Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Vrnitev v Gilead

    Donald Trump je odšel s položaja ameriškega predsednika, toda konservativni sodniki, ki jih je imenoval na vrhovno sodišče (Neil Gorsuch, Brett Kavanaugh in Amy Coney Barrett), so ostali. In ti vrhovni sodniki, za katere se je vnaprej vedelo, da so pro-life, da torej iz verskih in političnih razlogov fanatično nasprotujejo splavu, so v spregi s preostalimi konservativnimi sodniki razveljavili sodbo Roe v. Wade, s katero je vrhovno sodišče leta 1973 legaliziralo splav. Kar pomeni, da ameriška ustava ne varuje več ženske pravice do izbire.

  • Naj filmi

    Avatar: Pot vode, James Cameron
    Film, ki hoče premakniti ocean – in film

  • Kako so milijarderji dobili izgovor za pohlep in brezmejno bogatenje

    Ameriški komik Tom Papa v svojem novem standup šovu Kakšen dan!, ki ga ponuja Netflix, dahne: »Ugrabimo nekaj milijarderjev. Zakaj pa ne? Imamo veliko problemov. Pet tipov pa ima ves denar tega sveta. Zgrabimo jih! Kdo pa nas bo ustavil? Nič nimam proti, da ste milijarder. Dobro vam gre! Trdo delate, spremenili ste svet. Lahko ste milijarder, toda le 24 ur. Če do jutra ne boste začeli deliti svojega denarja revnim, bomo prišli in vam ga vzeli.«

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 12. 2022  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Film

    Fašiste moti, da Ostržek, ta lutka, govori, še bolj jih moti, da kar prekipeva od življenja

    Ostržka, Collodijevo fantazijsko klasiko (1886), so ekranizirali mnogi – Disney, pa prestižni italijanski režiserji, recimo Roberto Benigni in Matteo Garrone, nedavno tudi Robert Zemeckis. Te ekranizacije so bile bolj ko ne mučno dolgočasne in sterilne, brez silne domišljije in brez urgentnega roba, mehiški auteur Guillermo del Toro pa končno razbije urok in najde kraljevsko pot, saj Ostržka prelevi v neogotsko, groteskno, skoraj burtonovsko stop-motion animacijo o otroku, ki se na lepem zbudi v fašizem. Ko Pepe (David Bradley) – s pomočjo kozmične vile, pisateljskega cvrčka in kosa lesa – izdela Ostržka (Gregory Mann), frankensteinovski avatar svojega sina, ki ga je ob koncu I. svetovne vojne pokončala bomba, je na oblasti že Mussolinijev režim (ja, strašni, avtokratski, tiranski Oče), ki od ljudi terja ubogljivost, pohlevnost in podrejenost, ali bolje rečeno – ljudi spreminja v mehanična bitja, lutke, marionete, zombije brez lastne volje. Fašiste – in fašistično drhal – moti, da Ostržek, ta lutka, govori, še bolj jih moti, da kar prekipeva od življenja, najbolj pa jih moti, da to lutko – tega »demona«, »disidenta« in »neodvisnega misleca«, ta »nedisciplinirani um« – nihče ne kontrolira. Pomeni, da »ogroža skupnost« in da ga je treba poslati v šolo – na prevzgojo. Na pranje možganov.

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 12. 2022  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Film

    Kako se je Janša ujel v »največji mafijski film vseh časov«

    Martin Scorsese je leta 1973 posnel žmohten gangsterski film Goncharov, ki gre takole: ko Sovjetska zveza razpade ( ja, razpadla je že na začetku sedemdesetih, Scorsese, oskarjevec, je pač vizionar), se Goncharov, ruski gangster, ki je imel v Moskvi veliko in ugledno diskoteko, preseli v Neapelj in se tam oprime gangsterskih poslov. Čas je, da pokaže svoj kapitalistični morilski talent – in mastno obogati. Postati hoče glavni. Numero uno.

