-
Zasledovalec
Kako je šel že reklamni slogan za Osmega potnika? Aha: »V vesolju nihče ne sliši tvojih krikov.« Južna Koreja je tako vesolje, ali bolje rečeno: v Zasledovalcu se krikov ne sliši. Toda povsem mirno lahko pozabite na zunajzemeljske, intergalaktične pošasti - alien je tu serijski morilec, kakršnega še niste videli. Unikaten. Tako unikaten kot tale triler, ki se igra z živci vseh vpletenih, tudi vas - in...
-
Želvino osupljivo potovanje
Želva s Floride prepotuje Atlantik in se na koncu, po petindvajsetih letih, vrne domov, na Florido. In tale dokumentarec njeno epsko potovanje navdušeno spremlja, kar ga prelevi v sub-Odisejo in poganjek Nomadov neba, medtem ko ga to, da spremlja ogroženo siroto v darwinističnem boju za obstanek, prelevi v sub-disneyjado, ki skuša formatu National Geographica vrniti oceanski zamah Jacquesa Cousteauja.
-
Brez imena Brez imena
Zakaj ljudje iz Mehike in Srednje Amerike tako množično, tako odločno, tako agonično, tako kompulzivno in tako panično bežijo v ZDA? Zakaj izgledajo kot Judje, ki bežijo pred nacisti in ki skušajo za vsako ceno priti »čez mejo«, do svobode? Poglejte si film Brez imena, pa boste lažje razumeli, zakaj. Države, iz katerih bežijo, povsem očitno stojijo na glavi.
-
kapsule
Dobrodošli, gospod Chance: Asocialni vrtnar postane novi ameriški mesija. Kaspar Hauser via Hal Ashby. Bomba! Peter Sellers. Obsedenost: Zakonski par na robu živčnega zloma se zlomi. Unikatna psihodrama via Zulawski! Isabelle Adjani & Sam Neill. 12 preizkušenj: Zlovešči ropar se igra s svojim rabljem. Agresivni, bombastični akcijski pomp via Renny Harlin. John Cena & Aidan Gillen.
-
-
Princesa in žabec
Studio Disney, ki je zadnja leta blestel predvsem z distribuiranjem Pixarjevih animacij, je očitno prišel do zoprnega spoznanja: ko ta ali oni animirani film producira sam, ne more tekmovati s Pixarjem. Ukrep: Disney se je v Princesi in žabcu vrnil h klasični predpixarjevski 2D animaciji. Rezultat: animacija Princese in žabca ni na ravni Levjega kralja. Niti ni na ravni Lepotice in zveri.
-
Nova v mestu
Ker je Jonas Elmer pred leti posnel zelo uspešno romantično komedijo Nynne, ki so jo razglasili za »dansko Bridget Jones«, ne preseneča, da je preplaval Atlantik in posnel tole romantično komedijo, v kateri igra Renée Zellweger, originalna Bridget Jones. Razlika je le v tem, da tokrat ni na strani svetlobe, ampak na strani temne sile, ali bolje rečeno, Renée Zellweger igra strah in trepet...
-
Beograjski Fantom
Tito je rad govoril o nevidni roki partije, ki da ureja družbo in ki da je popolni odgovor na kapitalizem, ali bolje rečeno - popolni odgovor na nevidno roko trga. In leta 1979, ko je bil Tito daleč od doma, na zasedanju neuvrščenih v Havani, je v Beograd bušnila nevidna roka trga. Beograjčane je namreč 10 noči zapored zabaval neznanec, ki je nekemu srbskemu tenisaču ukradel belega porscheja in potem z njim dirkal...
-
Razmetane postelje
Razmetane postelje so film o fantu, ki išče očeta v svetu, v katerem so očetje irelevantni. Odtod ludistični, anarhični, skvoterski, didžejski, punkerski - okej, postpunkerski - šlif tega filma. In njegovega junaka. Alexis Dos Santos, argentinski režiser, avtor kultnega Lepila, filma o najstnikih, ki nočejo definirati svoje spolne identitete, hoče najprej reči: če očetje tako zlahka pozabijo svoje sinove, zakaj se...
-
Knjiga odrešitve
Ko boste gledali Knjigo odrešitve, boste imeli občutek, da gledate Cesto, posneto po romanu Cormaca McCarthyja. Rekli si boste: ah, nič, le nekaj reči so spremenili, kar pa Hollywood itak naredi vedno, ko ekranizira kak bestseller. Gledalce, ki so roman brali, je treba pač malce presenetiti. Recimo: namesto moškega, ki se čez mračno, svinčeno, opustošeno, postapokaliptično Ameriko prebija s sinom in vozičkom,...
-
Več zvezd kot na nebu
Vsi so bili prepričani, da bo na zlatih globusih slavil film V zraku. In če ne bo slavil film V zraku, potem bo slavil film Neslavne barabe. Toda slavil ni ne prvi ne drugi, ampak Avatar, ki je pobral oba glavna zlata globusa - za film in režijo. Film V zraku je bil nagrajen le za scenarij, film Neslavne barabe pa le za stransko moško vlogo.
