Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Se spominjaš Dolly Bell?

    Se še spominjate filma Se spominjaš Dolly Bell?, zgodbe o idilični sarajevski soseski, v kateri se vsi poznajo? Saj veste, ljudje živijo drug ob drugem, drug z drugim, drug za drugega in celo drug na drugem. In tu odrašča 16-letni Dino (Slavko Štimac), ki stalno ponavlja, da “vsak dan v vseh pogledih vse bolj napreduje”. Njegova velika, revna družina se stiska v enosobnem stanovanju, kratkočasi se s hipnozo, z vrstniki igra v bendu, z velikimi očmi gleda lokalne kriminalce in po otročje se zatreska v Dolly Bell, pevko in prostitutko. Včasih kdo odide. Včasih se kdo poroči. Včasih kdo umre. In kot veste, se film – sicer himna sarajevskemu talilnemu loncu – konča z Dinovo selitvijo iz te idilične soseske. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Novi mutanti

    Tole nadaljevanje serije o Možeh X, ki je očitno hotelo sprožiti svojo podserijo, se začne z ognjemetom – vse leti v zrak. Z ljudmi vred. Nekaj zunajzemeljskega ali pa nadzemeljskega je napadlo ameriško staroselsko skupnost. Dani Moonstar (Blu Hunt), staroselska najstnica, se zbudi v podeželskem sanatoriju, kjer ji dr. Dr. Reyes (Alicia Braga) dahne: »Le ti si preživela strašno tragedijo.« Dani se zgrozi. Še bolj se zgrozi, ko ji doktorica pove, da je »mutantka« in da bo morala odkriti svojo »pravo naravo«, a da ni sama. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Grenlandija: Poslednje zatočišče

    Malopridne sile spet napadejo in spet je vse odvisno od Gerarda Butlerja, le da tokrat ne napadejo Bele hiše, temveč Florido, Ameriko in svet. Še huje: globalni apokaliptični napadalec je brezoseben – kot virus. A ni virus, temveč komet. Njegovi »delčki« že gazijo človeštvo. Svet postaja ground zero, pa so rekli, da ga bo komet – pravijo mu Clarke – zgrešil. Jebeš znanost! Toda Butlerja, alias Johna Garrityja, inženirja, ne tajnega agenta, vendarle pokliče Bela hiša – izbran je bil, da ga z ostalimi srečnimi izbranci, z ostalimi »preživelimi«, evakuirajo in pošljejo na varno. Sami dobro veste, kam – prebrali ste naslov. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    The Devil All the Time

    Film The Devil All the Time, ki si ga lahko ogledate na Netflixu, je videti tako, kot da je posnet po virtuoznem romanu Cormaca McCarthyja. Neogotski je – ruralen, zatohel, morbiden, krvav. Dogaja se v petdesetih in šestdesetih letih v dveh apalačijskih vukojebinah, polnih domačijskih, »avtentičnih« moških, ki se imajo za pridigarje. Willarda Russella (Bill Skarsgård) je to, da je v vojni – na Pacifiku – videl, kako so Japonci ameriškega vojaka pribili na križ, prelevilo v fundamentalista, njegov sin Arvin (Tom Holland) podeduje ta mentalni format, v mesto pride nov pridigar (Robert Pattinson), ultimativni šarlatan, še ekstremnejše »pridige« prakticira Roy Laferty (Harry Melling), sel »božjega gneva«, serijska morilca (Riley Keough & Jason Clarke), ki prežita na štoparje in druge »turiste«, pa sta prav tako neke vrste Božja sla. Vsi prežijo na grešnike in grešnice. Vsi so v večnem boju s Hudičem. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Mladi Ahmed