  • Največji slovenski filmski zvezdnik

    Ko zagledam Miho Baloha, najprej pomislim, da bo deževalo. Ne brez razloga. Nanj je namreč vedno deževalo – v Veselici (1960), v Plesu v dežju (1961), v Dveh (1961), v filmu Po isti poti se ne vračaj (1965), v Nevesinjski puški (1963). Toda ko ga zagledam, se obenem vedno spomnim tudi na to, kar mu je v Veselici, v kateri je igral invalidnega kurirja, nekdanjega partizana, rekel njegov nekdanji partizanski komandir: »Borit se moraš!« Vsekakor, poziv je bil upravičen – Baloh je bil v Veselici pasiven, zagrenjen, v kot stisnjen, odmaknjen, depresiven. Borec, ki se je nehal boriti. Partizan, ki je izgubil roko – moč, silo, voljo, ambicije, potenco. In to ni bil edini film, v katerem je izgledal tako. Kar pa naj vas ne zavede: za Baloha so bili filmi bojišča. Filmski kadri so bili zanj bojišča. V mnogih kadrih je bil sam – in nobenega dvoma ni bilo, da se bori sam s sabo. S svojimi demoni, s svojimi sencami, s svojo neprilagojenostjo, s svojo antisocialnostjo, s svojo nesposobnostjo identifikacije. Ko je bil sam v kadru, ni nikogar spustil vanj – ali pa blizu. Vso okolico je dobesedno izsesal.

  • Napad na Evropo

    Ameriške vojne so dveh vrst – ene so javne, druge pa tajne. Skrivne. Recimo: vietnamska vojna je bila javna. Trajala je 14 let in potekala na odprti sceni, pod žarometi. Vsi so vedeli zanjo. Našteli so več kot pol milijona ameriških letalskih bombardiranj. Pa so znali na zemljevidu pokazati, kje je Vietnam? Američani stežka. So znali na zemljevidu pokazati, kje je Laos? Niti slučajno. In vendar so med vietnamsko vojno masivno bombardirali tudi sosednji Laos – skrivaj. Tajno. Nihče ni ničesar vedel. Vse je potekalo zunaj dosega radarja. To je bila ameriška skrivna vojna. General Donald Bolduc, nekdanji poveljnik ameriških posebnih enot v Afriki, je leta 2018 razkril, da ima ameriška vojska »svoje fante v Keniji, Čadu, Kamerunu, Nigru in Tuniziji, kjer počnejo to, kar naši fantje počnejo v Somaliji«. Hotel je reči – Amerika je v skrivnih vojnah v Keniji, Čadu, Kamerunu, Nigru in Tuniziji.

  • Dobro jutro, Slovenija! / V nedeljo bodi zelo ZA 

    Spomnite se komedije Dobro jutro, Vietnam: Robin Williams igra radijskega didžeja, ki v Vietnamu prevzame vodenje šova na vojaški radijski postaji – duhovit je, izjemno zabaven, luciden, poskočen, nadarjen, mojster tega posla. Vojaki so nori nanj. Toda njegov nadrejeni, poročnik Hauk, šef te radijske postaje, njegovega humorja – in njegove priljubljenosti – ne prenaša, zato sklene, da mu bo kar sam pokazal, kako se to počne. In res – šov vodi kar sam. Na duhamoren, mučen, okoren, nenadarjen, amaterski način. Mučno in klečeplazno. Tip deluje, kot bi rekli Američani, cringey. Natanko tako pa izgleda nacionalka, ki jo vodijo kadri, ki jih je poslala SDS. Krindž!

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 11. 2022  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Moja Vesna

    Moja Vesna, prvenec Sare Kern, popolno nasprotje Čapove Vesne (ali pa njena resnica, če hočete), se odvrti v zakotnem, že precej vaškem primestju Melbourna, kjer živi slovenska družina, toda brez mame (kot v Vesni). Nedavno je namreč umrla, žalujoči ostali, njen depresivni, skoraj nemi mož Miloš in njeni hčerki, dvajsetletna Vesna (Mackenzie Mazur), noseča poetinja, anti-Vesna (»V vseh nas so pajki«), in desetletna Moja (Loti Kovačič), ki ne more jokati, ker, kot pravi, noče, in ki se tega otroka tako veseli, kot da je njen, pa se zavijejo v tesnobo, dolg klic na pomoč – Miloša, ki poosebi nemi film, igra Gregor Baković, ki je pred petindvajsetimi leti debitiral v slovenskem »nemem« filmu Ekspres, ekspres.

  • Marcel Štefančič jr.

