Marcel Štefančič jr.
-
9. 6. 2023 | Mladina 23 | Družba
Ko začnejo janšisti pozivati k »svobodi«, planite v zaklon
Ko je Golobova vlada ukinila Janšev »protikomunistični« praznik, nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, je začel Janša napovedovati državljansko vojno. Vsi so bili zgroženi. A to ni nič novega – sodobni populisti to stalno počnejo: napovedujejo državljansko vojno.
-
2. 6. 2023 | Mladina 22 | Kultura | Film
Avtobus podjetja Putnik, poln muslimanskih vernikov iz Jugoslavije, se februarja 1972 z romanja v Meki in Medini ni takoj vrnil domov, ampak je skrenil še v Bagdad, tam pa so verniki obiskali džamije in sloviti bazar. Na njem so nakupili spominke, tudi lesene piščali. A niso vedeli, da je v Iraku epidemija črnih koz – iraške oblasti so to prikrivale. Iz ekonomskih razlogov – bale so se, da bi »zaprtje« Iraka povzročilo prehudo gospodarsko škodo ter nepredvidljive socialne in politične napetosti. Črne koze (alias variola vera, alias »velike boginje«), ki so v 20. stoletju pobile pol milijarde ljudi, se prenašajo kapljično, z dotikom dveh kož ali sluznic in prek aerosola, pa tudi prek predmetov, ki jih je uporabljal pacient. Recimo – prek piščali.
-
26. 5. 2023 | Mladina 21 | Politika
Watergate / Kaj je Janša pobral pri Nixonu
Maja 1970 se je v Ljubljani odvrtel zaključni turnir svetovnega prvenstva v košarki. Naslov svetovne prvakinje je osvojila Jugoslavija, ki je med potjo do zlate medalje premagala tudi Ameriko. »Luna vaša, zlata naša,« so vzklikali navijači, ki so se v noči pred tekmo zgrnili pred hotel Lev, v katerem so spali ameriški košarkarji – do jutra so zganjali trušč, tako da ameriški košarkarji niso mogli spati. Zbudili so se neprespani, utrujeni, živčni, dekoncentrirani, po malem tudi prestrašeni. Proti Jugoslaviji niso imeli nobenih možnosti.
-
19. 5. 2023 | Mladina 20 | Kultura | Film
Nenadoma se vsi sprašujejo: kaj je z našimi otroki? Zakaj se mučijo in tepejo? Zakaj se izživljajo drug nad drugim? Zakaj se spreminjajo v množične morilce? Zakaj postajajo tako asocialni? In agresivni? In nasilni?
-
12. 5. 2023 | Mladina 19 | Kultura | Film
Kaj bi se zgodilo, če bi si evtanazijo prisvojila populistična desnica
Balada o Narayami, brutalna mojstrovina, ki bo v Kinodvoru na voljo le 16. maja in ki je pred štiridesetimi leti pobrala zlato palmo (Imamura je pred tem posnel nekaj kultnih klasik, recimo Pornografe in Maščevanje je moje), ni za nežne, pa ne le zaradi »tistega« seksa, ki danes deluje še šokantnejše kot leta 1983, ampak zaradi neobičajne »evtanazije«, ki jo prakticirajo v neki zakotni, zelo tradicionalni, ekonomsko prikrajšani vasi ob vznožju Narayame. Tu imajo namreč navado, da človeka, ki dopolni 70 let, odpeljejo na vrh te gore, kjer se potem izstrada do smrti. Takšen je konsenz. Nihče se ne upira. Vsi imajo dovolj časa, da se pripravijo na smrt. Tudi Orin (Sumiko Sakamoto), ki bo kmalu dopolnila 70 let. Le še nekaj stvari mora urediti. Recimo: poskrbeti mora, da si bo njen najstarejši sin Tatsuhei (Ken Ogata), ki jo bo tja, na zadnji sprehod, pospremil, omislil ženo, kajti v tej vasi imajo še eno navado – poroči se lahko le najstarejši sin.
-
12. 5. 2023 | Mladina 19 | Politika
Situacijo dobro poznate: v družbi nenadoma zasmrdi. In nekdo vzklikne: Kdo ga je »spustil«? Jasno, potem se izkaže, da ga je »spustil« prav ta, ki se je začudeno spraševal, kdo ga je »spustil«.