    »Pravi musliman se ne rokuje z žensko,« pravi Ahmed (Idir Ben Addi), »pravi musliman« iz malega belgijskega mesta. Sestri teži, ker se oblači po zahodno, prijateljem, ker navijajo sekularno glasbo, materi pa, ker pije alkohol. Star je šele 13 let, a pravi, da ni otrok. Šola ga ne zanima, doma hoče govoriti arabsko, ne bere stripov, temveč Koran. Ahmed je v puberteti, razvojni fazi, v kateri otroci mutirajo – nekaterim mutira glas, njemu mutira ideologija. Brata Dardenne, ki sta posnela Mladega Ahmeda (in še prej Otroka, Sina in Rosetto), diskretno – hladno, naturalistično – opazujeta, kako se Ahmed radikalizira, kako se torej spreminja v islamskega fundamentalista, paranoidnega džihadista, malega mučenika (in antisemita), ki je svojo vero voljan podpreti z nasiljem. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Milost

    »Ostala je le še revščina,« dahne Yakoub Daoud (Roschdy Zem), šef policije v Roubaixu, socialno razdejanem in posušenem francoskem mestu na belgijski meji, »najrevnejšem francoskem mestu« – 45 odstotkov prebivalcev živi pod pragom revščine. Ogromno je brezposelnih. Ljudje bežijo. Tudi Daoudova družina se je raje vrnila v Alžirijo, kjer je bolje kot tu. V Roubaixu, rojstnem kraju Arnauda Desplechina, mestu duhov, nekoč cvetočem industrijskem mestu, ki so ga neoliberalne politike, globalizacija ter selitev tekstilnih tovarn in delovnih mest na Kitajsko prelevile v distopično puščavo, ni več mogoče živeti. Kjer je bilo nekoč življenje, je zdaj smrt. Daoud – stoičen, hladnokrven, zenovsko razumevajoč, sočuten – to še najbolje ve: kriminal je že davno preglasil ekonomijo, zato je na policijski postaji živahno. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Lassie

    Lassie, ki je na velikih platnih debitirala leta 1943, je z leti – in vsemi tistimi filmi in knjigami in serijami – postala tako znana, da je filme dobesedno paralizirala, saj od gledalca pričakujejo, da vse že ve in da se zato ni treba pretegniti, tako da je treba pripeljati le še psico in otročka (tokrat Nemčka, Floriančka), ki jo bo objokaval, ko bo – zaradi socialne in stanovanjske stiske (pihalci stekla so v recesiji) – krenila na mučeniško #MeToo potovanje, a ko krene na trip, bolj ko ne izgine in gledalec ostane z liki (in internetom in telefoni), do katerih mu je toliko kot do pasjega laježa. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Vojna z dedkom

    Nedavno sem spet gledal Lovca na jelene. Še vedno mi v ušesih donijo štikel I love you, baby!, ruska ruleta, možgani Christopherja Walkena in tisti »en strel« Roberta De Nira. Prvič sem ga videl pred štiridesetimi leti. Če bi mi kdo tedaj rekel, da bosta Walken in De Niro nekoč, čez toliko in toliko let, v trenirkah skakala na trampolinu in objestne froce z žogo ciljala v jajca ter na pogrebu v odprti krsti panično iskala telefon, s katerega na polno žge rep, in se za nameček še delala, da pri vsem skupaj neskončno uživata, bi ga vrgel v Logaščico, zdaj, ko smo tega že vajeni (Dedek uide z vajeti), pa lahko le skomignem – DeNiro je po vseh teh letih in filmih upravičen do upokojenskih regresov. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Besen

    Russell Crowe, zavaljen, bradat in brezimen, sedi v avtu. Nekje v primestju. Pred neko lično, dično, mično hiško. Potem pa odpre vrata, s sekiro in kanistrom zakoraka proti hiši, vdre noter, razseka zakonski par, zažge hišo in odpelje v noč. Novi avanturi naproti. Potem se pojavi naslov – Unhinged. Crowe – manijak, psycho, Joker, toksični moški, večna žrtev, ločenec – je Besen, toda to, kar sledi, je – logično! – le dolg antiklimaks. Naslednji dan se namreč spravi nad Rachel (Caren Pistorius), nervozno frizerko, mater samohranilko: potrobila mu je, ker se ob zeleni luči ni premaknil. Ajs! Hoče opravičilo, a ga ne dobi. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Mulan