    25. 11. 2022  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    »Brez sovraštva nikoli ne zmagaš!«

    Disneyjevi, Dreamworksovi in Pixarjevi animirani filmi so pretežno za otroke, a po malem tudi za odrasle, ki jih je treba motivirati, da bi otroke peljali na animirane filme. Ti bi lahko odrasle že kar vnaprej dolgočasili – in odbili. Da se to ne bi zgodilo, morajo v njih najti tudi kaj zase – magari v prikriti, sublimirani obliki. Zato so animirani filmi prepojeni s skrivnimi sporočili – s filmskimi referencami, ki ciljajo in zapeljujejo prav odrasle. Odraslim mežikajo in prikimavajo, pa tudi čestitajo: bravo, našli ste! Recimo: v Pixarjevem Svetu igrač najdete citate Lova za izgubljenim zakladom, Vojne zvezd, Osmega potnika, Popolnega spomina in Zvezdnih stez ter celo Friedkinovega Izganjalca hudiča, Kubrickovega Izžarevanja in Hitchcockove Vrtoglavice, ki je kakopak citirana tudi v nadaljevanju, Svetu igrač 2, v katerem so citirani še nekateri drugi hitchcocki, recimo Dvoriščno okno. Nekaj perverznega je v teh sublimnih sporočilih. Te reference so znak, da je v animiranih filmih nekaj prikritega – nekaj odraslega, mučnega, morastega, groznega, strašnega. Nekaj, kar ni za otroke. Nekaj, česar otroci ne razumejo.

  • Strašno smešno

    Britanski komik Jimmy Carr je v svojem predzadnjem standupu, že netfliksiranem in naslovljenem Njegov mračni material (His Dark Material), povedal vic o holokavstu, zaradi katerega so ga pozvali k odstopu. Ni odstopil. Njegov zadnji standup, Terribly Funny, sem predprejšnji torek gledal v Zagrebu – v Dvorani Vatroslava Lisinskega. Tokrat ni napovedal nobenega vica, ki naj bi mu uničil kariero. In tudi povedal ni nobenega vica, ki bi mu lahko uničil kariero. Nobenih vicev o holokavstu nismo slišali, pa čeravno je na začetku opozoril, da bo danes povedal nekaj groznih vicev – tudi o »Judih in ljudeh, ki jih imate radi«.

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Nova slovenska mladinska klasika

    Kapa je nova slovenska mladinska klasika. Tu so vsi božični klišeji: Eriku (Gaj Črnič), dečku iz revne, morda razpadle družine, ki živi v domu, ki ne gre nikamor brez svoje kape in ki ga vrstniki – in vrstnice – ves čas šikanirajo in ponižujejo, žreb nameni božično praznovanje z Lučko (Kaja Podreberšek), afektirano, razvajeno deklico iz premožne družine, s katero potem – po njeni začetni, tako rekoč nujni averziji (»Nehi gledat moje ribe!«) in njegovi neizbežni tremi (na srečo je jelenček multipraktik) – najdeta skupni jezik, srečata lažnega, »pokvarjenega« Božička (»Tapravi Božiček ne kadi. Če bi kadil, bi umrl – kdo bi potem raznašal darila?«), premagata mrak in kreneta na nočno avanturo, ki preseže vsa njuna božična – in razredna – pričakovanja, toda Slobodan Maksimović iz teh klišejev potegne ves njihov čarobni, osupljivi potencial, iz malih dveh, Kaje in Gaja, pa vso tisto genialno, koromandijsko, katedralsko začudenost.

  • Dekofeinizirani Trump

    Nekaj smešnega se je zgodilo na poti v forum – Donald Trump je izgubil na volitvah, ne da bi sploh kandidiral. Ne, Trump na vmesnih – kongresnih, guvernerskih ipd. – volitvah sam ni kandidiral, toda kandidiralo je ogromno republikancev, ki jih je podprl in blagoslovil. Zvečine so bitke z demokratskimi protikandidati izgubili. Še huje: Trumpovi – ali pa trumpizirani – kandidati so izgubili tiste ključne, usodne, odločilne bitke, s katerimi naj bi se tehtnica prevesila na republikansko stran.

