Vesna Teržan
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Kultura
Nemirno 18. stoletje je spočelo marsikaj izredno pomembnega za evropsko zgodovino, med drugim tudi Lessinga in njegove drame. Gotthold Ephraim Lessing (1729–1781) je eden najpomembnejših evropskih mislecev in ustvarjalcev. S teoretskim besedilom Hamburška trilogija je utemeljil poklic gledališkega dramaturga, z esejem Laokoon pa je uspešno ubesedil razlike med likovno umetnostjo in literaturo. Tako je ta nemški razsvetljenec krojil misli in mnenja sodobnikov ter zaposloval tudi vse naslednje rodove. Ljubljanska Drama SNG je v repertoar v novi sezoni vključila njegovo Emilio Galotti (iz leta 1772) kot eno izmed dram, ki ustrezajo letošnji usmeritvi v intimo – v notranje svetove.
-
5. 10. 2018 | Mladina 40 | Kultura
Galeristi, ko ju povabijo k sodelovanju, nikoli ne vedo, kaj bosta pripravila in kako bosta spet in ponovno presenetila občinstvo. »Umetnost Zvonka Čoha in Milana Eriča je polna igrivosti, hudomušnosti in celo otroške navihanosti, zato je topla in sproščujoča za obiskovalce,« je zapisal Sarival Sosič, avtor spremnega besedila k njuni najnovejši skupni razstavi. Njegov stavek je povabilo v Kranj, na razstavo v Galerijo Prešernovih nagrajencev, in priporočilo za sprostitev od vsakodnevnih tegob. Vendar tako povsem nedolžna ta razstava spet ni! Kot vedno nas avtorja tudi tokrat potegneta v svoj svet domišljije in humorja, v svet preobrazb in sprememb ter kritičnega pogleda na družbo in nas v njej.
-
21. 9. 2018 | Mladina 38 | Družba
Arhitektura kot orodje za boj proti revščini
Afriško celino so gospodarsko, politično, okoljsko, pa tudi mentalno v celoti zaznamovali kolonializem in postkolonializem ter seveda današnji kaos, ki ga povzročajo nove oblike izkoriščanja te celine, na grobo imenovane neokolonializem. Ta še vedno temelji na rasnih in rasističnih teorijah ter gospodarskem izkoriščanju naravnih virov, ki jih sedaj iz afriške zemlje izčrpavajo transnacionalne korporacije in še bolj kot kadarkoli prej izkoriščajo domače prebivalstvo in mu kratijo temeljne človekove pravice. Dihotomični pogled na človeštvo pač ostaja rdeča nit civilizacij na tem planetu. Nekdanje afriške kolonije so kljub samoupravi, kvazisuverenosti in razvoju državnega in zasebnega prava še vedno prisiljene upoštevati nekatera načela »bele« kulture, političnega ustroja, pojmovanja zgodovine in vseh drugih ostankov kolonizatorjev, tudi boja za oblast, katerega posledice so grozovite državljanske in medetnične vojne. V zadnjih stoletjih je beli človek Afriki prinesel le trpljenje in nepopravljivo škodo.
-
21. 9. 2018 | Mladina 38 | Družba
Genova še vedno žaluje. Obliž na rano je bilo dejanje slavnega italijanskega arhitekta Renza Piana na začetku septembra, ko je predstavil načrte za nov viadukt, s katerim naj bi nadomestili zrušenega. Genova žaluje za žrtvami malomarnosti, zaradi katere se je podrl most Ponte Morandi. Kot se spomnimo, se je 14. avgusta letos prelomil viadukt avtoceste, se delno sesul in pod seboj pokopal 43 ljudi in stanovanjske objekte. Danes v zrak štrlijo škrbine tega mostu, po katerem so prvi avtomobili zapeljali daljnega leta 1967. To so bili časi, ko je bil beton moderen material, vse se je gradilo iz njega in veljal je za večnega.
