Bernard Nežmah
-
24. 7. 2020 | Mladina 30 | Kultura | Knjiga
Arto Paasilinna; Gromska strela!
Mož, ki je začel kot novinar, je tudi pri pisateljevanju ohranil nekaj novinarskega – periodičnost; njegovih 35 romanov je izhajalo praktično leto za letom in finski bralci so z vsakim novim letom vedeli, da prihaja nov Paasilinna. Več
-
Že več kot desetletje je Boris Pahor največja figura med Slovenci. Kot pisatelj, še bolj pa kot očividec zgodovine. Krepko pred dobo slavljenja se mi je vtisnila njegova misel iz tržaške revije Mladika, ko je mladim, ki jih zanima zgodovina, svetoval, da naj poleg branja učbenikov povprašajo o nekdanjem času koga, ki ga je sam doživel. Učenje iz zgodovine ni sledenje in ponavljanje kratkih definicij, temveč radovedno brskanje, ki prinaša spoznanja onkraj srkanja vednosti iz zgodovinskih knjig. Več
-
17. 7. 2020 | Mladina 29 | Kultura | Knjiga
Eni z orjaškimi sesalniki črpajo ogljikov dioksid iz zraka, drugi ustvarjajo električno energijo iz plimovanja morja, spet drugi razvijajo rudarjenje litija, čudežne kovine za proizvodnjo baterij, tretji shranjujejo CO2 v geološke jame, iz katerih so prej črpali nafto iz morja, četrti so viharni otok spremenili v farme vetrnih elektrarn, spet eni poleg avtomobilov elektrificirajo še ladje in letala etc. Več
-
Predlog zakona o RTV SLO je sprožil salve upora: Janša si hoče podrediti medije, orbanizacija Slovenije, uničenje neodvisnih medijev. Tenor vladnih nasprotnikov je jasen: delovanje nacionalke je odlično, torej ohranimo osrednjo medijsko hišo takšno, kot je. Minister za kulturo in seveda osrednja vladna stranka SDS načrtujeta vrsto sprememb, ena med njimi pa je zmanjšanje državnega financiranja. Kar je sprožilo novi val protestov, češ da se istih programov pač ne da ustvarjati s 15 milijonov manjšim budžetom. Po nekaterih izračunih gre iz proračuna blizu 100 milijonov nacionalki, medtem ko za vse preostale medije preostane le še borna peščica novcev. Objektivno je RTV SLO najbolj privilegirani medij v državi. No, med vsemi je tudi najbolj pluralistično uravnan. A če vzamemo, da je vreden največje pozornosti in skrbi, se vseeno zastavlja vprašanje: ali imajo državljani od njega tudi pravico kaj terjati? Na televizijskega varuha pravic se vrstijo številne pritožbe in pobude, ki pa v najboljšem končajo v pisemskih odgovorih varuhinje Ilinke Todorovski. V zadnjih letih so v vrhovih TV hiše obravnavali dva primera dveh intervjujev: z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom in z zabavljačem Thompsonom. Drugi je bil deležen resnega ukora in novinar Igor Pirkovič je bil odstavljen kot urednik Tednika. A oba primera sploh ne zadevata profesionalnost, saj pluralna televizija dopušča intervjuje tudi s posamezniki, ki jih del publike ne bo maral. Več
-
10. 7. 2020 | Mladina 28 | Kultura | Knjiga
Alain Corbin: Zgodovina tišine
