Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Miniserija Černobil seje tako hud strah pred socializmom, kot da smo 26. aprila 1986

    Ko je 26. aprila 1986 masivno razneslo in raztrgalo četrti reaktor v černobilski nuklearki Vladimir I. Lenin, so zgodbe o radioaktivnem sevanju povzročile tako paniko in “radiofobijo”, da je v Ukrajini in Belorusiji na stotisoče žensk splavilo – bale so se, da se jim bodo rodili “defektni”, “radioaktivni”, “mutantski” otroci. Ženske so splavljale tudi v Vzhodni Evropi, recimo na Poljskem in Madžarskem. Prav tako v Jugoslaviji. In kot je naslednje leto poročala Mednarodna agencija za jedrsko energijo, so se tega ustrašile tudi ženske v Zahodni Evropi, od Danske in Švedske do Grčije – splavilo jih je več kot 100 tisoč, morda 200 tisoč. Zdravniki so jim rekli, da bi lahko zaradi černobilske radiacije rodile “deformirane” otroke. Več

  • Demokracija v Ameriki

    Trumpova Amerika je kafkovska verzija one slovite, pregovorne bombonjere iz Forresta Gumpa: nikoli ne veš, kaj boš dobil. Vedno se zgodi kaj res norega, odbitega, povsem nepričakovanega. Če se ne odpoka kakemu ameriškemu psihopatu, ki pobije deset ali dvajset ljudi, potem Trump kaki državi – recimo Mehiki – zagrozi s carinami, s čimer šokira in skoraj zlomi Wall Street, ukine kake ruralne socialne programe, s čimer najbolj šokira prav tiste, ki so ga izvolili, Američane pozove k bojkotu korporacije AT & T, lastnice TV-mreže CNN, ki jo sam razglaša za fake news, s čimer najbolj šokira ameriško demokracijo in prvi amandma ustave (svoboda govora!), še pred obiskom Velike Britanije užali polovico Britancev, ameriških zaveznikov ( ja, precej šokiranih), ali pa zahteva kaj res norega, recimo, da med njegovim obiskom ameriške vojaške flote na Japonskem na bojni ladji USS John McCain prekrijejo ime Johna McCaina, pokojnega republikanskega senatorja, ker ga to ime spravlja ob živce, kar je seveda neizbežen šok za vojsko in za republikance, ki McCaina – v nasprotju s Trumpom – še vedno slavijo kot vojnega heroja. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Tuleča divjina

    Ko je bilo v Ameriki ob koncu 19. stoletja divjega zahoda konec, ko se je torej kapitalizem dokončno raztegnil od vzhodne do zahodne obale (ko sta vlak in “civilizacija” pripeljala do Pacifika), so ameriške oblasti sklenile, da je čas, da se Amerika prelevi v kolonialno, imperialno velesilo. Več

  • Vse vas bom pobil!

    Donald Trump pravi, da noče vojne z Iranom. Več

  • Zakaj ameriška zamenjava režima št. 68 ni uspela

    Na spletu – na portalu offGuardian – je te dni viralno zaplapolal tajni ameriški »Načrt za zrušitev venezuelske diktature«, ki ga je 23. februarja 2018 podpisal admiral Kurt W. Tidd, vrhovni poveljnik Southcoma, južnega poveljstva ameriške vojske. Načrt je naslovljen »Mojstrovina«, alias »Masterstroke«. Kar je precej optimistično. Ali pa samoparodično, če hočete. Več

  • Zakaj hočejo likvidirati Juliana Assangea

    Britanci imajo hude težave z brexitom, utapljajo se v kaosu, farsi in političnem peklu, izgubljajo ugled, vsi se jim posmehujejo, še celo Marjan Šarec. Vse gre narobe. Ljudje so vse bolj živčni, panični, obupani. Zato so si britanske oblasti – tudi same že kar lepo na robu živčnega zloma – rekle: dajmo ljudem mir s tem brexitom! Presekajmo to štalo! Kul! Toda kako? Pa se je nekdo domislil: koga zaprimo! Bjutiful! Toda koga? O, le koga, jebenega Juliana Assangea! Več

  • Kako preveriti, kaj od tega, kar mediji pravijo o Venezueli, je res in kaj ne

    CNN je poročal, da v Venezueli ni več mogoče dobiti ničesar, »niti najosnovnejših reči, kot so zobne paste in zobne ščetke«. Ni bil ne prvi ne zadnji, saj mediji – še posebej televizije – že lep čas kar tekmujejo, kateri bo dramatičnejše in pikantnejše naštel reči, ki jih v Venezueli ni na voljo. Več