-
14. 9. 2018 | Mladina 37 | Kultura
Odgovor na to, kakšno je sodobno lutkovno gledališče, lahko te dni gotovo dobite na festivalu Lutke v Ljubljani. Na različnih prizoriščih bodo uprizorili 22 predstav iz Češke, Francije, Finske, Irana, Izraela, Nemčije, Rusije, Španije ... in Slovenije. Izbrala jih je Ajda Rooss, ki je umetniški vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL); to je tudi organizator festivala in je bilo pri nas znanilec novih usmeritev že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je vajeti prevzel režiser Jože Pengov, in nato v osemdesetih, ko so v LGL k sodelovanju povabili legendarnega Zlatka Boureka, ustvarjalca nekaj nepozabnih lutkovnih predstav za odrasle, kot sta bili na primer Aristofanova Lizistrata in Molierov Namišljeni bolnik. Tako je LGL z marsikatero predstavo že takrat – nič drugače pa ni niti danes – presegel produkcije dramskih gledališč, saj raziskuje naprej in dlje ter v predstavah seže prek tradicionalnega dojemanja lutk in lutkovnega gledališča. V hiši so zbrali ustvarjalni tim režiserjev, igralcev in animatorjev ter oblikovalcev lutk. K sodelovanju vabijo izjemne zunanje sodelavce, in kar je pomembno, tudi vizualne umetnike. Ustvarjajo predstave za odrasle, napravili so korak k srednješolski mladini, letos z uspešno predstavo Vihar v glavi, in pri vsem tem seveda ne pozabljajo na poučne in zabavne predstave za najmlajše.
-
7. 9. 2018 | Mladina 36 | Kultura
Ekspresionizem je bil eden izmed izrazov nemirnega časa prve tretjine 20. stoletja, ko je brbotalo na vseh področjih človekovega snovanja, od filozofije in znanosti do ekonomije in umetnosti. Vendar je bil to tudi čas velike krize in besnenja prve svetovne vojne, po kateri je slehernik že kmalu slutil, da se bliža še druga. Ekspresionizem je nastal v težkih časih izkoriščanja človeka po človeku, lakote, nepravičnosti in pohlepa. Umetniki so videli v drobovje tega sveta, ga čutili in upodabljali.
-
31. 8. 2018 | Mladina 35 | Kultura | Portret
Zgodilo se je tam daleč na petem kontinentu, bilo ji je tako hudo, da je le nemo zrla v izsušeno pokrajino, ki se razteza za mestom Perth. Bila je kot ohromljena. Več mesecev se ni dotaknila ničesar, a postopoma se je vrnila k ustvarjanju, in tik preden je zapustila Avstralijo, je po naključju odkrila polst. Prijazen, mehak material, ki ji je ponudil tolažbo in hkrati neslutene možnosti za ustvarjanje.
-
17. 8. 2018 | Mladina 33 | Kultura
Žlahtni raziskovalec: Riko Debenjak
Ob 110. obletnici rojstva Rika Debenjaka so v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani v sodelovanju z Galerijo Rika Debenjaka iz Kanala ob Soči pripravili pregledno razstavo velikega mojstra grafike ter hkrati predstavili del njegovega slikarskega opusa, risb in knjižnih ilustracij. Opozoriti velja na njegovo vsestranskost – na karikature, ki jih je risal za časopis Pavliha, na sodelovanje pri restavriranju in kopiranju zgodovinskih fresk, pa tudi na scenografijo za balet Lisica Zvitorepka Igorja Stravinskega.
-
3. 8. 2018 | Mladina 31 | Kultura
Trst se je bleščal v popoldanskem soncu, veter, ki je pihal z morja, je ustvarjal valove in ohlajal pregreta telesa čakajočih pred nekdanjo ribarnico na obrežju, ki so jo pred leti spremenili v razstavišče Salone degli Incanti. Vrata so se odprla ob petih popoldne, saj Imago Mundi, del Benettonove zbirke malih umetnin iz 40 držav, ponujajo občinstvu na ogled po poletnem urniku – do 23. ure.
