Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Vsi predsednikovi možje

    Eno leto mineva od ameriških predsedniških volitev – in Donald Trump je še vedno v Beli hiši. Kar je presenetljivo. Pravijo, da je izumil »fake news«, izraz »unpresidented« in podobne norosti, toda videti je tako, kot da je izumil srečo. Še najbolj namreč spominja na Johna Travolto in Samuela L. Jacksona, pred katera v Tarantinovem Šundu skoči neki mladenič in vanju z nekaj metrov izstreli vse krogle, ki so v nabojniku – toda vse krogle ju čudežno zgrešijo. Če pogledate Trumpa, je okrog njega vse preluknjano in razcefrano – vse krogle so ga čudežno zgrešile. Res je nepredvidljiv. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Vid Ponikvar/ Sportida

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Družba

    Zmaga kolektiva

    Tega, da bodo slovenski košarkarji postali evropski prvaki, ni vedel niti Google. Slovenija je s tem postala nevarna – ker je očitno nepredvidljiva in neobvladljiva. Več

  • Smoki in banditi

    Leta 1969 je Jugoslavija klicala Bitko na Neretvi. Ne le da so se leto prej uprli študentje in v Beogradu priredili največje demonstracije v zgodovini Jugoslavije, ampak je Jugoslavija doživljala tudi val liberalizacije, ozaljšan z elementi kapitalizma in nacionalizma. Zdelo se je, da Jugoslavija ne stoji več skupaj. Da jo trga, zanaša in raznaša. Da po malem izginja. Ideje revolucije, enobeja ter bratstva in enotnosti, ki so jo držale skupaj, so medlele. Ker so Titu in partiji stvari ušle iz rok, ni bilo mogoče pričakovati, da bosta Jugoslavijo spravila k pameti. Ne, Tito in partija sta bila prekratka – Jugoslavije nista mogla več potegniti skupaj. Potrebovala sta nekaj močnejšega, udarnejšega in učinkovitejšega – Bitko na Neretvi. Več

  • Ob 11. septembru: To se pri nas ne more zgoditi!

    Predstavljajte si prgišče Slovencev, ki se že leta dobivajo v istem bifeju. Stalno omizje. Vse jim je jasno. Vsi jim grejo na živce. Vse bi zaprli, izgnali ali pobili. Vse bi spucali. Elite, lenuhe, zajedavce, strice iz ozadja. Tu ni cenzure. Le še tu vlada svoboda govora! Vsi ostali lažejo! Potem pa eden izmed njih – kot recimo Srečko Novak iz Rovšnikovega filma Kolega (2013) – na lepem kandidira in postane premier. To se je zgodilo Ameriki. Donald Trump je Slovenec iz bifeja. Bifejski trol. Američan s slovenskega spletnega foruma. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Uroš Abram

    2. 1. 2016  |  Družba

    Ljubiša Samardžić (1936 - 2017) 

    Z Ljubišo Samardžićem, trademarkom Jugoslavije, sva se pogovarjala pred živo publiko in na odprti sceni, na Škrabčevi domačiji, kamor se je zgrnila truma njegovih fenov vseh starosti, ki so dobesedno viseli z lustrov, kar pa mu dajanja avtogramov ni otežilo Več

  • Hvalnica norosti

    Kim Džong Un je detoniral vodikovo bombo. Vsi so se spraševali: Zakaj? Oh, zakaj: ker jo je slišati zelo daleč. Ker vedno pritegne pozornost. Ker je vedno viralna. In Kim hoče pritegniti pozornost. Ko je gledal Zahod, ki se koplje v dekadenci viralnosti, je očitno sklenil, da se bo v viralnosti – zadnjem stadiju neoliberalnega kapitalizma – okopal še sam, jasno, na perverzen in sarkastičen način, navsezadnje, njegovo viralno sporočilo – njegov tvit, če hočete – je podzemska detonacija vodikove bombe, ki pa resnici na ljubo v viralnosti in sporočilnosti ne zaostaja niti za »materjo vseh bomb«, s katero je Trump kmalu po inavguraciji zastrašil Afganistan in svet, niti za obsežnimi ameriško-južnokorejskimi vojaškimi vajami (simulacijo invazije na Severno Korejo in dekapitacije režima!), ki so tiste dni potekale v Južni Koreji, nedaleč od meje s Severno Korejo, in pred katerimi sta tako energično svarili Kitajska in Rusija. Več

