Jure Aleksič
-
20. 11. 2008 | Mladina 47 | Družba
Jure Godler je fant s fotografskim spominom, ki se je pri šestih letih sam iz knjig naučil notnega zapisa, do konca osnovne šole prebral kompletnega Shakespearja v originalu in do svojega dvajsetega leta ustvaril preko 200 konkretnih glasbenih del ter priročnik za prevajanje Jamesa Joycea. Slovenska javnost ga pozna predvsem kot imitatorja na Radiu Ga-Ga in v Hri-baru, kjer se vsak vikend že leta levi v bizarne like od Marilyna Mansona do baby-Busha. O tej svoji dolgi imitatorski odiseji je zdaj napisal knjigo z naslovom Razgaljeni, v kateri sicer nihče ne pokaže joškov, je pa jedrnata in lahkotna kronika vseh zgod in nezgod širše imitatorske ekipe tekom let. »Bolje s kolesom h kurbi kot z Mercedesom v službo,« je zadnji stavek v tem zgovornem dokumentu časa, in Juretu se je uspelo prekletstvu redne službe ogniti na najboljši možni način.
-
16. 10. 2008 | Mladina 42
Najbrž bo najbolje, da začnemo kar pri čudežu: Duško je stal za mojim hrbtom in gornji del mojega telesa na daljavo premikal kot marioneto. Od mene je bil oddaljen vsaj meter - vsekakor toliko, da se me niti teoretično ni mogel dotikati - pa sem se vseeno upogibal in krožil na mestu kot kak malce pijan gimnastičar. Moje telo ni čutilo nobene prisile, pravzaprav ni čutilo prav nič posebnega - še najboljši opis bi...
-
9. 10. 2008 | Mladina 41 | Kultura
\"Bolje pred kvalitetnimi joški kot pred znojnimi junci!\"
Pred petnajstimi leti smo v K4 padali na črepinje ob taktih njihovega bojnega klica »Für immer krank - das möchte ich sein, für immer krank!«, danes pa kot štiridesetletni gospodje kraljujejo na MTV Adrii. Z leti so malce spolirali melodije, njihova videospota za prva dva singla z odličnega zadnjega albuma Knjiga žalbe pa sta najbrž najboljša in najambicioznejša videospota z območja bivše Juge v zadnjih petih letih. Ko je bend nedavno slavil dvajsetletnico delovanja, se je na koncertu nabralo kar 30.000 simpatizerjev. Na tonski vaji pred petkovim koncertom v Križankah je širši kolektiv Hladnega piva deloval kot glasna in robata, pa vendar tako nežna prijateljska zadruga dolgoletnih sopotnikov, kakršni bi si novinar strašno želel pripadati. Roadieji so se na veliko stiskali k tonskim mojstrom, bend pa je menedžerja vehementno vabil, naj se vendar ja pride slikat, saj je tudi on del benda. Na to, da so kljub precej bolj spoliranemu imidžu vseeno občutljivi za paradokse komercializacije, me je nevede opozoril pevec Mile. Po daljšem skupinskem foto-sessionu s kolegom Frasom si je med potjo nazaj v zaodrje sam pri sebi tiho pel pesmico (in ob tem takole sam s sabo tudi malo poplesaval), poanta pesmice pa je šla v smeri: »Poziramo kot pičkice, poziramo kot pičkice.«
-
11. 9. 2008 | Mladina 37
ZAŽURAJMO SKUPAJ! so jumbo plakati po celi prestolnici na veliko sobotno rajanje že tedne prej pozivali mlade vseh starosti in barv, dokler so bile te barve vsaj od daleč rumene in modre. Ko sem se na dani dan ob dani uri bližal Tivoliju, je za mano ravno topotala študentska četica Dolenjcev, ki je krulila, kot bi bila v Planici, eden od njih pa je zašprintal kar čez rdečo luč na Celovški, da je lahko pred vsemi...
