Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Pregled leta: Amerika proti Ameriki

    Ker se lahko vedno zaneseš, da bo Trump Trump, ne preseneča, da je tudi v letu 2019 nadaljeval svoj brend laganja. Washington Post je naštel že več kot 13.000 njegovih laži, New York Times pa je v njegovih tvitih našel že več kot 1700 teorij zarote. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Film

    Pat in Mat: Zimske radosti

    V letošnji ponudbi slovenskih kinematografov se je – vsaj ob koncu leta – zgodilo nekaj presenetljivega: božičnih filmov skoraj ni bilo. Videli smo le Črni božič, feministični reboot Clarkovega kultnega slasherja, in Last Christmas, nedomiselno ekranizacijo istoimenskega štikla dua Wham!. Dodajte še češko stop-motion animacijo Zimske radosti, ki tretjič združi Pata in Mata, simpatična “sama svoja mojstra”, tokrat – ob snežaku, igluju, savni ipd. – zasedena tudi s pakiranjem božične jelke, daril in ognjemeta, toda na svoj tatijevsko neroden, optimističen, inovativen, nem, neutruden, socialističen način. Pat in Mat izgledata kot ultimativna socialista, kar je ironično, če pomislite, da sta bila v času češkoslovaškega socializma strogo prepovedana – ker nista kazala dovolj socialistične zavesti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Film

    Široko zaprte oči

    Vsi so pričakovali, da bo Stanley Kubrick s Široko zaprtimi očmi za erotiko naredil to, kar je z Odisejo v vesolju naredil za sci-fi, še toliko bolj, ker je Nicole Kidman razkrila, da so nekateri erotični prizori “skoraj pornografski” in da za “kakega drugega režiserja ne bi šla tako daleč.” Pričakovali so, da bo Kubrick zrušil tabuje. Da bo posnel milenijsko verzijo Zadnjega tanga v Parizu. Da se bosta Tom Cruise in Nicole Kidman – alias zakonca Harford, Bill in Alice – dajala dol. Da bosta šla do konca. Zakaj so vsi računali na rušenje seksualnih tabujev, ni jasno. Kateri tabu pa pri seksu v vseh teh letih in v vseh teh filmih še ni bil zrušen? Je mogoče pri seksu sploh še kaj zrušiti? Več

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Film

    One so bombe

    Leta 2016, ko je gibanje #MeToo “čistilo” Hollywood, se je izkazalo, da Fox News ne slovi le kot trdnjava desničarskega, patriotskega, etnonacionalističnega populizma, temveč tudi kot bordel, saj so številne ženske, zaposlene pri Foxu, z voditeljicama Megyn Kelly (Charlize Theron) in Gretchen Carlson (Nicole Kidman) vred, sklenile, da bodo Foxovega direktorja Rogerja Ailesa (John Lithgow) in druge Foxove vladarje tožile zaradi spolnega nadlegovanja in izsiljevanja, kar je bilo “šokantno”, “tvegano” in “junaško”, toda filma One so bombe to, da so te ženske zelo dolgo same oportunistično prikrivale spolno nasilje, da so ves čas pristajale na Foxov “prozorni” format (obvezni dekolteji, minice, gole noge, petke, dolgi lasje) in da so dolgo same “oralno” razširjale umazano, toksično, svinjsko patriarhalno-seksistično-rasistično ideologijo, ne zanima. Kul, da so tožile prasce, a tudi njih bi lahko kdo tožil. Žrtev njihovega “foxovskega” nadlegovanja je bilo veliko. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Film

    Vojna zvezd: Vzpon Skywalkerja

    Spet hoče nekdo – tokrat Kylo Ren (Adam Driver) in sile Prvega reda – zavladati “galaksiji daleč, daleč stran”, spet se vrne Vladar (Palpatine!), spet je izstreljena krogla proti zadnjemu Jediju (no, Jedijevki), republiki spet grozi uničenje, “temna stran Sile” spet zapeljuje, spet so potrebna žrtvovanja, vstaje in upanje. Vzpon Skywalkerja, deveti in “sklepni” del sage o Vojni zvezd, je tipični sodobni blockbuster, obseden in zasičen sam s seboj in svojo popkulturno pomembnostjo. Prvič, hiperaktiven je, ekscesen in nagneten, toda na nenapet, nametan, nagačen in genialno dolgočasen način. Številne reči se zgodijo le zato, da se zgodijo – brez repa in glave. A tudi novi liki, novi planeti in nove digresije so le non sequiturji, ki se izgovarjajo na hyperspace. Drugič, zgodi se veliko, a nič novega ali originalnega – film se prav manično trudi, da bi nas “presenečal” z znanim in domačnim (mečevanje! vaderjevsko sopihanje! tajni planeti!). Več

