le Nôtra zavila v sivo kopreno, je le še stopnjevala impresijo skrivnostne čarobnosti kraljevih vrtov in hkrati klicala po tem, da se ta ovekoveči s fotoaparatom. Tako so tistega jutra nastale osupljive fotografije, ki so v arhivu Kučanove prav neučakano ždele in čakale na javno predstavitev. Prvič smo jih videli kot slikovno opremo knjige Portret srečnega človeka – André Le Nôtre avtorja Erika Orsenne, ki jo je leta 2016 izdala Založba *cf v prevodu Zoje Skušek. Knjiga opisuje življenje Andréja Le Nôtra in njegovo ustvarjalnost. Le Nôtre in sodelavci so oblikovali kar nekaj francoskih grajskih vrtov, vrhunsko vrtno umetnost pa je ustvaril v Versaillesu za Sončnega kralja, Ludvika XIV. Le Nôtre je bil izurjen vrtnar, odličen poznavalec botanike, inženirskih in arhitekturnih znanj, matematike, optike in Evklidove geometrije; bil je na tekočem z dosežki znanosti in tehnike svojega časa. Aleje v vrtovih in parkih je širil, da bi pretental učinek perspektive, uporabil terase, mamil pogled, zavajal, menjal perspektive, z drevoredi ritmiziral pogled, dal vodnim površinam vlogo zrcal, da bi odsevale luno, sonce, oblake in drevje. »Se vam zdi, da je glavna aleja zmeraj enako široka?« je vprašal. »Zmota. Polagoma se širi, da bi popravila učinek perspektive in ne bi ožila obzorja …« je odgovoril. Kot je zapisal Orsenna, sta se v Le Nôtrovih vrtovih geometrija in geografija ves čas pogajali. Vse to je bilo pomembno za študente krajinske arhitekture, ki jih je Kučanova pripeljala v Versailles. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Borut Krajnc

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Družba

    Ritem kovanja

    Udarec kladiva ob žareče železo je osnovni gibalni element, zaporedje udarcev pa kovaški ustvarjalni postopek, ki temelji na ritmu. Usklajeno ritmično delovanje celotnega telesa je pogoj za učinkovito delo. Dandanes le redke še zanima kovaški poklic, kaj šele, da bi se lotili fizično napornih, tehnološko ne prav preprostih in hkrati odgovornih, natančnih delovnih postopkov. Lucia Žitnik, Enis Avdičaušević in Andrej Naterer so se preskusili v kovaštvu. Imajo vsak svoj poklic, v katerem uživajo in so uspešni, a pri vsem tem jim je nekaj manjkalo. Prav to »nekaj« so našli v kovaštvu, ki so ga vzeli za svoj drugi poklic. Danes je zanje kovanje več kot le ljubiteljska dejavnost, konjiček. Več

  • Vesna Teržan

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura

    Lisjakov srčni utrip

    Umetniki so si nadeli lisičje perike, čez hrbet vrgli očitke, da spominjajo na Leningrajske kavboje, in si izmerili srčni utrip. Vsi trije so Abrahamova leta že presegli, a srčni utrip je ostal mladosten in tudi lisjakov pogled oster. Leta so jih utrdila, jim dala žlahtno modrost, da bi z njo okužili tudi četrtega, najmlajšega člana, ki se je tokrat pridružil trojici divjih v srcu. A najprej so bili trije. Prva razstava z naslovom Divji v srcu se je zgodila v prejšnjem stoletju, natančneje leta 1998, ko je galerija Equrna predstavila trojico slikarjev – Aleksija Kobala, Jurija Kalana in Silvestra Plotajsa Sicoja. Takrat so bili na začetku svoje kariere, polni elana in načrtov za prihodnost. A kaj ko so v svojem mladostnem zaletu naleteli na čuden odnos dela stroke – in niso bili edini! Marsikateri izmed zanimivih slikarjev, kiparjev, grafikov, videastov, fotografov, skratka umetnikov širšega polja vizualne umetnosti takrat ni bil vključen v nacionalne preglede sodobne vizualne umetnosti. Pač zato, ker je slovenski likovni establišment njihova dela (slike, kipe, grafike ...) razumel kot preživeto obliko, ob tem pa razstavljal le ozek odsek vizualne umetnosti. Povod za prvo razstavo Divji v srcu je bila prav ta ignoranca, njihova razstava pa kot neke vrste ’salon spregledanih’. Aleksij Kobal je prepričan: »Po vseh teh letih smo prišli do ugotovitve, da establišmenta v resnici ne potrebujemo in da je oponiranje institucionalnemu pravzaprav naša prednost in hkrati nujnost. Takšen pristop pa v umetniškem prostoru zrcali tudi realnejšo sliko stanja. To lahko razumemo tudi kot obvezo do same umetnosti.« Več