  • Neznosna fascinantnost alternative

    Zdaj, ko sta se Putin in Trump zbližala in ko nam neoliberalno avtokracijo prodajajo kot ureditev brez alternative, je čas, da se spomnimo, kako je bilo, ko je Ameriko obiskala alternativa, vsaj tedaj hujša od Severne Koreje. Petnajstega septembra 1959 je na slovito turnejo po Ameriki krenil sovjetski premier Nikita Hruščov, zgovorni, samozavestni, bahavi, eksplozivni, populistični, pompozni, uživaški ekshibicionist, ki je v nasprotju s Stalinom neskončno rad potoval. Ni čudno: 24. februarja 1956 je na XX. kongresu sovjetske partije v skrivnem referatu – resda zelo selektivno – obsodil stalinistične ekscese v »obdobju kulta osebnosti« (transkript je 5. junija objavil New York Times), s čimer je sprožil destalinizacijo Sovjetske zveze, obenem pa tudi ugotovil, da komunizem in kapitalizem sploh nista nezdružljiva. Bil je zrel za trip. Več

  • Točka G avtokracije

    »Pripravili ste mi dobrodošlico, ki je ne bom nikoli pozabil,« je 21. junija 1999 na ljubljanskem Kongresnem trgu dahnil ameriški predsednik Bill Clinton. Kar je bil kakopak le navaden pleonazem: v Slovenijo je pripotoval natanko zato, ker so mu naši obljubili dobrodošlico, ki je ne bo nikoli pozabil. Toda dobrodošlico, ki je ne bo nikoli pozabil, je terjal zato, da bi bil sam nepozaben – ne v očeh Slovencev, temveč v očeh Američanov. Več

  • Intervjuji s Putinom

    Oliver Stone je posnel serijo dokumentarcev o despotskih, avtokratskih voditeljih, še najraje pa je imel Fidela Castra – drug drugemu sta se posvetila trikrat. Dokumentarec Looking for Fidel je posnel leta 2003, takoj zatem, ko so na Kubi usmrtili tri Kubance, ugrabitelje trajekta, s katerim so skušali prebegniti v Ameriko. Stonu se zdi, da je bila eksekucija prenagljena – kaj pa pravica do pritožbe, sprašuje Castra. Niti obiskov staršev in drugih bližnjih jim niste dovolili, še doda. Pri nas gre to drugače! Castro mirno odvrne: »Tudi zapornikom v Guantanamu niso bili dovoljeni obiski!« Več

  • Ta človek je nevaren!

    Tisti, ki so v Bruslju – na vrhu Nata – sedeli nedaleč od Donalda Trumpa, pravijo, da je bil popolnoma izoliran od ostalih voditeljev, da z njimi ni našel nobenega stika ter da je postajal vse bolj besen in popadljiv. Ameriška administracija je menda delala vse, da bi ga malce pomirila, a ni šlo, zato so mu kot nekakšno pomirjevalo »dali« Melanio. Ne da je to kaj prida spremenilo. Vse izjave, ki naj bi jih dal Trump v Evropi, so bile menda vnaprej dogovorjene in usklajene, a je potem brbljal po svoje – kot da bi se mu odpokalo. Člani ameriške delegacije so le nemočno povešali glave. Še dobro – bili so zeleni v obraz. Več

  • Konec prihodnosti

    Ko sta se nekoč, v socializmu, privrtela 27. april in 1. maj, so imeli politiki vedno velike in dolge govore. In govorili so tako, kot da smo že v prihodnosti. Preteklost – revolucija, NOB ipd. – je bila itak tako močna, svetla in slavna, da je bila prihodnost neizbežna. Preveč smo žrtvovali, so poudarjali, da bi se odpovedali prihodnosti. In ker so na teh oefovsko-prvomajskih proslavah vedno omenjali tudi prihodnje rodove (mladino, našo prihodnost), se je zdelo, da bomo večno živeli v prihodnosti. Bolj ko so nam opisovali vojne grozote, klavnico druge svetovne vojne, bolj smo se oklepali prihodnosti. Stopnje žrtvovanja, ki jo je terjala vojna, si nismo želeli. Več

