Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Konec Amerike

    Tisti, ki ljubijo politični nadrealizem, so lahko 16. julija brezmejno uživali. Ko se je Trump 16. julija v Helsinkih tantrično sestal s Putinom in se na tiskovni konferenci z njim strinjal, da ruske tajne službe niso posegle v ameriške predsedniške volitve, s čimer je zatajil izsledke ameriških varnostno-obveščevalnih služb, ki so ruski poseg v ameriške volitve uradno detektirale in potrdile (posebni preiskovalec Robert Mueller, ki preiskuje morebitne povezave med Kremljem in Trumpovo predvolilno kampanjo, je tik pred Trumpovim odhodom v Helsinke celo vložil obtožnico proti dvanajstim ruskim agentom, vojaškim obveščevalcem, ki da so shekali računalnik demokratske stranke in predsedniške volitve), je Amerika doživela najhujši histerični napad v sodobni zgodovini. Več

  • Leto ženske

    V madžarskem filmu Državljan (Az állampolgár), ki ga je predlani posnel Roland Vranik, pred državno komisijo za naturalizacijo stopi Wilson Ugabe (Cake-Baly Marcelo), begunec iz Gvineje Bissau. Na Madžarskem živi že kar nekaj časa, preživlja se kot varnostnik v nekem supermarketu, hoče se integrirati, najel si je celo Madžarko, ki ga mojstri v ne ravno lahki madžarščini ter poznavanju madžarske kulture in zgodovine. A če hoče postati madžarski državljan, mora pravilno odgovoriti na vprašanja državne komisije, ki gredo takole: »Mi lahko poveste kaj o madžarski umetnosti v renesansi?«, »Kdo so bili Korvini?« Tu so še vprašanja o madžarski filozofiji, madžarskem družbeno-političnem sistemu in tako dalje. Več

  • Kralj na Betajnovi

    Donald Trump ni padel z neba nad Ameriko, temveč z neba nad Slovenijo. Ali natančneje: priletel je iz Cankarjevega Kralja na Betajnovi. Trump je med predsedniško predvolilno kampanjo oznanil, da bi lahko sredi Pete avenije ustrelil človeka, pa ne bi zaradi tega izgubil niti enega samega volivca. Kantor, tovarnar, mogotec in kandidat klerikalne stranke, kralj na Betajnovi, pa – sredi predvolilne kampanje, naslonjen na mizo – veselo pravi: »Ali veste, kdo sem jaz? Kantor, kralj na Betajnovi! In kdo ste Vi? Izgubljen študent! Bodite pametni in premislite: če bi bila zdajle moja suknja vsa krvava in bi Vi prišli in bi pokazali: ‘Glejte, moril je, še ves je krvav!’ – precej bi Vas zgrabili za lase in bi Vas gnali v norišnico. Kralj na Betajnovi morilec! Kaj še! Za šalo, iz dolgega časa se je malo poškropil s krvjo! In če bi bilo tisti večer, prijatelj, sto in tisoč ljudi zraven in bi sto in tisoč ljudi videlo in slišalo, bi se obrnili stran in bi rekli: Kralj na Betajnovi morilec! Kaj še! To se nam je le tako sanjalo – o, prijatelj, in vtaknili bi Vas v norišnico!« Več

  • Sanje o razsvetljenem diktatorju

    Ameriška investicijska banka JP Morgan je leta 2013 najela Buckinghamsko palačo in v njej – za svoje največje kliente in lobiste (Tony Blair, Kofi Annan ipd.) – priredila slavnostno poslovno večerjo, ki jo je potem uradno gostil princ Andrew, vojvoda Yorški, okras prve Janševe vlade. Kot je poročal Financial Times, je igral Kraljevi filharmonični orkester, plesali pa so prvaki Angleškega nacionalnega baleta. Več