-
27. 7. 2018 | Mladina 30 | Kultura
Bilo je leto 1955, Marc Riboud je na zadnje sedeže starega landroverja varno namestil torbo s fotoaparatom in drugo potrebno opremo, priložil šop zemljevidov in avtokart, sedel za volan in iz Francije krenil proti Istanbulu. Balkan mu ni bil povsem neznan, kajti dve leti pred tem je v Jugoslaviji posnel svojo prvo fotoreportažo; natančneje v Dalmaciji in na otokih Hvaru in Korčuli, začenši v Dubrovniku.
-
22. 6. 2018 | Mladina 25 | Kultura
Žveplo, kalijev nitrat in oglje
Kamničani so tako rekoč 156 let živeli na sodu črnega smodnika, vse od druge polovice 19. stoletja pa do leta 2008. To je dolga doba, ki je prinesla neštete zgodbe in prelomne dogodke. Prav te so zajeli v prikazu zgodovine kamniške smodnišnice na razstavi v gradu Zaprice, kjer domuje Medobčinski muzej Kamnik. Razstava predstavi razvoj tovarne, pa tudi usode prebivalcev ter delavk in delavcev v barutani, kot se je smodnišnica imenovala v času Kraljevine Jugoslavije. Po 2. svetovni vojni je imela status vojaške industrije in je dobila preprosto ime Podjetje Kamnik. Razvoj je šel naglo naprej in leta 1974 so jo preimenovali v Kemijsko industrijo Kamnik (KIK). To ime je nosila do bridkega konca pred natanko desetletjem.
-
11. 5. 2018 | Mladina 19 | Kultura
Bilo je sredi druge polovice 20. stoletja. Po Gosposvetski cesti v Mariboru je vel topel spomladanski veter, ko sta mati in hči hiteli proti Vrbanski cesti na obisk k sorodnikom. Desetletna deklica Esa je pocukala mamo za rokav in s prstkom pokazala na kip velikega človeka, sedečega na robu velikanske mize. »Prežihov Voranc, kot da bo prekucnil mizo! Negotov položaj, podobno, kakor je bila negotova njegova družbena in politična usoda po sporu s Titom!« je hčerki razložila mama in jo hkrati opozorila na stavbo Osnovne šole Prežihovega Voranca, kjer še danes stoji spomenik literatu in politiku Lovru Kuharju (1893–1950) alias Prežihovemu Vorancu. Njegov kip, zaradi katerega je deklica upočasnila korak, je bil drugo javno naročilo mlade kiparke Vlaste Zorko Tihec.
-
4. 5. 2018 | Mladina 18 | Kultura
»Spominjam se, kako so Kraševci pripravljali malto za hišni omet. Pometli so cesto, presejali prašno mešanico rdeče zemlje in zdrobljenega apnenca, dodali apno in vodo. Vse to pomešali in ometali hišo. Žgoče sonce je dalo oranžni ton. To je barva kraških hiš in to je osnovna barva mojih del,« je leta 1997 povedal Lojze Spacal (1907–2000), umetnik, ki je navdih črpal iz življenja na Krasu, iz kraške pokrajine, tipologije hiš in naselij, ter opazoval ljudi, kako so se mukoma prebijali skozi življenje v suhi, vetrovni, kamniti pokrajini in se borili za vsak centimeter rdeče rodovitne zemlje. Dobro je znal opazovati in videno prenesti v grafike, risbe in oljne slike. Njegove besede pa razkrivajo tudi skrivnost avtohtone barve kraških vasi; to je lahko dragocen podatek za varuhe kulturne dediščine, tudi te, ki letos končujejo obnovo palacija v eni naših najznamenitejših kraških vasi, v Štanjelu. Tam pa ta hip ne končujejo le obnove palacija, zadnje dni aprila so praznovali tudi 30 let Galerije Lojzeta Spacala.