    Mulan, Disneyjeva igrana verzija Disneyjevega animiranega filma, ni pijanka, ki se drži plota. Ne, ne preslikava animirane verzije, tako kot je recimo igrani Levji kralj zgolj preslikaval animiranega Levjega kralja. Tudi številni štikli odpadejo ali pa se prelevijo v nevsiljive instrumentale. Toda pri tem se zgodi nekaj bednega: Mulan se pretvarja, da je progresiven film, v resnici pa je regresivna. V ospredju je umno in pogumno dekle, Mulan (Liu Yifei), mala feministka, ki se – namesto svojega obnemoglega očeta – pridruži cesarjevi vojski in pripomore k odločilni zmagi. Njeno opolnomočenje je brezmejno, a da bi se opolnomočila, se mora pretvarjati, da je fant, Hua Jun. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Bill & Ted Face the Music

    Ker se je s svojim novim filmom vrnil Christopher Nolan, veliki zvijalec časa, je povsem logično, da sta se hkrati vrnila tudi Bill (Alex Winter) in Ted (Keanu Reeves), nič manjša zvijalca časa, ultimativna nostalgika, večna adolescenta, neuničljiva metalca, kralja kadenc, idiotska Sokrata, postmetafizična zadetka, anticipatorja Waynovega sveta, utopista, fantazista, revizionista, nadrealista, kultista in hiperaktivna zabušanta iz San Dimasa, ki sta na svoje prvo veliko potovanje – s pomočjo časovnega stroja v obliki telefonske govorilnice – krenila že leta 1989 (Bill & Ted’s Excellent Adventure) in ki tokrat – kot bi ju poganjal Nolanov Tenet – odpotujeta v prihodnost, da bi »ujela« štikel, ki sta ga že napisala (in ki bi združil človeštvo, rešil realnost, spremenil svet ipd.), a potem na vsaki postaji prihodnosti srečujeta svoje starejše, prihodnje »jaze«, kar pa ju ne ustavi, tudi Smrt (William Sadler) ne, še toliko bolj, ker njuni hčerki, Thea (Samara Weaving) in Billie (Brigitte Lundy-Paine), obenem kreneta na potovanje v preteklost, da bi sestavili ultimativni garažni bend (Jimi Hendrix, Mozart, Beethoven, Louis Armstrong ipd.), tako da vas ne bi smelo presenetiti, če bi se vsi skupaj slej ko prej dotaknili nalezljivega temelja vseh sodobnih puzzleov, neskončnih »jazov« in kozmičnih žurk, tudi Teneta – Zemeckisove serije Nazaj v prihodnost. (Amazon Video) Več

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Corpus Christi

    Duhovniki je v filmih zadnje čase niso ravno dobro odnesli – če niso bili pedofili, so na koncu pristali z apokaliptičnim eksplozivom okoli pasu. Spomnite se le Schraderjeve mojstrovine First Reformed. Poljaki, največji izvozniki duhovnikov v Slovenijo, pa imajo hud problem z lažnimi duhovniki – z osebami, ki se pretvarjajo, da so duhovniki. Saj veste – z goljufi in prevaranti. Daniel (Bartosz Bielenia), fant vdrtih modrih oči, protagonist poljskega filma Corpus Christi, hrbtne strani mjuzikla Nune pojejo, ni ne goljuf ne prevarant, temveč delinkvent, ki je sedel zaradi nečesa strašnega, toda v ječi – neke vrste prevzgojnem domu, med divjimi, brutalnimi, destruktivnimi fanti – je med nedeljsko mašo nekajkrat ravno dovolj intenzivno ministriral duhovniku, očetu Tomaszu (Lukasz Simlat), da po pogojni izpustitvi nima namena delati na žagi (ne, življenja nima namena preživeti za mukotrpnim, depresivnim tekočim trakom), ampak se Elizi (Eliza Rycembel), punci, ki jo spozna v cerkvi, na vprašanje, kaj počne, raje kar zlaže: »Duhovnik sem!« Dekle mu ne verjame (»In jaz sem nuna!«), a Daniel je po drugi strani vendarle tako zapeljiv in prepričljiv in karizmatičen, da mu obenem tudi verjame, zato ga odpelje k lokalnemu vikarju (Zdzislaw Wardejn), ki ravno potrebuje zamenjavo za bolnega, odsotnega duhovnika. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