Za nič v podobi tišine se namreč zdi, da je enkraten: tišina leta 1525 bo enaka tišini leta 2020. Kako torej napisati zgodovino nespremenljivega? Norveški filozof in publicist Erling Kagge je v Tišini v času hrupa poudaril vrednost tišine v sodobnem bivanju. Corbin je segel dlje in fenomenu tišine sledil od renesanse do danes. Balzac je antično mesto Guérande opisal: »Vsakega umetnika, ki potuje skozi mesto, popade ognjevita želja, da bi tu preživel svoje poslednje dni.« Dve stoletji pred njim je opat Rancé tik pred smrtjo vzkliknil: »Ostaja mi le še nekaj trenutkov življenja; najboljše jih bom porabil, če jih preživim v tišini.« Tišina je seveda veljala za pot do Boga, zakaj v miru in tišini duša najde odnos z Bogom. Je kraj porajanja mišljenja, ker beseda zaduši misel, ki nastaja le v tišini. Danes je praktično izgnana iz šole, saj ni več učitelja, ki bi zahteval absolutno tišino kot pogoj, da lahko pazljivo poslušaš. Tišina je tako kot smeh nalezljiva. Namesto gostobesednega norčevanja zna bolj zarezati molčeči prezir. V 17. in 18. st. so bile popularne knjige o umetnosti molka: »Naš molk se lahko pretrga edinole takrat, ko imamo povedati kaj, kar je več vredno od tišine.« Modri govori, tudi ko molči. V aktualni civilizaciji hrušča bi bil videti kot čudak, kdor bi v mestu zahteval pravico do tišine. Pa vendar – v Franciji obstaja veriga hotelov Relais du silence! In še tišina kot oblika rezistence. Francoski pisatelj Vercors je odpor proti nacističnim okupatorjem ubesedil skozi junakinjo, ki v pogovoru z nemškim častnikom molči in ta naposled doume, da je dostojanstvena tišina obmolknila v tišino odpora. Več
-
Parlamentarne volitve na Hrvaškem so prinesle veliko presenečenje. Zadnje ankete treh osrednjih agencij so v povprečju napovedovale zmago koalicije Restart (SDP). Promocija ji je pripisala 29,4 proti 28,5 odstotkom za HDZ, 2x1 še višjo zmago 45,7 proti 37,1, le Ipsos je beležila minimalno zmago HDZ 26,7 proti 24,6 odstotka. Potem so se izvršile volitve, na katerih je HDZ slavila veliko zmago s 66 poslanci, medtem ko jih je Restart zbral vsega 41. Skratka, napovedi javnega mnenja so za 20 odstotkov podcenile popularnost stranke Andreja Plenkovića in za 20 precenile koalicijo Davorja Bernardića. Več
-
3. 7. 2020 | Mladina 27 | Kultura | Knjiga
Pino Adriano in Giorgio Cingolani: Nacionalizem in nasilje
Če množica aktivističnih nasprotnikov Thompsonovega koncerta v Mariboru bere knjige, se založbi ni bati za prodajni uspeh. Knjiga je v originalu izšla leta 2011, italijanska avtorja, ki v bibliografiji navajata tudi precej knjig v srbskem in hrvaškem jeziku, ostajata v liniji komunistične literature o ustaštvu, saj praktično ne navajata spoznanj modernega hrvaškega zgodovinopisja. Tudi ne obravnavata delovanja NDH v celoti, niti ne razmerij med ustaši in komunisti (v tridesetih letih so zaradi terorizma družno sedeli po kraljevih zaporih), ampak poudarjata njeno zločinsko raven. Enako minimizirata velikosrbsko diktaturo pred drugo vojno, ki je v veliki meri spodbudila radikalizacijo hrvaškega nacionalizma, ter podobno vojnemu partizanskemu gibanju pripisujeta le svetniške lastnosti. Sta pa pisca posebej temeljita in nazorna v poglavjih, kjer opisujeta razmerja med Mussolinijem in ustaškimi emigranti, ki so našli azil v Italiji. Še bolj v orisu njihovega povojnega bega iz Jugoslavije, ko so prek mreže podpornikov bivali v Avstriji, nato po taboriščih in samostanih v Italiji ter potem v Argentini in obeh Amerikah. Ustaški režim je že leta 1943 projiciral vojaški poraz in zato sistematično pošiljal poldrugo tono zlata in drugih dragocenosti v švicarske banke, s čimer si je zagotovil povojno preživetje; ameriške tajne službe so po vojni ocenile vrednost ustaškega zaklada v Vatikanu na 47 milijonov dolarjev. V zaključnih poglavjih beležita ustaške atentate na funkcionarje Titovega režima po Evropi in Jugoslaviji ter udbovske atentate na ustaške veljake v emigraciji. Knjiga o ustaštvu, ki se ustavi pred razglasitvijo sodobne hrvaške države. Več