  • Od bedaka do junaka

    Ko so Slovenci te dni obtičali v neskončnih kolonah na slovensko-hrvaški meji, so ponoreli. Kaj takega! Nezaslišano! Grozno! Strašno! Že tri ure čakamo! Že pet ur čakamo! Zakaj se to dogaja! Javkali so, stokali, penili. Šokirani smo! To je nečloveško! Nekateri so šli celo tako daleč, da so se primerjali z begunci. Še več: zdelo se jim je, da so begunci na boljšem, ker lahko mejo prečkajo brez nadzora in čakanja. Ko Slovenci v dragih avtomobilih – in z vikendom v Dalmaciji ali Kvarnerju – svoje trpljenje primerjajo s trpljenjem sirskih beguncev, to ni le nečloveško, temveč že kar komično. Več

  • Kako je nastal Laibach

    Leta 1979 se je v Sloveniji – ob »šestdesetletnici ustanovitve Zveze komunistov Jugoslavije, združenih sindikatov in SKOJ« – odvrtela velika, pompozna, masivna samozaščitna akcija »Nič nas ne sme presenetiti«. Tovrstne samozaščitne akcije – simulacije izrednih razmer (nesreča, katastrofa, vojna, invazija ipd.) – so imele, kot so tedaj rekli, »množičen, politično-mobilizacijski pomen«, preverjale so »obrambno-varnostno pripravljenost« in krepile »poglabljanje podružbljenih odnosov na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite«. Te akcije, ki so preverjale budnost najširših ljudskih množic, so vedno znova potrdile, da je ljudstvo budno in pripravljeno, da ga torej ne more nič presenetiti. Niti zunanji niti notranji sovražnik. Več

  • V imenu ljudstva

    Za pornografijo pravijo, da jo je težko definirati, toda ko jo vidiš, takoj veš, da gre za pornografijo. Podobno je s populizmom. Vzemite le Donalda Trumpa, ameriškega predsednika, ki je oznanil, da se odpoveduje predsedniški plači. »To mi nič ne pomeni.« Vau, so rekli njegovi feni, navijači in volivci: to je dokaz, da mu ni do denarja! Da ni pohlepen in pokvarjen kot drugi politiki, recimo Hillary Clinton! Da je tu le zaradi nas! Da hoče izboljšati naše življenje! Da so njegovi interesi naši interesi! Da ga torej ni mogoče kupiti ali podkupiti! Ker se odpoveduje predsedniški plači, bo več za nas! Za ljudstvo. In ker predsedniška plača stane 400 tisoč dolarjev na leto, pomeni, da bo ljudstvo vsako leto prihranilo – in dobilo, če hočete – 400 tisoč dolarjev. Več

  • Dobra stran terorja

    Gotovo poznate vic bratov Marx: »Imate probleme? Najemite si odvetnika. Probleme boste resda še imeli, toda imeli boste odvetnika.« Filmi so boljši od odvetnikov, pa ne le zato, ker imajo nižjo urno postavko, ali zato, ker so na voljo ves čas, non-stop, 24 ur na dan, 7 dni na teden (tudi ob praznikih), temveč zato, ker probleme v resnici rešijo. Za začetek, spomnite se tistega razvpitega novoletnega praznovanja v Kölnu (in še nekaterih drugih nemških mestih), ki je dvignilo toliko prahu in povzročilo pravo histerijo: kopica fantov »severnoafriškega videza«, kot so rekli, je ponoči na odprti sceni spolno nadlegovala tisoč nemških deklet. Več

  • Ti, ti lažnivec

    Ko je Amerika vstopila v II. svetovno vojno, se je Frank Sinatra spretno izognil vpoklicu, kar pa mu je nepričakovano zdesetkalo fene in fenice. Ker sta njegova imidž in kariera trpela ter potrebovala nujno prenovo, je leta 1942 aktiviral Georgea Evansa, menedžerja številnih velikih zvezd, ki mu ni bilo tuje nič človeškega, kaj šele nečloveškega. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 1. 2017  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film