-
20. 4. 2018 | Mladina 16 | Kultura
Slikar ali filmski režiser? Oboje!
Prejšnji petek se je Enkrat opoldne, kot v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) imenujejo dogodke ob odprtju, zbrala množica oboževalcev in poznavalcev dela in lika ameriškega umetnika Davida Lyncha, odličnega, a kontroverznega filmskega in televizijskega režiserja, ki je tudi cenjen glasbenik in likovni umetnik.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura
V Cekinovem gradu v Ljubljani, kjer domuje Muzej novejše zgodovine Slovenije, so v prvem nadstropju pred slavnostno grajsko dvorano razgrnili presunljive grafike nemškega umetnika Otta Dixa (1891–1969). Ustvaril jih je v letih 1920– 24, ko so njegovo zavest grizla doživetja iz strelskih jarkov in so v njegovi domovini posledice velike vojne in gospodarske krize pahnile prebivalstvo v revščino. Dixa je zanimala resnica, zanimala ga je stvarnost; teme, ki jih je upodabljal, je zagrabil za vrat, je zapisal nemški umetnostni zgodovinar P. F. Schmidt. Njegova umetnost je močna in izzivalna, ker si ni zatiskal oči pred najglobljimi brezni človeške duše, pred bedo življenjskih položajev in pred surovostjo življenja. Vse, kar je videl, je narisal, brez olepšav. Bedo je potenciral do meje karikature, tako so nastale sarkastične podobe družbene stvarnosti, ki zarežejo v gledalčevo dušo.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura | Portret
Njena manualna tehnika je elegantna, pravijo, da ima zlate roke, dirigira natančno, in ko se vživi v skladbo, njene rjavozelene oči postanejo črne, takrat je koncentracija na vrhuncu, interpretacija je ekspresivna, na trenutke nežno občutena, drugič igriva, pač takšna, kot je Martina Batič (letnik 1978) in kot zahteva partitura. Na odru skupaj z zborom pričara trenutke, ko ubrani glasovi ustvarijo popolnost.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura
Čvekalnica francoske revolucije
Francoska revolucija kot »talk show/chat show« (kot pogovorna oddaja/klepetalnica) s primesmi resničnostnega šova in operete? Kako v 21. stoletju uprizoriti Dantonovo smrt, dramo, ki jo je Georg Büchner napisal leta 1835? Kako se lotiti tematike meščanske revolucije iz 18. stoletja, ki nam je zapustila znamenito geslo boja za človekove pravice »svoboda, enakost, bratstvo« in ki je tako zelo zaznamovala razvoj evropske družbe, politično in filozofsko misel, pravo, družbene vede in umetnost?
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Portret
Urška Furlan, umetnostna zgodovinarka
Letos aprila spet odhaja v delto reke Nil, nedaleč od Aleksandrije, kjer se bo že tretjič zapored udeležila arheoloških izkopavanj pod vodstvom Univerze v Padovi. Raziskovali bodo arheološki najdišči, ki ležita 50 km južno od ustja reke. Najprej Kom Vasit, starejše naselje iz poznodinastičnega in zgodnjeptolomejskega obdobja. »Najverjetneje so pod plastmi, ki smo jih že raziskali, sledi zgodnejših naselij, a doslej še nismo prišli do njih,« pravi. V Kom Vasitu je bilo živahno življenje vse do prve polovice 1. stoletja pred našim štetjem. A ker se je struga reke Nil spremenila, so se prebivalci preselili dva kilometra stran v Kom Al Ahmer, ki se je razcvetel v rimskem obdobju in živel do prvih islamskih priseljencev. »Kom Al Ahmer, z drugimi največjimi rimskimi termami v Egiptu, je bilo glavno mesto te regije,« pripoveduje mlada umetnostna zgodovinarka, ki na izkopavanjih opravlja naloge fotografinje in proučuje najdbe. Letos pa sodeluje tudi pri izdaji monografije Kom al-Ahmer and Kom Wasit I, ki bo izšla pri založbi Archeopress v angleškem Oxfordu. Napisala je kar tri poglavja.
