Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

  • Bernard Nežmah

    6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Knjiga

    Ferdinand de Saussure: Splošno jezikoslovje

    Knjiga, ki je izšla leta 1915, je čez desetletja postala temelj strukturalizma: v etnologiji je njene koncepte apliciral Levy-Strauss, v lingvistiki Hjelmslev, v psihoanalizi Lacan, v filozofiji Foucault, v semiologiji Barthes. Toda njen avtor je umrl že leta 1913 in tega dela ni nikoli napisal. Od kod je torej vzniknila ena najprodornejših teorij? – Izdala sta jo njegova kolega Bally in Sechehaye na podlagi zapisov njegovih slušateljev, h katerim sta dodala še zapiske iz avtorjevega arhiva ter potem vse skupaj rekonstruirala v nov tekst, za katerega sta v predgovoru prve izdaja zapisala, da bi de Saussure te objave nemara sploh ne dovolil. Njegova smrt je tako rešila veliko delo pred pozabo. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Pamflet

    Zakonska farsa

    Odstop generalnega sekretarja LMŠ Braneta Kralja je padel v prazno. Potem ko je Bojan Požar lansiral vest, da je premierjeva desna roka zahtevala od predsednice nadzornega sveta Uradnega lista Irene Prijović, da za direktorja imenuje Igorja Šoltesa, so osrednji mediji nastopili energično in uni sono, da je to nedopustno. Premier Marjan Šarec ni bil le primoran umakniti strankarskega tovariša, še več, pojavil se je na tiskovni konferenci in zoper svoje navade sprejel kar nekaj novinarskih vprašanj. V odgovorih je med drugim povedal, da so o kandidaturi Šoltesa vedeli vsi sekretarji vladnih strank. A med novinarji ni bilo nikogar, ki bi ga preprosto vprašal: so se torej strankarski sekretarji dogovorili, da je njihov izbor Šoltes? Več

  • Bernard Nežmah

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Knjiga

    Arto Paasilinna: Najboljša vas na svetu

    Paasilinna je seveda tak trademark, da založniki prevajajo in izdajajo celo njegove začetne romane, ki so za časa njegovega življenja veljali za manj uspešne. Kaj torej prinaša najnovejša slovenska izdaja? Več

  • Bernard Nežmah

    23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Knjiga

    Gregory Bateson: Ekologija idej

    Angleški antropolog, lingvist in kibernetik Bateson (1904–1980) prvič v slovenskem knjižnem prevodu. Že na začetku devetdesetih let je Nova revija objavila nekaj njegovih člankov, ki pa so padli v prazno. Ker ni avtor ene discipline, ni prikladen za citiranje. V svojem osrednjem delu združuje sokratski dialog, moralo in nacionalni značaj, epidemiologijo shizofrenije, teorijo iger, komunikacijo kitov, ekologijo, teorijo alkoholizma, milino v primitivni umetnosti, somatske spremembe v evoluciji, logične kategorije učenja et simile. Na prvi pogled bi ga klasificirali kot eklektika, saj ni utelešenje discipline duha. Toda Bateson ne deli širokih znanj, ampak razpira mišljenje. Postavlja vprašanja tam, kjer jih drugi ne vidijo. Recimo o koncu prve svetovne vojne, ko so Britanci hoteli elegantno končati bojevanje tako, da so Nemcem ponudili mir brez represalij. Ti so ga hitro sprejeli, potem pa so zmagovalci skovali versajski sporazum, ki je bil velika prevara glede na prvotni dogovor. Na mah so prelisičili Nemce, a cena je bila popolna demoralizacija nemške politike. Dogodek, ki je peljal naravnost v drugo vojno. Drugod se sprašuje o naravni selekciji idej: katere bodo preživele in katere izumrle? In kaj se zgodi z zmagovitim idejami, ki prevladujejo? – Začnemo jih jemati kot samoumevne, postanejo navada, saj se o njih ne sprašujemo več. Do ekologije ne pride prek aktivizma, ampak prek mišljenja: od kod pohod uničujočega DDT? Da bi lažje prehranili številno prebivalstvo, so lansirali insekticid, za katerega so že vnaprej vedeli, da ni smrtonosen le za insekte v kmetijstvu, temveč tudi za druga bitja, vštevši človeka. Kaj prinese razmah tehnologije? Zvišanje splošnega standarda, a za ceno arogance do narave, ki dobi status motečega elementa in bo postala objekt devastacije. Zato kot nasprotje ekonomije obilja vpelje zdravo pamet ekonomije pomanjkanja. Izziv za premišljevanje. Več