-
Elitna skupina policije NPU je v zadevi maske in respiratorji skoraj za cel dan pridržala ministra Zdravka Počivalška. Bliskovita akcija po dobrih dveh mesecih, odkar so mediji začeli poročati, da so bili posli vodeni koruptivno. A hkrati je odstopil policijski minister Aleš Hojs, češ da globoka država, dedinja stare UDBE, še naprej obvladuje posamezne dele policije in NPU. Jasno, naslednji dan je direktor NPU zavrnil očitke, da njegov odsek deluje strogo profesionalno. Več
-
26. 6. 2020 | Mladina 26 | Kultura | Knjiga
Alojz Cindrič: Ljubljanski izobraženci skozi čas
Projekt, ki presega pregledovanje objavljenih knjig, avtor se je namreč v iskanju neverjetnega poglabljal v univerzitetne in druge arhive. Tako je prišel na sled Rudolfu iz Ljubljane, ki je bil leta 1289 med slušatelji univerze v Bologni. V delu se vrstijo seznami študentov v Tübingenu, Padovi in predvsem na Dunaju tja do začetka prve svetovne vojne. Partijsko zgodovinopisje je nacionalno zgodovino predstavljalo kot obdobje kmetov in rokodelcev, Cindrič pa je povsem konsekventno za izobraženstvo štel tudi plemiče in klerike. Njegov prikaz ima stalno socialno noto, tako so bili na Dunaju revni oproščeni plačevanja taks že leta 1413, nekaj stoletij kasneje pa so ljubljanski škofje začeli podpirati tamkajšnji kolegij, v katerem so bivali kranjski študenti. Kako močna je bila univerzitetna sla že v 19. stoletju, govori podatek, da jih je v dobrem stoletju doktoriralo kar 152. Pomenljivo je poglavje o inštrukcijah in drugih delih, s katerimi so študenti reševali osebni proračun, posebej izstopa bodoči velemojster Milan Vidmar, ki je v študentskih dneh služil spodobne vsote z igranjem šaha v elitni dunajski kavarni Café Central; avtor mimogrede pokaže še duh časa, ko zabeleži, da je ta imela na voljo 235 časopisov. Več
-
Ob totalni politični konfrontaciji, ki je skozi medije še bolj vneta, kot so predvolilne kampanje, se vsiljuje opredeljevanje: si za ali proti vladi. Dominirajo čustva, iz katerih sta skepsa in razum malodane izgnana. Poglejmo daleč stran v druge čase. Jean Giono (1895-1970) je bil francoski pisatelj, ki je zaslovel v tridesetih. Ob nemškem napadu na Poljsko 1939 so ga mobilizirali v francosko vojsko, takoj nato pa ga zaradi njegovega pacifizma zaprli, a nekaj zatem izpustili in ga oprostili služenja vojske. Mož je bil goreč pacifist, ne brez razloga – kot vojak je v prvi svetovni vojni preživel klavnico na fronti. Zanj je bilo življenje pomembnejše od katerekoli vzvišene ideologije, tudi od patriotizma. Po nemški okupaciji Francije je ostal pacifist in nasprotoval uporu proti okupatorju. Režim v Vichyju ga je imel za svojega, všeč mu je bil njegov tarzanizem in vrnitev k zemlji, ga vabil kot literata na državni radio, podobno nacionalsocialisti, ki so ga vabili na pisateljska srečanja v Weimarju, kamor sicer nikoli ni odšel. Sredi vojne, ko so bili eni za Petaina, drugi za de Gaulla, je bil on še naprej pacifist, proti kakršnemukoli ubijanju. Še več, izrekel je stavek: »Je préfère être un Allemand vivant qu’un Français mort.