    Los Angeles igra sebe

    Leto 2016 je bilo leto, ko so Hollywoodu veliki, prestižni filmi – tisti, ki naj bi imeli oskarjevski potencial – spodleteli. Filmi 13 ur (bitka za Bengazi), Hologram za kralja (Tom Hanks v Savdski Arabiji), Veliki dobrodušni velikan (via Spielberg), Zaveznika (Romeo in Julija, le da Brad Pitt preživi), Free State of Jones (Matthew McConaughey v kostumu), Kamnite pesti (bio boksarja), Tekač (bio šprinterja Jesseja Owensa), Snowden (bio najslavnejšega žvižgača) in Mladi mesija (bio Jezusa Kristusa), ki so moledovali za oskarje, so se sfižili. Se še spomnite Ben-Hura? Ali bolje rečeno: ste ga sploh opazili? Tudi Akademija ga ne bo opazila. A ne pozabite: njegov veliki predhodnik, Ben-Hur, posnet leta 1959, je dobil 11 oskarjev. Več

  • Osebnost leta: Donald Trump. Človek, ki mu je uspel posel tisočletja.

    Donald Trump ne izgleda kot prvi ameriški predsednik, ki je padel z Marsa, temveč kot prvi ameriški predsednik, ki je pristal na Marsu. »Tu ni nikoli nihče živel. Tu ni nikoli nihče umrl. Morda bom živel večno,« dahne ameriški astronavt Stanaforth (Mark Strong), ko se mu na koncu briljantnega sci-fija Približevanje neznanemu (Approaching the Unknown) vendarle uspe izkrcati na Marsu. Sam je. Edini. In sam – ja, edini – bo ostal. Nikjer ni nikogar. Nihče ne bo prišel za njim. Mars je njegov. Lahko ga prelevi v družinski biznis. Nihče mu ne bo težil. Nihče mu ne bo nič mogel. Vse, kar vidi, je njegovo. Tu se je zgodovina končala v trenutku, ko se je začela. Stanaforth je prvi človek, ki se je izkrcal v postzgodovini. Tu bo lahko počel, kar bo hotel. Tu bo lahko psoval, žalil, grozil, izsiljeval, nategoval, blefiral, lagal. Tu bo imel vedno prav. Tu bo lahko rekel, kar bo hotel. Tu bo lahko po mili volji širil teorije zarote. Tu bo lahko kršil vse kodekse in protokole. Tu bo lahko kandidiral za vse funkcije. Tu ne bo navzkrižja interesov. Tu mu ne bo treba ničesar skrivati – lahko bo povsem transparenten. Tu mu ne bo treba brati dnevnih geopolitičnih poročil – nihče ga ne more napasti. Več

  • 100 let samote: Kirk Douglas

    Kirk Douglas je Jugoslavijo zadnjič obiskal leta 1984 – udeležil se je zimske olimpiade v Sarajevu. Ne aktivno, se razume, pa četudi bi se lahko, saj je še vedno izgledal kot olimpski Bog, temveč pasivno, bil je gledalec. Prišel je z ženo in nekim zakonskim parom s Floride. »Jugoslovani so bili vljudni, prijazni in gostoljubni,« pravi v briljantni avtobiografiji Cunjarjev sin (Ragman’s Son, 1988), »zgodila se je le ena neprijetnost.« Šli so na večerjo v neko restavracijo, kjer so jih lepo sprejeli, jih še lepše nahranili, potem so se z njimi vsi – od lastnika, njegovih otrok, njegove stare mame in sorodnikov do psa – fotografirali, nazadnje pa so jim izstavili astronomski račun: 600 dolarjev. No, to niti ni bil račun, temveč le številka, napisana na kosu papirnate vreče. Nič posebnega niso jedli, nič posebnega niso pili. Logično: Douglas je ponorel. Zahteval je račun – ni ga dobil. Zahteval je lastnika – ni ga dobil. Zahteval je policijo – in jo dobil. Račun ne bi smel znašati več kot 110 dolarjev, so izračunali, restavracijo pa so oblasti potem za devet mesecev zaprle. Več