  • Krščanska ljubezen

    Donald Trump se vedno strinja s sabo. Zato si tudi vedno zaploska. Vedno si laska. Vedno si kar sam poje hvalnice. In vedno si kar sam podeli priznanje, celo Nobelovo nagrado za mir. Zdi se, da tvita sebi. S sabo se strinja tudi tedaj, ko se s sabo ne strinja. Trump – za nekatere Hitler, za druge Napoleon, za tretje Henrik VIII. – je človek, ki v paradoksu ne vidi paradoksa. Več

  • Medeni tedni v peklu

    V Minuti za umor (1962), prvi slovenski kriminalki, nekdo umori slovenskega gastarbajterja, ki se po dolgih letih vrne v Slovenijo – vrže ga s terase ljubljanskega nebotičnika. Kdo je morilec? Jože Zupan? Lojze Rozman? Zlatko Madunić? Duša Počkaj? Demeter Bitenc? Vsi so bili v času umora na nebotičniku. Po logiki kriminalk Agathe Christie bi bil lahko morilec vsak izmed njih, toda ta logika odpove, če je v filmu Demeter Bitenc – in res, na koncu se izkaže, da je morilec Bitenc. Ko gledate Minuto za umor, si rečete: zakaj tako skrivajo, kdo je morilec? Saj je jasno, da je Bitenc! In to je bilo jasno tudi tedaj, leta 1962: Bitenc – hotelirjev sin s končano trgovsko akademijo – je malo prej nastopil v dveh partizanskih filmih, Dobrem starem pianinu (1959) in Akciji (1960) – v obeh je bil bad guy, ošabni, sadistični nemški oficir. Več

  • Nasvidenje v naslednji vojni

    »Mission Accomplished,«je sporočil Donald Trump, ko je resničnostno zraketiral režimsko infrastrukturo v Siriji. To je storil zato, ker je sirski predsednik Bašar Al Asad – alias »Gas Killing Animal« – svoje državljane, prebivalce Dume, nedavno napadel s kemičnim orožjem. Tip je svinja – za ženevsko konvencijo se ne meni. Pošast! Več

  • »Dva milijona smo jih pospravili!«

    Ko je septembra 1943 padel Mussolini, je severno Italijo prevzela nemška vojska. Tudi Trst s Primorjem, alias Operativno cono Jadransko primorje. Oktobra so že prijeli prve Jude. Prečesali so bolnišnice, domove za ostarele in psihiatrične ustanove v Trstu, Gorici, Opatiji in na Reki. Judom so zaplenili premoženje, stanovanja in hiše, delnice in vrednostne papirje, decembra pa je iz Trsta v Auschwitz že odpeljal prvi vlak z Judi. Več

  • V postelji s sovražnikom

    Melania Trump je od 3. junija 2012 do 11. junija 2015 veliko tvitala – v glavnem fotografije, ki jih je sama posnela. Številne je posnela s Trumpovega stolpa ali iz Trumpovega zasebnega letala, nekatere je posnela v newyorškem Centralnem parku, Washingtonu in Barceloni, a vse iz avta, objavila je tudi nekaj avtoportretov in družinskih fotk, sama z možem, Donaldom Trumpom, pa je bila le na eni – a še na tisti je v ospredju Trump, ona je bolj ali manj skrita v senci, pod kapo, z odrezanim, izbrisanim obrazom, pravi Kate Imbach, ki je v članku Pravljična ujetnica po svoji volji: Fotografsko oko Melanie Trump (Fairytale Prisoner by Choice: The Photographic Eye of Melania Trump), objavljenem aprila lani na spletnem portalu Medium, vse te fotografije lucidno analizirala. Več

  • Za narodov blagor

    Ne vem, ali ste videli film 9. življenje Louisa Draxa, a bi ga morali. Če bi ga videli, bi laže razumeli slovensko politiko. Louis Drax je devetletni deček, ki nima sreče, saj se nanj kot za stavo lepijo vsemogoče nesreče – zlomi, zastrupitve, piki, okužbe, zadušitve, elektrika in tako dalje. Neprestano pada v situacije, v katerih mu življenje obvisi na nitki (zdaj je med družinskim piknikom padel še v prepad!), vendar ima srečo v nesreči – vedno čudežno preživi. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film

