Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Zaprite oči in mislite na Slovenijo!

    Ameriška trgovska veriga Costco je nedavno z vsem vikom in krikom odprla svoj prvi hipermarket na Kitajskem – v Šanghaju. Toda prišlo je toliko ljudi, da so ga skoraj podrli. Preplavili so ga in zgazili – kot stampedo, kot cunami, kot potres. Naval je bil brezmejen. Niti policija – kitajska, idealna za obvladovanje takšnih ekscesnih, »izgredniških« množic! – ni mogla krotiti prometa. Množice, ki so se valile v Costco, so ustavile tudi promet v širši okolici. Kupci so samo na parkiranje čakali tri ure. Otroci niso mogli iz bližnjih šol. Več

  • Anarhija v Veliki Britaniji

    Najprej je kazalo slabo. Več

  • Kako je Fox News ustvaril ljudstvo, ki je izvolilo Trumpa

    Sredi poletja 2008 je Putnam County News & Recorder, zaspani, neznatni, nikoli dramatični, povsem lokalni časopis, ki je izhajal v Philipstownu, mali ameriški vukojebini v zvezni državi New York, objavil presenetljivo, tako rekoč šokantno novico, pravo globalno senzacijo: Putnam County News & Recorder, parkiran v nekdanji brivnici, je dobil novega lastnika – kupil ga je Roger Ailes, nekoč medijski svetovalec treh ameriških predsednikov (Richarda Nixona, Ronalda Reagana in Georgea H. W. Busha), takrat kreator in šef razvpitega televizijskega kanala Fox News. Več

  • Mož, ki je preveč vedel

    Kdor ima enega prijatelja, je lahko srečen – kdo ima dva, laže. Prijatelje izbiramo. Jeffrey Epstein pa je prijatelje zbiral. Kot da bi skušal preseči Facebook. Zbiral pa je tudi mladoletnice. Za prijatelje. Več

  • Kako je Charles Manson poskrbel, da se šestdeseta niso nikoli končala

    Kako se je končal štikel Revolution Blues, ki ga je leta 1974 posnel Neil Young. In anonimni pripovedovalec, ki tako zelo sovraži zvezde iz holivudskega Laurel Canyona in ki pravi, da s svojim klanom živi v »prikolici na robu mesta«, da jih »ni videti, ker se ne kažejo«, da imajo »petindvajset pušk« in da se bliža revolucija (»Vidim fontane krvi in deset milijonov puščavskih bugijev, ki prihajajo s planin«), naj bi bil Charles Manson. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Film

    Bilo je nekoč ... v Hollywoodu

    Film Once Upon a Time ... in Hollywood je tako dober, da je postal akronim – OUATIH. Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) je holivudski zvezdnik, ki je tam nekje v petdesetih letih tako zaslovel s TV-serijo Bounty Law, da bi leta 1963 skoraj igral glavno vlogo v Sturgesovem Velikem pobegu (prehitel ga je Steve McQueen), zdaj pa le še gostuje v serijah, ki jih pilotirajo drugi zvezdniki. Rok trajanja mu je potekel. Iz dneva v dan je manj uporaben. Živčno kadi in joče, pije in joče, si puli lase in joče, agonično besni in joče, pozablja tekst in joče in išče vlogo, ki bi ga prepoznala in odrešila, vlogo, v kateri bi lahko razodel svojega “notranjega” Marlona Branda, vlogo, v kateri bi lahko jokal. A le otroci, kot je njegova osemletna soigralka v nekem vesternu, bi padli na njegovo verzijo Metode. Z brki ali brez. Več

  • Ali je mogoč levičarski Trump?

    Ko je Mike Gravel, nekdanji levičarski senator z Aljaske, leta 2008 kandidiral za ameriškega predsednika, je svojo predvolilno kampanjo lansiral z najbolj nenavadnim, najbolj čudnim in najbolj odbitim videom v sodobni zgodovini ameriških volitev. Več

