Skupaj

Nekoč, pred mnogimi leti, še v času globokega socializma, ko se je zdelo, da bodo imeli Slovenci večno brezplačno zobozdravstvo, ko je nastalo »sedem čudežev socializma« in ko še ni bilo multipleksov, so morali v ljubljanskem kinu Union nenadoma prekiniti projekcijo filma – ljubimca sta začela v tej fini, vzburljivi temi fukati, njo je zgrabil silovit krč, on, ves agoničen, pa ni mogel ven, tako da sta obtičala skupaj. V dobrem in zlu. Kar je neznosno bolelo. Posredovati je morala stroka, ki ju je ločila – odnesli so ju na nosilih.

Popolna zveza

Popolna zveza je romantična komedija, ki ni komična, do romantike – romantične ljubezni – pa je skeptična. Zato se prolog odvrti v kameni dobi – med jamskimi ljudmi, sredi jamske romance, sredi »popolne zveze«. Kot romantična verzija Kubrickove klasike 2001: Odiseja v vesolju. In Popolna zveza, film Celine Song, avtorice Preteklih življenj, je res Odiseja – zgodba o vračanju domov, metazgodba pravzaprav, saj po eni strani popisuje vračanje povnanjene, svojemu bistvu odtujene romantične komedije k sebi, k »duhu« romantične komedije, po drugi strani pa orisuje vračanje ponovno združenih ljubimcev k svojemu izvoru, k prekinjeni, izgubljeni ljubezni. A vmes morata premagati hudo, strašno, največjo oviro – ljubezen. Lucy (Dakota Johnson) je ženitna posrednica – analogna verzija aplikacije za zmenke, analogni algoritem za popolno zvezo, perfect match, tinder za bogate. Zaposlena je pri prestižnem newyorškem podjetju, ki prestižnim možem išče žene in prestižnim ženskam može, jasno, na osnovi skupka lastnosti in preferenc (potencialnih ujemanj), ki ga klienti in klientke iščejo, a tudi sama Lucy, ki je sicer prepričana, da se z nikomer ne ujema, in ki svoj posel res obvlada (kopica njenih »posredovanj« se je končala s poroko, happy endom), postane le tinderski predstavitveni skupek lastnosti in preferenc, ko na zabavi – v duhu Petdesetih odtenkov sive – spozna Harryja (Pedro Pascal), atraktivnega, inteligentnega, razgledanega, duhovitega, nežnega, netoksičnega finančnika (private equity), skupek lastnosti in preferenc, ki bi bil perfect match za vsako njeno klientko (če ne že kar za vsako žensko). Vsaj tako meni Lucy, ki pa na isti zabavi – v vlogi natakarja – sreča svojega nekdanjega fanta Johna (Chris Evans), revnega, nesojenega igralca, ki še vedno – pri dobrih štiridesetih – živi s trumo cimerjev in ki ga je pred leti pustila zaradi finančnih razlogov, saj njegova falirana igralska »kariera« ni obetala ekonomske varnosti in stabilnosti. Ljubezni se je odpovedala iz strahu pred revščino.

Sanje

»Moje življenje je v oblaku,« pravi Johanne (Ella Øverbye), norveška najstnica, ki piše dnevnik/roman. Ko je bila mlajša, je plesala klasični balet, a je potem brala, da klasični balet temelji na zastarelih odnosih med spoloma. »Morali bi ga ukiniti.« Zdaj jo bolj vleče sociologija. Veliko bere, a ne zato, da bi izvedela resnico, temveč zato, da »kam grem in da pridem do sebe«. In res, ko bere, vidimo, da joče, sanjari, hrepeni, zgrabi jo tudi »močen, ščemeč občutek želje, da bi bila ob nekom popolnoma gola«, da pa tega, kar pade z oblakov, ne bi odplaknil dež, se skrivaj zaljubi v Johanno (Selome Emnetu) – svojo novo učiteljico norveščine in francoščine. Na vsak način ji skuša ugajati. Če je ne vidi, je dan izgubljen. Občutek ima, da je nekaj med njima. Ko vidi volnen pulover na njeni goli koži, ji telo kar zadrhti. Ves čas misli nanjo. Ob njej se počuti tako, kot da sta par. Kot da sta si namenjeni. Sanja in sanja in sanja, tako da bi lahko citirala Prospera, ki v Shakespearovem Viharju famozno oznani: »Iz take snovi smo, kakor so sanje – in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem.«