    Oblika vode

    Oblika vode, politična romanca, ki so jo ovenčali s trinajstimi oskarjevskimi nominacijami (bolj Lepotica in zver kot King Kong, bolj Delikatese kot E.T., oh, in bolj Panov labirint kot Škrlatni vrh, če smo že ravno pri Del Toru), je film o groteskni humanoidni kreaturi, ki pride iz vode, in ženski, ki se vanjo zaljubi. Film se dogaja leta 1962, tik pred atentatom na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja in padcem Camelota, sredi hladne vojne in vse ekscesnejšega orgazmiranja vojaško-industrijskega kompleksa, pred katerim je ob koncu mandata svaril že ameriški predsednik Dwight Eisenhower. Kreatura (Doug Jones), sicer dvoživka, ki ima zdravilne sposobnosti in ki jo je ameriška vojska »pridobila« v amazonski džungli, spominja na škrgastega povodnega moža iz Arnoldovega hladnovojnega šokerja Pošast iz črne lagune (1954), kar pomeni, da izgleda zunajzemeljsko, a tudi Elisa (Sally Hawkins), nema snažilka, fenica holivudskih mjuziklov (če v njih poje Pat Boone, toliko bolje), zaposlena v tajnem ameriškem vesoljskem centru (Occam Aerospace Research Center), izgleda zunajzemeljsko – kot da je padla z drugega planeta ali pa iz kakega starega B-filma, ki ga je spačil čas. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Film

    Trije plakati pred mestom

    Film Trije plakati pred mestom je tragedija, ob kateri boste komaj zadrževali smeh, in komedija, ob kateri vam bo slabo, toda ne od zadrževanja smeha, temveč od zadrževanja nelagodja, ki ga utegnete izžareti – in izrežati – prav v najbolj tragičnih trenutkih. Kar je tako, kot bi se smejali, medtem ko vam dentistka puli zob. Martin McDonagh je že v filmih Morilca na kolektivca in Sedem psihopatov pokazal, da je obešenjaška komedija njegov fetiš in da jo obvlada skoraj tako dobro kot brata Coen, zdaj, v Treh plakatih pred mestom, pa dokazuje, da jo obvlada vsaj tako dobro kot brata Coen. Več

  • Pohujšanje v dolini šentflorjanski

    Dvorana ljubljanskega Deželnega gledališča je bila 21. decembra 1907 povsem razprodana. Ljudstvo je bilo navdušeno. Ko so krstno uprizorili Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, farso v treh aktih, »sta se zabavala snob in mob«, kot je zapisal Vladimir Levstik. Več

  • Mojih 15 minut z Davidom Bowiejem

    »Veste, David med vsakim intervjujem vedno prižge cigareto,« je dahnila menedžerka Davida Bowieja. Ali pa je bila le njegova asistentka. Da je glavna daleč naokrog, ni bilo nobenega dvoma. Z njo se ne bi prepiral. Vsaj ne nekaj minut pred intervjujem z njenim varovancem, Davidom Bowiejem. Več

  • Beli moški v paniki

    Nekoč – od sredine 19. stoletja pa vse tja do šestdesetih let prejšnjega stoletja – so črnce na odru igrali belci. Tudi v filmih so črnce igrali kar belci. Vsaj na začetku, še v Griffithovi falirani klasiki Rojstvo naroda (1915). Obraze so si premazali – počrnili. In že so bili črnci. Temu so rekli blackface. Jasno, blackface danes ni več sprejemljiv, saj velja za rasizem. Toda obstajal je tudi spolni »blackface«: ženske so nekoč na odrih – včasih pa tudi v filmih, resda bolj parodično – igrali kar moški. Danes to ni več sprejemljivo. To bi veljalo za spolno diskriminacijo, če ne že kar za spolni rasizem. Več