  • Kako so agresorji postali žrtve svojih žrtev

    Franco Nero, originalni Django, je pred petdesetimi leti prestopil k partizanom. V Bitki na Neretvi, največjem antifašističnem spektaklu vseh časov, je namreč igral italijanskega oficirja, ki se po zlomu italijanske vojske pri Prozoru prostovoljno priključi partizanski vojski. “K vam prihajam zato, ker se hočem boriti za Italijo brez fašizma,” pravi Bati Živojinoviću, ki v njem vidi le fašista. In nič drugega. “Če si streljal na nas, potem si fašist kot vsi drugi.” Več

  • Kobalova verzija

    Predstavljajte si, da bi Boris Kobal po razkritju, da je »njegova« komedija Profesionalci espe – »Duhovita črna komedija o družini poklicnih hudodelcev,« kot so jo oglaševali – le plagiat oziroma prevod italijanske komedije La prova generale, ki jo je pred davnimi leti – leta 1977! – napisal Aldo Nicolaj, zbežal v Italijo in potem slovenskim medijem od tam – magari iz Trsta – na dolgo in široko razlagal, kako je nategnil vse po vrsti, od žirije, ki ga je nagradila, do celjskega teatra, ki je »njegovo« komedijo igral, režiserja, ki jo je režiral, in gledaliških kritikov, ki so jo – vsaj domnevam – recenzirali. Več

  • V suženjstvo zakleti

    Kaj obljubi populist? Tole: zgradili bomo zid, postavili bomo ograje, zaprli bomo meje – nobenih beguncev ali ekonomskih priseljencev ne bomo sprejemali! Ljudstvo je navdušeno. Še toliko bolj, ko populist obljubo izpolni. Meje zapre. Nobenih beguncev, sploh pa nobenih ekonomskih priseljencev, nobenih ekonomskih migrantov. Ljudstvo je navdušeno. Populistova politika se itak glasi – ekonomski migranti so le navadni paraziti, ki se šlepajo na begunce! Zato nimajo vstopa. Ljudstvo je navdušeno. In tako v deželo ni ne beguncev ne ekonomskih migrantov. Ljudstvo je še kar navdušeno in navdušeno. Več

  • Kako nastane rumeni jopič – in koga potem voli

    Včasih se zdi, kot da živimo v Kačurjevih sanjah. Martinu Kačurju, Cankarjevemu velikemu liberalcu, so se namreč izpolnile sanje, saj je Slovenija postala natanko takšna, kot si jo je želel. Kot vidimo, je samostojna, neodvisna in socialna, stopila je »med druge narode«, ni več »zadnja v vrstah«, ne pobira več le »ostankov«, ima svojo kulturo, na oblasti je liberalna sredina, država in verske skupnosti so ločene, svoboda, enakost, demokracija, vladavina prava in človekove pravice so temelji. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

    Fahrenheit 11/9

    Najprej vidimo serijo ameriških osebnosti, ki pred ameriškimi predsedniškimi volitvami v različnih oddajah in na različnih prizoriščih odločno ponavljajo: Donald Trump ne bo postal ameriški predsednik! Donald Trump nima nobenih možnosti! Donald Trump ne bo nikoli ameriški predsednik! Na dan volitev vidimo predvolilni štab Hillary Clinton – evforija! Hillary je že zmagala. In vidimo Trumpov predvolilni štab – pogreb! Trump je izgubil. Toda potem zmaga Trump. Zdaj zagledamo zgrožene, šokirane, zaprepadene obraze, ki kar ne morejo verjeti, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo: Kako je to mogoče? “How the fuck did this happen?” In zaslišimo užaloščeni, jokajoči, patetični glas Michaela Moorea, ki prav tako ne more verjeti, da je zmagal Trump. Več

  • Knjiga leta 2018

    V času, ko bujno cvetijo in svetijo filmski superjunaki (Batman, Superman, Spider-Man, Iron-Man, Thor, Hulk, Wolverine ipd.) in ko so na Slovenskem knjižnem sejmu za KNJIGO LETA razglasili strip Ivan Cankar: podobe iz življenja, ki ga je po scenariju Blaža Vurnika narisal Zoran Smiljanić, je prav, da se spomnimo, kako je Cankar v Mojem življenju videl slovenskega superjunaka št. 1 – Petra Klepca. »Zgodbo o Petru Klepcu nam je bil povedal v šoli učitelj; povedal pa jo je slabo, iz veselega junaka je napravil cmeravo mevžo. Ustanoviti in napisati je bilo treba vse drugo, vse mogočnejšo zgodbo. Učitelj je rekel, da je Peter Klepec izrval drevo, zato da bi razkazal svojo moč in svoje junaštvo. Več