-
21. 8. 2008 | Mladina 34
Na Vinka Ošlaka, to macolo nepotvorjenega krščanskega etosa, sem prvič naletel pred leti na neki vseslovenski fešti krščanske omladine, ne spomnim se več, kje. V običajnem metežu pobožnih želja in lene dogme je name napravil nepozaben vtis srčni sivobradi kerlc, ki je za poduk pozornih ušes še nastajajočih kristjanov udrihal po vsem prenarejenem, hinavskem in zlaganem ... In najbolj je udrihal po samih temeljih takrat še vedno njegove lastne matične institucije, ki je v stoletjih ugrabila čudoviti Jezusov nauk ter ga prikrojila svojim tuzemskim, od drobnih grehov zabuhlim potrebam. Ko sva se po mejlu menila za intervju, sem mu polaskal, da ga imamo s prijatelji glede marsičesa za sijajnega misleca - a mi je odgovoril, da kaj posebej sijajen mislec že ne more biti, če je potreboval tako dolgo, da je izstopil iz katoliške cerkve. Za lokacijo je predlagal Maksimarketovo kavarno, saj tam vedno parkira svoje »motovilo, ki bi se mu samo pogojno lahko še reklo avto«. Po treh urah usklajevanja dveh v osnovi neuskladljivih platform sem bil utrujen kot po skrajšani izmeni v idrijskem rudniku. Ko sem mu med kosilom kasneje povedal, da mu blazno zavidam, da se veseli smrti, se je veseljaško zahehetal v svoj golaž: »Ja, saj to pa res! To sem pa včasih celo sam sebi skoraj malo fouš!«
-
7. 8. 2008 | Mladina 32 | Družba
Williama Henryja Gatesa tretjega rodijo 28. oktobra 1955 v Seattlu, in sicer v premožno odvetniško in bančniško družino. Ata William Henry Gates drugi je pravnik in ima vizijo, da naj bi mu 3.0 sledil tudi glede poklica, a je sine za kaj takega veliko preveč futurista. Bill je od samega začetka pametnejši in sposobnejši od večine vrstnikov, takoj pa se oblikuje tudi morda njegova najbolj značilna lastnost:...
-
19. 6. 2008 | Mladina 25 | Družba
Beseda nestor seveda označuje častitljivega in modrega starega moža - in Sergej Hvala je po merilih pobezljanih generacijskih ciklov računalniške skupnosti pri svojih štiriintridesetih pravi metuzalem. Kot opisovalec iger je bil zraven ob zori osebnih računalnikov, ko smo tiste boge Spectrumove kasetarčke tako čustveno čistili s palčkami za ušesa, v današnji dobi nebrzdane vladavine Moorovega zakona pa je za gamersko srenjo že zdavnaj postal vrhovna avtoriteta, kot raztelešeni übermožgani, ki plavajo v gargantovskem hidroponičnem tanku kakega finega startrekovskega spin-offa. Že sedemnajst let vsak mesec znova napiše velik del Jokerja in tako ključno prispeva k temu, da je to z naskokom najboljša popkulturna publikacija v deželi, pa i šire.
A njegov prispevek se ne konča z vedno znova pronicljivimi analizami in kolosalnimi šalami, temveč dolga leta deluje tudi kot eden od dveh mentorjev celi paleti nadarjenih mladih piscev, ki se zbirajo okoli revije. Ni me strah zapisati, da so skupaj v zadnjih desetih letih naredili daleč največ za modernizacijo slovenskega jezika - vsekakor neprimerno več kot subvencionirani kosobrini po raznih uradih, ki si tako radi lastijo zasluge. Strokovna podlaga, življenjska modrost in vedno konstruktiven pristop so Sergeja Hvalo, popularnega Snetija, naredili za nekoga, ki ga štejejo cele generacije glede vprašanj najširše definirane računalniške kulture za nič manj kot ustavno sodišče. -
5. 6. 2008 | Mladina 23 | Kultura
Čuden bi to moral biti posameznik, ki bi ga Tjaša Koprivec pustila mlačnega. Tudi sama ve povedati, da v ljudeh že vse življenje vzbuja ali totalno odobravanje ali bojevito ogorčenost, včasih celo kanček sovražnosti. To je seveda zgolj dokaz netolerantne vsote zapovedanih kodeksov, ki jih živimo, saj je Tjaša Koprivec slovarska definicija miline, priljudnosti in na znanju ter optimizmu temelječe ponižnosti.