« Po umiku Nemcev iz Pariza so ga nove oblasti takoj zaprle zaradi kolaboracije z okupatorjem, a čez nekaj mesecev opustile obtožnico in ga izpustile. No, naslednja štiri leta je bil na črni listi, ni smel izdati nobenega svojega dela. Če njegov usodni stavek prestavimo v slovenske razmere druge vojne: »Raje sem živ Nemec kot mrtev Slovenec.« Slovenska literarna zgodovina resda na pozna takega primera, toda ta, ki bi izrekel, kaj takega, bi končal pod zemljo ali v najboljšem – ne bi mogel nikoli več ničesar objaviti. Giono je imel srečo, da je živel v Franciji in po letu 1949 se je z novimi deli vrnil med bralce. Med drugim je napisal roman Huzar na strehi (preveden v slovenščino 1964) in slavljen je bil kot eden največjih francoskih romanopiscev 20. stoletja. Doživel je slavo kot pisatelj, a v šestdesetih tudi politično; zdaj je kot dosledni pacifist skupaj z Albertom Camusem in Jeanom Cocteaujem branil pravico ugovora vesti alžirskih upornikov proti francoski okupaciji. Nekoč psovani nemški kolaborant se je znašel med najbolj naprednimi duhovi časa. Seveda ga ni bilo najti med protestniki zoper uničevanje okolja, kaj šele med demonstranti, toda napisal je legendarno delo Človek, ki je sadil drevesa (v slovenskem prevodu 1998). V njem je opisal življenje pastirja, ki se je znašel v popolnoma opusteli alpski dolini. Ta se ni prepustil resignaciji ali zgražanju, ampak je preprosto nabiral semena dreves, potem pa z železno palico po prazninah luknjal vdolbine in zasajeval. Dan, dva, vse skupaj 40 let. Na koncu se je sprehajal po bujno rastočih gozdovih, pustinjo je spremenil v paradiž. Več
-
19. 6. 2020 | Mladina 25 | Kultura | Knjiga
Avtor namreč ne predstavlja fenomena partizanstva: njihovega vsakdanjega življenja, karierne promocije, razsipanja življenj z nesmiselnimi juriši, bolnišnic, vojaških taktik, prehranjevanja, propagande, notranjega terorja, kaznovalne politike v enotah, idejne discipline in propagande, kulturnih mitingov ipd. Preprosto sledi vojaški zgodovini v okviru vse Jugoslavije. Tu stori korak naprej od partizanaric, saj beleži tudi partizanske uzurpacije ter zločine nad civilisti in vojnimi ujetniki. V delo je vključena tudi opazna količina literature nepartizanske strani (izpusti pa med drugim spoznanja Bajtove knjige Bermanov dosje) ter kritična perspektiva do posameznih poveljnikov: I. Mačka naslika kot zvestega, surovega, komaj pismenega tesarja. Jezik prehaja iz zgodovinopisnega v pesniškega (Nemci so bili odločeni ščititi Jadransko morje z nohti in zobmi), kdaj v advokatskega (280 Italijanov se je predalo, ko so jim zagotovili, da jih ne bodo pobili. Več
-
Ko so v ZDA in po Veliki Britaniji izbruhnili protesti proti rasizmu, so množice v besu podirale spomenike trgovcem s sužnji ter z barvnimi napisi obračunale s spomenikoma Krištofu Kolumbu in Winstonu Churchillu. Sam sem kot reporter v Moskvi avgusta 1991 ob neuspelemu puču zoper Gorbačova doživel erupcijo protestnikov zoper komunizem, ki so z bagerjem, kamionom in z vrvmi podrli orjaški spomenik Feliksu Dzeržinskemu, šefu zloglasne tajne policije v letih po oktobrski revoluciji. Podobno usodo je dve leti pred tem doživel romunski diktatorski voditelj Nicolae Ceausescu s svojimi spomeniki vred. Rušenje spomenikov ni novum, novi so kraji, ki so se od vzhoda premaknili na zahod. Več
-
12. 6. 2020 | Mladina 24 | Kultura | Knjiga
Matjaž Lunaček: Glasovi in podobe
