Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Đoker Out

    Če ste videli film Smrtonosno orožje, potem dobro veste, kaj morate narediti, ko naletite na »norca«, ki grozi, da bo skočil s kake stolpnice: delati se morate, da ste še bolj nori od njega. Natanko to namreč stori policist, ki ga igra Mel Gibson. Povzpne se na stolpnico, zleze k »norcu«, ki grozi, da bo skočil, in dahne: Zdajle bova pa skočila! Potem začne guncati afne, blazneti, noreti. Njegovo sporočilo je jasno: Ti misliš, da si nor, toda jaz sem še bolj nor od tebe! »Norec«, ki grozi, da bo skočil, se na smrt prestraši. Vsa »norost« ga v trenutku mine. Navsezadnje, pred sabo ima policaja, potemtakem Zakon, ki je še bolj nor od njega. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    14. 1. 2022  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Film

    Največji srbski režiser

    Boter je bil leta 1972 tak hit, da je Charlie Bluhdorn, vsemogočni lastnik studia Paramount, nekdanji vratar v newyorškem hotelu Essex House, režiserju Francisu Fordu Coppoli poklonil razkošno modro limuzino. Coppola je vanjo naložil Williama Friedkina, ki je ravno dobil oskarja za Francosko zvezo (prav tako megahit), in Petra Bogdanovicha, ki je ravno zažigal z Zadnjo predstavo, nominirano za osem oskarjev (dva je dobila), potem pa so se triumfalno zapeljali po losangeleškem Hollywood Boulevardu, med vožnjo vstali, se stegnili skozi streho in pompozno, na ves glas kričali in vreščali. Coppola je kričal: »Petdeset milijonov dolarjev – Boter!« Friedkin: »Oskar za najboljši film – Francoska zveza!« Bogdanovich pa: »Vse najpomembnejše nagrade kritikov – Zadnja predstava!« Več

  • Kako ustaviti fašizem

    Robert Golob je nedavno na javni tribuni rekel: »Čas je, da jih naženemo, to ni desničarska politika, to je fašizem.« Milan Kučan je v celjskem Muzeju novejše zgodovine – ob obletnici osvoboditve zapornikov iz Starega piskra – skoraj sočasno rekel, da se »tudi v Sloveniji srečujemo z oživljanjem fašizma« in da je »njegove zametke mogoče prepoznati v vse bolj avtoritarnem upravljanju države, v brezsramnem poseganju v ustavo, v sistematičnem rušenju pravne države in kršenju človekovih pravic«. Pred časom so se petkovi protestniki zbrali na Trgu republike, kjer je potekal množični »vseslovenski shod proti fašizmu in neonacizmu«. Več

  • Ptiči niso resnični!

    Letos aprila je v kalifornijskem Torranceu več kot tisoč ptičev izvedlo strašno, šokantno, že kar apokaliptično invazijo: najprej so nekaj časa preletavali neko hišo, potem pa na lepem skozi dimnik vleteli vanjo ter jo povsem opustošili. »Za sabo so pustili kaos in uničenje,« so poročali mediji. »Bilo je noro,« je dodala lastnica. Prav res – video to še vedno potrjuje. Bil je viralen. Vsi pa so ponavljali, da so vsi ti ptiči le citirali strašne, šokantne, apokaliptične ptiče iz Ptičev, ki jih je leta 1963 posnel Alfred Hitchcock: ja, v hišo vdrejo skozi dimnik, in ja, za sabo pustijo kaos in uničenje. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 12. 2021  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Film