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Film

    Jumanji: Naslednja stopnja

    Najstnike spet – tako kot v Jumanjiju (2017), rimejku onega Jumanjija (1995), ki ga je pred leti pilotiral Robin Williams – potegne v “magično” videoigro, v kateri dobijo atraktivne avatarje, a tokrat tja noter ne potegne le njih, temveč tudi veterana Dannyja DeVita in Dannyja Gloverja, ki prav tako dobita atraktivna, presenetljiva, kontraintuitivna avatarja: prvega v vzporednem, virtualnem svetu, polnem džungelsko-puščavskih pustolovščin v večno “eksotičnem” tretjem svetu (viseči most iz Indiane Jonesa in templja smrti predvidljivo mutira v množico visečih mostov, akrobatskih, a niti malo cliffhangerskih), impersonira Dwayne Johnson, drugega pa Kevin Hart. V tem “eksotičnem” svetu je dovoljeno vse – tu belci postajajo črnci, črnci belci (Fridgea, ki ga igra Ser’Darius Blain, impersonira Jack Black), moški ženske (Spencerja, ki ga igra Alex Wolff, impersonira Awkwafina, v njenem telesu pa potem konča še Danny DeVito!). Spolna identiteta je fluidna – rasna tudi. Tu, v “eksotičnem” svetu, je vse mogoče. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Film

    Resnica

    Hirokazu Kore-eda, japonski auteur, ki je vse svoje prejšnje filme posnel na Japonskem (Tatiči, Nihče ne ve, Kakršen oče, takšen sin, Sestrica, Po nevihti, Tretji umor itd.), je Resnico posnel v Franciji – in uspel. Hočem reči: uspelo mu je posneti popolni francoski film. Ne, to ni film, ob katerem bi vzkliknili, ‘ah, tipični Kore-edov film!’, temveč film, ob katerem vzdihnete, ‘oh, tipični francoski film!’. V dobrem in zlu. Catherine Deneuve in Juliette Binoche igrata mater in hčer, zato pričakujte emocionalni prestiž, grenkosladko comédie dramatique, malo nočno glasbo in gladke, sočne, bujne, burne, tekoče, ne pretirano kontroverzne duele, še toliko bolj, ker Deneuve igra slovito, mitomansko, brezhibno samoobvladano filmsko zvezdnico (samo sebe!), ki je pravkar objavila avtobiografijo (Resnica), v kateri pri triinsedemdesetih laže, kot Trump teče, in ki svoji hčerki, scenaristki, poročeni z ozdravljenim, ne ravno uspešnim ameriškim TV-igralcem (Ethan Hawke), še vedno ne pusti dihati. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Film

    Portret mladenke v ognju

    Portret mladenke v ognju je zgodba o dveh mladenkah, Marianne (Noémie Merlant) in Héloïse (Adèle Haenel), ki si skušata druga drugo čim bolje, čim natančneje in čim bolj doživeto zapomniti. Še več: druga drugo si skušata vklesati in sportretirati v spomin. Zato si druga drugo neprestano ogledujeta. Nobenega detajla nočeta zamuditi. Nobene poteze, nobenega tika, nobenega odtenka kože, nobenega kodra, nobene dlake. Dlačice. S pogledi se objemata, slačita, oblačita. Ko sta sami (ko moški izginejo), je svet njun. Ko sta goli, izgledata tako, kot da bi ju kdo naslikal. Ko se ljubita, vesta, da to ne bo trajalo. Zato si skušata vse to čim bolj vtisniti v spomin. Več

  • Trumpov pasijon

    V enem izmed romanov Karla Maya, ki se ne dogaja ne na Divjem zahodu ne v divjem Kurdistanu, temveč v Mehiki, na smrt z ustrelitvijo obsodijo mehiškega cesarja Maksimilijana, ki pa tik pred ustrelitvijo vojakom v strelskem vodu razdeli zlatnike, rekoč: Merite v srce! Smrt naj bo hitra! Nočem se mučiti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Film