  • Tisti revolucionar, ki je s Kapitalom prestrašil kapital

    Karl Heinrich Marx se rodi 5. maja 1818 v Trieru. V judovski družini. V katoliškem mestu. V protestantski deželi. Mati Henrietta je nizozemskega rodu, oče Heinrich pa je dedič razsvetljenstva. Karl, ki ga pri šestih krstijo, ni edinec, ampak ima kopico bratov in sestra, ki jim peče torte iz blata. Ker jih nočejo jesti, to ni dobra osnova za prijateljstvo. Do dvanajstega leta je v domači šolski oskrbi, leta 1830 pa stopi v triersko gimnazijo. Hitro bere, hitro memorira, še zlasti Shakespearea, ki postane njegov prvi junak. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Krč, skozi katerega mora slovenski gej, da bi se osvobodil

    Posledice so deželi, času, žanru in temi primerne – grobe, surove, nervozne. Andrej Podobnik (Matej Zemljič), atletski, mišičasti, testosteronski mladoletnik, noče hoditi v šolo, noče delati, ne oglaša se na centru za socialno delo, doma pa krade, da bi lahko žuriral. Tako pravi sodnica. In ko pretepe še punco, ki se posmehuje njegovi impotenci, ga udomijo – pristane v zavodu, v kakršnem so problematični, delinkventni najstniki pristali v Pogačnikovi »črni« klasiki Grajski biki (1967). Če bi ga vprašali, komu ali čemu se upira, bi verjetno tako kot Marlon Brando v Divjem (1953) odvrnil: »Whaddya got?« V očeh mu itak piše: a mislite, da si ne upam? Več

  • Ameriški holokavst

    »Le 22 let po tem, ko je Kolumb prvič pristal na Karibih, je bil gosto naseljeni otok, ki ga je raziskovalec preimenoval v Hispaniolo, učinkovito opustošen; skorajda osem milijonov ljudi – Kolumb se je odločil, da jim reče ’Indijci’ – so pokosili nasilje, bolezni in brezup,« pravi ameriški zgodovinar David E. Stannard, avtor monumentalne knjige Ameriški holokavst (Osvajanje Novega sveta), ki je – v prevodu Zoje Skušek – izšla tudi pri nas. Več

  • Zadnji dnevi pekla

    Senator John McCain, »politični titan«, »vojni heroj«, »patriot«, »neposnemljivi lik«, »ikona«, »figura ameriške odrešitve« in »maverick« ( ja, kot Tom Cruise v filmu Top Gun), ki je umrl te dni, je posnel svoje zadnje besede (»Vsem vam želim velike pustolovščine, dobro družbo in srečno življenje, kot je bilo moje«) in splaniral svoj pogreb. Do zadnjega detajla: napisal je, kdo vse naj mu poje hvalo (George W. Bush, Barack Obama), kje vse naj bodo spominske slovesnosti, kje naj ga pokopljejo, kako naj ga tja pripeljejo. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  Ilustracija: Zoran Smiljanić

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura

    Ali bi bilo treba Cankarja sežgati?

    Ivan Cankar je bil slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe, pogledal v oči. Slovenci so se ga bali – nikoli niso vedeli, kaj jih čaka, a vedno, ob vsaki knjigi, so vedeli, da bodo dobili več, kot so pričakovali. In zdelo se jim je, da si tega zaslužijo. Več

  • Konec Amerike

    Tisti, ki ljubijo politični nadrealizem, so lahko 16. julija brezmejno uživali. Ko se je Trump 16. julija v Helsinkih tantrično sestal s Putinom in se na tiskovni konferenci z njim strinjal, da ruske tajne službe niso posegle v ameriške predsedniške volitve, s čimer je zatajil izsledke ameriških varnostno-obveščevalnih služb, ki so ruski poseg v ameriške volitve uradno detektirale in potrdile (posebni preiskovalec Robert Mueller, ki preiskuje morebitne povezave med Kremljem in Trumpovo predvolilno kampanjo, je tik pred Trumpovim odhodom v Helsinke celo vložil obtožnico proti dvanajstim ruskim agentom, vojaškim obveščevalcem, ki da so shekali računalnik demokratske stranke in predsedniške volitve), je Amerika doživela najhujši histerični napad v sodobni zgodovini. Več