  • Dan, zapisan sramoti

    Trumpova revolucija je potekala v neposrednem televizijskem prenosu – leto in pol. 24 ur na dan, sedem dni na teden. Le ameriške vojne trajajo dlje. Zato ni čudno, da je Weather Channel 8. novembra, na dan volitev, vrtel protistresni program – maraton vizualne relaksacije. Več

  • Prvi zet Slovenije

    Njegovo veličanstvo Caesar Saint Augustine de Buonaparte se ima za cesarja ameriškega Želvjega otoka, najvišjega boga in vladarja Pangeje. Žal mu je, da ga ljudje ne poslušajo in da internet ne omogoča revolucije. Ima se za ujetnika tega planeta. In za žrtev finančnih elit in sil »novega svetovnega reda«, predvsem Bilderbergov in Trilaterale. Vse mu je jasno, saj zna politiko brati med vrsticami. Toda stvari je pripravljen izboljšati. Če bi bilo po njegovem, človeštvo ne bi zamudilo vsake priložnosti za evolucijski skok, vojn, terorizma, tornadov, hurikanov, poplav, cunamijev in podnebnih sprememb pa ne bi bilo več. Na srečo je v stalnem stiku z višjimi bitji in višjo energijo, tako da prekleto dobro ve, kaj zamujamo. Zato Američane poziva, naj mu dajo svoj glas. Njegovo veličanstvo Caesar Saint Augustine de Buonaparte namreč kandidira za ameriškega predsednika. Več

  • Med dvema smrtma

    Ko pride ameriška predvolilna kampanja oktobra v sklepno fazo, vsi pričakujejo »oktobrsko presenečenje« – dogodek, s katerim bo skušal nekdo, ena ali druga stran, spremeniti potek volitev in volilni izid. Ko pride oktober, Američani napeto čakajo bombo, neke vrste »razodetje«. Tako je bilo vedno. Leta 2000 so tik pred volitvami razkrili, da so Georgea W. Busha pred leti aretirali, ker je vozil pijan, leta 2008 pa so tik pred volitvami razkrili, da je Obamova teta Zeituni v Ameriki ilegalno. Več

  • Abnormalno je normalno

    »Mislim, da je Trump najnevarnejši politik, kar sem jih kdaj srečal, pa sem v Kongu vodil predvolilno kampanjo proti tipu, ki so ga v Haagu obtožili vojnih zločinov. Toda če bi tisti tip že ravno zmagal, vsaj ne bi imel jedrskega orožja,« pravi Stuart Stevens, politični svetovalec, ki je leta 2012 režiral predvolilno kampanjo republikanskega predsedniškega kandidata Mitta Romneyja. Več

  • Neznosna pošastnost korporacij

    Apple trpi. Zelo, zelo, zelo. Joče. Na ves glas. Apple je užaljen in prizadet. Zgrožen in šokiran. Evropska komisija – ta jebena politika, ki se nenehno vmešava v gospodarstvo in mu ne pusti dihati! – se je spravila nanj in mu naložila, da mora Irski izplačati 13 milijard evrov davščin. To, da od Appla, največje korporacije na svetu (vredne skoraj bilijon dolarjev), terjajo, naj plača davke, je že kar mobing. Ne, to je izsiljevanje. Tako rekoč posilstvo. Apple ne more dihati. Mučijo ga. Dušijo. Davijo. Odirajo. Več

  • Pot do vojne

    Belci so vse bolj nervozni. In vse bolj panični. Ne pozabite: brexit, ki je destabiliziral Veliko Britanijo, je le produkt belske panike. Tudi Pegida, ki je renacificirala Nemčijo, je produkt belske panike. Pa švicarski referendumski NE univerzalnemu temeljnemu dohodku je prav tako le produkt belske panike. Populistični, avtokratski, fašistoidni voditelji – od profetskega Donalda Trumpa navzdol – so produkti belske panike. Protibegunska retorika, ki nadomešča nekdanjo antisemitsko retoriko, je produkt belske panike. Rasistični nacionalizem, ki vstaja po Evropi, je produkt belske panike. In ja, tudi sam neoliberalizem je produkt belske panike: po hitrem postopku – s privatizacijo javnega sektorja, liberalizacijo trga in deregulacijo financ – nagrebimo čim več, da bomo lahko živeli sami, v »čistem« okolju, brez tujih primesi! Ograje stanejo. Tudi ograje, ki so nekoč ločevale črnce in belce, niso bile poceni. Več