    Slavna medvedja zasedba Sicilije

    Velevažno obvestilo: če imate otroke, naj si obvezno ogledajo Slavno medvedjo zasedbo Sicilije, izredno animacijo, ki temelji na klasiki Dina Buzzatija in v kateri se Gedeone, italijanski zabavljač, kralj commedie dell’arte, prelevi v Šeherezado – ko namreč pade v kremplje orjaškemu sicilijanskemu medvedu, mu začne hitro pripovedovati “inspirativno” zgodbo o tem, kako so medvedje okupirali Sicilijo, kako so zrušili tirana, kako jim je oblast zavrtela glave in kako so potem obupali nad vse preveč človeškimi prijemi, ki bi jih morali uporabljati, če bi hoteli ostati na oblasti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Film

    Aeronavta

    Predstavljajte si, da bi Spielberg Lov za izgubljenim zakladom nenehno prekinjal s flešbeki – ultimativni pustolovski film ne bi bil več ultimativen. Flešbeki bi ga ustavljali, hromili. Napetost bi presahnila, vrtoglavica pojenjala, bojevniška ekstaza splahnela. To se zgodi v Aeronavtih – akcijo, veliko pustolovščino, nenehno prekinjajo flešbeki. Predstavljajte si, da bi Alfonso Cuaron Gravitacijo nenehno prekinjal s flešbeki – in film Aeronavta spominja prav na Gravitacijo, no, na viktorijansko verzijo Gravitacije. James Glaisher (Eddie Redmayne), pionirski meteorolog, zapeti, zategnjeni, suhoparni, asocialni “nori znanstvenik”, skuša leta 1862 nejevernim akademikom – sodobnikom članov kluba Reform iz Vernove klasike V osemdesetih dneh okoli sveta – dokazati, da je mogoče vreme zelo natančno, tako rekoč znanstveno napovedati, zato sklene, da se bo z balonom pognal v vrtoglave višine in opravil vse potrebne meritve, še preden pa odrine, se mu v košari pridruži Amelia Wren (Felicity Jones), živahna, sproščena, frajgajstovska, akrobatska pustolovka, feministična verzija Indiane Jonesa. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Film

    Črni božič

    Za predbožično moro na monumentalnem kolidžu Hawthorne, ki se ponaša z 200 leti tradicije, poskrbi moški, ki se spravi na ženske. Ali natančneje: maskirani morilec – tak, kakršnega ste videli v Kriku ali pa v slasherju Vem, kaj ste zagrešili lansko poletje – začne pobijati študentke. Ženske mu gredo na živce, zlasti tiste, ki niso ubogljive in vodljive. Psycho je gotovo član “moškega gibanja”, ki bi gibanje #MeToo najraje kar razstrelil, si mislimo, še toliko bolj, ker nas Črni božič – še en reboot Clarkove istoimenske klasike iz leta 1974 (modela za Carpenterjevo Noč čarovnic), sicer produkcija hiše grozljivk Blumhouse – že takoj na začetku odpelje v predavalnico, v kateri se gnetejo mizoginični profesor (Cary Elwes), peticija, ki jo podpisujejo ozaveščeni študenti in študentke, ter fraze “kultura kot obramba proti ženskam”, “moška civilizacija” in “ženske živijo v moškem svetu”. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Film

    Novo suženjstvo

    Rickyju (Kris Hitchen), brezposelnemu delavcu iz Newcastla, se ponudi priložnost, da začne delati “zase”, da torej postane sam svoj direktor. Za neko orjaško skladišče – predstavljajte si Amazon ali kaj takega – naj bi začel razvažati pakete. Vsemogoče. Kar pač ljudje naročijo. Telefone. Take reči. Odprl bo svoje podjetje – prestopil bo med samozaposlene. “Ne boš delal za nas, temveč z nami,” mu rečejo. Kul! Dobro boš zaslužil, dodajo. Fantastično! Če hočeš zaslužiti še bolje, si kupi svoj kombi, še navržejo. In res, proda ženin avto, da lahko plača depozit za kombi. Zdaj bo končno podjetnik, “gospodar svoje usode”, kot mu rečejo – in gospodar svojega časa. A kot se izkaže, je to le past: bolj ko dela z njimi, bolj dela za njih. Bolj ko dela “zase”, bolj izgleda kot stroj. Dela namreč cele dneve (in noči), časa nima več, nobene dostave ne sme zamuditi, za vsako napako ali zamudo ga finančno kaznujejo, socialne varnosti ni več, delovni pogoji so vse slabši, vsi zakoni so proti njemu, tveganja so vse hujša, vanj se steguje depresija, življenje postane stresno, družina mu začne razpadati, bogastva – “britanskega sna” – pa ni in ni. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Film