  • Intervju s Hitlerjem

    Predstavljajte si, da bi naredili intervju z Donaldom Trumpom in ga vprašali, kaj si misli o Mehičanih, pa bi odvrnil, da so ti kriminalci, morilci in posiljevalci, da jih bo vse izgnal in da bo na meji zgradil orjaški zid, tako da ne bodo mogli več vstopati v Ameriko. Itak ne marajo Amerike. Potem bi ga vprašali še, kaj bo naredil z muslimani, pa bi odvrnil, da jim bo prepovedal vstop v Ameriko – tisti, ki so že v Ameriki, pa naj kar lepo spokajo tja, od koder so prišli. Ker Amerike itak ne marajo. In ko bi ga vprašali, kaj bo naredil z begunci in migranti, ki v zbirnih centrih – »koncentracijskih taboriščih«, kot jim pravijo nekateri – čakajo na odločitev ameriške administracije, bi odvrnil, da ne morejo sprejeti vseh, ki hočejo v Ameriko. Sploh pa: med njimi so lahko tudi taki, ki so okuženi – in taki, ki se hočejo le zajedavsko okoristiti z našo socialno državo – oh, in taki, ki Amerike ne marajo. Teroristi. Pri vseh treh odgovorih bi seveda dodal, da je treba Ameriko narediti spet veliko. Ameriko pa lahko narediš veliko le tako, da se znebiš vseh tistih, ki je ne marajo – Mehičanov, muslimanov, migrantov in tako dalje. Več

  • A se jim je zmešalo?

    Ko je Donald Trump nedavno obiskal Veliko Britanijo, so ga sprejeli kot Winstona Churchilla: kraljica Elizabeta mu je podarila dragoceno prvo izdajo knjige o drugi svetovni vojni, ki jo je napisal Churchill, premierka Theresa May mu je podarila kopijo osnutka Atlantske listine s Churchillovimi lastnoročnimi pripisi in komentarji, slavnostno večerjo so priredili v Blenheimski palači, ki velja za Churchillov rojstni kraj, Piers Morgan je televizijski intervju s Trumpom naredil v Churchillovih vojnih sobah (Churchill War Rooms), pravzaprav bunkerju, iz katerega je Churchill poveljeval med drugo svetovno vojno, Trump pa si je med intervjujem na glavo nataknil imitacijo Churchillovega klobuka (via Lock). Več

  • Potovanje skozi preteklost

    Kitarista – Lukas in Micah, sinova country zvezdnika Willieja Nelsona – sta se kar odbijala od odra. Kot da sta na trampolinu. Poskakovala sta in hotela ostati v zraku, lebdeti, se stegniti v distorzijski trans. Nedaleč od njiju je stal še en kitarist, ki prav tako kar ni vedel, kaj naj s kitaro, ki je itak izgledala kot podaljšek njegovega orgazmičnega, hedonističnega telesa. Zarasla se je vanj – tako kot so se bobni zarasli v bobnarja, kot so se tolkala zarasla v tolkalca in kot se je ta kvintet, ta kalifornijski bend, imenovan Promise of the Real, naravnost telepatsko zarasel v Neila Younga, ki je prejšnjo soboto žarel sredi odra v münchenski Olimpijski dvorani (Olympiahalle), ves napet, nemiren, maničen, razmršen in zgoščen, rocker pri štiriinsedemdesetih, obrnjen proti članom spremljevalnega benda, zlit in zbit z njimi, kot da brez njih ne more več živeti. In kot da hoče to, kar počne, početi do konca svojega življenja. In kot da hoče to početi tudi po koncu svojega življenja. Več

  • V imenu ljudstva

    Ko je E. Jean Carroll, kolumnistka revije Elle, Donalda Trumpa obtožila, da jo je pred leti spolno napadel (posilil), je ta odvrnil, da se to ni zgodilo – ker ni njegov tip. Ergo: ker ni njegov tip, se to ni zgodilo. Ker ni njegov tip, je nedolžen. Če bi bila njegov tip, potem bi se to zgodilo – če bi bila njegov tip, bi jo posilil. Posili le lepotice, le ženske, ki so njegov tip, pravi Nancy LeTourneau (Washington Monthly). In do tega je upravičen. Več

  • Kako nas je politika iz svetovnih zmagovalcev prelevila v svetovne poražence

    Premier Šarec se je nedavno poklonil žrtvam fašizma in nacizma. Ne enkrat, temveč dvakrat. Zaporedoma. Najprej – 7. junija, na gradu Rajhenburg – se je poklonil vsem tistim, ki so jih nacisti izgnali, in odločno poudaril: »Slep je tisti, ki ne vidi, da se nacizem in fašizem spet rojevata tudi v naši soseščini. Spet se rišejo zemljevidi, spet se obujajo stare tradicije in spet se obujajo celo pozivi k popisom Slovencev v sosednji državi, da ja ne bodo imeli Slovenci preveč pravic.« Še odločneje je dodal: »Kdor sodeluje z okupatorjem, je zgolj orodje v rokah okupatorja. Okupator ga ne bo nikoli cenil, po uporabi ga bo vedno zavrgel. Kajti nikoli ne bo njegov.« Več