    10 dni brez mame

    Gotovo se še spomnite francoske komedije Trije možje in zibelka, v kateri morajo trije prijatelji, »pravi« moški”, nenadoma skrbeti za dojenčka – njegova mati odpotuje na počitnice. Sporočilo je bilo na dlani: naj moški izkusijo, kako je biti ženska! Logično, komedija je kmalu dobila holivudski rimejk. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

    Ostržek

    Roberto Benigni je leta 1998 zablestel s filmom Življenje je lepo. Naslednje leto je dobil še oskarja. Dva – za glavno vlogo in režijo. Svet je bil njegov. Lahko bi počel, kar bi hotel. In natanko to je tudi storil – režiral je Ostržka. Še huje: Ostržka je tudi igral. Bolj ne bi mogel zgrešiti. Ko ste ga gledali, ste si rekli: oh, ko bi igral vsaj Pepeta, rezbarja, ki izdela Ostržka, ne pa Ostržka! Matteo Garrone, avtor Gomore, Resničnosti in Dogmana, to zdaj popravi – Benigni igra Pepeta, otročjega stvarnika lesene lutke (Federico Ielapi), ki hoče postati deček. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

    Tenet

    Nabito polno kijevsko operno hišo ugrabijo teroristi (s plinskimi maskami!), v reševalni operaciji pa sodeluje tudi brezimni agent Cie (John David Washington), ki ga zajamejo in mučijo, a se s skrajnimi napori odreši tako, da z usti plane na cianidno kapsulo in jo požre. Stori natanko tisto, kot so ga učili: ne smejo te dobiti živega! Toda agent na svoje veliko presenečenje ne umre, ampak ugotovi, da so vsi živi in da je bila cianidna kapsula fejk – celotna »operacija« je bila le test. Ker se je izkazal, ga povežejo s tajno organizacijo Tenet in znanstvenico (Clémence Poésy), ki ga seznani s kroglami, s katerimi ni šale – zaradi obrnjene entropije ne letijo naprej, ampak skozi čas nazaj. Sled ga najprej odpelje do Priye Singh (Dimple Kapadia), indijske trgovke z orožjem, potem pa do ruskega tajkuna Andreja Satorja (Kenneth Branagh), ki pravi, da komunicira s prihodnostjo, in ki se hoče dokopati do plutonija, s katerim bi tej prihodnosti zagotovil prihodnost. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