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    »Bil si nihče«

    Jugoslovani, ki so nekoč služili vojaški rok, so se tega – »vojske« – običajno spominjali z nostalgijo. Igor Šterk najde nekdanje Jugoslovane, ki se tega spominjajo z antinostalgijo. V vojaško naslovljenem dokuju namreč obišče svoje nekdanje vojaške tovariše, ki imajo vsi po vrsti slabe spomine na služenje vojaškega roka na Visu. Nobene patetike. Nobene nostalgije. Travma. Preden so jih poslali na Vis, so mislili, da na Vis prideš le po zvezah – ko so prišli tja, so ugotovili, da bi morali aktivirati vse zveze, da tja ne bi šli. Vis – tedaj še zaprt, brez turistov – je bil namreč popolna vukojebina. Pa sadistične vaje, mučna predavanja, nenehno dretje, kraje (starejši vojaki so mlajšim vse pokradli), strašne nelogičnosti, slaba hrana, kaznovanja, maltretiranja, zlorabe in izživljanja (»sredi noči v spodnjih gatah na pisto«), zastarelo orožje, nesmiselno stražarjenje popolne vukojebine in priseganje, da bodo branili celovitost domovine, ustavni red ter bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti – in da bodo v tem boju dali tudi svoje življenje. »Bil si nihče,« pravijo. Vsi so skušali le preživeti.

  • Pot do spet velike Amerike

    Ameriške vmesne volitve – alias midterm elections – so vedno veselica, karneval, freakshow in teater krutosti – republikancem pa se itak povsem zmeša. Iz njih udarijo neprebavljena preteklost, ekstremnost in lunatičnost. Na vmesnih volitvah kakopak ne volijo le kongresnikov in senatorjev, temveč tudi guvernerje in celo šerife. No, v severnokarolinskem okrožju Columbus so republikanci mirno podprli ponovno kandidaturo eksplicitno rasističnega Jodyja Greena, nekdanjega šerifa, ki je bil pred kratkim prisiljen odstopiti prav zaradi svojega rasizma – na dan so prišli posnetki, na katerih se je slišalo, kako je leta 2019 razlagal, da bo vse temnopolte policiste odpustil, ker tem »črnskim prascem« ne more zaupati. Ja, rasisti črncem ne morejo zaupati. In ja, to očitno velja tudi za republikance – črncem ne morejo zaupati. Zato niti ne preseneča, da so republikanske oblasti v nekaterih zveznih državah, recimo na Floridi, v Teksasu in Georgii, pred volitvami uzakonile »volilno policijo«, ki naj bi skrbela za red in varnost na voliščih – kar seveda spominja na rasistične čase (na čase »Jima Crowa«), ko je policija na voliščih tako nadlegovala in zastraševala črnske volivce, da niso mogli niti upali oddati svojega volilnega glasu. A kot rad reče Donald Trump, oblikovalec republikanske agende – to so bili časi, ko je bila Amerika »velika«.

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Liffe / Ljubljanski filmski festival bo pokazal, zakaj kapitalizem ljudi navdaja s čedalje hujšo grozo

    Avstrijski popevkar Richie Bravo (Michael Thomas), protagonist Seidlovega briljantnega Riminija, izgleda kot obmorski letoviški kraj zunaj sezone – turobno, prazno, opuščeno, zapuščeno. Kot mesto duhov. Kot kraj, ki ga je kapital nenadoma in sunkovito zapustil. Richie Bravo je masiven, utrujen, žalosten, postaran in barvito, bleščeče kostumiran in dekoriran – kožuh, orjaški pas, kavbojski škornji. Pač v slogu kičastih, sentimentalnih, sladkobnih, plehkih popevčic, s kakršnimi je nekoč blestel in slovel. Še vedno poje, toda ne v Avstriji ali Nemčiji, temveč v Riminiju, italijanskem letovišču – zunaj sezone. Tja, v hotel, ki pozimi sameva, prihajajo avstrijske in nemške upokojenke, njegove stare, večne fenice (ni jih prav dosti), ki neskončno uživajo, ko svojega superjunaka konzumirajo v živo. In to dobesedno: Richie, ki živi v razpadajoči vili na obrobju Riminija, jim vsak večer nadvse doživeto, predano, patetično prepeva svoje stare šlagerje, kot da je še vedno velik in slaven, ko pa je šova konec, z njimi fuka. In fuka tako, kot poje – doživeto, intenzivno, garaško, z vsem srcem, karizmatično. A ne brezplačno. To namreč počne za honorar. Če mu fenica plača, jo pofuka. Nekatere njegove fenice so »redne« klientke. Schöner Gigolo, armer Gigolo. Preživeti mora – ker pa mu šlagerji ne nesejo več, se mora prostituirati. Če hoče torej preživeti, mora svojim fenicam prodati vse – dušo in telo. Težko bi rekli, da ne živi od minulega dela, toda od minulega dela živi na sprevržen, grotesken, ponižujoč, tragičen način.