Po obliki bi rekli, da gre za kratke zgodbe, a po vsebini so eseji, prikazi, kritike in tudi zgodbe. Delo pisca, ki se ne trudi ugajati, še manj ustvarjati pripovedi, ki bi bralca presenečale s preobrati. Preprosto piše skozi svoje izkušnje, branja, razmišljanja, smotre bivanja, leitmotiv pa je Rimbaud. Seveda tudi odnosi med dvema, ki prevladujejo nad peripetijami. Več
-
Potem ko so pred dvema tednoma policisti demonstrantom v Ljubljani pisali globe zaradi pisanja po cestah, se je produkcija talnih grafitov na naslednjih protestih še bolj razmahnila, tako da je bilo po demonstracijah mestno središče popisano s protivladnimi gesli. Podoba, ki pa ne nakazuje, da je v državi na pohodu diktatura, prej nasprotno. Več
-
5. 6. 2020 | Mladina 23 | Kultura | Knjiga
Miha Naglič: Žirovski besednjak
Avtor, ki je esejist in filozof, je v njej popisal zgodovino mesta Žiri. Ta ne teče kronološko, temveč je zaobjeta v 500 geslih, kar ustvari dodatno možnost fokusnega prebiranja. Še posebej, ker podatkov ne črpa le iz arhivov, časnikov, knjig in zbornikov, ampak tudi iz spominov, govoric in pogovorov s starimi vedeži ter domoznanci. Pri pojmu gostilne sledi sprehod skozi zgodovino, a tudi vprašanje, kdaj jih je bilo največ. Leta 1930 – kar 15. Podobno gledališče, ki je imelo prvo predstavo že leta 1901, razcvet pa so prinesla trideseta s sokolskim in orlovskim teatrom: prvi je postavil Kralja na Betajnovi z aluzijo na lokalnega župnika, drugi mu je odgovoril z bodico na liberalce, kajpak spet s Cankarjem, to pot z njegovimi Hlapci. A pisec ne izpostavlja le aktualnih pojmov, oriše tudi pozabljene: tako predstavi desetletje po drugi vojni, ko so imeli nižjo gimnazijo, besedo Umag, ki je nekoč opisovala počitniško naselje, ki ga je v tem mestu zgradila Alpina, zdaj pa živi kot neuradno ime za eno izmed mestnih četrti, zabeleži geslo Ukrajinci, ki so bili častniki generala Wrangla in so po prvi vojni našli pribežališče v Žireh ter s potomci oplemenitili žirovsko kri. Pojem župniki je napolnjen z veličastnim lokom časa, ime prvega klerika sega v leto 1384, pri živalstvu je perspektiva dvojna: seznami nedavno uplenjenih vrst divjadi in pogled 50 tisoč let nazaj, ki so ga prinesli arheologi z odkritjem kurišča, v katerem so našli kosti jamskega medveda, losa in pragoveda. Več
-
Umrl je Janez Kocijančič, ki je pustil za seboj impresiven življenjepis: predsednik jugoslovanske mladine, član vlade Staneta Kavčiča, dolgoletni komunist, direktor Adrie Airways, predsednik SD, poslanec, predsednik Sveta RTV SLO, soustanovitelj Foruma 21 in dolgoletni predsednik nacionalnega olimpijskega komiteja (OK). Njegovi nasprotniki in kritiki so mu očitali politično zakulisje in ga imenovali – stric iz ozadja. Da umrle pospremijo slavilne besede, spada med ustaljeno spodobnost, toda spletni MMC državne radiotelevizije ga je opisal kot osrednjo osebnost slovenskega športa po osamosvojitvi!????? Če bi vprašali ljudstvo, bi kot osebnost športa dobili veslača Iztoka Čopa, Tino Maze in druge šampione, nikakor pa ne športnega funkcionarja. Več
-
29. 5. 2020 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Rudi Beiser: Drevesa in ljudje
Skrivno življenje dreves (Wohlleben) razkriva tajne bivanja dreves, Naše drevesne vrste (Brus) predstavljajo gozdarsko-botanični vidik, Narava zdravi in popravi (Williams) prinaša globalne napotke ozdravljenja z obiskovanjem gozdov, nemški docent fitoterapije pa osvetli zdravilno moč lubja, listov, popkov, smole, sokov in plodov različnih drevesnih vrst. Več