Tvoj oče se je rodil star 100 let

Palestinska režiserka Razan AlSalah poskuša prek Googlovega uličnega pogleda poiskati hišo svoje babice, a je ne najde. Tako se odvrti Tvoj oče se je rodil star 100 let, tako kot Nakba, kratki film, ki ga je Razan AlSalah posnela leta 2017 – če bi danes posnela nadaljevanje, potem v Gazi s pomočjo Googlovega uličnega pogleda ne bi več ničesar našla. Praktično nobene hiše. Tako kot so Izraelci izbrisali Gazo, so leta 1948 izbrisali številne palestinske vasi, tudi Ma’loul, kamor so se Palestinci, kot vidimo v kratkem filmu Ma’loul praznuje svoje uničenje, posnetem leta 1984, obredno vračali, da bi se spominjali hiš, od katerih so ostale le fotografije in risbe. Danes Izraelci delajo vse, da od Gaze ne bi ostale niti fotografije in risbe – izbrisati hočejo palestinske spomine na Gazo. Knjižnice, univerze, arhive, družinske albume, generacije otrok, ki bi se lahko spominjali. Naša domovina so besede – naslov kratkega palestinskega filma, ki se dogaja v imaginarni prihodnosti, v kateri se Palestinci vrnejo v priznano in neodvisno Palestino – je še kako precizen. Palestinci svojo deželo spletajo iz besed. Tu malce spominjajo na Slovence, ki jih je pri življenju, kot so nas učili, ohranjala prav beseda.

Barabe 2

Kriminalce, ki se v Barabah 2 vrnejo iz ječe, ste že videli v številnih roparskih komedijah, recimo v Oceanovih 11 (pa 12, 13), le da so bili ljudje, ne pa živali, celo animirane živali, kot so to karizmatični gospod Volk in njegovi reservoir dogs (no, gospod Kača, gospod Morski pes, gospod Piranja in gospa Tarantela), ki se – v odsotnosti kakih smiselnih alternativ, navsezadnje, rednih zaposlitev zanje ni (gospod Volk ne dobi službe niti v banki, ki jo je že večkrat oropal in na katero ima tako lepe spomine) – prekarizirajo (grozijo jim tudi deložacije, dolgovi, socialna smrt), zato hitro osvojijo naše simpatije, tem bolj, ker delo, profite, komplikacije in srečo združijo z žensko tolpo (snežna leopardinja, divja svinja, krokarka), tako da Oceanovih 11 sreča Oceanovih 8 (oh, in Jaz, baraba sreča Madagaskar), in ker za začetek ošabnemu tehnološkemu gigantu in vesoljskemu »vizionarju« – ja, karikaturi Elona Muska – sunejo raketo, kar tole duhovito, poskočno, lucidno animacijo, ki se začne z michaelbayevskim pregonom v Kairu (vključeni tudi slow-motioni, pa vzvratne dirke ipd.), prelevi v nadomestek bondiade v letu Bezosovega iskanja novega 007, kdo ve, morda Toma Cruisea. (kino)

Še bolj odštekani petek

Psihiatrinja Tess (Jamie Lee Curtis) in njena uporniška najstniška hči Anna (Lindsay Lohan) sta pred dobrimi dvajsetimi leti – v Odštekanem petku, itak rimejku Odštekanega petka iz leta 1976, posnetega po romanu Mary Rodgers – spričo mističnega kitajskega fortune cookieja zamenjali telesi. Mati se je znašla med motocikli in histeričnimi, nevrotičnimi učitelji, hči pa med kreditnimi karticami in psihotičnimi, nevrotičnimi pacienti. Ista reč.

Ura izginotja

Ko na ameriške šole prikoraka kak do zob oboroženi psycho, otroci nenadoma izgubijo deset ali petnajst sošolcev in sošolk. V trenutku izginejo. Tako kot v lunatičnih glavah trumpovskih qAnonskih konspirologov nenadoma »izgine« kopica otrok, ki jih ugrabi in zlorabi liberalna pedofilsko-satanistična kabala.