    Nesrečni fuk ali Nori pornič

    Nesrečni fuk ali Nori pornič, novovalovski metakolaž eseja, odiseje, dokuja, budoarske filozofije, slovarja anekdot, znamenj in čudes, pornhubske fantazije in balzacovske comédie humaine, ki je v Berlinu osvojil zlatega medveda, se začne z dolgim, skoraj štiriminutnim »domačim« hardcore seksom (felacija, penetracija ipd.), ki ga – ob pesmi Lili Marleen – uprizarjata in snemata romunska zakonca, gimnazijska učiteljica Emi (Katia Pascariu) in njen mož (Stefan Steel), in ki bo gledalce in gledalke v dvorani gotovo navdal z nelagodjem – kako naj se obnašajo? Naj se vzburijo? Je to v teh politično korektnih časih »prebujenosti« dovoljeno? Naj se čutijo nadlegovane? Kaj če se med tem uvodnim amaterskim »norim porničem« koga v dvorani dotaknejo? Nehote – zaradi živčnosti, vznemirjenosti. Ni kaj, v dvorani bo »nori pornič« ustvaril toksično atmosfero – ljudje si bodo zaželeli, da bi bilo fuka čim prej konec. In ko ga je konec, ta »nori pornič« spletom umazanih okoliščin pride na splet in postane naslednja velika stvar. Najprej ponorijo starši dijakov – ja, zgroženi so, ogorčeni. Emi ne more priklicati moža. Svet postane naglo sodišče. Vrata pekla se odprejo. Več

  • Naj filmi 2021

    Army of the Dead, Zack Snyder
    Ducat umazancev sreča Osmega potnika 2, Oceanovih enajst in Pobeg iz New Yorka. Več

  • Živel kralj!

    Slovenija je tako polarizirana, da človek, ki voli SDS, sploh nikoli v življenju ne sreča človeka, ki voli Levico (ali SD ali LMŠ). In če bi Janša naslednje parlamentarne volitve izgubil, bi svoje volivce zlahka prepričal, da so bile volitve ukradene. Rekel bi le: poznate koga, ki je volil Levico? Volivci bi vzkliknili: Saj res! Nikogar ne poznamo! Nihče ni volil Levice! Volitve so bile ukradene! Več

  • Svinčeni časi

    Leta 1988 je na zasedanju evropskega parlamenta v Strasbourgu nastopil dr. France Bučar, kasnejši »oče slovenske ustave«. Obsodil je nedemokratično, totalitarno ravnanje jugoslovanskih oblasti in poudaril, da je treba Jugoslaviji ukiniti finančno pomoč, če želijo, da njeni narodi zaživijo v svobodi. Jugoslovanskim oblastem se je zmešalo – Bučarja so klofutali, razbijali, žalili, blatili, klevetali, nadlegovali, zastraševali, skoraj linčali ter ga razglašali za narodnega izdajalca. Kakšen človek pa je to, da v evropskem parlamentu napada svojo lastno državo? Več

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Film

    »Herezija, blasfemija, bestialnost!« vpije inkvizicija

    Paul Verhoeven v Benedetti, ki se dogaja v času pandemijske kuge (nekje v 17. stoletju), svoje Showgirls odpelje v toskanski samostan, kjer se dve mladi nuni, Benedetta Carlini (Virginie Efira), bogataško dekle z mističnimi vizijami, in Bartholomea (Daphné Patakia), kmečko dekle, mali, eterični, deviški, transgresivni grešnici, najprej zbližata in objameta, potem pa pofukata. Druga drugi se ne moreta upreti. Druga drugo obsedeta. »Tvoje telo je tvoj največji sovražnik,« slišita, toda v svojih telesih se počutita vse bolje. Kar je logično: samostan s svojo utopično karantensko izoliranostjo in krščanska mitologija z dekadentnimi kačami, poslednjimi večerjami, eksorcistično lascivnostjo, sveto vulgarnostjo, »božjo voljo« v obliki bolečine in vgrajeno orgazmično večopravilnostjo – kipec z malce smisla za divje kampiranje hitro postane dildo – kar kličeta k eksperimentiranju s »prvinskim nagonom«. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Film

    Kekec se je vrnil domov

    Kekec – filmska pripovedka o dečku, ki se zavihti v osrčje pojočih gora, od koder prežene pošastnega Bedanca in reši slovensko občestvo (Mojco, Kosobrina itd.) – je prišel leta 1951, ko so v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji snemali izključno filme o formiranju partizanske vojske, patriotskem žrtvovanju, ilegalcih, ki se uprejo okupatorju, nemških ofenzivah, junaškem boju jugoslovanskih narodov in vsesplošnem ljudskem odporu. Tudi Kekca, slovenskega Andyja Hardyja (ali pa slovenskega Huckleberryja Finna ali Toma Sawyerja, če hočete), bi si bilo mogoče predstavljati v času II. svetovne vojne: bil bi mali skojevec, mali idealist, ki se – tako kot njegov »sodobnik«, tedaj skoraj pregovorni srbski Deček Mita (1951) – pridruži narodnoosvobodilnemu boju. Jasno, na koncu bi se domov, v svojo idilično vasico, vrnil kot brigada, kot kolektiv, ki v en glas poje partizansko koračnico. Vsi bi mu mahali. Vsi bi ga slavili. Vsi bi vzklikali njegovo ime. Več