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 10. 2022  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Halloween / 14. Noč grozljivk

    19.00 Rez! (Coupez!, Michel Hazanavicius)
    Igralci, ki igrajo v histeričnem filmu o podivjanih zombijih, mutirajo v prave zombije. Leteti začnejo kri, roke in glave, mnogim gre na bruhanje, že neživim, kaj šele nemrtvim, vsi v vsem trapasto in ekscesno pretiravajo – začne se orgija človeškega mesa, do katerega film ne kaže nobenega spoštovanja. Tale rimejk japonske kultne komične grozljivke Smrt v enem kadru (2017) je parodija nizkobudžetnih produkcij, obupanosti zombimanije, filmskega egoizma in narcizma, patetičnih avtorskih kompromisov, umetnosti snemanja, pretencioznosti kadra-sekvence, platformnega kapitalizma, našega užitka v apokaliptični dezintegraciji človeškega telesa, neuničljivosti filma, tega velikega šaljivca in iluzionista, in katarzičnega, transformativnega potenciala groze, gorja in gravža. (ostaja tudi na rednem programu Kinodvora)

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 10. 2022  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Oko za oko

    Obstaja žabja pa ptičja, a tudi gondolska perspektiva – in s te perspektive vidimo Sarajevo. Ljudje se nad Sarajevom vozijo z gondolo. Nekateri gor, drugi dol. To nedeljsko idilo presekajo arhivski posnetki prerešetanih sarajevskih stavb. Tako se odpre kontroverzni doku Mirana Zupaniča Sarajevo safari.

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 10. 2022  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Šport je politika

    Nenehno poslušamo, da šport ni politika, da je nad politiko in da je nevtralen – saj veste, tako kot Švica. Kar seveda ni res. Politika zelo vpliva na šport – Rusija je zaradi napada na Ukrajino izključena z vseh velikih športnih tekmovanj. V Olgi pa politizacijo športa vidimo z ukrajinske strani. Olga (Anastasiia Budiashkina), odlična ukrajinska gimnastičarka, se leta 2014 v Švici pripravlja za evropsko prvenstvo v Nemčiji, a ne tekmuje za Ukrajino, temveč za Švico, saj je bila njena mama – preiskovalna novinarka, trn v peti Janukovičevega proruskega režima – prisiljena emigrirati. Ko pa Ukrajina vstane in kijevski Trg oktobrske revolucije prelevi v Trg neodvisnosti, alias Majdan, se spolitizirajo tudi njene športne sanje, pa četudi jih šteje šele petnajst. Njen trener ponavlja, da »šport ni politika«, a posnetki z Majdana jo angažirajo, aktivirajo, radikalizirajo. Njena nemoč je agonična, njena agonija je protest. Ker je v eksilu, zamuja ukrajinsko revolucijo (ki jo je Putin strogo kaznoval, z aneksijo Krima in vojno v Donbasu), kar jo navdaja s tesnobo, ki jo lahko ubije le tako, da se brutalno in ritualno nadidentificira s tem, kar počne – s treningom, gimnastiko, prijemi, saltami, drogom. S perfekcioniranjem strasti.

  • Blondinka

    Leta 1929 je izšla prva slovenska knjiga o filmu – Kako pridem k filmu. Pavel Debevec je v njej Slovence svaril pred filmom in slavo ter jih strašil s »številkami o ženski lepoti«, »prebrisanci«, »špekulanti« in »kavarniškimi posredovalci«, ki jih bodo zapeljali, izkoristili in opeharili. Blondinka (Blonde), ki jo je po romanu Joyce Carol Oates posnel Andrew Dominik (ponuja jo Netflix), izgleda kot ekranizacija prve slovenske knjige o filmu – ženskam odsvetuje film, slavo in kariero.