-
28. 4. 2023 | Mladina 17 | Kultura | Film
Ljudi ni ravno lahko imeti rad
Film Mona Lisa in krvava luna, ki ga je posnela Ana Lily Amirpour, avtorica kultnega šokerja Ponoči hodi sama, se začne v »Domu za umsko bolne mladostnike« (Home For Mentally Insane Adolescents), kjer zagledamo Mona Liso (Jeon Jong-seo), katatonično mladostnico korejskega rodu, a »negovalka«, verjetno Trumpova volivka, ki jo ravno žali in ponižuje, ne ve, da je v resnici Carrie, ja, Carrie White – s telekinetično ofenzivo jo prelevi v krvavico. Potem pobegne. Mona Lisa je talentirana, a ustavljena. Divja, a subverzivna. Odtujena, a lačna. Zatrta, a jezna. Brez skrbi, ni Paul Kersey, še manj »titanska« Alexia, bolj Rdeča kapica (ali Milena iz Hladnikovega Peščenega gradu), ki ne razume, zakaj moški plačujejo, da gledajo gole ženske, ki plešejo – nočni, mračni, perverzni, karnevalski New Orleans postane gozd, poln volkov, ošabnih, zateženih, vzvišenih, lunatičnih, toksičnih moških. Oh, in žensk, ki so druga drugi toksični moški.
-
28. 4. 2023 | Mladina 17 | Svet
V glavi kulturnega bojevnika, ki hoče postati ameriški predsednik
Floridski guverner Ron DeSantis je korporaciji Disney zagrozil, da bo poleg njenega slovitega floridskega Disney Worlda zgradil orjaško jetnišnico. Disneyju hoče pokvariti razgled, igro in posle. Pokazati hoče, kaj vse si upa. In kako daleč je pripravljen iti. Pokazati hoče, da je nad njim le širno nebo. A ta grožnja je le grožnja in nič več – DeSantis, fanatični, populistični republikanec, skuša le narediti vtis. Disney ima namreč okrog Disney Worlda v lasti toliko zemlje, da se DeSantisove jetnišnice iz Disney Worlda ne bi videlo niti s teleskopom, kaj šele s prostim očesom. Ne, obiskovalcev Disney Worlda ne bi motila.
-
28. 4. 2023 | Mladina 17 | Kultura | Film
Čas je, da stvarnikom pogledamo v oči
Maraton slovenskih filmov, za katere le redko slišimo, bo v torek, 2. maja, v ljubljanskem Kinodvoru nadaljeval to, kar je lani začel maraton slovenskih filmov, za katere niste še nikoli slišali. Slovenski filmi, za katere niste še nikoli slišali, so bili Zarota, Lažnivka, Ljubezen na odoru, Mrtva ladja in Nočni izlet. Slovenski filmi, za katere le redko slišimo, pa bodo Sončni krik, Pomladni veter, Krč, Trenutki odločitve in Dobri stari pianino. Še redkeje pa jih vidimo. Vraga, nekaterih sploh nikoli. Po malem smo pozabili, da obstajajo. A prav to, na kar smo pozabili, nas je naredilo. Ti pozabljeni, potlačeni filmi so naši originalni stvarniki, naši pravi očetje in matere. Ja, potlačili smo jih. In 2. maja se bo potlačeno vrnilo – čas je, da svojemu potlačenemu pogledamo v oči.
-
21. 4. 2023 | Mladina 16 | Kultura | Film
Danes kapitalizem povzroča takšne težave, da bi ljudi rešila le totalna legalizacija konoplje
Politika namesto prave vojne – vojne proti podnebnim spremembam, vojne proti ekscesnemu, dereguliranemu kapitalizmu – bije smešne, nesmiselne vojne, recimo vojno proti mamilom, opozarja Čelarjev epski doku Konoplja osvobaja, v katerem narator, črnogorski pevec Rambo Amadeus, dahne: »Nekoč, ko bo vojne proti mamilom enkrat konec, se bodo ljudje vprašali: je bilo vredno vse to pretrpeti samo zaradi trave?«
-
21. 4. 2023 | Mladina 16 | Politika
V času pandemije covida so ljudje precej manj obiskovali zdravnike, zato so imele zavarovalnice velike dobičke, toda premij za dopolnilno zdravstveno zavarovanje niso znižale. Premier Robert Golob jim ni rekel, da naj to storijo. Ker jim tega ni rekel, so mislile, da lahko počnejo, kar hočejo – hotele so zvišati premije. Toda niso imele sreče – za podražitev so se odločile ravno v času, ko so se Golobu ratingi stalili. Zato je napovedal ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Če se mu torej ratingi ne bi tako kataklizmično stalili, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja sploh ne bi ukinil. Še dobro, da so se mu ratingi stalili.