  • Vsi smo že ves čas doma

    V Amistadu, ki ga je pred leti posnel Steven Spielberg, je prizor, ki izgleda kot popolna anticipacija in metafora tega, kar se trenutno dogaja v svetu. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španci – ne tihotapci, temveč povsem legalni trgovci – z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, ki si je že tedaj rada rekla »dežela svobodnih«. In ko izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni sužnji počasi plujejo skozi noč, mimo – prav tako počasi – pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem, dragulji in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala, potemtakem svetova, ki se do tega »kratkega stika« – do tega, spielbergovsko rečeno, »bližnjega srečanja tretje vrste« – drug drugega sploh nista niti zavedala. Ni nujno, da se bosta še kdaj srečala. Le drug mimo drugega sta šla. To je vse. Več

  • Predsednikovi možgani

    Kdo je 22. novembra 1963 v Dallasu ustrelil ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja? Uradna verzija pravi, da ga je ustrelil Lee Harvey Oswald, »osamljeni« strelec, ki je bil potem umorjen v živo, v neposrednem prenosu, teorija zarote pa pravi, da je bil Kennedy žrtev zarote, pri kateri so poleg Oswalda – ali brez njega (odvisno od tega, koga vprašate) – sodelovali elementi globoke države (FBI, CIA, Pentagon ipd.), pa tudi kubanski priseljenci, mafija in kar jih je še. To je osnovna teorija zarote. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 11. 2021  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Časa je natanko dovolj

    Ne vem, kdaj sem nazadnje videl tako dober in tako napet akcijski film. Moška – očitno brata, obraza, poleg katerih ne bi prižigal vžigalice in ki bi se sijajno podala nemrtvi piratski posadki kapitana Barbosse – se s čolnom znajdeta daleč na morju, a ju zgrabi vihar in ju butne v vrtinec, mračni, srhljivi, ultrakinetični, karizmatični vorteks, v katerem se potem divje spopadeta. Kot da je konec sveta. In kot da ga lahko preživi le eden. Nož je daljši od pipe. Kaj šele sekira. Solidarnost vržeta čez krov. V tem maelströmu, ki bi celo superjunaka pustil sivih las, lahko zaradi mene vidite alegorijo covida (in darvinizma, ki ga je sprožil), toda med bratskim obračunom, pravim vizualnim transom, mi je res jemalo sapo – tako dobro skadriranega showdowna že dolgo nisem videl. Obračuni v Marvelovih spektaklih se lahko skrijejo. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  Ilustracija: Tomaž Lavrič

    19. 11. 2021  |  Mladina 46  |  Družba

    Kako razstreliti naftovod

    Leta 1995 se je v Berlinu odvrtel prvi podnebni vrh Združenih narodov, prvi COP, prva Konferenca o podnebnih spremembah. Zbrali so se tudi številni aktivisti in protestne množice, ki so terjali takojšnje ukrepanje. Dovolj je bilo nakladanja! Dovolj je bilo blebetanja! Stvar je resna! Potrebna je akcija! Gremo! Blokirali so promet, igrali kitare, prepevali, bučali, plesali, žonglirali – ulični teater je bil res čudovit. Policistom niso grenili življenja, vanje niso metali kock ali jajc, ampak so jim izročali cvetje. Tudi sami so se oblačili v rože, drevesa in živali. Spet drugi so se maskirali v delegate Združenih narodov, opremljene s transparenti, na katerih je pisalo: »Bla-bla-bla!« Toda temu bla-bla-blaju so hoteli narediti konec. Da delegati ne bi predčasno odšli (no, ušli, pobegnili), so se celo priklenili na vrata palače, v kateri je potekal vrh, in vzklikali: »Nič več bla-bla-blaja! Akcija zdaj! Nič več bla-bla-blaja! Akcija zdaj!« Miroljubno. In nenasilno. In dostojanstveno. Več

  • Kdo se boji cepiv?