  • Vesna Teržan

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura

    Dashuri, amore, ljubav, ljubezen

    Na odru igralci in igralke zasedejo svoja mesta in večer štirih jezikov se lahko začne. Godli bodo, peli in plesali, predvsem pa pripovedovali o ljubezni. S temnim glasom prva začne pripovedovati mlada albanska igralka Krist Lleshi z izredno odrsko prezenco. Govori v albanščini, prav veliko nas ne razume njene materinščine, kljub temu pa zaradi dostojanstvene drže, pomenskih poudarkov v govoru, obrazne mimike in njene osredotočenosti razumemo sporočilo na neki drugi ravni, ki je čutna in obče človeška. Igralci in igralke si izmenjujejo poglede, misli in besede, sčasoma začno, tako drug za drugim, njeno pripoved simultano prevajati v italijanščino, črnogorski jezik in slovenščino. Občinstvo počasi lušči pomene in spoznava besede teh tako različnih jezikov: dashuri, l’amore, ljubav, ljubezen ... V zraku trepeta pričakovanje, kako bodo nastopajoči, ki prihajajo iz štirih različnih držav – Albanije, Italije, Črne gore in Slovenije –, izpeljali ta avtorski projekt. Večina med njimi se pred tem še ni nikoli srečala, združila jih je koprodukcija črnogorskega in slovenskega gledališča. Dva meseca so skupaj z režiserjem preživeli na vajah ter dan za dnem prinašali tja svoje zgodbe in prigode, prepevali ljubezenske pesmi, plesali ter brskali po ljudskem izročilu svojih narodov. Več

  • Vesna Teržan

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura

    Brez sedmih tančic

    Mesto v Judeji še ni spalo, iz daljave se je slišal pasji lajež. Pihal je rahel večerni vetrc in prinašal vonj cvetov mirte in oranževcev. Na teraso, obsijano s srebrno mesečino, je stopila Saloma, hči Herodiade, prešuštnice, ki se je poročila z moževim bratom, Herodom, rimskim tetrarhom, enim izmed vladarjev podjarmljene Palestine. Saloma se je umaknila iz sobane, kjer so bučno praznovali tetrarhov rojstni dan. Razprla je roke, vdihnila omamne vonjave, ki jih je prinašal veter, in mu nastavila telo, da so se pod nežno tkanino izrisovale njene obline. V mesečevi svetlobi je na sebi začutila pogled zaljubljenega Narabota, sirskega princa, pregnanca in Herodovega »gosta«, ki so ga malo pred tem celo povišali v vojaškega stotnika. Izmenjala sta si nekaj besed, ko je iz teme zaslišala glas. Očaral jo je. Željo, da bi uzrla obraz, ki sodi k njemu, ji je Narabot izpolnil šele po dolgem pregovarjanju. In to navkljub strogi Herodovi prepovedi, da bi kdorkoli sploh še smel videti tega političnega zapornika, ki je javno grajal tetrarha, njegovo promiskuitetno ženo in razvratno civilizacijo rimskega imperija. Kljub temu je iz globin vodnjaka pred njeno obličje pripeljal zapornika – krščanskega preroka Janeza Krstnika. Saloma si ga je poželela, želela je poljubiti njegove ustnice, a jo je zavrnil. V tem trenutku levantinskega večera se začne drama, ki dobi poteze tragedije in groteske. Več