    iOtok

    “Poleti imamo občutek, da otok ni naš in da do njega nimamo pravice,” dahne neki Biševljan, ki zveni kot kak Benečan – turizem jim je ugrabil mesto, zrak, življenje. Biševo – bajni, rajski, kinetični jadranski otoček, čigar fotografija bi lahko v enciklopedijah stala zraven gesla “utopija” – turisti preplavijo le poleti, ko se zapodijo v famozno Modro špiljo (“a must-see”), toda z vsem tem profitira le Komiža na sosednjem Visu. Kaj je pridobilo Biševo v vsej tej silni zgodovini turizma? Nič: “Kilometer in pol asfalta ter nekaj prstov betona.” Zato Biševljani sklenejo, da bodo ustanovili mestni odbor, tako da bodo lahko s svojimi zahtevami v Komiži nastopali enotno, odločno in neomajno, kot “združeni otočani”. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

    Playmobil film

    Bojna ladja, Jem in Hologrami, G.I. Joe, Transformerji, Lego film – vse to so filmi, posneti po igračah. Dodajte še Playmobil film. A ne pričakujte nič strašnega, še manj domiselnega ali originalnega: če ste videli Lego film, potem ste že videli tudi Playmobil film. Playmobil film namreč izgleda kot generična, niti malo magična imitacija Lego filma. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

    Last Christmas

    Na začetku božičnega filma Last Christmas piše, da ga je navdihnil štikel Last Christmas, ki ga je tam nekje sredi osemdesetih izvajal duo Wham! (George Michael & Andrew Ridgeley). Že res, da v filmu nekajkrat slišimo štikel Last Christmas (in druge štikle Georgea Michaela, ki je menda Emmi Thompson, koscenaristki tega filma, tik pred smrtjo prižgal zeleno luč), toda film, baziran v Londonu, je v resnici precej bolj navdihnila Caprova božična klasika Življenje je čudovito, v kateri obupanega Georgea Baileyja (James Stewart), bančnega uslužbenca iz zakotnega Bedford Fallsa, ki je prepričan, da je zamudil vse priložnosti, pred samomorom reši angel Clarence (Henry Travers), ki mu pokaže, kaj bi se zgodilo, če se ne bi nikoli rodil. Nekateri ljudje bi se zapili, nekateri bi umrli, nekateri bi pristali v ječi, nekateri bi izginili, nekateri bi se ločili, nekaterim bi se zmešalo – in to le zato, ker jih George ne bi mogel rešiti. Vse to so bile “priložnosti”, ki jih je izkoristil. Njegovo življenje je dejansko bilo avantura. Njegovo življenje je dejansko bilo junaško in uspešno. Kot dahne angel: “Vidiš, George, imel si čudovito življenje.” Več

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

    Nož v hrbet

    Umor mogočnega patriarha, dediščina, šibki alibiji, skrivne fotke, policaji, ki brcajo v temo, psi, ki ne lajajo, flešbeki “usodne” noči, prepojene s polslišnimi prepiri, trkanji, škripanji, čudnimi ropoti, rahlimi spanci in grožnjami (“Svarim te!”), skrivnostni prihodi in odhodi, izsiljevanja, grozilna pisemca (“Vem, kaj si storila!”), morfij, toksikološko poročilo, lažni noži, tajni prehodi, partije goja, kaplja krvi na vezalkah, požar, nove in nove časovnice umora, rašomonske verzije tega, kar naj bi se zgodilo, in privatni detektiv, ki čaka, da se nekdo izda, le da težav z želodcem tokrat nima on: Nož v hrbet izgleda kot ultimativna verzija Umora na Orient ekspresu. Tisti vlak, Orient ekspres, mutira v podeželsko gotsko palačo, v kateri najdejo karizmatičnega, zelo uspešnega in bogatega pisca kriminalk Harlana Thrombeyja (Christopher Plummer) – mrtvega. S prerezanim vratom. Samomor, pravijo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