  • Vrata Evrope

    Ko so Leninovi boljševiki leta 1917 izvedli revolucijo, so revolucijo takoj izvedli tudi Ukrajinci – razglasili so Ukrajinsko ljudsko republiko, samostojno državo, ki naj bi bila v federativni zvezi z Rusijo. Toda že januarja 1918 so razglasili tudi popolno neodvisnost Ukrajine. »Ukrajinska ljudska republika postaja neodvisna, svobodna in suverena država ukrajinskega ljudstva, ki ni podrejena nikomur,« se je glasilo besedilo. Boljševiki, zelo odvisni od ukrajinskega premoga in žita, so ponoreli in pritiskali, a sta Ukrajincem na pomoč priskočili avstrijska in nemška vojska – v zameno za žito.

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 10. 2022  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Film

    Vladanje stranke Zakon in pravičnost zelo spominja na vladanje nekdanje poljske komunistične partije

    Leta 1983 – ko so Poljsko intonirali izredne razmere, vojaška diktatura generala Jaruzelskega in gibanje Solidarnost – sta policista na nekem varšavskem trgu brutalno aretirala Grzegorza Przemyka (Mateusz Górski), 18-letnega poeta, sina poetinje in aktivistke Solidarnosti, in njegovega prijatelja Jureka (Tomasz Ziętek), ju odpeljela na policijsko postajo, kjer sta potem Grzegorza, ki se je vse preveč zavedal svojih pravic, pretepla do smrti (»V trebuh ga brcaj – ne pušča sledi!«), toda smrt je pustila tako očitno in odmevno sled (na njegovem pogrebu se je zbralo 15.000 ljudi, o umoru so poročali zahodni mediji), da so oblastniki – od ministrstva za notranje zadeve in tožilstva do Jaruzelskega – delali vse, da bi umor čim bolj relativizirali in krivdo za najstnikovo smrt naprtili komu drugemu, magari bolničarjem ali samemu Jureku, ki naj bi se mu ponesrečili karate udarci in ki so ga skušali očrniti z absurdnimi zgodbami o tem, da je »džanki« in »homoseksualec«, ki zahaja k »prostitutkam«.

  • Vrnitev fašizma

    Predstavljajte si, da bi bile v Nemčiji zdajle parlamentarne volitve, da bi zmagala desnica, da bi vlado sestavile tri stranke in da bi bili vsi trije predsedniki teh strank evforični slavilci Adolfa Hitlerja, da bi torej vsi trije oznanjali, da je bil Hitler največji nemški državnik in da takšnega v zadnjih 50 letih ni bilo. Si to lahko predstavljate? Ne. Niti zdaleč. To je res nepredstavljivo.

  • Zmagali so fašisti

    Strah, da bo prišel fašizem na oblast s pučem, je bil povsem odveč in neupravičen – fašizem danes na oblast pride z volitvami. Brez težav.

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 9. 2022  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

    Glejte me!

    Ko se peljete v potniškem letalu, ste v zelo izoliranem okolju. Vaš manevrski prostor je hudo omejen. Paralizirani ste. Nič ne morete. Nikamor ne smete. Obsojeni ste na mirovanje. Zato vam ne preostane drugega, kot da gledate filme. Toda letalo v vas ne prebudi le cinefila, ampak vam omogoči, da eksperimentirate. Ali kot je pred leti na portalu Polygon opozoril Joshua Rivera – ko si na letalu, daš priložnost filmom, ki jih doma ne bi gledal. Na letalu si pripravljen gledati filme, ki jih sicer ne bi – filme, ki bi jih tam doli, na Zemlji, preskočil, zavrnil, ignoriral, spregledal. Filme, ki se ti zdijo pod nivojem. A nihče ti ne more ničesar očitati, ni ti treba zardevati od sramu, nihče se ti ne more posmehovati: v letalu si, deset tisoč metrov nad Zemljo, odrezan od sveta – kakšne možnosti pa imaš? Ne potrebuješ izgovora, da bi gledal cenene, pompozne, kičaste, srečno smešne in klišejske blockbusterje – lahko jih gledaš brez občutka krivde. Letalo samo je ready-made izgovor.