  • Leto ženske

    V madžarskem filmu Državljan (Az állampolgár), ki ga je predlani posnel Roland Vranik, pred državno komisijo za naturalizacijo stopi Wilson Ugabe (Cake-Baly Marcelo), begunec iz Gvineje Bissau. Na Madžarskem živi že kar nekaj časa, preživlja se kot varnostnik v nekem supermarketu, hoče se integrirati, najel si je celo Madžarko, ki ga mojstri v ne ravno lahki madžarščini ter poznavanju madžarske kulture in zgodovine. A če hoče postati madžarski državljan, mora pravilno odgovoriti na vprašanja državne komisije, ki gredo takole: »Mi lahko poveste kaj o madžarski umetnosti v renesansi?«, »Kdo so bili Korvini?« Tu so še vprašanja o madžarski filozofiji, madžarskem družbeno-političnem sistemu in tako dalje. Več

  • Kralj na Betajnovi

    Donald Trump ni padel z neba nad Ameriko, temveč z neba nad Slovenijo. Ali natančneje: priletel je iz Cankarjevega Kralja na Betajnovi. Trump je med predsedniško predvolilno kampanjo oznanil, da bi lahko sredi Pete avenije ustrelil človeka, pa ne bi zaradi tega izgubil niti enega samega volivca. Kantor, tovarnar, mogotec in kandidat klerikalne stranke, kralj na Betajnovi, pa – sredi predvolilne kampanje, naslonjen na mizo – veselo pravi: »Ali veste, kdo sem jaz? Kantor, kralj na Betajnovi! In kdo ste Vi? Izgubljen študent! Bodite pametni in premislite: če bi bila zdajle moja suknja vsa krvava in bi Vi prišli in bi pokazali: ‘Glejte, moril je, še ves je krvav!’ – precej bi Vas zgrabili za lase in bi Vas gnali v norišnico. Kralj na Betajnovi morilec! Kaj še! Za šalo, iz dolgega časa se je malo poškropil s krvjo! In če bi bilo tisti večer, prijatelj, sto in tisoč ljudi zraven in bi sto in tisoč ljudi videlo in slišalo, bi se obrnili stran in bi rekli: Kralj na Betajnovi morilec! Kaj še! To se nam je le tako sanjalo – o, prijatelj, in vtaknili bi Vas v norišnico!« Več

  • Sanje o razsvetljenem diktatorju

    Ameriška investicijska banka JP Morgan je leta 2013 najela Buckinghamsko palačo in v njej – za svoje največje kliente in lobiste (Tony Blair, Kofi Annan ipd.) – priredila slavnostno poslovno večerjo, ki jo je potem uradno gostil princ Andrew, vojvoda Yorški, okras prve Janševe vlade. Kot je poročal Financial Times, je igral Kraljevi filharmonični orkester, plesali pa so prvaki Angleškega nacionalnega baleta. Več

  • Krščanska ljubezen

    Donald Trump se vedno strinja s sabo. Zato si tudi vedno zaploska. Vedno si laska. Vedno si kar sam poje hvalnice. In vedno si kar sam podeli priznanje, celo Nobelovo nagrado za mir. Zdi se, da tvita sebi. S sabo se strinja tudi tedaj, ko se s sabo ne strinja. Trump – za nekatere Hitler, za druge Napoleon, za tretje Henrik VIII. – je človek, ki v paradoksu ne vidi paradoksa. Več

  • Medeni tedni v peklu

    V Minuti za umor (1962), prvi slovenski kriminalki, nekdo umori slovenskega gastarbajterja, ki se po dolgih letih vrne v Slovenijo – vrže ga s terase ljubljanskega nebotičnika. Kdo je morilec? Jože Zupan? Lojze Rozman? Zlatko Madunić? Duša Počkaj? Demeter Bitenc? Vsi so bili v času umora na nebotičniku. Po logiki kriminalk Agathe Christie bi bil lahko morilec vsak izmed njih, toda ta logika odpove, če je v filmu Demeter Bitenc – in res, na koncu se izkaže, da je morilec Bitenc. Ko gledate Minuto za umor, si rečete: zakaj tako skrivajo, kdo je morilec? Saj je jasno, da je Bitenc! In to je bilo jasno tudi tedaj, leta 1962: Bitenc – hotelirjev sin s končano trgovsko akademijo – je malo prej nastopil v dveh partizanskih filmih, Dobrem starem pianinu (1959) in Akciji (1960) – v obeh je bil bad guy, ošabni, sadistični nemški oficir. Več

  • Nasvidenje v naslednji vojni

    »Mission Accomplished,«je sporočil Donald Trump, ko je resničnostno zraketiral režimsko infrastrukturo v Siriji. To je storil zato, ker je sirski predsednik Bašar Al Asad – alias »Gas Killing Animal« – svoje državljane, prebivalce Dume, nedavno napadel s kemičnim orožjem. Tip je svinja – za ženevsko konvencijo se ne meni. Pošast! Več