    Svet se je tako skrčil, da ni več naključij, tudi Slovenija se je skrčila

    “Svet se je tako skrčil, da ni več naključij,” pravi Sven (Ivo Barišič), ostareli gledališki igralec, “trinogi pes, čakajoč na odstrel”. Slovenija se je definitivno tako skrčila: Leon (Primož Vrhovec), kriminalist na robu živčnega zloma (zjeban, vzkipljiv, makiavelističen, z mučno preteklostjo, partnerko, ki jo igra Jana Zupančič, ljubico, ki jo igra Katarina Stegnar, in večno cigareto v ustih, “prvi v družini, ki ni končal na igli”), namreč zlahka najde povezave med deložacijo nekega barakarskega kvarta, policijo, podžupanom, “korporacijo” in “največjim mestnim gradbenim projektom”. Prav res, naključij ni več. Problem je le v tem, da Leon – in kasneje Urban Pavlov (Uroš Fürst), njegov nadrejeni, ki ga “presenetljivo”, a antiklimaktično “nasledi” pri preiskavi – te povezave najde res preveč zlahka, ali bolje rečeno: film ga do teh hobotniških povezav pripelje brez napetosti in brez prave dramaturgije, tudi brez lucidnosti ali kakih silnih miselnih naporov, na način deus ex machina, za svoje dobro preveč na silo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Animateka

    Ko mali Jakob ostane sam doma, na svoje veliko presenečenje – no, na svojo veliko grozo – ugotovi, da bodo v parku, ki se razteza v predmestju Rige, postavili nebotičnik, ki bo kakopak vse spremenil. Ljudje se bodo odselili, kapital bo vse preoral in prekopal (okej, “renoviral” in “izboljšal”), skupnosti, v kateri se vsi poznajo, bo konec. Sosesko čaka gentrifikacija, ki jo skuša Jakob s sestrično Mimi in govorečimi – še kako čutečimi – psi preprečiti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Ledeno kraljestvo II

    Ledeno kraljestvo je bilo tako velik hit, da so ga prelevili v videoigrice, igrače, broadwayski mjuzikl in atrakcijo v tematskih parkih, a pričakovali bi, da ga bodo prelevili kar v tematski park – Ledeno kraljestvo je namreč samo na velikih platnih pridelalo 1.27 milijarde dolarjev. Večjega animiranega hita zgodovina ne pomni. Disney je že z originalom zaslužil toliko, da mu nadaljevanja sploh ne bi bilo treba posneti, a ga je – in ga okrasil s štiklom Into the Unknown. Po naše: V neznano. Kar je fake news – Ledeno kraljestvo II je potovanje v že znano. Princesi, sestri Elza in Ana, Krištof, snežak Olaf in jelen Sven – vsi nekaj let starejši – iz kraljestva odpotujejo v “začarani” gozd (Enchanted Forest), kjer naj bi koreninile Elzine “čarobne” moči, toda gozd, v katerem živijo mirna, naivna, ljubka, ustrežljiva bitja, še najbolj spominja na eksotične kolonije, v katere se je v Disneyjevih stripih pustolovsko odpravljal Jaka Racman in tam potem odkrival “primitivna” ljudstva, ki svojih “čarobnih” moči – svojih zlatih zakladov – niso potrebovala, zato so jih z veseljem prepuščala zavojevalcem, ki so tako zlahka dokapitalizirali, opolnomočili in rešili svoje kraljestvo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Parazit

    Korejski Parazit, zmagovalec letošnjega festivala v Cannesu, se dogaja v kapitalizmu. V svetu strašne ekonomske neenakosti. V svetu dirke navzdol. V svetu, v katerem je malo zmagovalcev in veliko poražencev. Je kaj bolj distopičnega od kapitalizma? Ne. In v tem distopičnem svetu – svetu strašne ekonomske neenakosti, dirke navzdol in zmagovalcev – se dogaja Parazit, ki ga je posnel veliki Bong Joon-ho, avtor sodobnih klasik, kot so Spomini na umor, Gostitelj, Mati, Okja in Ledeni vlak. Če ste jih videli, potem veste, da vas čaka nekaj nepredvidljivega, lucidnega, temeljitega, kinetičnega in alternativnega, distopičnega. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Kraljestvo severnega jelenčka