-
Pred tedni je nacionalna televizija v osrednjih oddajah dramatično poročala o razkolu v Desusu. Pojem razkol označuje najvišjo stopnjo delitve istega, kjer se dva dela dokončno ločita. V politiki se je to zadnjič primerilo, ko je takrat največja parlamentarna stranka Pozitivna Slovenija razpadla na dve stranki: eno je pod svojim imenom vodila Alenka Bratušek, drugo stari lider Zoran Janković. V zadnjem primeru pa razen nekaj komaj razvidnih besednih trenj med ministrom Tomažem Gantarjem in predsednico Aleksandro Pivec ni bilo zaznati. Še več, nekaj tednov potem je slika upokojenske stranke povsem običajna, beseda razkol je bila povsem zgrešeni opis stanja. Več
-
22. 5. 2020 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Boštjan M. Zupančič: O Evropskem sodišču za človekove pravice
Avtor predstavlja in pojasnjuje, toda še v večji meri beleži kritične poglede, ki jih strni v pojem – nazadovanje Sodišča. Sodb ne pišejo sodniki, pripravljajo jih pravniki, člani sekretariata, ki se zanašajo na copy-paste obrazložitve, vendar te često nimajo nič skupnega z vsebino predmetne zadeve. Ker je insajder, pozna tehnologijo dela, ki čedalje manj poteka po analognem načinu sklepanja, saj dominira silogistično. Reč je posebej krucialna pri vprašanju nepristranskosti odločanja, ki pa zadeva katerokoli sodno instanco. Tu je prvi pogoj, da odločevalec ostaja ne-odločen, kolikor časa je to mogoče. Preprosto: ostati mora dovzeten za informacije, ki prihajajo z obeh strani, kar predpostavlja, da mora slediti vsaj dvema hipotezama, saj soobstajata domnevi krivde in nedolžnosti. Princip, ki sicer velja tudi za nepristransko preiskovalno novinarstvo. Več
-
Ko se koledar premakne na 25. maj, se generacije, ki smo se šolale in bivale v času partijskega režima, avtomatično spomnimo, kako se je slavilo rojstni dan maršala Tita. Če danes pogledate v enciklopedije, so te enotne: kot dan njegovega rojstva beležijo 7. maj. Zgodovinski razlog goljufije z datumi se zdi na dlani. Prvič se je v Jugoslaviji slavilo 25. maj leta 1945, vsega dva tedna po osvoboditvi izpod nacistične okupacije. Ko bi sledili rojstnim knjigam, bi morali počakati celo leto – tja do 7. maja 1946. A potem divinizacija Tita ne bi dosegla takšnega razmaha. Torej premestitev s 7 na 25 ni bila naključna, saj je bila v funkciji vzpostavljanja novega božanstva. Več
-
15. 5. 2020 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Ameriški profesor endokrinologije, tudi avtor »Mastne laži« o pogubnosti sladkorja (UMco, 2013), se sprašuje, zakaj je toliko ljudi nesrečnih. Najprej razlikuje med konceptoma užitka in sreče oziroma zadovoljstva – slednja sta povezana s človekovo aktivnostjo, prvi pa je dandanes povezan predvsem z industrijo užitkov. Ta povzroča paradoks: dopaminskemu navalu sledi zmanjšanje delovanja dopaminskih receptorjev, zatorej je treba še več odmerkov vzburjenja, kronična stimulacija nevronov pa pripelje do odmrtja možganskih celic. In na voljo imamo droge, Facebook, e-pošto, videoigrice, sploh tehnologijo, industrijsko prehrano, viagro, prozac, doping, alkohol, kavo itd. Več
-