    Dvaindvajsetega aprila 1721 je v Bostonu pristala ladja Seahorse. Prišla je s Karibov, s sabo pa je pripeljala začimbe – in posadko, okuženo s črnimi kozami. Ker je izbruhnila epidemija, so pod taktirko pastorja Cottona Matherja in zdravnika Zabdiela Boylstona med prebivalstvom izvedli sistematično inokulacijo, alias variolizacijo – ljudi so skozi površinsko ureznino na roki okužili z gnojem, pridobljenim iz izpuščajev tistih, ki so oboleli za blago obliko črnih koz. S tem »pracepljenjem« so jih imunizirali. Toda inokulacija je med delom prebivalstva naletela na srdit odpor, pravi Andrea Grignolio v knjigi Kdo se boji cepiv?, ki je v prevodu Alenke Jovanovski izšla tudi pri nas – na Matherja so celo skušali narediti atentat. V stanovanje so mu vrgli bombo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Nesrečni fuk

    Olmo Omerzu, slovenski gastarbajter, avtor finih filmov (Zimske muhe, Družinski film, Mlada noč), si v Atlasu ptic vzame uro in pol za uničenje kapitalizma. Ivo (Miroslav Donutil), ostareli lastnik češke tovarne, nenadoma kolapsne. Srce. Odpeljejo ga na kliniko in ga priklopijo na aparate. Videti je tako groteskno, kot bi se kdo iz njega norčeval. Kapitalizem smeši, ponižuje, ubija in uničuje tudi tiste, ki vanj najbolj verjamejo, ki ga najbolj slavijo in ki z njim najbolj profitirajo. In medtem ko se Ivo, kapitalist, ki ga je kapitalizem povsem izžel, bori za življenje, njegova sinova zarotniško oznanjata: Delati se je treba, kot da je živ! Kot da je vse v redu! Preprečiti je treba paniko. Kapital je plašna žival. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 10. 2021  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Izganjalec hudiča

    Letošnja Noč grozljivk – noč groze, gorja & gravža – bo 31. oktobra v Kinodvoru potekala v znamenju Friedkinovega Izganjalca hudiča (Director’s Cut!), okultnega, neogotskega, že kar religiozno resnobnega šokerja, ob katerem je publika leta 1973 senzacionalistično omedlevala, bruhala ter doživljala infarkte, histerične transe in spontane splave. Nič čudnega: dvanajstletno Regan (Linda Blair), hčerko samske, neodvisne filmske igralke Chris O’Neill (Ellen Burstyn), ki pravkar snema kontrakulturni film (“Disneyjeva verzija zgodbe o Hošiminhu”), obsede Satan oz. Pazuzu, maščevalni asirski demon (s skrotovičenim glasom Mercedes McCambridge, oskarjevke, ozdravljene alkoholičarke in kadilke, ki je začela ponovno piti in kaditi, da bi pričarala tisti “demonični” glas, guturalno, atonalno sprostitev njenih skritih, potlačenih notranjih demonov). In tega uporniškega, deviantnega otroka iz disfunkcionalne družine (očeta ni), ki je skrenil z utečene poti, skušajo potem normalizirati. Najprej s terapijo, z ritalinom in pnevmoencefalogramom, ker mislijo, da gre le za izbruhe hiperaktivnosti, za somatsko motnjo, za patološko stanje, potem pa z eksorcizmom, “s stiliziranim ritualom, s katerim rabin ali duhovnik izžene takoimenovanega zavojevalskega duha.” Ne gre za shizofrenijo, kot misli mama, ampak za “somnambuliformno obsedenost”, kakršno najdemo “le pri primitivnih ljudstvih”, pravi direktor klinike. Signal, da Amerika postaja “primitivno ljudstvo”. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    22. 10. 2021  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Ko pride prasica

    Nekje na Metelkovi sedijo in kramljajo mlade konceptualne umetnice: prva ne more prehvaliti instalacije brazilske umetnice, ki uporablja mehke organske barve, jih vstavlja v vagino in potem pleše, druga hoče s svojimi slikami opozoriti na splošno zgrešenost percepcije ženskega telesa, tretja slika spolno prenosljive bolezni. Ja, nekaj za Janeza Janšo, antifena »izrojenih« in »parazitskih« konceptualnih umetnic. Simona Semenič in Maja Smrekar bi lahko o tem pisali knjige. Več