    Ko se severni jelenček skoti, ima pet minut, da se postavi na tace, pet minut, da shodi, in pet minut, da steče in splava. Okrog njega so ledeni arktični mraz, podnebne spremembe in plenilci, od medvedov in žeruhov do volkov. In ta “primarna” scena se mu potem ponavlja vse življenje – vsak dan, vsako uro, vsak trenutek. Ajlo je tak severni jelenček, Kraljestvo severnega jelenčka – “naravni” film v slogu Davida Attenborougha – pa spremlja prvo leto njegovega življenja, toda ne na animiran način, temveč v živo, kar seveda pomeni, da se tudi vsi macbethovski trenutki “življenjskega kroga” zgodijo v živo. Severni jeleni, z Ajlom vred, so neukročeni – volkovi pa tudi. Tako kot severni jeleni ne vedo, da bi morali vleči Božičkove sani, volkovi ne vedo, da bodo tole gledali tudi mali vegetarijančki. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Jaz sem Frenk

    “Slovence je treba enkrat za zmeraj razdelit. Vse levičarje je treba preselit na sever, vse desničarje na jug. Vmes pa kitajski zid. Ljubljana pa žal – po berlinskem vzoru. Zahodna in vzhodna. Nobene sprave ne rabmo – sam kitajski zid,” pravi Frenk (Janez Škof). Pravkar se je vrnil iz tujine, zato mu je vse jasno, zato hoče imeti o vsem svoj prav in zato je poln modrosti. Če ne dahne: “Danes niti nogometna žoga nima več duše.” Potem dahne: “Delo je generično bistvo človeka.” V Izraelu je živel v kibucu, a je odšel, ker so ga privatizirali. “Kibuc, to je matična celica komunizma!” V Izrael je odšel zato, da bi lahko še naprej živel v socializmu – v preteklosti. Ko se vrne v Tržič, izvemo, da je njegov oče zafural Peko, umrl pa “na vrhuncu” (očitno sredi fuka z najstnico za 100 evrov), in da njegov brat (Valter Dragan) – tranzicijski profiter z “veliko prazno hišo” in lepo zadeto ženo (Katarina Čas) – izkorišča “nevidno” delovno silo. Ja, tako kot v Šmidovi Anini proviziji, Košakovem Stanju šoka in Möderndorferjevem Infernu se tu zgrnejo vse topike s časopisnih naslovnic: privatizacija, stečajni upravitelj, ki nič ne more, agencije za zaposlovanje, neplačevanje nadur in socialnih prispevkov, “banda lopovska”, ki je “vse zajebala”, celo “dokument, ki lahko ogrozi eno močno politično opcijo”. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Zgodbe iz kostanjevih gozdov

    Kdor je bral Sonete nesreče, ve, da je Prešeren v verzih “Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlájena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta,” ustvaril vtis negibnosti, mrtvosti, paraliziranosti. Kako je to storil, pa je pred mnogimi leti, tam nekje v sedemdesetih, v reviji Jezik in slovstvo pojasnil profesor Silvo Fatur: tako, da ni uporabljal glagolov! Ti verzi so brez glagolov. Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki so na Festivalu slovenskega filma pobrale 11 vesen (rekord!), so film brez glagolov. Kadri so dolgi, počasni, tišine so dolge, mučne, atmosfera je težka, mrka, depresivna, jesensko listje odpada, ceste so prazne, makadamske, hiše – kmečke, ruralne – so postarane, zaraščene, utrujene, sobe so mračne, skromne, asketske, hodniki so hladni, pusti. Gregor Božič ustvari vtis negibnosti, mrtvosti, paraliziranosti, a ne brez razloga: film, ki izgleda tako, kot da bi Vojko Duletič posnel Povest o dobrih ljudeh, se dogaja v Benečiji, ki je po II. svetovni vojni obtičala. Več

  • Kako posneti propagandni film, ki ga potem noče nihče vrteti

    Pred tremi leti je v ruskih kinih zažigal vojni spektakel Panfilovovih 28, posnet po »resnični zgodbi« o tem, kako je 28 vojakov generala Ivana Panfilova leta 1941 pred Moskvo ustavilo prodor nemških tankov – pri tem so vsi junaško, da ne rečem špartansko umrli. No, v tem filmu ne umrejo čisto vsi, temveč skoraj vsi. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Dirkaški filmi niso kaj prida napredovali