  • Miniserija Černobil seje tako hud strah pred socializmom, kot da smo 26. aprila 1986

    Ko je 26. aprila 1986 masivno razneslo in raztrgalo četrti reaktor v černobilski nuklearki Vladimir I. Lenin, so zgodbe o radioaktivnem sevanju povzročile tako paniko in “radiofobijo”, da je v Ukrajini in Belorusiji na stotisoče žensk splavilo – bale so se, da se jim bodo rodili “defektni”, “radioaktivni”, “mutantski” otroci. Ženske so splavljale tudi v Vzhodni Evropi, recimo na Poljskem in Madžarskem. Prav tako v Jugoslaviji. In kot je naslednje leto poročala Mednarodna agencija za jedrsko energijo, so se tega ustrašile tudi ženske v Zahodni Evropi, od Danske in Švedske do Grčije – splavilo jih je več kot 100 tisoč, morda 200 tisoč. Zdravniki so jim rekli, da bi lahko zaradi černobilske radiacije rodile “deformirane” otroke. Več

  • Demokracija v Ameriki

    Trumpova Amerika je kafkovska verzija one slovite, pregovorne bombonjere iz Forresta Gumpa: nikoli ne veš, kaj boš dobil. Vedno se zgodi kaj res norega, odbitega, povsem nepričakovanega. Če se ne odpoka kakemu ameriškemu psihopatu, ki pobije deset ali dvajset ljudi, potem Trump kaki državi – recimo Mehiki – zagrozi s carinami, s čimer šokira in skoraj zlomi Wall Street, ukine kake ruralne socialne programe, s čimer najbolj šokira prav tiste, ki so ga izvolili, Američane pozove k bojkotu korporacije AT & T, lastnice TV-mreže CNN, ki jo sam razglaša za fake news, s čimer najbolj šokira ameriško demokracijo in prvi amandma ustave (svoboda govora!), še pred obiskom Velike Britanije užali polovico Britancev, ameriških zaveznikov ( ja, precej šokiranih), ali pa zahteva kaj res norega, recimo, da med njegovim obiskom ameriške vojaške flote na Japonskem na bojni ladji USS John McCain prekrijejo ime Johna McCaina, pokojnega republikanskega senatorja, ker ga to ime spravlja ob živce, kar je seveda neizbežen šok za vojsko in za republikance, ki McCaina – v nasprotju s Trumpom – še vedno slavijo kot vojnega heroja. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Tuleča divjina

    Ko je bilo v Ameriki ob koncu 19. stoletja divjega zahoda konec, ko se je torej kapitalizem dokončno raztegnil od vzhodne do zahodne obale (ko sta vlak in “civilizacija” pripeljala do Pacifika), so ameriške oblasti sklenile, da je čas, da se Amerika prelevi v kolonialno, imperialno velesilo. Več

  • Vse vas bom pobil!

    Donald Trump pravi, da noče vojne z Iranom. Več

  • Zakaj ameriška zamenjava režima št. 68 ni uspela

    Na spletu – na portalu offGuardian – je te dni viralno zaplapolal tajni ameriški »Načrt za zrušitev venezuelske diktature«, ki ga je 23. februarja 2018 podpisal admiral Kurt W. Tidd, vrhovni poveljnik Southcoma, južnega poveljstva ameriške vojske. Načrt je naslovljen »Mojstrovina«, alias »Masterstroke«. Kar je precej optimistično. Ali pa samoparodično, če hočete. Več

  • Zakaj hočejo likvidirati Juliana Assangea

    Britanci imajo hude težave z brexitom, utapljajo se v kaosu, farsi in političnem peklu, izgubljajo ugled, vsi se jim posmehujejo, še celo Marjan Šarec. Vse gre narobe. Ljudje so vse bolj živčni, panični, obupani. Zato so si britanske oblasti – tudi same že kar lepo na robu živčnega zloma – rekle: dajmo ljudem mir s tem brexitom! Presekajmo to štalo! Kul! Toda kako? Pa se je nekdo domislil: koga zaprimo! Bjutiful! Toda koga? O, le koga, jebenega Juliana Assangea! Več