    I’m Thinking of Ending Things

    Izvirnejšega, edinstvenejšega in nepredvidljivejšega filma zlepa ne boste videli, pa četudi je zaplet povsem banalen. Jake (Jesse Plemons), melanoholični narcis, egocentrični erudit in ruralni genij, ki je ostal genus (ne, ni se prebil), in Lucy (Jessie Buckley), ki pravi, da je slikarka, pesnica, natakarica, študentka kvantne fizike ali gerontologije (težko je reči, kaj je zares), hodita šele nekaj tednov, a že potujeta k njegovim staršem – na spoznavno večerjo nekam daleč na hladno, osamljeno, zapuščeno podeželje. Lucy je v Jakeovih očeh očitno dekle, kakršno pripelješ staršem, sama Lucy pa Jakea svojim staršem ni niti omenila. Kot da ga ni. Zima je in noč, pot je dolga, kamera pa se prilepi nanju – zamuditi noče nobene njune replike, nobene njune grimase, nobene njune zadrege. Nanju se prilepijo tudi William Wordsworth, Lev Tolstoj, Bette Davis, Anna Kavan, David Foster Wallace, Benito Mussolini, Andrew Wyeth, Guy Debord, mjuzikl Ohlahoma! in Cassavetesova Ženska pod vplivom, ki jih citirata in premlevata, medtem ko se z avtom prebijata skozi oklahomski snežni vihar. Road trip ju prelevi v filozofa. Toda ko prideta do njegovih staršev, imate občutek, da sta prišla v hišo duhov. Brbljavi oče (David Thewlis) in manična mati (Toni Collette), groteskna ujetnika svoje ustavljenosti, žalosti in osamljenosti (kapital ju je izgnal v »Sibirijo«), se namreč med večerjo povsem spremenita – najprej se pomladita in potem postarata. Mutirata. Brez pojasnil, brez opravičevanj – kar naenkrat. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

    The Burnt Orange Heresy

    V filmu Skoraj popularni, ki se dogaja na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja in ki popisuje turnejo fiktivnega rock benda Stillwater, menedžer tega benda – nove senzacije – dahne: »Če mislite, da bo Mick Jagger pri petdesetih še vedno skušal biti rocker, se žal motite.« Ker so film posneli pred dvajsetimi leti, je ta replika vse hujši anahronizem. Morali bi jo digitalno ažurirati: »Če mislite, da bo Mick Jagger pri sedeminsedemdesetih še vedno skušal biti rocker, se žal motite.« In ne le da pri sedeminsedemdesetih še vedno skače po odrih (četudi zdajle ne), ampak skače tudi po filmih. V filmu The Burnt Orange Heresy, posnetem po romanu Charlesa Willeforda (kultni Cockfighter, posnet v času, ko se dogajajo skoraj popularni, je bil prav tako posnet po njegovem romanu), igra zbiralca umetnin, ki uglednemu umetnostnemu kritiku Jamesu Figuerasu (Claes Bang) obljubi, da mu bo na jezeru Como zrihtal ekskluzivni intervju s slovitim, skrivnostnim, nedostopnim slikarjem (Donald Sutherland), če mu en passant sune neko sliko. Figueras plane in zgrabi priložnost, toda pade v živi pesek trgovine z umetninami, kjer ni nikoli povsem jasno, kaj je res in kaj ne, kaj je dejstvo in kaj mit – kaj je original in kaj le fejk. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

    Tesla

    Da živimo v času filmskih biografij, potrjuje tudi Tesla, ki Nikolo Teslo dekonstruira: Tesla, veliki izumitelj, mistični revolucionar in genialni alien, ki ga igra Ethan Hawke (brez srbskega akcenta), nenadoma stopi pred mikrofon in začne peti novovalovski hit Everybody Wants to Rule the World (via Tears for Fears), Thomas Edison (Kyle MacLachlan), njegov tekmec, potegne iPhone, Anne Morgan (Eve Hewson), filantropska hči magnatskega bankirja J.P. Morgana, sicer naratorka filma in Teslova muza, pa sedi za MacBookom. Tesla, ki ga je nedavno igral Nicholas Hoult (The Current War), še malo prej pa David Bowie (Skrivnostna sled), ni nekaj preteklega, temveč nekaj prihodnjega, del našega časa, zato vas ne bi smelo presenetiti, če bi mimo pripeljal tudi kak Muskov tesla. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