-
7. 4. 2023 | Mladina 14 | Kultura | Film
Slovenija se je ruralizirala – in primitivizirala. V Sloveniji nimaš več kam.
Tomaž (Timon Šturbej) in Anton (Petja Labović) sta najboljša prijatelja iz neke prleške vukojebine. Anton razvaža pošto, Tomaž pa svojo mamo, pobožno cankarjanko, ki hoče zdaj k maši, zdaj na pokopališče, toda ko Antona odpustijo, poštarske torbe ne vrne, ampak jo zapleni, med pošto pa – ob denarju – najde tudi videokaseto, na kateri piše: Easy Rider. »To moraš videt. Tina mi je poslala. Film je,« dahne Tomažu. Ko potem film, Hopperjeve kultne Gole v sedlu, zgodbo o dveh hipijih, ki z motorjem kreneta na – dilersko, službeno, poslovno – potovanje, pogledata, navdušeno doda: »Si misliš, samo spakiraš, pa greš. Greš, kamor češ. Samo pelješ.« In ko sedita v gostilni in si ogledujeta svoje sovaščane, nima nobenih iluzij: »Poglej te ljudi – isti so kot oni v filmu. Pa si videl, kako so ju na koncu ubili.« Iz te »gnile vasi« morata čim prej zbežati. »Pojdiva – kot tista dva v filmu!« Videokaseta vedno pride na pravi naslov. Ali če hočete: film vedno pride na pravi naslov.
-
7. 4. 2023 | Mladina 14 | Svet
Pa te imamo! / Trump gre po Janševi poti
Leta 1893 je Ameriko zajela huda finančna in gospodarska kriza: propadlo je 642 bank in 16 tisoč podjetij, število brezposelnih se je povzpelo na tri milijone, ekonomska neenakost se je poglobila do skrajnosti. Magnat Chauncey M. Depew je rekel, da lahko 50 najbogatejših Američanov brez problema »ustavi« Ameriko, William Windom, nekdanji finančni minister, pa je pribil, da to lahko storijo že štirje – in da lahko po lastni volji in v lastno zabavo ovirajo trgovino, zatrejo kako pokrajino ali mesto in zgradijo kako drugo, napravijo koga za premožnega in uničijo njegove tekmece. Češ: kaj nam pa morete.
-
31. 3. 2023 | Mladina 13 | Kultura | Film
John Wick 4 je lekcija iz interpasivnosti. To je film, ki ne potrebuje, terja ali pričakuje našega aplavza, našega navdušenja, naše evforije, naše osuplosti, našega čudenja, ampak si aplavdira sam. Sam je tudi navdušen nad sabo. Namesto nas. In sam dela sebe osuplega in evforičnega. Poln je brutalno ikoničnih vrhuncev, toda z vsakim skuša preseči prejšnjega. Balistične akrobacije, gege in rife – vse te male umetnine, vse te frenetične singularje, vso to koreografijo furije, vse te osupljive showstopperje, ves ta spektakel brezhibnega ekscesa – ponavlja in variira tako vrtoglavo, tako ritualno in tako neumorno, kot da bi skušal izčrpati vse nianse ubijanja: v galerijah, osaškem hotelu Continental, med avtomobili, ki krožijo okoli pariškega Slavoloka zmage, v berlinskem nočnoklubskem kompleksu, v orjaškem stanovanju, posnetem od zgoraj, na 222 stopnicah, ki vodijo k baziliki Srca Jezusovega. Nenehno si mežika: kako dobro je bilo to! Sam se čudi sebi: kako vraga nam je to uspelo?! Sam sebi sopiha: ha, kaj praviš pa na tole?!