  • »Dva milijona smo jih pospravili!«

    Ko je septembra 1943 padel Mussolini, je severno Italijo prevzela nemška vojska. Tudi Trst s Primorjem, alias Operativno cono Jadransko primorje. Oktobra so že prijeli prve Jude. Prečesali so bolnišnice, domove za ostarele in psihiatrične ustanove v Trstu, Gorici, Opatiji in na Reki. Judom so zaplenili premoženje, stanovanja in hiše, delnice in vrednostne papirje, decembra pa je iz Trsta v Auschwitz že odpeljal prvi vlak z Judi. Več

  • V postelji s sovražnikom

    Melania Trump je od 3. junija 2012 do 11. junija 2015 veliko tvitala – v glavnem fotografije, ki jih je sama posnela. Številne je posnela s Trumpovega stolpa ali iz Trumpovega zasebnega letala, nekatere je posnela v newyorškem Centralnem parku, Washingtonu in Barceloni, a vse iz avta, objavila je tudi nekaj avtoportretov in družinskih fotk, sama z možem, Donaldom Trumpom, pa je bila le na eni – a še na tisti je v ospredju Trump, ona je bolj ali manj skrita v senci, pod kapo, z odrezanim, izbrisanim obrazom, pravi Kate Imbach, ki je v članku Pravljična ujetnica po svoji volji: Fotografsko oko Melanie Trump (Fairytale Prisoner by Choice: The Photographic Eye of Melania Trump), objavljenem aprila lani na spletnem portalu Medium, vse te fotografije lucidno analizirala. Več

  • Za narodov blagor

    Ne vem, ali ste videli film 9. življenje Louisa Draxa, a bi ga morali. Če bi ga videli, bi laže razumeli slovensko politiko. Louis Drax je devetletni deček, ki nima sreče, saj se nanj kot za stavo lepijo vsemogoče nesreče – zlomi, zastrupitve, piki, okužbe, zadušitve, elektrika in tako dalje. Neprestano pada v situacije, v katerih mu življenje obvisi na nitki (zdaj je med družinskim piknikom padel še v prepad!), vendar ima srečo v nesreči – vedno čudežno preživi. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film

    Oblika vode

    Oblika vode, politična romanca, ki so jo ovenčali s trinajstimi oskarjevskimi nominacijami (bolj Lepotica in zver kot King Kong, bolj Delikatese kot E.T., oh, in bolj Panov labirint kot Škrlatni vrh, če smo že ravno pri Del Toru), je film o groteskni humanoidni kreaturi, ki pride iz vode, in ženski, ki se vanjo zaljubi. Film se dogaja leta 1962, tik pred atentatom na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja in padcem Camelota, sredi hladne vojne in vse ekscesnejšega orgazmiranja vojaško-industrijskega kompleksa, pred katerim je ob koncu mandata svaril že ameriški predsednik Dwight Eisenhower. Kreatura (Doug Jones), sicer dvoživka, ki ima zdravilne sposobnosti in ki jo je ameriška vojska »pridobila« v amazonski džungli, spominja na škrgastega povodnega moža iz Arnoldovega hladnovojnega šokerja Pošast iz črne lagune (1954), kar pomeni, da izgleda zunajzemeljsko, a tudi Elisa (Sally Hawkins), nema snažilka, fenica holivudskih mjuziklov (če v njih poje Pat Boone, toliko bolje), zaposlena v tajnem ameriškem vesoljskem centru (Occam Aerospace Research Center), izgleda zunajzemeljsko – kot da je padla z drugega planeta ali pa iz kakega starega B-filma, ki ga je spačil čas. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Film

    Trije plakati pred mestom

    Film Trije plakati pred mestom je tragedija, ob kateri boste komaj zadrževali smeh, in komedija, ob kateri vam bo slabo, toda ne od zadrževanja smeha, temveč od zadrževanja nelagodja, ki ga utegnete izžareti – in izrežati – prav v najbolj tragičnih trenutkih. Kar je tako, kot bi se smejali, medtem ko vam dentistka puli zob. Martin McDonagh je že v filmih Morilca na kolektivca in Sedem psihopatov pokazal, da je obešenjaška komedija njegov fetiš in da jo obvlada skoraj tako dobro kot brata Coen, zdaj, v Treh plakatih pred mestom, pa dokazuje, da jo obvlada vsaj tako dobro kot brata Coen. Več