Premier Janez Janša je na spletnih vladnih straneh objavil esej Vojna z mediji. Predsedniki se večinoma odzivajo s kratkimi izjavami, da bi pisali politični esej, je redko. V Franciji je nekaj podobnega uprizoril Emmanuel Macron, ko je na videokonferenci pozval sodelujoče kulturnike, da naj v času omejitev njihovega delovanja zajahajo tigra, da naj obiskujejo šole, kjer naj diskutirajo z dijaki, da naj se angažirajo na ulicah. Kritiki so ga hitro zbodli, da ravna kot maoist; kitajski voditelj Mao Zedong je namreč v šestdesetih vodil kulturno revolucijo, v kateri so poleg drugih tudi umetnike poslali na kmete in v tovarne. Več
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Umberto Tommasini: Kovač anarhist
Kaj lahko o svojem življenju pove kovač v Trstu, ki je živel med letoma 1896 in 1980? Danes izdajajo spomine zvezdniki, direktorji, advokati, igralci, politiki, politični zaporniki, navadni fizikalci še v romanih in filmih ne nastopajo več. Kovač Tommasini tudi ni naredil kariere, kot jo je njegov vrstnik Josip Broz. Toda jekleni mož ima kaj povedati. Koval je železo in bil nejevoljen nad občutkom, da ga izkoriščajo. Ravnal je kot komunistični revolucionarji pred Oktobrom – zbiral in prebiral je knjige. Ne zato, da bi se zabaval ali si slikal svetle nade, ampak da najde smisel svojega bivanja. To je bil anarhizem, ki pa ga ni pritegnil kot teorija, temveč kot praksa. Torej stavke, pretepi, izdajanje letakov, časopisov in – metanje bomb. Tu je bil mojster, znal je narediti in še bolj zalučati lahko bombo, ki je razgnala vitrino prodajaln, za las se ji je izmaknil sam Benito Mussolini. Ko je v Italiji zavladal fašizem, se je še naprej tolkel s črnosrajčniki. Končal v zaporih, bil za pet let konfiniran na otočku južno od Sicilije, potem emigriral v Francijo, se poročil, a vmes skočil na pomoč španski republiki, kjer so mu po življenju bolj stregli komunisti kot frankisti. In potem v njegovi drugi svetovni vojni še ena ponovitev zaporniških let, po vojni pa spet kovač, anarhist, urednik tja do svojega konca. Delo, ki ga prežemajo vedrina, trmoglavost, lucidnost in odkritost. Več
-
V dobi frenetičnih novic, ki v teve prispevkih razkrivajo resnico v dobrih dveh minutah, je za percipiranje medijev najboljša terapija zgodovina. Ob obletnici smrti jugoslovanskega predsednika Tita je v Delu Ali Žerdin prinesel zelo nazorno spoznanje o času komunističnega režima: vsi časopisi v državi so vest o njegovi smrti pospremili z isto fotografijo. Nobene svobode izbire, partijski vrh je določal vsebino novinarskega poročanja. Več
-
30. 4. 2020 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Mihaly Csikszentmihalyi: Zanos: psihologija optimalnega izkustva
Knjiga ni učbenik, temveč koncizna esejistična razprava profesorja na Univerzi v Chicagu. Po njem se sreča ne zgodi niti ni rezultat srečnega naključja, ampak je stanje, ki si ga mora vsakdo pripraviti, ga negovati in osebno braniti. Tu bi pomislili, da imajo premožni prednost, saj si lahko to stanje zanosa preprosto kupijo. A avtor preseneti, ko med zglede uvrsti tudi primer delavca za tekočim trakom, ki je vzel delo kot popolno osmislitev in dinamičnost življenja. Jasno, če je psihiater Frankl našel smisel v koncentracijskem taborišču, ga je moč najti v vsaki situaciji. Vendar pozor – najtežje bo pred televizorjem ali računalnikom oziroma kadar ste v rokah industrije prostega časa. Obilje informacij in zabave pač redko vodi v stanje zanosa. Pot je namreč drugačna – uporaba lastnih veščin, opazovanja in truda pri reševanju neprijetnih okoliščin. Več