The Damned

Mala islandska ribiška skupnost, ki jo – leta 1871, v času pariške komune – vodi Eva (Odessa Young), vdova prejšnjega vodje, in ki je pozimi – v mrazu, snegu, viharjih ipd. – povsem in nepredušno odrezana od sveta in hrane, zavrne pomoč nasedli baskovski ribiški ladji, obupane brodolomce pa pomeče v ledeno morje (ni dovolj hrane!), toda sebične, nesolidarne, »požrešne« skupnosti potem ne kaznuje megla (kot v Carpenterjevi klasiki), temveč mitski draugr, besni, agresivni, maščevalni spekter umrlih, pošastna nemrtva in neumrljiva življenjska substanca, ekstaza freudovskega norega, večnega gona smrti in schellingovske »duhovne telesnosti«, ki to že itak mračno, mučno, morasto, ledeno, a napeto in osupljivo atmosfero zasuje s paranojo, nasiljem, nesrečami, norostjo, emocijami na robu živčnega zloma, folklorno grozo in potrditvijo, da so živi vendarle hujši od mrtvih in da je mrtvo – tako kot v kinu, tako kot pri filmu, tako kot pri filmski spektralnosti, tako kot pri čudežno oživelih podobah – v resnici živo. (VOD – Amazon Prime Video ipd.)

Kljub temu

Če hočete videti fino, morbidno, že kar sartrovsko romantično dramedijo, skoraj romantično komedijo, potem si poglejte tole italijansko reimaginacijo Duha, v kateri se duhovi oseb, ki ležijo v komi, veselijo spektralnega življenja, blodijo po hodnikih bolnišnice, ki gosti njihova telesa, hodijo na pogrebe tistih, ki umrejo, in upajo, da bodo sami preživeli, toda preživetje ni nekaj, česar bi se moški srednjih let (Valerio Mastandrea) ravno veselil, saj se v primeru, če bi preživel, ne bi spominjal svoje romance z mlajšo žensko (Dolores Fonzi), novinko med duhovi, ki bi mu jo prebujenje – vrnitev v življenje – preprosto izbrisalo, tako da obtiči med dvema smrtma, s čimer film lepo demistificira romantiko happy enda, tem bolj, ker bi moškemu vrnitev v življenje tako zanesljivo in zagotovo izbrisala spomin na romanco z mlajšo žensko (na ljubezen njegovega življenja), da večje upanje za njuno ponovno srečanje – in nadaljevanje romance – predstavlja smrt, morebitno onostranstvo.

Sikstinska kapela humorja

Liam Neeson je v zadnjih sedemnajstih letih – po Ugrabljeni – igral dovolj odločnih, rigidnih, brezkompromisnih, smrtno resnih pravičnikov, ki se ne menijo za zakon, da je bil zrel za vlogo poročnika Franka Drebina mlajšega, sina poročnika Franka Drebina, ki ga je nekoč – najprej v televizijski seriji Police Squad!, ki je za policijsko-detektivske serije naredila to, kar je komedija Ali je pilot v letalu? naredila za Letališče in druge filme katastrofe, in potem še v filmski seriji Gola pištola – igral Leslie Nielsen. Drebin je bil ameriška hardboiled verzija inšpektorja Clouseauja – kretenski, brezizrazen in smrtno resen, relikt starih časov (že kar starih geoloških dob, ko je bila Amerika še velika), komičen sebi navkljub.

Kako nastane populist

Filmska biografija razvpitega ruskega pisatelja Edvarda Limonova (1943–2020), naslovljena Balada o Limonovu (Limonov: The Ballad), je debitirala na lanskem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu – Liffe, zdaj pa precej kampanjsko in negotovo – in tiho, zadržano – blodi po Sloveniji, toda če je le mogoče, si jo – kljub mitomanski poenostavljenosti, spornosti in problematičnosti – oglejte, saj ponuja perfekten vpogled v možgane serijskega populista.