-
V zraku
George Clooney igra tipa, ki ima najboljši poklic na svetu: stalno potuje, širom sveta, srečuje ogromno zanimivih ljudi in dela mu nikoli ne zmanjka. Naključni turist, ki svoje življenje nosi v potovalki, frequent-flyer, ki med flirtanjem s stevardesami in flirtanjem z varnostniki na letaliških nadzornih točkah ne dela razlike, patološki narcis, ki stalno ustvarja vtis, da se ima bolje kot rent-a-car, ki ga vozi.
-
V žrelu pekla
Christine Brown (Alison Lohman), eks kmečko dekle, dela v neki losangeleški banki, specializirani za »nezavarovano« kreditiranje nepremičnin. In da bi impresionirala svojega šefa, iz hiše ročno vrže gospo Ganush (Lorna Raver), romsko starko, ki ne more več odplačevati kredita. Pohlep je dober! Jasno, gospa Ganush potem aktivira staro prekletstvo, ki Christine tako obnori, da lahko njen fant (Justin...
-
Pokvarjeni poročnik: New Orleans
Werner Herzog, sloviti nemški auteur, režiser kriminalke Pokvarjeni poročnik: New Orleans, je rekel, da ni nikoli videl tistega kultnega Pokvarjenega poročnika, ki ga je na začetku devetdesetih posnel Abel Ferrara, toda William Finkelstein, scenarist te kriminalke, ga je očitno videl. Tudi poročnik McDonagh (Nicolas Cage) je namreč nor, zblojen, jezen, tesnoben in neprespan, tudi McDonagh je džanki, tudi McDonagh...
-
Boj za kri
Vampiriade so erotični filmi. Še več, seksualni filmi - porno filmi. Ali bolje rečeno: zakamuflirani porno filmi. Metaforični porno filmi. Sloviti britanski psihoanalitik Ernest Jones, nekdanji predsednik Mednarodnega psihoanalitskega združenja in Freudov biograf, je že pred mnogimi leti pisal o tem, da je vampirizem seksualnega izvora, da je povezan s kanibalizmom in demoni, predvsem Incubi in Succubi, ki so...
-
Distorzija
Distorzija je TV film, ki bi sodil v kino, če ne bi bil le film o tem, kaj bi lahko bil ta film. Trenutki, v katerih zasije (tatvina v cd-štacuni, fafanje), dajejo sicer slutiti, da je bil v Distorziji film, toda prehitro jih zalije izravnalna masa avtopilota, da bi lahko odrešili odisejo 16-letnega anarhista (Žan Perko), ki se upre staršem in šoli in konvencijam, da bi - magari s postpunk bendom - naredil nekaj...
-
Letite na lastno odgovornost!
Američane je te dni šokirala knjiga Game Change, ki popisuje pikantno zakulisje zadnje - alias »zgodovinske« - predsedniške kampanje. V njej so recimo izvedeli, kako je skušal predvolilni štab republikanskega kandidata Johna McCaina preprečiti, da bi v javnost prišle zgodbe o prešuštnem življenju njegove žene Cindy, kako je skušala Elizabeth Edwards preprečiti, da bi tabloid National Enquirer objavil...
-
kapsule
Romanca: Punca impotentnega fanta sreča Rocca Siffredija, največjega fukača vseh časov. Feministični hardcore via Catherine Breillat. Argentina: Antonio Banderas s šamanskim transom išče Argentince, ki izginjajo v času hunte. Plus Emma Thompson. Home: Psihodrama družine, ki je alergična na promet in civilizacijo. Francoski art hit. Isabelle Huppert & Olivier Gourmet.
-
Zasledovalec
Kako se je že glasil reklamni slogan za Osmega potnika? Aha: »V vesolju nihče ne sliši tvojih krikov.« Južna Koreja je tako vesolje, ali bolje rečeno: v Zasledovalcu se krikov ne sliši. Toda povsem mirno lahko pozabite na zunajzemeljske, intergalaktične pošasti - alien je tu serijski morilec, kakršnega še niste videli. Unikaten. Tako unikaten kot tale triler, ki se igra z živci vseh vpletenih, tudi vas...
-
Sherlock Holmes
Guy Ritchie je storil nepredstavljivo: Sherlocka Holmesa je prelevil v turbulentnega akcijskega junaka. Ali bolje rečeno: Sherlocka Holmesa je reformatiral za nove čase - za čase računalniških igric, testosteronskih ekstaz, vizualnih ringelšpilov, hiper-aktivne montaže in epileptične kamere. Točno, Guy Ritchie je Sherlo-cka Holmesa reformatiral za čase Guyja Ritchieja.
-
Akvarij
Andrea Arnold, britanska režiserka, avtorica presenetljivo naturalistične, hardcore Rdeče ulice, v kateri je glavna junakinja, poklicna voyeurka, nepozabno stopila v »film«, ki ga gleda, je menda Katie Jarvis, glavno igralko Akvarija, odkrila na železniški postaji, kjer se je ravno divje prepirala s svojim fantom. Pred njo je stala sedemnajstletnica, ki se je ozirala v gnevu - popolna dedinja vseh...