  • Zima našega nezadovoljstva

    Karl Binding in Alfred Hoche, nemška doktorja, pravnik in psihiater, sta na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja objavila knjigo Dovoljenje za uničenje življenj, ki življenja niso vredna (Die Freigabe der Vernichtung Lebensunwerten Lebens), v kateri sta dokazovala, da je življenje nekaterih ljudi manj vredno od življenja drugih in da je treba te, katerih življenje ni vredno življenja (duševne bolnike, ljudi, ki niso sposobni sami skrbeti zase ipd.), preprosto odstraniti, saj za ostale – za te, katerih življenje je vredno življenja – pomenijo le motnjo in breme.

  • Do zadnjega diha

    »Odvratno! Vsi so v Cannesu. Kaj hudiča potem jaz počnem v Parizu?« je maja 1959 kriknil Jean-Luc Godard. Njegovi prijatelji, nekdanji filmski kritiki, François Truffaut, Claude Chabrol, Alain Resnais, Jacques Rivette in Éric Rohmer, so že posneli celovečerce ali so jih ravno snemali, sam pa je imel za pasom le štiri kvikije. Zato je zdrvel v Cannes in prosil Truffauta, ali mu prepusti svojo – sicer resnično – zgodbo o Michelu, pariškem avtomobilskem tatu, ki ubije policista, potem pa se med obupanim skrivanjem pred policijo zaplete z ameriško novinarko Patricio, ki na Elizejskih poljanah prodaja New York Herald Tribune in ga nazadnje izda. Truffaut je prikimal – in privolil, da bo napisal tudi scenarij. Chabrol se je javil za »tehničnega in umetniškega svetovalca«. Takoj je dobil tudi producenta in distributerja, ki sta zastrigla z ušesi – novovalovski film, ki ga oglašujeta Truffaut in Chabrol, bo zanesljivo hit, pa četudi za režiserja ni še nihče slišal, sta si mislila.

  • Gospod Biden, zrušite ta zid!

    Ko je te dni umrl Mihail Gorbačov, zadnji voditelj Sovjetske zveze, so ga praktično vsi nekrologi slavili, toda ironično – vsi po vrsti so slavili njegove neuspehe. Slavili, opevali in poveličevali so ga zato, ker mu je katastrofalno spodletelo. Ker je pokopal Berlinski zid, komunistično partijo, komunizem in Sovjetsko zvezo.

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Borut Krajnc

    2. 9. 2022  |  Mladina 35  |  Svet

    Kako je Gardsko jezero dobilo puščavo

    Prejšnji petek sva s fotoKrajncem, »odeta v cape svojega poklica,« kot bi rekel William Faulkner, navsezgodaj sedla v avto in zdrvela v noč, ki se je čedalje bolj redčila. Ko sva peljala mimo Postojne, je gozdove pod Ravbarkomando oblivala samozavestna filmska svetloba. Če tu umreš, se ti nič ne zgodi, sem si mislil. Kje so slovenski filmarji, ko svetloba – faulknerjevska »svetloba v avgustu« – kliče film? Zakaj tega nikoli ne vidimo v slovenskih filmih? Toda višje, pred nama, v daljavi, so se kopičili oblaki, ki so izgledali kot risbe, kot slikarska platna. Slikarska svetloba, je dahnil fotoKrajnc. Prav res, »pomorsko« kalvarijo, ki sva jo videla (tam nad sabo), bi lahko povsem mirno podpisal britanski ekscentrični romantik J. M. W. Turner. Le še neurje bi naju moralo zgrabiti. In premetavati. Kot barko. A upanje je obstajalo. Od časa do časa je začelo liti. Na polno. In čez čas je ponehalo. Pa spet začelo. In spet nehalo.

  • Kako je Donald srečal Janeza

    FBI je lani opravil skoraj tri milijone in pol hišnih preiskav – brez naloga za hišno preiskavo. Trumpovo floridsko rezidenco Mar-a-Lago pa je tisti ponedeljek, 8. avgusta, za vsak primer preiskal z nalogom, ki ga je odobril pravosodni minister Merrick Garland in podpisal floridski zvezni sodnik Bruce Reinhart. FBI-jevci so vdrli v sef ter zasegli 11 setov strogo zaupnih dosjejev (tudi tistih z oznako najvišje stopnje zaupnosti), ki si jih je bil tik pred odhodom iz Bele hiše prisvojil Trump, s čimer je morda kršil protivohunsko zakonodajo (Espionage Act), oviral preiskavo, kaznivo ravnal z vladnimi dokumenti in ogrozil nacionalno varnost.