-
31. 3. 2023 | Mladina 13 | Svet
David Koresh, vodja apokaliptične sekte Branch Davidians, odpadnice od Cerkve adventistov sedmega dne, je privržence, nameščene v kompleksu Mount Carmel Center nedaleč od teksaškega Waca, najprej prepričal, da je Mesija, »Nova svetloba«, ki jo čakajo, pravi Jezus Kristus (pozabite na onega drugega!), potem jim je izpral možgane (študiranje Biblije je trajalo vso noč), potem je vse zakone razveljavil, zakonske pare ločil in jim prepovedal seks, potem se je sam »poročil« z vsemi temi »ločenimi« ženskami in tudi z njihovimi 14-letnimi hčerkami, »otroškimi nevestami«, potem je seksal z vsemi po vrsti, tudi z desetletnimi otroki, in serijsko spočenjal otroke (ki so veljali za »svete«), potem je na začetku leta 1993 vsem skupaj razodel, da jih bodo tiranske oblasti zdaj zdaj prijele in internirale, zato so začeli v kompleksu kopičiti brezmejne količine ilegalnega orožja in streliva in razstreliva, da bi lahko preprečili invazijo tiranske vlade.
-
24. 3. 2023 | Mladina 12 | Svet
Zadnjič se je zazdelo, da bo konec sveta. Spet. Ko se je nepričakovano in sunkovito zlomila Silicon Valley Bank, ko so začeli opozarjati, da bi lahko zlom te banke okužil in zlomil ves zahodni bančno-finančni sistem (z evropskim vred), in ko sta v že itak pregretem ukrajinsko-ruskem vojnem teatru nad Črnim morjem za nameček prav tedaj trčila rusko bojno letalo in ameriški dron (mar niso svarili pred kataklizmično »jedrsko« eksplozivnostjo potencialnega soočenja Rusije in Nata?), so nekateri že panično ugotavljali: E, to je to! Konec! Ni nas več! Tokrat je šlo predaleč! Vsi viharji so se poravnali – in dobili smo popolni vihar!
-
Spomnite se Spielbergovega Žrela (1975): orjaški morski pes je divjal, blaznel in žrl, kot da je na kokainu. Tedaj, v transformativnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je vsem živalim zmešalo – mačke, psi, čebele in mravlje so divjale, blaznele in žrle tako, kot da so na kokainu. Še posebej srhljiv in karizmatičen je bil orjaški grizli, protagonist Girdlerjevega Grizlija, posnetega leto po Žrelu – mešalo se mu je, kot da je posnifal ves kokain zahodno od Apalačev. In že smo pri šokerju Medved na koki, v katerem orjaški črni medved divja, blazni in žre, kot da je na kokainu, kar pa naj vas nikar ne zavede: res je na kokainu. Totalno! Spletom nenavadnih okoliščin namreč sredi Chattahoocheejevskega nacionalnega parka – točno na Krvavi gori – pristane večja pošiljka kokaina, ki medveda prelevi v ultimativnega predatorja. In ko se tja, na Krvavo goro, zgrnejo dilerji, rendžerji, policisti, huligani, bolničarji in turisti, z dvema otrokoma vred, se jih zadeti medved loti tako pikantno, kot da skuša ekranizirati slogan: Droge ubijajo! Noge, roke in črevesja letijo, kot da je medved – ki bo zanesljivo postal kultni lik – videl vse najbolj grizlijevske slasherje, film pa poskrbi, da je smrt popolna komedija.
-
17. 3. 2023 | Mladina 11 | Svet
Ameriški konservativci vsako leto priredijo veliko, pompozno Konferenco za konservativno politično akcijo (Conservative Political Action Conference), na kateri se na govorniškem odru zvrstijo najslavnejši, najrazvpitejši, najkontroverznejši, najnestrpnejši desničarski politiki, lobisti in komentatorji, ki skušajo »zablesteti« s kakšno ekstremno izjavo, za katero upajo, da bo postala viralna. Tudi letos, nedavno, na začetku marca, so se, med slavnostnimi govorniki pa je še posebej »zablestel« Michael Knowles, komentator portala Daily Wire, ki je oznanil, da je treba transspolnost izbrisati in izkoreniniti. Dvorana, polna konservativcev, je ponorela – od navdušenja. Njegove besede – njegov poziv k izbrisu in izkoreninjenju transspolnosti – so bučno pozdravili. Eruptivno. Tako rekoč orgazmično.