  • Življenje na zahtevo

    Zjutraj se na običajnem mestu zberejo kitajski fantje in dekleta, prekarci, ki s kolesi raznašajo hrano. Stojijo mirno, njihov menedžer pa ima običajni motivacijski govor. »Kaj storite, preden zapustite naročnika?« Prekarci, motorji sodobne ekonomije na zahtevo, v en glas odvrnejo: »Želim vam srečno življenje. In napišite dobro oceno!« Potem se entuziastično razkropijo. Tako se začne kanadski doku Delo na zahtevo (The Gig Is Up), ki lepo pokaže, da je ekonomija na zahtevo – od raznašalcev hrane do šoferjev – zelo prikladna, zelo pripravna in zelo udobna, toda le za kliente, naročnike teh storitev, medtem ko je za tiste, ki v njej delajo, pravi pekel. Več

  • Družba nove normalnosti

    Kaj je počel premier Janša tiste dni, ko so protestniki žalili, psovali, pljuvali in napadali medije in novinarje? Točno, poobjavljal je tvite, ki so žalili, psovali, pljuvali in napadali medije in novinarje. Organiziran kriminal na RTV Slovenija! RTV Slovenija reklamira vse, kar je proti slovenski vladi! Televizije so zamolčale, da je Janšo sprejel britanski premier Boris Johnson! RTV Slovenija protestnikom noče dati 5 minut! RTV Slovenija reperja Zlatka tihotapi v svojem kombiju! Direktor STA je pokvarjen in omejen levičarski plačanec! STA prireja dokumentacijo! STA je le orodje slovenske levice za ustvarjanje njihove resnice! Slovenski medijski prostor je v svojih političnih in ideoloških preferencah izrazito enostranski! Tisti, ki prišepetujejo novinarjem, imajo člansko izkaznico Levice! Za nizko precepljenost so krivi novinarji in mediji! Protestnike spreminjajo v nacionalne junake! Z njimi delajo z roko v roki! MMC cenzurira in blokira pluralnost vsebin! Mediji se norčujejo iz ljudi! Izgubili so kompas! O protestih poročajo v prvi osebi množine! Zastavljajo glupa vprašanja! Ovce! V vlado ni zaupanja, ker ni zaupanja v medije! Mediji so vsi po vrsti le prodane marionete! Janša je poobjavil tudi tvit nekoga, ki si je zaželel, da bi slovenski »glavni mediji« – RTV, STA, Pop TV, Kanal A, Planet, Delo, Dnevnik, Mladina itd. – kar mrknili. »A so se res sposobni tako žrtvovati za naše dobro?« Več

  • Novi obrazi fašizma

    Ko se je veliki »anticepilni« protestni shod končal z metanjem bakel in granitnih kock v parlament, je minister Hojs oznanil, da se je lepo videlo, »kaj pomeni uresničitev tako imenovanega levega fašizma v praksi«. Ko je Hojs protivladne protestnike razglasil za »leve fašiste«, so se mnogi držali za glavo in zgražali – šok je bil brezmejen. Le zakaj? Hojs ni povedal nič novega. Ne, njegova izjava ni bila izvirna, temveč le kopija tega, kar je Janša – Hojsov veliki vzornik in guru – rekel leta 2013, ko so Slovenijo preplavili množični vseslovenski protesti. Jasno, protesti proti Janševi vladi. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    1. 10. 2021  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film

    Ni čas za smrt

    Covid ni ustavil le življenja in kapitalizma, temveč tudi kino. Multipleksi so obtičali, ljudje so se razbežali, zaprti, temni prostori so postali tabu, filme so posvojile digitalne platforme. Vsi so se spraševali: ali bo kino sploh preživel? Kdo bo odgovoril na to vprašanje? Tenet? Ne. Hitri in drzni 9? Tudi ne. Kdo pa? Bolj ko so minevali meseci (in filmi), bolj so se vse oči upirale v eno ime in en film – ja, v Jamesa Bonda in Ni čas za smrt. Tej bondiadi, katere premiero so zaradi covida večkrat preložili, je pripadla vloga, ki jo je v športnem svetu odigrala nemška hobotnica z imenom Paul – napovedovala je rezultate nogometnih tekem. Napovedovala je prihodnost. Takšen jasnovidec naj bi bil film Ni čas za smrt (No Time to Die) – napovedal naj bi prihodnost kina. Če bo megahit, potem bo kino preživel. Če mu bo spodletelo, potem je s kinom konec. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