-
Kakšna krivica, da tako lep del srednje Evrope, tistega med Tržaškim zalivom in Karnijskimi ter Julijskimi Alpami, imenujemo rob, mejo, nekaj vmes med ozemljem slovanskega in romanskega življa, ko pa so bili Trst in Gorica, Čedad in Videm talilni lonec slovenske »zamejske« kulture, ki se je oplajala s slovensko in italijansko pa s staro romansko, avstro-ogrsko in tudi celotno evropsko kulturo. Primorski umetniki so vedno imeli stik z Rimom in Parizom, z Dunajem in Münchnom. A zato, da se je tem krajem izredne naravne lepote in kulturnega bogastva prilepil epiteton rob/ meja, je seveda kriva politika, ki je povzročila prvo svetovno vojno in strašno soško fronto pa drugo svetovno vojno z osornim, nasilnim, krutim fašizmom ter seveda povojno kosanje primorskega ozemlja na coni A in B, razdvajanje prebivalstva in netenje sovraštva. Za končni izid sredi 20. stoletja vemo, a tudi sedanje skupno »evropsko življenje« Slovencev in Italijanov v 21. stoletju ni prav dosti zacelilo ran, te še vedno skelijo na eni in na drugi strani meje.
-
Za veliko, iz močnih desk zbito mizo, ki se lahko spremeni tudi v plesni podij, oder za vislice ali celo za sežiganje čarovnic, sedi četverica; dekleti in mladeniča, razposajeni in hudomušni, si pripovedujejo zgodbo iz 17. stoletja, v katero je Ivan Tavčar postavil dogajanje Visoške kronike, enega izmed svojih poslednjih zgodovinskih romanov. Pripovedujejo natančno, seveda povzemajo, saj če bi nam želeli pripovedovati roman, kot je bil zapisan, bi gledalci sedeli v gledališki dvorani kar nekaj dni in ne zgolj štiri ure. Štiri ure? Le kdo se ob tem ni zamislil in se vprašal, bom zdržal(a) toliko časa pri poslušanju neke pripovedi? Namreč, takoj po premieri se je natolcevalo, da je predstava bližje bralni vaji kot zgodovinskemu kostumskemu spektaklu.
-
Že prva industrijska revolucija v 19. stoletju, ki je prinesla nove proizvodne procese, je vznemirila ljudi, še posebej umetnike (slikarje in pisatelje), filozofe in seveda znanstvenike ter inženirje, ki so bili najtesneje povezani s tem t. i. tehnološkim razvojem zahodnoevropske civilizacije in soudeleženi pri njem. Enako so vedoželjneže vznemirjale vse naslednje revolucije. Tudi industrijske! Druga, ko je motor z notranjim zgorevanjem izpodrinil parni stroj in je nafta postala glavni vir energije, je bila še prelomnejša. Tretja se je zgodila v času elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije; ta je spet prinesla nove proizvodne procese ter drugačno organizacijo dela, vedno hitreje pa je spreminjala tudi družbeni ustroj. Četrto industrijsko revolucijo povezujejo s popolno digitalizacijo družbe in novim suženjstvom, h kateremu so pripomogli mehanizmi neoliberalnega kapitalizma in uvedba robotizacije. Prav o tem govori razstava, ki si jo lahko še vse do konca februarja ogledate v Loškem muzeju v Škofji Loki.