    Capone

    O Alu Caponeu ve vsak tole: da ga niso zaprli zaradi vseh tistih pokolov in umorov, ki jih je osebno zagrešil ali naročil, temveč zaradi utaje davkov. Običajno so filmi o njem postavljeni v čas, preden ga dobijo in zaprejo – Trankov Capone pa je postavljen v čas, ko se že vrne iz ječe, kjer mu je začel sifilis razžirati možgane. Ko so ga ob koncu leta 1939 izpustili, je bil mentalno na ravni 7-letnega otroka. Tu ga vidimo na Floridi, v zadnjem letu življenja, ko je zdaj na ravni 14-letnega, zdaj 12-letnega, zdaj 10-letnega, zdaj 7-letnega otroka. Dneve preživlja v pižami, razpada, se igra z otroki, razpada, blazni, razpada, se prepira s sabo in ljudmi, ki jih je dal pobiti, se utaplja v inkontinenci, demenci in paranoji, razpada, halucinira, razpada, gnije – v plenicah. Koža mu kar odpada. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

    Radioaktivna

    Ko sta Marie in Pierre Curie odkrila radij, so ga začela podjetja naglo tržiti – dajala so ga v zobne paste in obrazne kreme. Ljudje, nič hudega sluteči potrošniki, so začeli pljuvati kri. Njihova telesa so se prelevila v Hirošimo – in Černobil. Marie Skłodowska Curie, dobitnica Nobelove nagrade za fiziko in kemijo, »nenehno obdana z radiacijo in smrtjo«, kot pravi zase, je umrla leta 1934, kar seveda pomeni, da je na znanstveno prizorišče stopila ob koncu 19. stoletja, ko je bil znanstvenik lahko le moški in ko so moški obvladovali vse vidike znanosti, zato je bilo njeno znanstveno delo boj proti predsodkom, diskriminaciji, seksizmu, šovinizmu in drugim zablodam patriarhalnega družbenega reda. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

    O neskončnosti

    Moški in ženska sedita na klopi nad mestom. Nemo zreta predse. Pa ona vzdihne: »Je že september.« On doda: »Hm.« Tableau vivant – negiben, metafizičen in brez reza. Tako se začne film O neskončnosti, ki ga poganja vsevidni in vsevedni »božji« glas naratorke (Jessica Louthander). Potem se preselimo na ulico, kjer po stopnicah prikoraka moški, za njim pa sošolec, ki ga ni videl, že dolgo časa, a ga ignorira. Nekoč ga je prizadel. Preselimo se v restavracijo, v kateri moški – edini gost – bere časopis, natakar, ki je tam verjetno še od časa nemih filmov, pa mizo polije z vinom. Uide mu. Pa se preselimo v sobo, v kateri moški denar skrije pod vzmetnico – izgubil je zaupanje v banke. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Film

    Project Power

    Moč – oblast – je droga. Jasno, figurativno. Moč iz naslova filma Project Power, Netflixovega robustnega akcijskega sci-fi ringelšpila, pa je dobesedno droga, čisto nova in bleščava droga (Power!), ki je zarotniško preplavila krizni, depresivni, rasno in razredno razbiti New Orleans, kjer trčijo detektiv Frank (Joseph Gordon-Levitt), originalen kot Clint Eastwood in derivativen kot sodobni superjunaški filmi, genetsko spremenjeni Art (Jamie Foxx), skrivnosten kot art, in Robin (Dominique Fishback), reperka, ki ji dilanje prinaša več kot njen prosti slog. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Film

    Boys State

    Ker se že ravno bližajo ameriške predsedniške volitve (»najpomembnejše v zgodovini« ipd.), ni nič narobe, če si pogledate tale doku, ki vam bo pokazal, kako nastaja ameriški politični um in zakaj je ameriška demokracija takšna, kot je. Ameriška legija, konservativna, patriotska, antikomunistična organizacija, vsako leto organizira enotedenski kamp (najstnice imajo svoj kamp!), na katerem ameriški – no, teksaški – najstniki uprizarjajo lažne kampanje, lažna lobiranja in lažne volitve (eni so »nacionalisti«, drugi »federalisti«), pri čemer drug drugega mamijo in vabijo, zapeljujejo in osvajajo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Film