  • Vesna Teržan

    20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Družba

    Talija s čipkastim šalom

    Stara dama SNG Drama se bo pomladila, z letošnjo pomladjo je prišel nov minister za kulturo in z njim svež veter v jadra vsaj dveh kulturnih ustanov – Narodne in univerzitetne knjižnice in Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Ministra Zoran Poznič in Jernej Pikalo sta dala pobudo in zagotovila denar za pripravo celotne projektne dokumentacije in tako zagnala več let mirujoče kolesje, ki bo omogočilo začetek gradnje obeh stavb, prepotrebnih in pomembnih za slovensko kulturo. Prva je za gradnjo na vrsti SNG Drama, kajti za njeno prenovo je bil skrajni čas že zdavnaj. Stara stavba je povsem dotrajana, streha se krivi, saj je iz leta 1911, torej iz leta, ko so stavbo zgradili in jo izročili v uporabo, tudi strop nad odrom je tik pred tem, da se zruši, električna napeljava je iz treh različnih obdobij, komajda še varna, tehnična oprema je zastarela, igralci nimajo ustreznih vadbenih prostorov, prostori so vlažni in plesnivi ... Pa vendar, nekaj se premika in slovenska kultura, bodimo optimistični, bo dobila eno povsem novo zgradbo – to je NUK II – in prenovljeno stavbo SNG Drama s prizidkom. Ja, spet smo obtičali pri prizidku, podobno kot pri SNG Opera Ljubljana in Narodni galeriji. Zato se nas je že prijel vzdevek dežela samoprizidkov. Več

  • Vesna Teržan

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Družba

    Kako graditi v alpskem svetu

    Po vrhunskih uspehih kolesarja Primoža Rogliča so prebivalci Slovenije vedno bolj zagreti za kolesarjenje. V tej evforiji se zdi kolesarska pot, ki povezuje Zgornjo in Spodnjo Bohinjsko dolino, pionirski projekt. Že leta 2011 sta arhitekta Aleksander Ostan in Nataša Pavlin speljala traso kolesarske poti po starih poljskih in gozdnih poteh in ob poti oblikovala počivališča z različno arhitekturno opremo. V središču razmisleka je bil trajnostni vidik in v razgibani slovenski pokrajini bi lahko kolesarskim navdušencem uredili še nekaj podobnih poti. Slovenija, ki se razteza na površini 20.273 kvadratnih kilometrov, je dinamična pokrajina; z roba Panonske nižine prek predalpskega hribovja in Alp prehaja v dinarsko gorovje ter se nasloni na obalo Severnega Jadrana. Njena lega je dokaz, da Slovenija geografsko in kulturno pripada Srednji Evropi. Vendar nas zadnjih 20 let nekateri domači in tuji »preroki« želijo prepričati, da smo bili in smo vzhodnoevropska država. In vse kaže, da so prav oni tisti, ki po Sloveniji gradijo tako imenovano turbo arhitekturo v slogu vzhodnoevropskih oligarhov in pri tem ne upoštevajo niti geografske lege niti zgodovinskih dejstev, še najmanj pa kulturni kontekst. Žal je v zadnjih letih zraslo preveč tovrstne arhitekture. Preprosti projekti, kot je na primer bohinjska kolesarska pot, so častne izjeme. Več