-
15. 12. 2017 | Mladina 50 | Kultura | Portret
Marjan Stanić, bobnar in tolkalec
»Bobnar mora biti kot urca!« Takt in ritem sta osnovna elementa vsake skladbe. Porušeni ritem pomeni razpad sistema. »V takem primeru lahko kar spokamo kufre in se odplazimo z odra. Vse razpade – skladba se razsuje, plesalci ne morejo plesati in pevci ne peti. Ja, nekoč mi je dejal stari rocker, da je bobnar kar 75 odstotkov vsakega benda,« pripomni, zavedajoč se odgovornosti, ki sloni na ramenih vseh bobnarjev in tolkalcev tega sveta. Najprej je bobnar, ampak z leti je z vztrajnim učenjem postal tudi odličen tolkalec. Vendar, njegova lastnost je skromnost, hkrati pa je garač, ki stremi k popolnosti. Kajti, ko se dela, se dela do konca, tako da je vse na svojem mestu in štima. »Če ni, kot mora biti, raje delam druge stvari, recimo raje tečem ali pa kuham.«
-
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura
Božidar Jakac, starosta slovenske grafike, je leta 1985 na Pedagoško akademijo v Mariboru naslovil pismo. Bilo je polno presežnikov, s katerimi je izrazil podporo za dodelitev naziva rednega profesorja za risarsko in grafično oblikovanje Bojanu Goliji. A profesor je že vedel, saj je prav on Golijo vpeljal v vse skrivnosti grafične umetnosti. Na ljubljansko Akademijo likovnih umetnosti je bil sprejet komaj sedemnajstleten. Pripadal je peti generaciji študentov, vpisanih v študijskem letu 1949/50. Že prvi grafični listi so razkrili njegovo risarsko nadarjenost, natančnost in delovno disciplino. Še danes se ve, kakšen sloves je užival na akademiji in kakšno občudovanje je zbujal, kajti izstopal je z izvrstnim tehničnim znanjem pri vsem od litografije in jedkanic do lesoreza. Golija je profesorja Jakca zelo spoštoval, a spoštovanje med učiteljem in učencem je bilo obojestransko. Jakac ga je prišteval ne le med najzvestejše in najbolj predane učence, razglasil ga je celo za svojega najboljšega študenta in prijateljske stike sta ohranila vse do Jakčeve smrti. Tako ni naključje, da bo razstava Bojana Golije, ki si jo zdaj lahko ogledate v Umetnostni galeriji Maribor, od februarja 2018 na ogled v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Kultura | Portret
Srečala ga je po koncertu v Mantovi, kjer je gostoval s Simboličnim orkestrom iz Slovenije. Njene temno rjave oči so se ujele z njegovimi sinje modrimi; čez dober mesec ga je obiskala v Ljubljani, ponovno čez nekaj tednov, in še enkrat, in še enkrat, ter končno ugotovila, da bi bilo prav lepo živeti v slovenski prestolnici. On pa si je želel, da ne bi več tako pogosto odhajala. Tako se je leta 2012 Silvia Viviani, rojena v italijanski Mantovi (1988), naselila v Ljubljani in se prav dobro počutila v družbi glasbenikov. A kljub svoji glasbeni izobrazbi – v Mantovi je obiskovala ure opernega petja, v New Yorku muzikala in kasneje tudi jazz petja – je želela delati v svojem poklicu, kajti po izobrazbi in po duši je igralka.
-
22. 9. 2017 | Mladina 38 | Kultura
Sredi puščavske pokrajine, na robu alžirskega mesta Šlef, bi moral stati muzej, posvečen Hasibi ben Buali, alžirski borki za osvoboditev izpod francoske okupacije, ki je bila leta 1957 ubita v bombnem napadu francoskih oblasti na celico FLN (Front de liberation nationale) v starem predelu alžirske prestolnice. Avtor tega načrtovanega projekta, enkratne stavbe, ki se podreja in prilagaja severnoafriškemu stavbarstvu, je v Alžiriji rojen francoski arhitekt Rudy Ricciotti. Kot izhodišče za Muzej Hasibe ben Buali je vzel tradicionalno alžirsko stavbo – staro opečnato trdnjavo (kasbah), ki so jih nekoč gradili kot utrjene palače berberskih voditeljev.