-
Rim, odprto mesto
Leta 1945, takoj po koncu II. svetovne vojne, je svet stresel in preplavil filmski cunami, imenovan neorealizem. Bušnil je iz Italije, povzročil pa ga je film Rim, odprto mesto, ki ga je posnel Roberto Rossellini. Ni prav dosti filmov, za katere bi lahko rekli, da so spremenili filmsko zgodovino, toda Rim, odprto mesto, posnet za 20.000 dolarjev (in z odpadki filmskega traku!), je storil prav to: spremenil je film.
-
Dekada brez imena
Za nami je dekada, v kateri nam ni uspelo ničesar preprečiti - terorističnega napada na Svetovni trgovinski center, invazije na Afganistan, invazije na Irak, vojne proti terorju, samorazstrelitev, bušizacije in berluskonizacije sveta, Katrine, cunamija, klimatskih sprememb, tajkunizacije, slumizacije, finančnih balonov, povampirjenosti prostega trga, gospodarske krize.
-
Planet 51
Predstavljajte si Zemljo. Zdaj pa zumirajte, tako da vidite Ameriko. Še malce pozumirajte, tako da vidite Ameriko v petdesetih. No, zdaj pa si predstavljajte tuj planet, ki izgleda kot Amerika v petdesetih: veliki avtomobili, idilične ulice, burgerji, rokenrol, parčki, ki se muckajo, in drive-in šokerji o invazijah vesoljskih pošasti. Tako dobite Planet 51. Čakate le še na štikel Blue Velvet.
-
Kapitalizem: Ljubezenska zgodba
Michael Moore tokrat na križ pribije vse, ki so kompromitirali kapitalizem in svet zapeljali v krizo: Wall Street, firmo Goldman Sachs, New York Stock Exchange, Detroit, deregulacijo, finančne instrumente, bail-oute, pohlepne bogataše, korporativne roparje, lobiste in skorumpirane politike, ki so v postelji s kapitalom. Svojo zabavno in poskočno, mestoma lucidno, po potrebi patetično in vseskozi populistično...
-
Ljubezen, ločitev in nekaj vmes
Nancy Meyers in Charles Shyer sta bila mož in žena - skupaj sta napisala in producirala kopico komedij. Režiral jih je Shyer. Potem je začela režirati tudi Nancy - in glej, no, njene komedije, recimo Past za starše, Kaj hočejo ženske, Ljubezen je luštna stvar in Počitnice, so bile orjaški hiti. Shyer je režiral Alfieja, ki je povsem propadel, toda zapletel se je z lepotičko, ki je nastopila v mali vlogi.
-
Coco Chanel in Igor Stravinski
Ni kaj, film Coco Chanel & Igor Stravinsky se začne obetavno: z baletom Le Sacre du Printemps, s katerim je ruski skladatelj Igor Stravinski leta 1913 šokiral in škandaliziral pariški Théâtre des Champs-Élysées - in takoj zatem cel svet. In tu je problem filma Coco Chanel & Igor Stravinsky: z baletom Stravinskega ne more tekmovati, ali bolje rečeno - v ničemer ni tako radikalen,...
-
Tok - V imenu ljubezni do vode
Človeštvo je v preteklosti že kdaj živelo tudi brez ljubezni, toda brez vode ni moglo - in človeštvo bo v prihodnosti očitno živelo brez nafte, toda brez vode ne bo moglo. Tako se glasi sporočilo tega dokumentarca, ki ne skriva, da se lahko povsem mirno pripravite na vojno za vodo. Če so preteklost oblikovale vojne za nafto, potem bodo prihodnost oblikovale vojne za vodo, o čemer bi lahko veliko povedal tudi Tomo...
-
Zgodbe iz zlate dobe
Od padca berlinskega zidu in komunističnih režimov je minilo ravno dovolj časa, da lahko vzhodni Evropejci na čas, ki so ga preživeli na »temni strani meseca«, pogledajo brez jeze, ali bolje rečeno - da lahko v življenju pod komunističnim škornjem vidijo »dobre, stare čase«. Dovolj so stari, da so lahko dobri, še toliko bolj, ker novi časi - življenje pod kapitalističnim škornjem - niso...
-
Krvava grofica
Ker vampirji počasi, vendar odločno zamenjujejo zombije, tako da postajajo nova velika stvar, je na ta vlak dneva sedla tudi Julie Delpy, ki je o tem projektu - filmu o madžarski »vampirski« grofici Erzsèbet Báthory, ki je imela večjo politično moč od madžarskega kralja - sanjala dolgih sedem let. Zdaj, po malem romantično-komičnem hitu Dva dni v Parizu, je izgledala dovolj potentno in...
-
Slovenska delavka
Leto 2009 je pokazalo, da sta delo in kapital sprta kot že dolgo ne in da zaposlitev ni več zaposlitev, ampak izsiljevanje, toda pokazalo je tudi, da so delavke, ki držijo pokonci večino slovenske proizvodnje, povsem razvrednotene. Odpreš vrata tovarne - in zagledaš ženske, ki jih nihče ne spoštuje toliko, da bi jim omogočil dostojno življenje.