  • Vesna Teržan

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura

    Ruske ikone

    Zgodilo se je v prvem tisočletju, krščanska cerkev se je razklala na pol. Temu so sledile velike mentalitetne spremembe na obeh straneh osi Vzhod–Zahod, ki še danes grenijo evropsko sožitje. Za datum shizme – velikega razkola v krščanski cerkvi, s katerim se je ta razdelila na vzhodno in zahodno – navadno navajajo letnico 1054, ko sta rimski papež Leon IX. in carigrajski patriarh Mihael I. izobčila drug drugega. A nesoglasja niso nastala čez noč. Nestrinjanje in različni pogledi na krščansko vero so bili prisotni več stoletij. Nekateri menijo, da se je začelo že kar leta 330, ko je cesar Konstantin Veliki, ki je sprejel krščansko vero, prestolnico Rimskega cesarstva prestavil iz Rima v Bizanc; in ta je postal Konstantinopel. Leta 395, po smrti Teodozija I., se je Rimsko cesarstvo razdelilo na vzhodno in zahodno. Politični razdelitvi so poleg drugega sledile tudi spremembe v cerkvi. Zarisovale so se vedno globlje razlike v teološki doktrini in v jeziku – na vzhodu grščina in na zahodu latinščina, prav tako v pisavi – na vzhodu cirilica, na zahodu latinica. Osrednje teološko vprašanje pa se je vrtelo okoli Svete Trojice – troedinega boga. Rimskokatoliška cerkev pravi, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina, pravoslavna pa, da Sveti Duh izhaja samo iz Očeta. Velike razlike so nastale tudi pri izvajanju bogoslužnega obredja in rabi ikon. Krščansko občestvo se je razdelilo na vzhodno ortodoksno (pravoslavno) cerkev in zahodno rimskokatoliško. Začetki ruske pravoslavne cerkve pa segajo v leto 988, ko je staroruski vladar, kijevski knez Vladimir Svjatoslavič, razglasil krščanstvo po bizantinskem obredju za uradno vero. Neodvisnost od carigrajskega patriarha si je ruska cerkev zagotovila šele leta 1448, vendar je bila polnokrvna avtokefalnost te cerkve dosežena nekoliko kasneje. Več

  • Vesna Teržan

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura

    Žensko oko za objektivom

    Za novopečeno fotografinjo in njen nastajajoči fotografski opus je bilo pomembno potovanje v Španijo leta 1970. Ampak le koga bi Španija pustila hladnega? Slikovita pokrajina, bogata kultura in predvsem svetloba, ta naravna ustvarjalka vseh naših podob, še posebej črno-belih fotografij, imajo tam – med Sredozemljem in Atlantikom – posebno moč in sij. Zora Plešnar se je v Španijo odpravila s svojim prvim fotoaparatom Werra1, ki ni imel daljinomera. Tako je marsikatero fotografijo posnela kar iz vozečega avtobusa, ki je drvel po Iberskem polotoku. Nastale so zabrisane podobe pokrajine, mest in ljudi; to so bile prve fotografije iz njenega zanimivega cikla Mimo, ki ga je nadaljevala tudi s fotoaparatom Olympus OM1. »Zame pokrajina živi in izžareva zdaj nadih romantike, zdaj realizma, pa tudi fantastiko. V njej odkrivam vedno nekaj novega, zanimivega. In ker sem jo želela predstaviti na svoj način, sem fotografirala z vidika svojega gibanja (vlak, avtobus, avtomobil). Grmičevje, drevesa, ki so bila bližje, so postajala le bežne sence. Vsakdanji motiv je tako dobival nov in nenavaden videz,« je Plešnarjeva opisala svoj pristop. Z eno izmed fotografij, posnetih v Španiji, se je javnosti prvič predstavila že leta 1971 na razstavi Mariborskega fotografskega kroga. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Uroš Abram