    »Prej je on varoval nas – zdaj mi varujemo njega«

    Četudi vas formula 1 ne zanima, si poglejte tale presenetljivo intimni doku: Michael Schumacher je namreč tako dober lik, da imate občutek, da gledate igrani film. Prišel je z dna (»Vedno smo uporabljali najcenejšo opremo«), v gokartu je tekmoval za Luksemburg, nihče ga ni jemal resno, a je nenadoma ogrozil Ayrtona Senno, ki se je v Imoli smrtno ponesrečil, ko je »bežal« pred njim, napak ni nikoli priznal, z avtom se je tako zlil, da se je prelevil v serijskega zmagovalca, po prestopu k Ferrariju je moral začeti znova, s tekmeci je skušal fizično obračunati, spet je začel serijsko zmagovati, vsako njegovo dirko bi lahko naslovili Dirka življenja, postal je dirkaški rekorder, bil je lačen in maničen, ekstremno motiviran in dominanten, nor na karaoke in comebacke – in sneg. Več

  • Vojna proti ženskam

    Pred dvajsetimi leti je Al Kaida napadla Ameriko. Dve ugrabljeni potniški letali sta zrušili Svetovni trgovinski center, tretje je treščilo v Pentagon, četrto je strmoglavilo v Pensilvaniji. Napadalcev je bilo devetnajst: petnajst jih je bilo iz Savdske Arabije, dva sta bila iz Združenih arabskih emiratov, po eden pa iz Libanona in Egipta. Nobeden ni bil iz Afganistana. Afganistan, »pokopališče imperijev« (britanskega, sovjetskega), ki so ga obvladovali talibi, je le gostil Al Kaido in njenega vodjo, Osamo bin Ladna. Toda Amerika je mesec kasneje napadla prav Afganistan. Pošljimo jih nazaj v kameno dobo, so vpili ameriški šovinisti. Več

  • As asov

    Njegov obraz je bil dogodek, celo spektakel: nasmeh, s katerim je delal čudeže (kot Fernandel), močne, polne ustnice (kot Sophia Loren), izzivalen, barabinski pogled (kot Steve McQueen), skrivenčen nos – kot da je ravno prišel z avdicije za boksarski film. Kar pa naj vas nikar ne zavede: v mladosti je bil prav to – boksar. Profi. Njegov obraz je bil rojen za film, boste rekli. Film se mu ni mogel upreti, bi dodali. A bi se zmotili. Film se mu je najprej uprl. Ne, ni bil samoumeven – etabliranim filmarjem se ni zdel dogodek. Najprej je nastopil v filmu, iz katerega so ga potem izrezali, nato pa v filmu, ki ga sploh niso prikazali. Marcel Carné, tedaj že legenda, ga je testiral za vlogo v Goljufih (Les tricheurs, 1958), a jo je raje dal igralcu, za katerega nismo nikoli več slišali, njemu, manj perspektivnemu, pa je namenil manjšo vlogo. Več

  • Zadnji valček

    Če v roke vzamete knjigo Hotel California, ki jo je leta 2006 napisal Barney Hoskyns, ali pa dokumentarca Laurel Canyon (Amazon Prime) in Echo in the Canyon (Netflix), potem izveste, da so se začeli sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja glasbeniki množično seliti v Los Angeles, omamni la la land, novo obljubljeno deželo, kjer je začel nastajati epicenter ameriške rock scene – prišli so Byrds, Joni Mitchell, Neil Young, Linda Ronstadt, Janis Joplin, Jim Morrison, David Crosby, Donovan, Ian Whitcomb, John Sebastian, Harry Nilsson, Tim Hardin, David Blue, Gram Parsons, Stephen Stills, Richie Furay, Jack Nitzsche, Eric Burdon, Gene Clark, Doug Dillard, J. D. Souther, Mac »Dr. John« Rebennack, Michael Des Barres in kakopak The Mamas and the Papas, ki so štikel California Dreamin’ napisali v New Yorku, kjer je »listje rjavo« in »nebo sivo«. Zato so sanjarili o Kaliforniji. »Živel sem v New Yorku, tam je bilo vse mračno in umazano,« pa so peli v štiklu Twelve Thirty. V kanjonu – losangeleškem Laurel Canyonu – je bilo drugače. Tam žaluzij nisi nikoli spustil. Več