Vrni mi jo

Vrni mi jo je film o žalovanju – film o resnici žalovanja, o njegovi strašni, grozljivi, pošastni hrbtni strani. Ja, Vrni mi jo, žmohtni avstralski šoker, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji (RackaRacka), avtorja šokerja Govori z mano, v katerem se je izkazalo, da ni nič strašnejšega, nasilnejšega in mračnejšega od zamujenega, prepoznega, žalovalskega stika z materjo, je grozljivka žalovanja, ki ne skriva, da žalovanje žre ljudi – in da je žalovanje kanibal.

Fantastični štirje delajo vse, da bi preživeli ta kruti kapitalizem

Najnovejši nov začetek Marvelove sage o fantastičnem superjunaškem kvartetu – prejšnji, tisti iz leta 2015, je bil dolgočasna, inertna polomija, antispektakel utrujenosti – je videti kot retrofuturistična afirmacija družinskih vrednot. Dogaja se v alternativnih šestdesetih letih, ljudje so optimistični in šarmantni, ljubijo mir, red in soroden kič (da ne rečem vintage), srkajo nove tehnološke igračke, tu in tam se resda pojavi kaka grožnja, recimo Človek krt (Paul Walter Hauser), a jo eksplozivni superjunaški štirje – Reed »Gospod Fantastični« Richards (Pedro Pascal), Sue »Nevidna ženska« Storm (Vanessa Kirby), Johnny »Človeška bakla« Storm (Joseph Quinn) in Ben »Stvor« Grimm (Ebon Moss-Bachrach) – takoj razrešijo in odpihnejo, potem pa se mirno vrnejo k družinski idili in vsakdanjim obveznostim, vsakdanji utopiji. Družinska kosila – in družinski obredi – jim pomenijo več kot milijoni.

Sovereign

Jerry Kane (Nick Offerman) je državljan Kane. Potuje od enega od drugega ameriškega mesteca, od ene do druge srednjezahodne vukojebine, kjer vedno najde hvaležne obupance, ki so voljni prisluhniti njegovim paranoidnim predavanjem o tem, kako zjebati banko in preprečiti deložacijo. Kar pa naj vas ne zavede: Kane, človek »zanimivih idej« (ne plačuje davkov), je skrajno desničarski suverenist, brezkompromisni ruralni fašist, jezni, prenapeti belec, manični fundamentalist, žolčni, avtoritarni, vulkanski populist v agoničnem boju proti tiranski državi, zato svojega najstniškega sina Joeja (Jacob Tremblay) nenehno vozi s sabo – noče, da bi ga šole, družba in država pokvarile. Joe skrivaj sanjari o tem, da bi hodil v šolo, toda oče, ki ga je že kar dobro okužil z desničarskim ekstremizmom, hoče, da ostane na prostosti – suveren. In oborožen.

Grda polsestra / Feministična revizija Pepelke

Norveška Grda polsestra – The Ugly Stepsister – je lucidna feministična revizija Pepelke, toda tako grozljiva in srhljiva, da bi šlo Disneyju in podobnim pravljičarjem na bruhanje. Zgodba se dogaja »nekoč« (na Norveškem), Elvira (Lea Myren), še najstnica, pa po mamini poroki s »premožnim« vdovcem dobi polsestro Agnes (Thea Sofie Loch Næss), ki je blazno lepa – v nasprotju z Elviro, ki ni niti približno tako privlačna, zato ne more konkurirati, ko začne brezmejno čedni, poetični princ Julian (Isac Calmroth) – toksičen tip – iskati deviško nevesto. Agnes – ja, Pepelka – je favoritka, toda Elvira, anti-Pepelka, nora na princa in njegovo poezijo, se podvrže – po diktatu svoje dominantne mame – »popolni preobrazbi«, strašni »plastično-kirurški« torturi, ki ji res grizlijevsko »popravi« zobe, usta, oči, nos, obraz, nasmeh, postavo.

Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje

Vzemite slasherje: kaj počnejo skrivnostni serijski morilci, recimo maskirani morilci v Krikih, Michael Myers v Nočeh čarovnic, Jason Vorhees v Petkih trinajstega, Smrt v sagi Brez povratka? Izpolnjujejo želje publike, saj grizlijevsko pobijajo zoprne, iritantne, arogantne, dekadentne mladince in mladinke. To, da so ti brezosebni in brezdušni in karakterno povsem anonimni, tem bolje. Užitek publike je še večji. Slasher Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje, rimejk slasherja iz leta 1997, hoče ta užitek optimizirati: skrivnostni psycho, ki je stalno v temi ali senci, zatemnjen in neviden (kar govori, da je res le nadomestek publike, ki zatemnjena in nevidna sedi v dvorani), začne namreč – resda ne tako inventivno in burleskno kot oni ribič s kljuko v originalu – pobijati privilegirance, dekadentno bogataško mladež, prince in princese (Southport se je v teh osemindvajsetih letih prelevil v »Hamptons of the South«), ki – tako kot originalu – povzročijo hudo prometno nesrečo in potem zbežijo. Ja, paraziti, ki mislijo, da je njihova ekonomska svoboda tako sveta, da odtehta vse, dobijo svoje! Ja, med njimi je tudi ekonomska, socialna devica, final girl! In ja, psycho, ki ve, kaj so zakrivili lansko poletje, deluje kot kritik tega neoliberalnega koncepta svobode!

The Old Guard 2

V akcijskem spektaklu The Old Guard, s katerim nas je Netflix adrenaliniziral v času covida, so nesmrtni bojevniki in bojevnice – od Charlize Theron in KiKi Layne do Marwana Kenzarija in Luce Marinellija – svet superjunaško reševali pred zlom, recimo pred pohlepno farmacevtsko industrijo (človeštvo je bitko z velikim kapitalom, virom vseh motenj, že davno izgubilo), zdaj, v benignem nadaljevanju, posnetem v Italiji (še celo hrvaško obalo – in Split, kjer se skriva globalni trgovec z orožjem – igra Lago di Como), pa se sami znajdejo na robu izumrtja, saj Discord (Uma Thurman), nesmrtnica, ki hoče zavladati svetu, sklene, da se bo znebila vseh nesmrtnih (»Čas ne pomeni nič, dokler ne pomeni vsega«), tako da vam je v uteho vsaj to, da vas slej ko prej čaka mečevalsko-verbalni duel Furiose in Črne mambe, tem bolj, ker Furiosa – no, Andromache, alias Andy – nekje vmes izgubi nesmrtnost, a eksistencialistične debate o strahu pred smrtjo, staranjem in osamljenostjo – in tem, da se »mora vsak sam odločiti o tem, kdo je« – so tu res petkrajcarske, stoletje gor, stoletje dol. (Netflix)

Heads of State

Video Bad Motherfuckers, ki ga je leta 2013 za ruski rock bend Biting Elbows posnel Ilya Naishuller (sicer član tega benda), je bil zgodba o tipu, ki se brutalno, neumorno, nezadržno in ringelšpilsko spopada s trumami plačancev – vso akcijo, od streljanj in mikastenj do razstreljevanj, ta testosteronski perpetum mobile, smo videli skozi njegove oči, njega samega pa ne. Naishuller je dve leti kasneje, v Hardcore Henryju, ta samoironični ultrakinetični hipertrip megasubjektivne metakamere podaljšal v film – vso frenetično in frapantno akcijo, neskončni razčefuk (z blaznim smislom za sarkazem in cinizem), ves ta testosteronski perpetum mobile, vidimo skozi cyberpunkerske oči eksplozivnega kiborga, »robocopskega« Henryja, ki se – v golem boju za preživetje – spopada s hordami morilskih napadalcev, plačancev diaboličnega kriminalca, ki si sveta noče le pokoriti, ampak ga hoče uničiti. Hardcore Henry – sicer kulten in razvpit –presenetljivo ni dobil nobenega nadaljevanja (ali predzgodbe ali reboota), toda Naishuller je zdaj, deset let kasneje, v ta format – neskončni johnwickovski perpetum mobile, samoironični ultrakinetični hipertrip, kaskaderski twister, metafilm, poln referenc in citatov – katapultiral trumpovskega ameriškega predsednika (John Cena), sicer nekdanjega holivudskega akcijskega junaka (»Strup v kavbojkah«), in precej resnejšega britanskega premierja (Idris Elba), nekdanjega specialca, alergičnega na politični Hollywood, ki se po sestrelitvi predsedniškega letala Air Force One, s katerim potujeta, znajdeta v Evropi (najprej v Belorusiji, potem na Poljskem itd.), kjer se – lucidno, vizualno atraktivno (včasih ob asistenci tajnega agenta Jacka Quaida, včasih ob asistenci specialke Priyanke Chopra Jonas) – spopadata s hordami napadalcev, plačancev sadističnega, sociopatskega, megalomanskega trgovca z orožjem (Paddy Considine), ki si hoče pokoriti svet, tako da ju boj za golo preživetje – in boj za demokracijo, ki za preživetje očitno nujno in tako rekoč konstitutivno potrebuje vojno, magari vojno proti terorju – vrže na naš prag, v Trst (briljira!), dobro staro bojišče nove hladne vojne, kjer se odvrti pikantni grand finale te odiseje, v kateri je – zaradi nenehnih »partnerskih« pričkanj in prerekanj – več romantične komedije kot v sodobnih romantičnih komedijah in v kateri ne boste navijali za koalicijo nacionalistično-izolacionističnega bloka in vojaško-industrijskega kompleksa, ki hočeta demontirati Nato. (Prime Video)