    10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Portret

    Iztok Drabik Jug, igralec

    Na odru pozabi, kdo v resnici je; začne iz nič, kot da pred tem gledališkim trenutkom ni živel svojega življenja, kot da se je ustavil čas, kot da ni bilo sploh ničesar. Ko stopi na oder, sebe pusti pred vrati gledališča. Državljan Iztok, igralec, samozaposlen v kulturi, prepusti telo in dušo svoji gledališki kreaciji, njegova zavest se premakne v drugo dimenzijo, lik ga posrka, izgubi sebe in svoj jaz. Tisti dve uri ali več je na odru nekdo drug. »V vseh nas je tu nekje ta potencial!« pravi. »Smo sanjači, itak hodimo malo po robu in to imamo radi.« O robovih pa govori tudi odlična aktualna gledališka uprizoritev Fassbinderjevega filma iz 70. let Ali: Strah ti pojé dušo v režiji Sebastijana Horvata in produkciji SNG Drama Ljubljana. Govori o robovih družbe, kjer se srečata Ali, maroški gastarbajter v Nemčiji (igra ga Iztok), in čistilka Emmi, ki jo uteleša Nataša Barbara Gračner. Gračnerjeva je v enem izmed intervjujev povedala, da tako nežnega in nenarejenega človeka, kot je Iztok, še ni srečala. Da bi lahko vstopila v njegovo čistost, je morala vso navlako življenja pustiti zunaj gledališča. Iztok je res izvenserijski – hkrati pa v sebi nosi mir, kot tisti modreci, ki so uzrli bistvo življenja. Več

  • Vesna Teržan

    3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura

    Preprosto, bauhaus!

    Letos je preteklo natanko sto let od rojstva ideje – bauhaus –, ki je spremenila umetnost, pretresla pedagoške postopke in bila v svojem bistvu tako nevarna za porajajoči se nacizem, da jo je ta želel v kali zatreti. Vendar neuspešno, v različnih oblikah ideja živi še danes. V mislih nimamo britanskega rock banda Bauhaus, ustanovljenega leta 1978, in še manj trgovske verige, ki je izvorno idejo sprevrgla v njeno nasprotje in jo danes najdemo tudi v vsakem slovenskem predmestju. Ne, govor bo o šoli, o Bauhausu, ki je po ukinitvi postal celo mednarodno umetniško gibanje. Več

  • Vesna Teržan

    26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Družba

    Japonska odličnost

    Prvo Pritzkerjevo nagrado za vrhunske dosežke v arhitekturi so podelili ameriškemu arhitektu Philipu Johnsonu leta 1979 v Dumbarton Oaksu v Washingtonu D. C. Nagrada si je v letih, ki so sledila, zagotovila sloves in dosegla cilj, ki si ga je družina Pritzker postavila na začetku – da bi pridobila pomen Nobelove nagrade za arhitekturo. V arhitekturnih krogih in tudi v širši svetovni zainteresirani javnosti se na začetku vsakega leta nestrpno pričakuje, katerega arhitekta bo tokrat izbrala mednarodna strokovna žirija. V teh 40 letih so nagrado podelili osmim Američanom in kar devetim Japoncem pa štirim Angležem, po dva med Pritzkerjevimi nagrajenci sta iz Brazilije, Portugalske, Italije in Nemčije, trije so iz Švice, sicer pa so doslej to ugledno nagrado prejeli še po en Kitajec, Norvežan, Danec, Irec, Avstrijec, Francoz, Mehičan, Čilenec, Indijec. Edini Avstralec je bil Glen Murcutt (2002), arhitekt, ki do zadnje bilke upošteva naravo in je med redkimi, ki ustvarjajo bivališča, skladna z naravnim okoljem. Pritzkerjeve komisije niso bile najbolj naklonjene arhitektkam. Edina ženska, ki je nagrado dobila samostojno, je bila leta 2004 Zaha Hadid, Japonka Kazujo Sedžima jo je prejela leta 2010 skupaj s kolegom Rjuejem Nišizavo, Španka Carme Pigem pa leta 2017 skupaj s kolegoma iz biroja RCR arhitekti. Skratka, pestra druščina vrhunskih arhitektov in treh arhitektk z zelo različnimi arhitekturnimi slogi ter raznorodnim odnosom do bivanja, grajenega okolja in narave. Več