-
10. 3. 2023 | Mladina 10 | Kultura | Film
Pa pojdimo po vrsti. Doku Smeti naše vsakdanje, ki ga je posnel avstrijski auteur Nikolaus Geyrhalter (Kruh naš vsakdanji, Homo sapiens, Zemlja), ne skriva, da nas bodo ugonobile – ja, požrle, pobile in pogubile – smeti. Ne samo tiste »umazane« in »strupene« smeti, ki jih za sabo puščajo kemični obrati (in ostali »običajni« osumljenci), ampak smeti, ki jih za sabo puščamo mi. Smeti, ki spreminjajo pokrajino. Smeti, ki se kopičijo povsod. In Geyrhalter jih tam – povsod, na albanski obali, v Nepalu, na Maldivih, v švicarskih Alpah, v grškem morju, v puščavah Nevade, tam, kjer jih sploh ne bi pričakovali in kjer res delujejo povsem nenaravno – tudi najde. In ni dvoma, da tja ne sodijo. Nikamor ne sodijo. Ni okolja, kamor bi sodile. Ni okolja, ki bi jih hotelo. Ni okolja, kjer bi izgledale naravno. Vedno se zdi, da buljijo in strmijo v nas. Vedno delujejo srhljivo. In šokantno. In absurdno. Da bi se jih znebili, jim je treba vsak dan napovedati vojno, angažirati nepregledne množice ljudi ter si izmišljati masivne stroje, trike (ločujmo smeti! reciklirajmo! smetišče prekrijmo z zeleno travo!), gibanja (očistimo Slovenijo!) in ideologijo (ekologijo). A se vračajo. Kot slabo vreme. Kot travme. Kot hude sanje. Kot ultimativne pošasti. Uničujemo jih, ubijamo, a nočejo stran. Kot Michael Myers. Kot alien. Le da nas Myers in alien bolj emocionalno angažirata. Bolj nas ganeta kot smeti. In predvsem: smeti se ne moremo in ne moremo znebiti – le selimo jih. Z enega kraja na drugega. V Geyrhalterjevem dokuju ni dialogov, komentarjev in offov – vse je očitno. Vse je na dlani. Nič ne pomaga. Smeti so vse večje, ljudje pa vse manjši, tudi sami čedalje bolj podobni smetem. Pred nami je distopija: svet, ki si ga bodo pokorile smeti. Svet, ki ga bodo zgazile smeti. Svet, v katerem bo vse narejeno iz smeti. Že zdaj si domišljamo, da so nekaj estetskega, male umetnine, ready-made instalacije. Nekako moramo preživeti.
-
Kolaboriranje je bil ilirski šport št. 1
»Kar počakaj, da mali Oktavian nabriše tisto pizdo Marka Antonija,« slišimo v Illyricvmu, prvem filmu o ilirskih ljudstvih (Liburni, Delmati, Japodi, Dezidijati itd.), ki so nekoč živeli »tu«, med slovenskimi Alpami in Albanijo. Ja, Iliri so preklinjali. A počeli so še hujše reči: posiljevali in brutalizirali so drug drugega ter kolaborirali z okupatorji, Rimljani.
-
Nekdanji italijanski premier in dejansko drugi človek aktualne italijanske vlade Silvio Berlusconi je v času premierstva trdil, da je bil Benito Mussolini »največji italijanski državnik«, da je bil »benigen« (blag, mil, prijazen, nenevaren), da »ni nikoli nikogar ubil«, da je »ljudi pošiljal v ječe, kjer so bili kot na počitnicah«, in da nasprotnikov ni pošiljal »v koncentracijska taborišča, pač pa le na obvezne počitnice«. Slovenci so komaj čakali, da jih pošlje v kako koncentracijsko taborišče. Ja, komaj so čakali, da jih pošlje na počitnice. V pravo, ekskluzivno letovišče – recimo na Rab.