    Človek s senco

    O Človeku s senco – zgodbi o počasnem izgubljanju svobode, poglabljanju neenakosti, dresiranju življenja in normalizaciji fašizma – sem že pisal, ko je bil lani krstno prikazan v Cankarjevem domu, zato mi zdaj, ko prihaja na redni spored, preostane le, da poudarim, da gre za distopično reimaginacijo Kubrickove Odiseje v vesolju. Kar pa naj vas nikar ne zavede: pri Emi Kugler je vedno vse tako kinetično in estetizirano, da je lahko vsak prizor hkrati reimaginacija Odiseje v vesolju, Metropolisa in Iztrebljevalca. Smisel je morda izčrpan, toda podobe so neizčrpne. Emo Kugler imamo, da vidi namesto nas. Zgodovino sveta zaobjame aristotelovsko – z enim samim pogledom. Tragedija je zato neizogibna. (Kinodvor) Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Film

    Izvor

    Nolan Izvor praznuje 10 let, zato prihaja ponovno na spored. Ko je prišel pred desetimi leti, je v primerjavi z drugimi poletnimi blockbusterji izgledal kot Državljan Kane. Kot njihov intelektualec. Kot njihov mislec. Kot vizija – tudi kot vizija filmske prihodnosti. Kot nekoč Odiseja v vesolju. Za začetek, Izvor, akcijsko-špijonski interkontinentalni sci-fi, je nekaj takega kot Jason Bourne v Marienbadu. Filmom, ki so tako naspidirani, da se stalno gibljejo, vrtijo in valijo, pravimo rollercoasterji – tak je bil Bournov ultimat in tak je bil Nolanov Vitez teme, toda Izvor je rollercoaster, ki pade v labirint. Predstavljajte si Rubikovo kocko, ki jo vrti Freud – in predstavljajte si sanje, ki jih interpretira James Bond ali pa Jason Bourne. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Film

    Osebna zgodovina Davida Copperfielda

    Armando Iannucci je pred nekaj leti moderniziral stalinizem (Stalinova smrt), zdaj, v Osebni zgodovini Davida Copperfielda, pa modernizira Dickensovega Davida Copperfielda, zgodbo o mučnem odraščanju in zorenju fanta, ki ga odrasli – od zlobnega, krutega očima (Darren Boyd), zadolženega, optimističnega, šarlatanskega Wilkinsa Micawberja (Peter Capaldi) in zvitega, pohlepnega, destruktivnega Uriaha Heepa (Ben Whishaw) do finančnega skrbnika Wickfielda (Benedict Wong), odbite tete Betsey (Tilda Swinton) in otročjega strica Dicka (Hugh Laurie) – pošiljajo od vrat do vrat, od preizkušnje do preizkušnje, od avanture do avanture, od drame do drame, od ene formativne epizode do druge, vse do happy enda, poroke z Wickfieldovo bistroumno hčerko Agnes in »plodovite« prihodnosti, a nikar ne pričakujte selitve v naš, sodobni, iPhonski čas, saj Iannucci Davida Copperfielda pusti v globoki viktorijanski preteklosti, le malce ga razmeče, saj veste, igrivo in vrtoglavo, burleskno in groteskno, farsično in metafilmsko (Copperfield, sicer narator filma, v gledališču bere svojo avtobiografijo, svojo avtofikcijo!), z igralsko »colorblind« subverzijo, ki pa niti ne deluje več tako subverzivno, kot bi delovala pred petimi ali desetimi leti – Davida Copperfielda namreč ne igra kak čistokrvni Britanec, temveč Dev Patel, Britanec indijskega rodu, medtem ko Agnes igra temnopolta Rosalind Eleazar. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