Clark Kent je krinka – resnica je Superman

Superman, ki sta ga leta 1938 v stripovski obliki spočela Jerry Siegel in Joe Shuster, fanta iz »našega« Clevelanda, sinova judovskih priseljencev, in ki je po filmih Superman se vrača in Jekleni mož doživel nov reboot, je 225-milijonski protivojni film. Boravia, dobro oborožena ameriška zaveznica, sicer bolj ko ne tiranija (ne seveda Izrael), z nemajhno pomočjo sebičnega, pohlepnega, megalomanskega, grandomanskega trgovca z orožjem in kralja finančno-tehnološkega kompleksa Lexa Luthorja (Nicholas Hoult) – ne seveda Trumpa – pripravlja invazijo v Jarhanpur, nemočno sosednjo državico (ne seveda Gazo), prav tako tiranijo, ki jo namerava verjetno – si mislimo – tudi etnično očistiti, da bi jo lahko trumpovski Luthor prelevil v razkošno letovišče (Mar-a-Jarhanpur?), toda Superman (David Corenswet) to vojno ustavi, s čimer pa si nakoplje le težave. »Pred tremi minutami je Superman izgubil prvo bitko,« piše v prologu. Zaveznice je treba podpreti – tem bolj, če je genocid poslovna priložnost. Superman, ki ima o tem ločeno mnenje, ni tipični ameriški superjunak – ne ubija, ne deluje destruktivno, militantno in maščevalno, ne povzroča velike škode in katastrof. In ko kak grozovitež strmoglavlja v smrt, si lahko Superman privošči razkošje, da ob tem s prstom niti trzne ne. Zla mu ni treba reševati.

Ritual 

»So to nebesa,« vpraša John Kinsella, ki se v kultnem Polju sanj vrne iz onostranstva. »To je Iowa,« odvrne Ray (Kevin Costner), njegov sin. Iowa je videti nebeško. Celo samemu Rayu se zazdi, da bi to vendarle lahko bila nebesa. V Ritualu, postavljenem v leto 1928, pa je Iowa okužena, zato jo je treba očistiti – Emmo Schmidt (Abigail Cowen) je namreč obsedel hudič. Vse terapije in medikamente so že preizkusili, pa ni šlo. Iskreno rečeno, pomagal bi ji že kak antiepileptik, a logično: nujen bo eksorcizem! »To pa je za nas povsem nova in nenavadna situacija,« dahne skrizirani duhovnik Joseph Steiger (Dan Stevens), potem pa začne film – posnet po resnični zgodbi (največjem eksorcizmu v ameriški zgodovini!) – neutrudno kopičiti utrudljive klišeje (bruhanje, preklinjanje, krotovičenje ipd.), toda brez samoironije in napetosti, kot da so res nekaj povsem novega in nenavadnega. Niso. V eksorcističnih šokerjih smo jih samo v zadnjih nekaj letih videli tolikokrat, da jih ne more poživiti niti Al Pacino, ki je vlogo Steigerjevega mentorja Riesingerja – no, vlogo Maxa von Sydowa iz Izganjalca hudiča – verjetno sprejel le zato, ker je njegov lik nemškega rodu, pa mu je David Midell, ki je pred tem režiral dva odlična in odmevna filma, NightLights in The Killing of Kenneth Chamberlain, rekel, da lahko z nemškim akcentom počne to, kar počne Meryl Streep z italijanskim v Najinih mostovih ali pa s poljskim v Sophiejini odločitvi. (kino)