  • Kako so protestniki Janši iztrgali Triglav in ga vrnili ljudstvu

    To je bil dan, ko je realnost privzela logiko sanj. Več

  • Ta dež ne bo ponehal

    V čilskem časopisu se znajde oglas: »Iščemo starejšega moškega, starega od 80 do 90 let. Neodvisnega, diskretnega in veščega tehnologije. Za potrebe preiskave. Zdoma bo tri mesece.« Oglas je dal zasebni detektiv Romulo Aitken, nekdanji kriminalist, nanj pa se javi množica starejših moških, prepričanih, da ustrezajo opisu neodvisne in diskretne osebe, ki jo iščejo. Romulo z njimi opravi razgovore: enemu se zdi vse skupaj čudno, celo noro – zakaj bi iskali tako starega moškega? Drugi pravi, da ga na vsakem razgovoru vedno znova zavrnejo – in sicer v trenutku, ko pove, koliko je star. Tretji doda, da ga vedno zavrnejo, pa četudi ni videti star. Četrti pove, da ima internet prek wifija, a ga ne uporablja iz preprostega razloga: »Ker se mi to ne zdi nujno.« Peti ne zna uporabljati niti telefonskega fotoaparata. Pri devetdesetih bo težko postal James Bond. Več

  • Imamo to

    V času olimpijade, ko je slovenska košarkarska reprezentanca navduševala s svojo igro, ko je, kot pravimo, srce puščala na igrišču, ko je dihala kot eden, ko je mlela nasprotnike, same velikane, Argentino, Španijo in Nemčijo, ko je izkazovala moč in lepoto kolektivnega duha, ko nas je brezmejno razveseljevala in ko nas je vedno znova zbujala (ponoči, res sredi noči), je Božo Predalič, »desna« roka Janeza Janše, nekdanji generalni sekretar Vlade Republike Slovenije, zdaj državni sekretar ministrstva za notranje zadeve (sicer diplomirani inženir agronomije, magister državnih in evropskih študij ter doktor pravnih znanosti), na tvit Neve Železnik – »Včasih so izbranci ljudstva sovražili samo Južnjake in jih hoteli izbrisati. Nato so med sovražnike uvrstili begunce in nastala je SLO, okupirana z žico. Sedaj sovražijo tudi Slovence, če jim ne ploskajo, če niso njihovi. V resnici ne marajo nikogar: le moč, oblast in denar.« – odgovoril takole: »Nakladanje! V resnici so nekdanji ‘izbranci ljudstva’ v času Juge skušali Slovenski rod razredčiti z uvozom ‘južnih bratov’. Današnji levičarji gredo še dlje, Slovenski rod in Evropo skušajo razredčiti z uvozom nezakonitih migrantov. Spomnite se koliko jih je dnevno uvozil Miro Cerar.« Takoj so se oglasili sledilci, ki so bodisi napovedovali skorajšnje neizbežno »uničenje Več

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 7. 2021  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

    Iskanje prijatelja za konec sveta

    Kaj bi storili, če bi vedeli, da bo zdajle – danes, kmalu, čez nekaj ur – konec sveta? Bi začeli vreščati? Bi se skrili v klet? Bi klicali Bruca Willisa? Nikar! Raje si nataknite 3D-očala. Da konec sveta ne bo šel v nič. Liza (Zoe Lister-Jones), protagonistka tele vesele, poskočne armagedonske komedije, ve, da bo sveta zanesljivo konec in da preživlja zadnji dan na Zemlji (prihaja asteroid!), zato se v družbi svoje najboljše »prijateljice«, dejansko svoje »metafizične« mlajše verzije (Cailee Spaeny), sprehodi skozi predapokaliptični Los Angeles. Več