  • Bernard Nežmah

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Knjiga

    Louis Adamič: Iz mnogih dežel

    Louis Adamič (1898–1951) je pri 15 letih emigriral v ZDA in se tam uveljavil kot novinar, pisatelj in politik. Slovenski partijski režim ga je slavil kot največjega emigrantskega literata, mu izdajal in prevajal knjige, ker je politično hvalil in podpiral Titov režim. Nasprotno je knjige političnih emigrantov Zorka Simčiča, Rude Jurčeca, Tineta Debeljaka etc. vrgel iz knjižnic in jih dal na črno listo prepovedane literature. Kaj je torej danes ostalo od Adamiča? Knjiga prinaša serijo osebnih zgodb emigrantov, ki so prišli v ZDA od konca 19. stoletja pa do začetka druge svetovne vojne. Prinaša usode Poljakov, Grkov, Nemcev, Hrvatov, Slovencev, Čehov, Rusov, Mehičanov, Nizozemcev, Judov, Japoncev, Armencev in Fincev, izpusti pa milijone Afričanov; jasno izbira le prostovoljne prišleke. Avtor ne sledi zgolj posameznikom, ampak tudi njihovim družinam, in to v večdesetletnem loku. Osebne sage? Nikakor, pred tem je poslal letake z vprašalniki na več sto priseljenskih časopisov in prejel množico osebnih izpovedi, nato pa jih je preuredil v tekste. A namesto etnološke študije je izdal reportažno literaturo. Kar je katastrofa, če pomislimo na Chatwina in Kapuscinskega, ki sta pisala iz svojih izkušenj potopisnega srečevanja. Adamič knjige ne piše kot etnolog, kot pisatelj pa pripoveduje v elementarnem linearnem slogu: »Gospa Evans ima 81 let, a je odličnega zdravja, seveda ne več tako močna, kot je bila pri dvajsetih ali tridesetih, toda če je treba, lahko še vedno dvigne in nese sto funtov ali vrže vlomilca iz hiše.« Vmes ga prebada s pozitivističnimi vložki tipa: plačo je imel 2,08 dolarja na dan, čez 4 mesece 2,76, ponujali so mu delo za 3,62, a ga ni sprejel. Če odmislimo silno vnemo emigrantov, ki so prijemali za vsa mogoča dela in vztrajali tudi v zli usodi, je spisal skromno delo. Razen če ga ne povzdignemo v spomenik multikulturnosti. Več