  • Vsi predsednikovi možje

    Eno leto mineva od ameriških predsedniških volitev – in Donald Trump je še vedno v Beli hiši. Kar je presenetljivo. Pravijo, da je izumil »fake news«, izraz »unpresidented« in podobne norosti, toda videti je tako, kot da je izumil srečo. Še najbolj namreč spominja na Johna Travolto in Samuela L. Jacksona, pred katera v Tarantinovem Šundu skoči neki mladenič in vanju z nekaj metrov izstreli vse krogle, ki so v nabojniku – toda vse krogle ju čudežno zgrešijo. Če pogledate Trumpa, je okrog njega vse preluknjano in razcefrano – vse krogle so ga čudežno zgrešile. Res je nepredvidljiv. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Vid Ponikvar/ Sportida

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Družba

    Zmaga kolektiva

    Tega, da bodo slovenski košarkarji postali evropski prvaki, ni vedel niti Google. Slovenija je s tem postala nevarna – ker je očitno nepredvidljiva in neobvladljiva. Več

  • Smoki in banditi

    Leta 1969 je Jugoslavija klicala Bitko na Neretvi. Ne le da so se leto prej uprli študentje in v Beogradu priredili največje demonstracije v zgodovini Jugoslavije, ampak je Jugoslavija doživljala tudi val liberalizacije, ozaljšan z elementi kapitalizma in nacionalizma. Zdelo se je, da Jugoslavija ne stoji več skupaj. Da jo trga, zanaša in raznaša. Da po malem izginja. Ideje revolucije, enobeja ter bratstva in enotnosti, ki so jo držale skupaj, so medlele. Ker so Titu in partiji stvari ušle iz rok, ni bilo mogoče pričakovati, da bosta Jugoslavijo spravila k pameti. Ne, Tito in partija sta bila prekratka – Jugoslavije nista mogla več potegniti skupaj. Potrebovala sta nekaj močnejšega, udarnejšega in učinkovitejšega – Bitko na Neretvi. Več

  • Ob 11. septembru: To se pri nas ne more zgoditi!

    Predstavljajte si prgišče Slovencev, ki se že leta dobivajo v istem bifeju. Stalno omizje. Vse jim je jasno. Vsi jim grejo na živce. Vse bi zaprli, izgnali ali pobili. Vse bi spucali. Elite, lenuhe, zajedavce, strice iz ozadja. Tu ni cenzure. Le še tu vlada svoboda govora! Vsi ostali lažejo! Potem pa eden izmed njih – kot recimo Srečko Novak iz Rovšnikovega filma Kolega (2013) – na lepem kandidira in postane premier. To se je zgodilo Ameriki. Donald Trump je Slovenec iz bifeja. Bifejski trol. Američan s slovenskega spletnega foruma. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Uroš Abram

    2. 1. 2016  |  Družba

    Ljubiša Samardžić (1936 - 2017) 

    Z Ljubišo Samardžićem, trademarkom Jugoslavije, sva se pogovarjala pred živo publiko in na odprti sceni, na Škrabčevi domačiji, kamor se je zgrnila truma njegovih fenov vseh starosti, ki so dobesedno viseli z lustrov, kar pa mu dajanja avtogramov ni otežilo Več

  • Hvalnica norosti

    Kim Džong Un je detoniral vodikovo bombo. Vsi so se spraševali: Zakaj? Oh, zakaj: ker jo je slišati zelo daleč. Ker vedno pritegne pozornost. Ker je vedno viralna. In Kim hoče pritegniti pozornost. Ko je gledal Zahod, ki se koplje v dekadenci viralnosti, je očitno sklenil, da se bo v viralnosti – zadnjem stadiju neoliberalnega kapitalizma – okopal še sam, jasno, na perverzen in sarkastičen način, navsezadnje, njegovo viralno sporočilo – njegov tvit, če hočete – je podzemska detonacija vodikove bombe, ki pa resnici na ljubo v viralnosti in sporočilnosti ne zaostaja niti za »materjo vseh bomb«, s katero je Trump kmalu po inavguraciji zastrašil Afganistan in svet, niti za obsežnimi ameriško-južnokorejskimi vojaškimi vajami (simulacijo invazije na Severno Korejo in dekapitacije režima!), ki so tiste dni potekale v Južni Koreji, nedaleč od meje s Severno Korejo, in pred katerimi sta tako energično svarili Kitajska in Rusija. Več