    Sputnik

    In ker smo že ravno pri Scottovem Alienu, si – ne v kinu, temveč na platformi – poglejte film Sputnik, rusko reimaginacijo Aliena, alias Osmega potnika, ki tu v ritmu Solarisa mutira v tretjega potnika, saj se leta 1983 – na vrhuncu hladne vojne (Reagan vs. “imperij zla”) – iz vesolja vrne z dvema kozmonavtoma, mrtvim poveljnikom in živim, a povsem amnezičnim, vsem čudnim Konstantinom (Pjotr Fjodorov), ki ga vojska prepusti cinični znanstvenici (Oksana Akinshina), specialistki za takšne primere. Pošastna, morilska, požrešna, sluzasta, prometejska, falična kreatura, “tuja vrsta”, ki mu prileze iz ust, je za znanost kost (“Parazit ali simbiot?”), ki jo velja preučiti, za vojsko pa priložnost – spremenimo ga v orožje! Bi Sovjeti dobili hladno vojno, če bi aliena spremenili v svoje orožje?  Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

    Zoe

    Spomnite se Scottovega Iztrebljevalca: futuristični detektiv Rick Deckard (Harrison Ford) se zaljubi v Rachael (Sean Young), ki je v resnici replikantka, androidinja, umetna inteligenca, produkt korporacije Tyrell – in Deckard to ve, Rachael pa ne. Misli, da je “prava” ženska. Film Zoe predstavlja reimaginacijo te situacije: briljantni futuristični inženir Cole (Ewan McGregor) se zaljubi v Zoe (Léa Seydoux), ki je v resnici replikantka, androidinja, umetna inteligenca, “sintetično bitje”, produkt korporacije Relationist – in Cole to ve, Zoe pa ne. Toda Cole je glavni inženir, glavni inovator pri Relationistu, še več – Cole je ustvaril Zoe. Zoe je njegova kreacija. In ustvarjena je tako, da bo trajala – da ne bo nikoli odšla, da ga ne bo nikoli zapustila, da ga ne bo nikoli prevarala, da ga ne bo nikoli zavrnila, da bo vedno njegova, da ga bo večno ljubila, da bo torej vedno vedela, kdo je njen gospodar. Idealna, perfektna ženska. Relationist ustvarja “sintetična bitja”, ki čutijo, čustvujejo in sočustvujejo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

    Razbijalka sistema

    Benni (Helena Zengel) izgleda kot alien – svetlolasa, eterična, angelska, modrih oči, sijočega nasmeha, toda kar naenkrat jo popade strašen bes. In potem besni in rohni in divja in dirja in kriči in tolče. Vedno znova. In pred sabo vse ruši in uničuje. Nihče ne ve, zakaj. Nenehno jo pregledujejo, preučujejo in visisecirajo, dajejo ji tablete, povečujejo doze, a njenih bujnih, burnih, bučnih popadkov, njene manične, impulzivne, destruktivne agresivnosti, njene eksplozivne neinhibiranosti ne morejo in ne morejo obvladati. Benni se upira. Ne gre ne v kalup ne v kliše. Njena jeza je krčevit izraz njene neodvisnosti, njene samostojnosti in obenem njene odtujenosti, njene izgubljenosti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Film

    Da ne bomo presenečeni

    Ob cesti, nekje pri floridskem Palm Beachu, se drug za drugim ustavljajo avtomobili. Ven stopajo ljudje. Vsi gledajo v isto smer. In vsi streljajo s telefoni – koga ali kaj snemajo? Kaj je ustavilo promet? Nimamo pojma, ker ne vidimo, kaj gledajo. Toda vsi so precej evforični. Potem pa kamera vendarle pokaže to obcestno atrakcijo – in zagledamo Airforce One, predsedniško letalo. Trump je obiskal svoje letovišče Mar-a-Lago. Tako se odvrti 10-minutna Obcestna atrakcija, eden izmed številnih briljantnih, lucidnih igranih, dokumentarnih in animiranih kvikijev (slovenskih, srbskih, hrvaških, ameriških, ruskih, vietnamskih, švicarskih itd.), ki jih bo med 17. in 22. avgustom zavrtel Mednarodni festival kratkega filma, alias FeKK. Več