  • Kako preveriti, kaj od tega, kar mediji pravijo o Venezueli, je res in kaj ne

    CNN je poročal, da v Venezueli ni več mogoče dobiti ničesar, »niti najosnovnejših reči, kot so zobne paste in zobne ščetke«. Ni bil ne prvi ne zadnji, saj mediji – še posebej televizije – že lep čas kar tekmujejo, kateri bo dramatičnejše in pikantnejše naštel reči, ki jih v Venezueli ni na voljo. Več

  • Kako so agresorji postali žrtve svojih žrtev

    Franco Nero, originalni Django, je pred petdesetimi leti prestopil k partizanom. V Bitki na Neretvi, največjem antifašističnem spektaklu vseh časov, je namreč igral italijanskega oficirja, ki se po zlomu italijanske vojske pri Prozoru prostovoljno priključi partizanski vojski. “K vam prihajam zato, ker se hočem boriti za Italijo brez fašizma,” pravi Bati Živojinoviću, ki v njem vidi le fašista. In nič drugega. “Če si streljal na nas, potem si fašist kot vsi drugi.” Več

  • Kobalova verzija

    Predstavljajte si, da bi Boris Kobal po razkritju, da je »njegova« komedija Profesionalci espe – »Duhovita črna komedija o družini poklicnih hudodelcev,« kot so jo oglaševali – le plagiat oziroma prevod italijanske komedije La prova generale, ki jo je pred davnimi leti – leta 1977! – napisal Aldo Nicolaj, zbežal v Italijo in potem slovenskim medijem od tam – magari iz Trsta – na dolgo in široko razlagal, kako je nategnil vse po vrsti, od žirije, ki ga je nagradila, do celjskega teatra, ki je »njegovo« komedijo igral, režiserja, ki jo je režiral, in gledaliških kritikov, ki so jo – vsaj domnevam – recenzirali. Več

  • V suženjstvo zakleti

    Kaj obljubi populist? Tole: zgradili bomo zid, postavili bomo ograje, zaprli bomo meje – nobenih beguncev ali ekonomskih priseljencev ne bomo sprejemali! Ljudstvo je navdušeno. Še toliko bolj, ko populist obljubo izpolni. Meje zapre. Nobenih beguncev, sploh pa nobenih ekonomskih priseljencev, nobenih ekonomskih migrantov. Ljudstvo je navdušeno. Populistova politika se itak glasi – ekonomski migranti so le navadni paraziti, ki se šlepajo na begunce! Zato nimajo vstopa. Ljudstvo je navdušeno. In tako v deželo ni ne beguncev ne ekonomskih migrantov. Ljudstvo je še kar navdušeno in navdušeno. Več

  • Kako nastane rumeni jopič – in koga potem voli

    Včasih se zdi, kot da živimo v Kačurjevih sanjah. Martinu Kačurju, Cankarjevemu velikemu liberalcu, so se namreč izpolnile sanje, saj je Slovenija postala natanko takšna, kot si jo je želel. Kot vidimo, je samostojna, neodvisna in socialna, stopila je »med druge narode«, ni več »zadnja v vrstah«, ne pobira več le »ostankov«, ima svojo kulturo, na oblasti je liberalna sredina, država in verske skupnosti so ločene, svoboda, enakost, demokracija, vladavina prava in človekove pravice so temelji. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

    Fahrenheit 11/9

    Najprej vidimo serijo ameriških osebnosti, ki pred ameriškimi predsedniškimi volitvami v različnih oddajah in na različnih prizoriščih odločno ponavljajo: Donald Trump ne bo postal ameriški predsednik! Donald Trump nima nobenih možnosti! Donald Trump ne bo nikoli ameriški predsednik! Na dan volitev vidimo predvolilni štab Hillary Clinton – evforija! Hillary je že zmagala. In vidimo Trumpov predvolilni štab – pogreb! Trump je izgubil. Toda potem zmaga Trump. Zdaj zagledamo zgrožene, šokirane, zaprepadene obraze, ki kar ne morejo verjeti, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo: Kako je to mogoče? “How the fuck did this happen?” In zaslišimo užaloščeni, jokajoči, patetični glas Michaela Moorea, ki prav tako ne more verjeti, da je zmagal Trump. Več