  • »Jaz sem vaš glas!«

    »Rodila sem se v Sloveniji, mali, lepi, tedaj komunistični deželi v srednji Evropi,« je na republikanski konvenciji v Clevelandu povedala Melania Trump. Obenem je tudi povedala: »Z Donaldom sva skupaj že osemnajst let.« Ko sem jo slišal, sem si rekel: je ta gospa v belem znak ali celo razlog, da bo Donald Trump postal ameriški predsednik? Še enkrat preberite, kaj je rekla – točno, rekla je tole: Prihajam iz komunistične dežele, zdaj pa sem Trumpova žena! Kar je bilo približno tako, kot da bi rekla: Vidite, Trump je komunistko spreobrnil v kapitalistko! Kar pomeni, da ima Trump nadnaravno, čudežno, karizmatično moč. Če je Slovenko spreobrnil v Američanko in komunistko v kapitalistko, potem bo tudi muslimane spreobrnil v kristjane. Več

  • Planet bomba

    S petka na soboto je turška vojska izvedla državni udar – več kot 200 je bilo mrtvih, na tisoče ranjenih, Turčijo je prestrelil kaos, po ulicah so hrumeli tanki, skozi noč so švigala vojaška letala. Toda to slovenskih turistov ni ustavilo – naslednji dan so mirno oznanili, da odhajajo v turška letovišča. Njihovo sporočilo je bilo jasno: Vseeno nam je, kaj se tam dogaja, važno je, da se imamo mi fajn! S tem prikimavajo Američanom, ki so dali ob napadu na Afganistan in Irak jasno vedeti, da jim je za življenja muslimanov vseeno in da mrtvih ne bodo preštevali. Več

  • Se spominjaš Dolly Bell?

    Se še spominjate filma Se spominjaš Dolly Bell?, zgodbe o idilični sarajevski soseski, v kateri se vsi poznajo? Saj veste, ljudje živijo drug ob drugem, drug z drugim, drug za drugega in celo drug na drugem. In tu odrašča 16-letni Dino (Slavko Štimac), ki stalno ponavlja, da “vsak dan v vseh pogledih vse bolj napreduje”. Njegova velika, revna družina se stiska v enosobnem stanovanju, kratkočasi se s hipnozo, z vrstniki igra v bendu, z velikimi očmi gleda lokalne kriminalce in po otročje se zatreska v Dolly Bell, pevko in prostitutko. Včasih kdo odide. Včasih se kdo poroči. Včasih kdo umre. In kot veste, se film – sicer himna sarajevskemu talilnemu loncu – konča z Dinovo selitvijo iz te idilične soseske. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Fantazijski otok

    Vsi sanjajo in fantazirajo, a to še ne pomeni, da se morajo te sanje in fantazije izpolniti. Ravno nasprotno: bolje je, da se ne izpolnijo. Izpolnitev teh sanj in fantazij namreč vedno tvega, da bo popolni dolgčas. Tak dolgčas je Fantazijski otok, film o eksotičnem “fantazijskem otoku”, na katerem se ljudem izpolnijo vse fantazije. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Ježek Sonic

    Speedy Gonzales ni bil še nič – ježek Sonic, ki ga je moral studio Paramount po zgražanju nad tem, kot je izgledal v napovedniku, redizajnirati, je še hitrejši, najhitrejši, supersoničen. Ja, hitrejši od zvoka. Jasno, ni s tega planeta, temveč je priseljenec iz vesolja, alien, moder kot vesolje, osamljen kot E.T., staromoden kot imaginarni prijatelj, enodimenzionalen kot liki iz računalniških igric in duhovit kot izpuljen zob. Več