-
Pokvarjena tehtnica – dva v enem
Oddaja Tarča nacionalne televizije je postala najbolj dominanten medijski prispevek, ki dramatično oblikuje javno mnenje: po njej v naslednjih dneh oblikujejo svoje vsebine preostali mediji, opozicija poziva k odstopu vlado, njen predsednik pa zahteva podroben odgovor ministrov o njihovih ravnanjih. Ne brez razloga – redkokateri teve prispevek je narejen v obsegu ene ure, vanj pa vključena tako številna novinarska ekipa. Zadnjič je tako spravila s tečajev slovenski svet z razkrivanjem nakupov mask in respiratorjev, ki je pokazal na vmešavanja politikov pri privilegiranju nekaterih podjetij. Več
-
24. 4. 2020 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Dan Podjed: Videni: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo
Na eni strani poznajo spletni iskalniki osebno zgodovino slehernika, ko beležijo njegova vsakodnevna iskanja po spletu, ko torej delujejo kot benthamski panoptikon, kar napeljuje na božje oko, ki vse vidi in vse ve, za zdaj najbolj totalno vpeljano v kitajskem oblastnem nadzoru nad prebivalstvom. Po drugi strani so prav posamezniki ti, ki svojo zasebnost namenoma postavljajo na ogled spletnim množicam. Več
-
Evropski intelektualci opozarjajo na grožnje demokraciji v času koronavirusa v Evropi, s poudarkom na Madžarski, v kateri je dobil premier Viktor Orbán neomejena pooblastila za vladanje z dekreti. Da preverim, kako stvari vidijo v Budimpešti, sem o tem povprašal prijatelja zgodovinarja dr. Imreja Szilagyja, odličnega poznavalca politične zgodovine Jugoslavije in Slovenije. - »Parlament ni suspendiran, seje potekajo redno, edino Orbán lahko po potrebi izredno hitro ukrepa, brez parlamenta. Trenutno ni znakov, da bi zlorabljal položaj, sam bi bil presenečen, če bo po koncu epidemije poskušal obdržati posebna pooblastila, res pa je, da ne vemo, ali bo epidemije sploh kdaj konec.« Bolj je presenečen nad delom pisma nevladnega združenja Civico Europa, v katerem podpisniki pozivajo nacionalne medije, da uvedejo rubrike o Madžarski, tudi dnevno, če bo potrebno, ob tem pa medije še naprošajo, da madžarskim državljanom omogočijo prost dostop do teh vsebin kot vira pluralnih in neodvisnih informacij. – »Ni mi jasno, zakaj bi prebirali te vire, ko pa najostrejše kritike in poročila lahko najdemo v madžarskih opozicijskih medijih, ki so v manjšini, ampak obstajajo.« Več
-
17. 4. 2020 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Nekoč so mojstri besede tekmovali v kratkosti. Rimska senatorja sta tako izmenjevala pisma: prvi je v zadnjem zapisal – Eo rus (grem na deželo), drugi pa – I (pojdi) in zmagal. Danes v kratki formi vsakdanjika dominirajo mesidži, v literaturi pa se bohotijo dela, v katerih se avtorji trudijo, kaj vse bi popisali, a običajno dolžina ostane brez soli. Prevajalec in esejist Berger ravna nasprotno – iz knjige v knjigo spreminja slog, zdaj ga je prignal do opilkov. Več
-
Pismo vladnega urada za informiranje Svetu Evrope je na ravni argumenta popolnoma zgrešeno. Zgodovinska geneza večine medijev, ki so izšli iz časov komunizma, faktično resda stoji, a to pač ni odgovor na trditev, da Janševa vlada napada in vrši pritiske na novinarje. Krucialno je torej vprašanje: ali vlada in premier s svojimi nastopi onemogočajo medijem, da bi vršili nadzor nad njunim delom? Več