-
22. 5. 2008 | Mladina 21 | Kultura
Ko sem se ondan malo vozil naokrog in poslušal stare Franze, sem bil nič manj kot vzhičen nad tem, s kakšno lahkoto ta v bistvu davna muzika samo sebe prevede v dani trenutek - kakšna brezčasna veličina veje iz vsakega drugega komada. Moja naslednja pomisel so bila seveda tista neverjetna Trenja, ko si je unija lepljivega niča, ki je prepljusknil naš eter, nadela obličja in pravičniško kokodakala o ničemer -...
-
15. 5. 2008 | Mladina 19 | Družba
Posebej skrb zbujajoč med podžanri dokumentarcev, ki zadnja leta harajo po netu, je žurke-je-konec podžanr o jadrnem izčrpavanju svetovnih zalog nafte ter o popolnoma iztirjenem svetu, ki bo sledil. Ker sta zaton predmestij in brutalna devalvacija moje zbirke starih Zagorjev le naključni dve izmed neštetih katastrofalnih posledic, sem začel to temo anksiozno načenjati po raznoraznih družbah in prijateljskih...
-
Poslavlja se generacija zaljubljencev v smrt!
Vladimir Arsenijević je eden najbolj uveljavljenih predstavnikov mlajše generacije pisateljev na območju bivše Jugoslavije. O njem se ne napiše predstavitveni odstavek, ne da bi se omenilo, kako je kot najmlajši avtor v zgodovini dobil prestižno Ninovo nagrado za najboljši roman leta, torej srbskega kresnika. To je bilo leta 1994 za prvenec U potpalublju, ki upodablja Beograd v zadnjih treh mesecih leta 1991, v obdobju, ki ga najbolje zaznamuje barbarsko uničenje Vukovarja.
-
Kar nekaj let je že preteklo, odkar sem ga zadnjič klical, zato me je bilo malo strah, da ni slučajno vmes zamenjal številke... A ko je med zvonjenjem iz napravice v vsej zmagoviti saharinskosti zadonela otroška pesmica Zajček dolgoušček (bel imaš kožušček itd. ), me je takoj nehalo skrbeti. Nazadnje sem ga iz službenih razlogov klical, ko ga je tožil lastnik Čajnice, češ da je v svoji kolumni preveč brutalno...
-
"Medžik Ekšen in Brejnvoš Pauer!"
Vsaj 3400 nas bo! se je nasmihal uradni mejl, plakat pa je za teh par uric obljubljal zelo konkretne rezultate: V vašem poslu boste z manj dela zaslužili več. Imeli boste več časa, več denarja, manj stresa in bolj zadovoljni boste! Si lahko privoščite, da manjkate na največjem dobrodelno-izobraževalnem dogodku desetletja? To je vaša zadnja priložnost! Aleš in Smiljan predavanja ne bosta ponovila.
-
Pank ni mrtev: pank je v penziji
" Ej, zadnjič sem bil na koncertu, " mi je med nedeljskim sprehodom razlagal prijatelj, ki mu po tridesetem ni postalo vseeno za te reči: " In pazi, to je bil slovenski koncert s slovenskimi besedili, pa me po dolgem času zaradi tega ni bilo sram. " Govoril je seveda o nedavnem reunionu Pankrtov s krovnim naslovom NČ SE NE PREMAKNE: "Sijajno so ga žgali, pa tudi njihova ljubljanščina izpred toliko in toliko let...