  • Neznosna fascinantnost alternative

    Zdaj, ko sta se Putin in Trump zbližala in ko nam neoliberalno avtokracijo prodajajo kot ureditev brez alternative, je čas, da se spomnimo, kako je bilo, ko je Ameriko obiskala alternativa, vsaj tedaj hujša od Severne Koreje. Petnajstega septembra 1959 je na slovito turnejo po Ameriki krenil sovjetski premier Nikita Hruščov, zgovorni, samozavestni, bahavi, eksplozivni, populistični, pompozni, uživaški ekshibicionist, ki je v nasprotju s Stalinom neskončno rad potoval. Ni čudno: 24. februarja 1956 je na XX. kongresu sovjetske partije v skrivnem referatu – resda zelo selektivno – obsodil stalinistične ekscese v »obdobju kulta osebnosti« (transkript je 5. junija objavil New York Times), s čimer je sprožil destalinizacijo Sovjetske zveze, obenem pa tudi ugotovil, da komunizem in kapitalizem sploh nista nezdružljiva. Bil je zrel za trip. Več

  • Točka G avtokracije

    »Pripravili ste mi dobrodošlico, ki je ne bom nikoli pozabil,« je 21. junija 1999 na ljubljanskem Kongresnem trgu dahnil ameriški predsednik Bill Clinton. Kar je bil kakopak le navaden pleonazem: v Slovenijo je pripotoval natanko zato, ker so mu naši obljubili dobrodošlico, ki je ne bo nikoli pozabil. Toda dobrodošlico, ki je ne bo nikoli pozabil, je terjal zato, da bi bil sam nepozaben – ne v očeh Slovencev, temveč v očeh Američanov. Več

  • Intervjuji s Putinom

    Oliver Stone je posnel serijo dokumentarcev o despotskih, avtokratskih voditeljih, še najraje pa je imel Fidela Castra – drug drugemu sta se posvetila trikrat. Dokumentarec Looking for Fidel je posnel leta 2003, takoj zatem, ko so na Kubi usmrtili tri Kubance, ugrabitelje trajekta, s katerim so skušali prebegniti v Ameriko. Stonu se zdi, da je bila eksekucija prenagljena – kaj pa pravica do pritožbe, sprašuje Castra. Niti obiskov staršev in drugih bližnjih jim niste dovolili, še doda. Pri nas gre to drugače! Castro mirno odvrne: »Tudi zapornikom v Guantanamu niso bili dovoljeni obiski!« Več

  • Ta človek je nevaren!

    Tisti, ki so v Bruslju – na vrhu Nata – sedeli nedaleč od Donalda Trumpa, pravijo, da je bil popolnoma izoliran od ostalih voditeljev, da z njimi ni našel nobenega stika ter da je postajal vse bolj besen in popadljiv. Ameriška administracija je menda delala vse, da bi ga malce pomirila, a ni šlo, zato so mu kot nekakšno pomirjevalo »dali« Melanio. Ne da je to kaj prida spremenilo. Vse izjave, ki naj bi jih dal Trump v Evropi, so bile menda vnaprej dogovorjene in usklajene, a je potem brbljal po svoje – kot da bi se mu odpokalo. Člani ameriške delegacije so le nemočno povešali glave. Še dobro – bili so zeleni v obraz. Več