    Pompozni, rahlo karikirani Henry Ford II (Tracy Letts), veliki boss avtomobilske korporacije Ford, vnuk originalnega Henryja Forda, leta 1966 sklene, da bo zjebal Ferrarija, ki neprestano – iz leta v leto – zmaguje na prestižni dirki “24 ur Le Mansa”, s čimer ustvarja vtis, da je boljši – kakovostnejši, trpežnejši, hitrejši, bolj frajerski in bolj hipsterski, če hočete – od Forda. Ford trpi, II trpi, brend trpi, Amerika trpi. In ja, tudi delničarji trpijo. Kar je nezaslišano in nedopustno: Ford je vendarle avtomobilski gigant, gospodar tekočega traku, Ferrari pa je le mali, garažni butik. Poleg tega Enzo Ferrari (Remo Girone) tudi jezika in sika in žali, tako da je Fordov srd še večji. Dirka v Le Mansu bo priložnost, da korporacija odpihne garažo – in da Amerika Evropi pokaže, kdo je glavni. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Ko ameriške zvezde v Ameriki propadejo, se preselijo v Evropo

    Ko ameriške zvezde v Ameriki propadejo, tako da jih noče nihče več angažirati, se preselijo v Evropo, kjer angažmajev še naprej ne zmanjka in kjer se lahko še naprej delajo, da so slavne in velike – le filmi in pesmi so manjši, če naj parafraziram Normo Desmond, propadlo divo iz Wilderjeve klasike Bulvar somraka. Tako je bilo s Stanom & Olliejem, kot smo videli. In tako je bilo tudi z Judy Garland, ki so jo vzgojili filmi in ki jo v Judy, posneti po drami Petra Quilterja (End of the Rainbow), igra Renée Zellweger. Več

  • Oblečen za umor

    Do ameriških predsedniških volitev je še eno leto, toda prejšnji torek, 5. novembra, so imeli v Ameriki lokalne volitve, po katerih so imeli demokrati občutek, da so že dobili predsedniške volitve 2020. V Virginiji, ki je bila leta in leta izrazito republikanska, so demokrati osvojili oba domova kongresa, predstavniški dom in senat. Guvernerja pa imajo že od prej. Virginija, še včeraj pojem republikanske države, je postala demokratska. Kar naj bi dokazovalo, da je s Trumpom konec – republikanski volivci so se ga naveličali. Nočejo ga več. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Bitka za Midway

    Pol leta po japonskem napadu na Pearl Harbor se ameriška in japonska mornarica spopadeta pri Midwayu, pacifiškem atolu, ki izgleda kot prizorišče uvoda v Top Gun, v katerem se bo prihodnje leto vrnil Tom Cruise. Neustrašnemu pilotu, ki ga nadomešča in ki ga igra Ed Skrein, je ime Dick Best. Vau! Dick – Best! Če bi igral v porničih, mu imena sploh ne bi bilo treba spreminjati. Bitka za Midway, ki jo malce odrešijo le vrtoglavi topgunski prizori, je njegov pornič. V porničih nas najprej utrujajo z bebavimi, naivnimi, prisiljenimi dialogi, potem sledi fuk, pa spet malce utrujanja z bebavimi, naivnimi, prisiljenimi dialogi, pa fuk, pa spet malce utrujanja z bebavimi, naivnimi, prisiljenimi dialogi, pa fuk, pa spet malce utrujanja z bebavimi, naivnimi, prisiljenimi dialogi, pa fuk – in tako dalje. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Pri Addamsovih

    Addamsovi, ultimativni priseljenci, ljubitelji pošastnosti in korupcije, se morajo preseliti v druge – jasno, gotske – kraje, ker jih “normalni” ljudje spet odženejo. Nič novega. Film potem na dolgo in široko “dokazuje”, da je “drugačnost” nekaj posebnega – nekaj, kar bi bilo treba slaviti, ne pa demonizirati. Spet nič novega. Animirani filmi so slavljenje “drugačnosti” prelevili v dolgčas. Ne verjamem, da so se na ulice zgrnile množice, ki so terjale: Hočemo rimejk Addamsovih! Ali: Hočemo nadaljevanje Addamsovih! Ali pa: Hočemo reboot Addamsovih! Oh, ali pa: Hočemo zgodbo o izvoru Addamsovih! Več