  • Knjiga leta 2018

    V času, ko bujno cvetijo in svetijo filmski superjunaki (Batman, Superman, Spider-Man, Iron-Man, Thor, Hulk, Wolverine ipd.) in ko so na Slovenskem knjižnem sejmu za KNJIGO LETA razglasili strip Ivan Cankar: podobe iz življenja, ki ga je po scenariju Blaža Vurnika narisal Zoran Smiljanić, je prav, da se spomnimo, kako je Cankar v Mojem življenju videl slovenskega superjunaka št. 1 – Petra Klepca. »Zgodbo o Petru Klepcu nam je bil povedal v šoli učitelj; povedal pa jo je slabo, iz veselega junaka je napravil cmeravo mevžo. Ustanoviti in napisati je bilo treba vse drugo, vse mogočnejšo zgodbo. Učitelj je rekel, da je Peter Klepec izrval drevo, zato da bi razkazal svojo moč in svoje junaštvo. Več

  • Tisti revolucionar, ki je s Kapitalom prestrašil kapital

    Karl Heinrich Marx se rodi 5. maja 1818 v Trieru. V judovski družini. V katoliškem mestu. V protestantski deželi. Mati Henrietta je nizozemskega rodu, oče Heinrich pa je dedič razsvetljenstva. Karl, ki ga pri šestih krstijo, ni edinec, ampak ima kopico bratov in sestra, ki jim peče torte iz blata. Ker jih nočejo jesti, to ni dobra osnova za prijateljstvo. Do dvanajstega leta je v domači šolski oskrbi, leta 1830 pa stopi v triersko gimnazijo. Hitro bere, hitro memorira, še zlasti Shakespearea, ki postane njegov prvi junak. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Krč, skozi katerega mora slovenski gej, da bi se osvobodil

    Posledice so deželi, času, žanru in temi primerne – grobe, surove, nervozne. Andrej Podobnik (Matej Zemljič), atletski, mišičasti, testosteronski mladoletnik, noče hoditi v šolo, noče delati, ne oglaša se na centru za socialno delo, doma pa krade, da bi lahko žuriral. Tako pravi sodnica. In ko pretepe še punco, ki se posmehuje njegovi impotenci, ga udomijo – pristane v zavodu, v kakršnem so problematični, delinkventni najstniki pristali v Pogačnikovi »črni« klasiki Grajski biki (1967). Če bi ga vprašali, komu ali čemu se upira, bi verjetno tako kot Marlon Brando v Divjem (1953) odvrnil: »Whaddya got?« V očeh mu itak piše: a mislite, da si ne upam? Več

  • Ameriški holokavst

    »Le 22 let po tem, ko je Kolumb prvič pristal na Karibih, je bil gosto naseljeni otok, ki ga je raziskovalec preimenoval v Hispaniolo, učinkovito opustošen; skorajda osem milijonov ljudi – Kolumb se je odločil, da jim reče ’Indijci’ – so pokosili nasilje, bolezni in brezup,« pravi ameriški zgodovinar David E. Stannard, avtor monumentalne knjige Ameriški holokavst (Osvajanje Novega sveta), ki je – v prevodu Zoje Skušek – izšla tudi pri nas. Več

  • Zadnji dnevi pekla

    Senator John McCain, »politični titan«, »vojni heroj«, »patriot«, »neposnemljivi lik«, »ikona«, »figura ameriške odrešitve« in »maverick« ( ja, kot Tom Cruise v filmu Top Gun), ki je umrl te dni, je posnel svoje zadnje besede (»Vsem vam želim velike pustolovščine, dobro družbo in srečno življenje, kot je bilo moje«) in splaniral svoj pogreb. Do zadnjega detajla: napisal je, kdo vse naj mu poje hvalo (George W. Bush, Barack Obama), kje vse naj bodo spominske slovesnosti, kje naj ga pokopljejo, kako naj ga tja pripeljejo. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  Ilustracija: Zoran Smiljanić

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura

    Ali bi bilo treba Cankarja sežgati?

    Ivan Cankar je bil slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe, pogledal v oči. Slovenci so se ga bali – nikoli niso vedeli, kaj jih čaka, a vedno, ob vsaki knjigi, so vedeli, da bodo dobili več, kot so pričakovali. In zdelo se jim je, da si tega zaslužijo. Več