  • Bernard Nežmah

    9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Knjiga

    Pieter M. Judson: Habsburški imperij

    Da bi sploh lahko tehtno presojali aktualni čas, ga je treba primerjati. A ne le s spominom na predhodne vlade, ampak velja seči tudi stoletja nazaj. In prav to omogoča knjiga ameriškega zgodovinarja Judsona, ki prikazuje prelomne politične obrate. To stori kompleksno, saj potez ne niza linearno, temveč prikaže sočasne upore zoper spremembe in nadaljnje modifikacije, najsi bo vpeljava obvezne šole med 6. in 12. letom ali pa nemščine kot uradnega jezika. Avtor podvomi o številnih zgodovinskih mitih, denimo o silni Metternichovi cenzuri; vlada po napoleonskih vojnah ni imela dovolj denarja, da bi zaposlila izobražene cenzorje, pa so se ji heretični pisci izmikali z uporabo metafor. Nazorna je vloga tiska, ki začne poročati o parlamentarnih govorih, pri čemer se sklepajo naveze politikov z novinarji; prvi drugim dajejo vnaprej tekste svojih govorov. Prek medijev je mojstrsko gradil popularnost Franc Jožef; posnemal je Kristusa in enkrat na leto umil noge 12 beračem; kot vladar, ki je krvavo zadušil madžarsko revolucijo, si je pomagal z ženo Sisi, ki se je naučila madžarsko, na obisk v Budimpešto pa prišla v obleki v barvah ogrske zastave … Diahron pogled prinese podobe revolucionarjev 1848, ki pa so se že v naslednjem desetletju pretvorili v zaslužkarje. Potem prefinjeni upor proti Bachovemu absolutizmu, ko civilna društva izvedejo množične proslave stote obletnice rojstva pesnika Schillerja; jasno – bil je simbol svobode. Kasnejša epoha liberalcev je postavljala kipe prosvetljenemu Jožefu II. in množično preimenovala ulice in trge, jih poimenovala s svojimi zvezdami, s čimer so si liberalci za desetletja prilastili javni prostor. A s prihodom idej socialistov je bilo tudi njihovega primata konec. Knjiga, ki zgodovino misli in jo naredi za orodje soočenja s sedanjostjo. Več

  • Bernard Nežmah

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Knjiga

    Norman Ohler: Popolna omama: droge v tretjem rajhu

    Nemški romanopisec Ohler je proučeval arhive, se pogovarjal s preživelimi vojaki, zgodovinarji in zdravniki ter ustvaril delo, ki podre mit o arijski nadrasi. Nemški blitzkrieg v Franciji je bil farmakološka zmaga: 35 milijonov tablet pervitina je dalo vojaštvu zagon, ki je povsem demoraliziral anglo-francosko vojsko. Hitlerjeva ognjevitost je izvirala iz odmerkov dopinga, hormonov in kokaina. Nemški zdravniki so izdelali celo drogo, ki je vojake držala budne tja do štiri dni, a za ceno telesnega kolapsa. Čas vojnega nacizma kot razcvet industrije drog, katerih učinke so testirali tudi na taboriščnikih. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Pamflet

    Plavanje v hangarju

    Ko je bil šah še svetovna atrakcija, je Bobby Fischer v dvobojih za naslov prvaka zahteval točno določeno velikost figur in kvadratov šahovske table. Nikoli se ni moglo pripetiti, da bi organizatorji izbrali šahovske komplete, njega pa samo posadili za mizo. Bil je virtuoz, seveda aroganten, saj je vedel, da je prav zaradi njega šah postal globalni spektakel. Več

  • Bernard Nežmah

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Knjiga

    Tanguy Viel: 353. člen kazenskega zakonika

    Pred tremi leti se je avtor pojavil v slovenskem prevodu z delom Pariz–Brest, o katerem sem zapisal, da slog prekaša vsebino. Zdaj je vsebina osmislila slog. Viel je namreč našel temo, objekt pisanja, ki je vreden forme klasičnega romana. V malem mestecu propadajoče podjetje odpusti večino delavcev, in to z galantno odpravnino v vrednosti majhne hiške. Sledijo umor, retrospektivna pripoved, sodnikov pogovor z morilcem, psihologija akterjev, case study gradbene investicije in serija nepredvidljivih obratov ter osupljiv vrhunski zaključek. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Pamflet

    Prvinske podobe devastacije

    V zbirnem centru za embalažo Dragonja se je vnel velik požar, v katerem je gorelo prek 100 kubičnih metrov plastike. Po uspešnem posegu gasilcev se je odvila enaka zgodba kot v nedavnih požarih: vznemirjanje je odveč, zaenkrat ni zaznane okoljske škode! Posebni junak uspeha je bil seveda pristojni inšpektor, ki na dan požara sploh ni prišel na pogorišče. Če ne meriš takojšnjih emisij, jih čez nekaj dni v zraku zagotovo ne boš našel. Na kraj umora si oglednik ne pride ogledat mrliča čez tri dni. Več