  • Konec prihodnosti

    Ko sta se nekoč, v socializmu, privrtela 27. april in 1. maj, so imeli politiki vedno velike in dolge govore. In govorili so tako, kot da smo že v prihodnosti. Preteklost – revolucija, NOB ipd. – je bila itak tako močna, svetla in slavna, da je bila prihodnost neizbežna. Preveč smo žrtvovali, so poudarjali, da bi se odpovedali prihodnosti. In ker so na teh oefovsko-prvomajskih proslavah vedno omenjali tudi prihodnje rodove (mladino, našo prihodnost), se je zdelo, da bomo večno živeli v prihodnosti. Bolj ko so nam opisovali vojne grozote, klavnico druge svetovne vojne, bolj smo se oklepali prihodnosti. Stopnje žrtvovanja, ki jo je terjala vojna, si nismo želeli. Več

  • Od bedaka do junaka

    Ko so Slovenci te dni obtičali v neskončnih kolonah na slovensko-hrvaški meji, so ponoreli. Kaj takega! Nezaslišano! Grozno! Strašno! Že tri ure čakamo! Že pet ur čakamo! Zakaj se to dogaja! Javkali so, stokali, penili. Šokirani smo! To je nečloveško! Nekateri so šli celo tako daleč, da so se primerjali z begunci. Še več: zdelo se jim je, da so begunci na boljšem, ker lahko mejo prečkajo brez nadzora in čakanja. Ko Slovenci v dragih avtomobilih – in z vikendom v Dalmaciji ali Kvarnerju – svoje trpljenje primerjajo s trpljenjem sirskih beguncev, to ni le nečloveško, temveč že kar komično. Več

  • Kako je nastal Laibach

    Leta 1979 se je v Sloveniji – ob »šestdesetletnici ustanovitve Zveze komunistov Jugoslavije, združenih sindikatov in SKOJ« – odvrtela velika, pompozna, masivna samozaščitna akcija »Nič nas ne sme presenetiti«. Tovrstne samozaščitne akcije – simulacije izrednih razmer (nesreča, katastrofa, vojna, invazija ipd.) – so imele, kot so tedaj rekli, »množičen, politično-mobilizacijski pomen«, preverjale so »obrambno-varnostno pripravljenost« in krepile »poglabljanje podružbljenih odnosov na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite«. Te akcije, ki so preverjale budnost najširših ljudskih množic, so vedno znova potrdile, da je ljudstvo budno in pripravljeno, da ga torej ne more nič presenetiti. Niti zunanji niti notranji sovražnik. Več

  • V imenu ljudstva

    Za pornografijo pravijo, da jo je težko definirati, toda ko jo vidiš, takoj veš, da gre za pornografijo. Podobno je s populizmom. Vzemite le Donalda Trumpa, ameriškega predsednika, ki je oznanil, da se odpoveduje predsedniški plači. »To mi nič ne pomeni.« Vau, so rekli njegovi feni, navijači in volivci: to je dokaz, da mu ni do denarja! Da ni pohlepen in pokvarjen kot drugi politiki, recimo Hillary Clinton! Da je tu le zaradi nas! Da hoče izboljšati naše življenje! Da so njegovi interesi naši interesi! Da ga torej ni mogoče kupiti ali podkupiti! Ker se odpoveduje predsedniški plači, bo več za nas! Za ljudstvo. In ker predsedniška plača stane 400 tisoč dolarjev na leto, pomeni, da bo ljudstvo vsako leto prihranilo – in dobilo, če hočete – 400 tisoč dolarjev. Več

  • Dobra stran terorja

    Gotovo poznate vic bratov Marx: »Imate probleme? Najemite si odvetnika. Probleme boste resda še imeli, toda imeli boste odvetnika.« Filmi so boljši od odvetnikov, pa ne le zato, ker imajo nižjo urno postavko, ali zato, ker so na voljo ves čas, non-stop, 24 ur na dan, 7 dni na teden (tudi ob praznikih), temveč zato, ker probleme v resnici rešijo. Za začetek, spomnite se tistega razvpitega novoletnega praznovanja v Kölnu (in še nekaterih drugih nemških mestih), ki je dvignilo toliko prahu in povzročilo pravo histerijo: kopica fantov »severnoafriškega videza«, kot so rekli, je ponoči na odprti sceni spolno nadlegovala tisoč nemških deklet. Več