-
Slovenska politika je kratke pameti – njena sposobnost predvidevanja je pičla. Recimo: nedavno se je v San Remu odvrtel legendarni glasbeni festival, na njem pa je voditelj, o čigar afektiranosti, sladkobnosti, patetičnosti in domišljavosti govori že njegovo ime (Amedeo Umberto Rita Sebastiani - Amadeus), publiko – v kontekstu dneva spomina na žrtve fojb in povojni eksodus Italijanov – spomnil na »eno izmed najbolj tragičnih poglavij naše zgodovine,« na »poboj na tisoče naših sodržavljanov, ki so jih milice maršala Tita vrgle v fojbe, in na eksodus stotisočev Italijanov, ki so morali zapustiti svojo zemljo in imetje«. Ob tem so projicirali tudi arhivske materiale, fotografije. Jasno, Amadeus, ki je en passant prebral zgodbo o italijanski deklici, ki mora po vojni zapustiti dom, ni povedal, kaj se je dogajalo pred tem, kaj so Italijani – italijanski fašisti, če hočete – desetletja počeli Slovencem in s čim so se fašisti tako zamerili »milicam maršala Tita«. To »namerno prikrivanje fašističnih zločinov na obmejnem območju in vojaške okupacije nekdanje Jugoslavije s strani Italije« – to »zaskrbljujoče potvarjanje zgodovine« – je razjezilo Gibanje Svoboda, da je od zunanje ministrice Tanje Fajon terjalo »odločen odziv«.
-
Kazalec na uri sodnega dne (Doomsday Clock), ki kaže čas do globalne pogube in ki jo že od leta 1947, od začetka hladne vojne, upravlja revija Bulletin of the Atomic Scientists, katere izdajateljica je Univerza v Chicagu, se je 24. januarja spet premaknil naprej – zdaj do apokaliptične polnoči manjka le še 90 sekund. Kar seveda pomeni, da nas od globalnega uničenja loči le še 90 sekund. Lani se je kazalec zaradi ruskega napada na Ukrajino premaknil – na 100 sekund do globalne pogube. No, do jedrske vojne. Vse leto je potem kazal 100 sekund do apokaliptične polnoči. Zdaj je še huje. Kar pomeni, da je vojna še ekstremnejša, kot je bila. In da je jedrska vojna še bližje, kot je bila.
-
Odrešitve noče, čeprav se mu obeta strašen overdose
V Ferrerijevi razvpiti Veliki požrtiji, posneti leta 1973, se štirje dobro situirani moški, junaki potrošniške družbe, pilot (Marcello Mastroianni), sodnik (Philippe Noiret), chef (Ugo Tognazzi) in producent (Michel Piccoli), zaprejo v vilo, kjer nameravajo le žreti, žreti in žreti. Vsi so privilegirani, vsi imajo probleme, vsi se bojijo prihodnosti, zato se hočejo nažreti do smrti. Avtodestrukcijo prelevijo v groteskni, dekadentni, morbidni Grand Guignol. Nekaj takega v Kitu solistično stori Charlie (Brendan Fraser), tristokilogramski desperado, učitelj kreativnega pisanja (prek Zooma), ki – žalujoč za svojim fantom, »ljubeznijo svojega življenja« – le še žre, žre in žre. Včasih divje masturbira. V bolnišnico noče, pa čeprav je jasno, da mu odpoveduje srce. Odrešitve noče, pa četudi se mu obeta strašen overdose.
-
»Sam osebno in večina naših članov menimo, da je treba logiko trdega socializma končati, saj skoraj po vsem zahodnem svetu velja tržno gospodarstvo, ki je vsem deležnikom prineslo bistveno boljši standard na vseh področjih,« je na začetku letošnjega leta famozno oznanil Joc Pečečnik, eden izmed najbogatejših Slovencev in predsednik Kluba slovenskih podjetnikov. Ker je treba »logiko trdega socializma končati«, pomeni, da še vedno živimo v »trdem socializmu«. In Pečečniku je treba prikimati – ja, še vedno živimo v socializmu. In ni dvoma – ta socializem ima tudi logiko. Pečečnik ni edini slovenski gospodarstvenik, ki Sloveniji očita socializem.