-
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Kultura | Portret
V klavirsko sobo je padala jesenska svetloba, učitelj je razlagal, kako na oddelku za klavir ni več prostih mest, in dečka so vprašali, bi mar igral kakšen drug inštrument. Nadobudni sedemletnik se je povzpel na prste in se dotaknil škatle, ki je bila položena na polico, pokazal je violino in njegova usoda je bila tistega davnega leta 1995 zapečatena.
-
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Kultura
Le kateri izmed prebivalcev te hribovite deželice na južni strani Alp se ni vsaj enkrat v življenju povzpel na kak višji hrib, goro ali planoto in iskal poti do vrha? Če je pri tem sledil rdeče-belim krogom, vrisanim na drevesa in skale, so ga ti varno pripeljali na cilj. Brez njih bi bila hoja po naših gorah zagotovo bolj zapletena in manj varna, kot je. Uradno se ta edinstveni znak v obliki belega kroga z rdečim kolobarjem (velikega od osem do deset centimetrov) imenuje Knafelčeva markacija. Knafelčeva zato, ker jo je pred natanko 95 leti uvedel Alojz Knafelc (1859–1937), kartograf, zaposlen pri železnici, in hkrati dejaven in zavzet član slovenskega planinskega društva.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Kultura
Beseda musiké je v stari Grčiji označevala nerazdružljivo trojico – glasbo, petje poezije in ples. To je bil čas, ko so poznali moč besede, čas, ko je govor imel melodijo, ko so verjeli v vpliv glasbe na človeško dušo in v blagodejnost plesa za telo. Musiké je umetnost muz, in tako eden izmed mitov govori o devetih grških muzah (hčerkah Mnemozine in Zevsa), ki so plesale in prepevale ob Apolonovi spremljavi na liro; drugi govori o Orfeju, Apolonovem sinu, največjem mitskem grškem pevcu in glasbeniku, ter njegovi liri. Iznajdbo lire nekatere stare zgodbe pripisujejo bogu Hermesu, mlajšemu Apolonovemu bratu, ki naj bi bil čez želvji oklep napel sedem strun iz živalskih črev; druge spet iznajdbo pripisujejo muzi Polihimniji, tretje ...
-
11. 8. 2017 | Mladina 32 | Kultura | Portret
»To pa je moj les!« je vzkliknil, ko je tovornjak, naložen s hrastovimi letvicami, prihrumel na delovišče Forme vive ob starem samostanu v Kostanjevici na Krki. »A take mi je pripeljal? Vse enako kratke!« je bil presenečen. »Jao, upam, da ima še kje kakšne daljše!« ga je zaskrbelo, saj je moral končati še eno glavo, da bi izpolnil načrt, predložen komisiji Forme vive.
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 | Kultura | Portret
Oliver Pilić, vizualni umetnik
Pri dvaindvajsetih je našel svoje mesto, svojo metropolo, ko je »uletel« v New York. Svetovna prestolnica umetnosti, financ in mode ga je osvojila v šestih minutah, ali kot pravijo poznavalci tega mesta: nekdo pripada New Yorku nemudoma, drugi v petih minutah, tretji nikoli. Denarja je imel za slab mesec življenja, tako je v Harlemu stopil v enega izmed hostlov in vprašal, ali imajo zanj delo. Lastniki so si izmenjali nekaj pogledov in mu predlagali, da prevzame vodenje celotnega hostla sam, vse od recepcije do pospravljanja sob. Vzel je »job« in ostal v New Yorku eno leto. Ob vsem garanju je imel dovolj časa in energije, da je spoznaval mesto in srkal njegov »way of life« in seveda umetnost, ki se je kotila po galerijah in ateljejih. Ja, sodi med tiste, ki so utrip mesta takoj začutili kot svojega. Pripadnost New Yorku se še vedno kaže v njegovi umetnosti – vse od motivov, dinamike, aktualnih političnih tem in postopkov umetniške produkcije.