-
Lydia Tár (Cate Blanchett), slovita ameriška skladateljica in dirigentka, v nekem prizoru z avtom odpelje domov Olgo (Sophie Kauer), mlado rusko čelistko, ker pa ta v avtu pozabi medvedka, svojo maskoto, steče za njo, da bi ji ga vrnila, a se znajde v zakotni, razpadajoči stavbi, kjer jo pasji lajež tako prestraši, da pade in si razbije obraz. Svojim najbližjim reče, da so jo napadli – zlaže se. Ko se predstavlja za žrtev, je videti kot nekdo, ki ve, da dela nekaj narobe in da ga bodo slej ko prej dobili, zato vnaprej pripravlja obrambo in teren, na katerem bo lahko vzkliknil: žrtev sem! To je napad name! To je le trač! »You fucking, little nothing!«
-
Zadnjič nisem nekaj vedel, pa mi je prijatelj rekel, naj vprašam ChatGPT – novega klepetalnega robota, novega chatbota. »ChatGPT vse ve. Obnorel je svet. Vprašaš ga, pa ti odgovori. Napiše ti esej – o čemerkoli! Tudi o tebi, če hočeš.« ChatGPT, ki ga je ob koncu lanskega leta lansiralo podjetje OpenAI, katerega soustanovitelj je bil Elon Musk, je najnovejši odgovor na vse. Novi I Ching. Novi Boter. Prebral je vse, kar je človeštvo napisalo – in digitaliziralo. ChatGPT je borgesovski »lik« – najresnejši kandidat za kustosa babilonske neskončne knjižnice.
-
1. Ne leti s falconom! Ko je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič na Dunaj – na novoletni koncert dunajskih filharmonikov – odletela z vladnim falconom, smo takoj slišali ogorčeno moraliziranje, da tega ne bi bila smela storiti zato, ker je Dunaj tako blizu in ker je s tem ustvarila velik ogljični odtis (in ogrozila zeleni prehod). Toda iskanje posebnih razlogov, zakaj ne bi smela leteti s falconom, je povsem nesmiselno in nepotrebno, ker je dovolj kategoričen že glavni, tako rekoč transcendentalni razlog – s falconom ne letiš! Pika. Ali natančneje: če si slovenski politik, potem s falconom ne letiš. Ne na Dunaj, ne v Zagreb, ne v Budimpešto, ne v Rim – ne v Maribor. Nanj preprosto pozabiš. Delaš se, kot da ne obstaja – ker prinaša nesrečo. Ali drugače: Slovenci nočejo, da slovenski politiki letijo s falconom. Pika. In slovenski politik se mora tega zavedati – ker živi in deluje v Sloveniji, ne pa v Ameriki.
-
»Nihče se ne bo zajebaval z mojo družino,« krikne Jennifer Coolidge, dvigne šmajser in začne – v slogu Ramba – streljati filipinske pirate, ki so vdrli na svatbo. Njen sin – ki ga igra Josh Duhamel, če si predstavljate (on bi bil lahko njen oče!) – je bil tik pred tem, da se poroči z ono drugo Jennifer, Lopez, a uletijo maskirani pirati in vse pokvarijo. Tako se začne romantična komedija Poroka za umret. Jennifer Coolidge, ki ne pozabi omeniti, da je bila dvakrat razglašena za nepremičninsko agentko leta ( ja, v Netflixovi seriji The Watcher igra prav nepremičninsko agentko, zagotovo nagrajeno in na videz prijazno), se znajde na svojem terenu – na jet-set svatbi na eksotični lokaciji. Jet-set svatbe in eksotične lokacije niso le njen teren, ampak so jo naredile.
-
Glass Onion: A Knives Out Mystery / Laboratorijska slika kapitalizma
Benoit Blanc (Daniel Craig), največji privatni detektiv na svetu, specialist za primere, ki izgledajo kot krofi (»z luknjo v centru«), parodija Hercula Poirota, se odpravi na grški otoček, na katerega tehnomagnat Miles Bron (Edward Norton), elonmuskovska parodija Lawrenca Johna Wargrava iz kriminalke In potem ni bilo nikogar več, ki jo je leta 1939 objavila Agatha Christie, povabi svoje stare prijatelje, »disruptorje«, kot jim pravi – modno dizajnerko (Kate Hudson) in njeno asistentko (Jessica Henwick), znanstvenika (Leslie Odom Jr.), guvernerko Connecticuta (Kathryn Hahn), politično nekorektnega kralja YouTuba (Dave Bautista) in njegovo muzo Whiskey (Madelyn Cline) ter Andi Brand (Janelle Monáe), svojo nekdanjo tesno poslovno sodelavko, s katero pa se je nedavno burno razšel.