Fountain of Youth

John Krasinski in Natalie Portman sta »Indiana Jones« in »Marion«, libertinska lovca za izgubljenimi zakladi (in slikami), le da nista nekdanja ljubimca, temveč brat in sestra, ki ju je za pustolovsko iskanje neprecenljivih artefaktov, kot je recimo mitska »fontana mladosti«, ključ do večnega življenja (kot sveti gral ali skrinja stare zaveze), navdušil oče, sicer arheolog/tat, ki mu je ime Harrison. Ker je že mrtev, ga ne vidimo, a v kakem flešbeku bi ga lahko igral originalni Indy, Harrison Ford.

M3GAN 2.0

Terminator, ki ga je leta 1984 v Cameronovem Terminatorju igral Arnold Schwarzenegger, je bil morilski, pošasten, brezčuten robot iz prihodnosti, toda v nadaljevanju, drugem Terminatorju (Sodnem dnevu), je naglo in presenetljivo mutiral v simpatičnega, humanega, sočutnega good guyja, ki se spopade z ultimativno robopošastjo (T-1000). M3GAN, robotinja prihodnosti (igrača prihodnosti, ženski Pennywise), ki ji stas daje plesalka Amie Donald, glas pa Jenna Davis, gre po poti Terminatorja: najprej, v šokerju M3GAN, je bila morilska in pošastna, zdaj, v nadaljevanju, pa naglo in presenetljivo mutira v simpatično, humano, sočutno good girl, ki psa ne bi več ubila kar tako in ki se spopade z ledeno Amelio (Ivanna Sakhno), ultimativno vojaško robopošastjo (pobije svoje stvarnike!), toda ne pričakujte grozljivke, ki bi jo poganjala materinski teror in družinska dinamika (M3GAN, njena znanstvena stvarnica Gemma, Gemmina nečakinja Cady), temveč akcijski film, reimaginacijo Misije nemogoče ( ja, robotinja – jezna, spretna, zvijačna, nevarna, fatalna, prečloveška – postane Ethan Hunt ali pa Jason Bourne, če smo že ravno pri tem), ki jo poganja vse preveč prisiljena geopolitika vojaško-industrijskega kompleksa, vohunskih mrež, umetne inteligence, kriznih žarišč (turško-iranska meja) in narcizma muskovskih tehnoloških gigantov, kar pa ne pomeni, da se M3GAN 2.0 ne drži Terminatorjevega itinerarija, ozaljšanega z bondovskim reševanjem sveta, mežikanjem Metropolisu, kimanjem komediji Sam doma in pozivi k regulaciji umetne inteligence. (kino)

Jurski svet: Preporod

Ko drviš po rollercoasterju, te je na smrt strah, a ne umreš. Preporod – Jurski park 7 – je strukturiran kot rollercoaster: članom ekspedicije (na čelu s Scarlett Johansson, verzijo Indiane Jonesa, kraljico ekstrakcije) in turistične latinskoameriške družine (na čelu z Manuelom Garcia-Rulfom), ki se v tropskih krajih – na »prepovedanem« atlantskem otoku Saint-Hubertu – znajdejo med povsem dereguliranimi hibridnimi, mutantskimi dinozavri (T-Rex je videti kot Gigerjev alien, neki drugi zaver kot žrelo, tretji kot E. T., četrti kot King Kong ipd.), se nič ne zgodi, a jih je ves čas na smrt strah. Dinozavri jih preganjajo, se zaganjajo vanje, jih brezmejno terorizirajo, a nikogar ne ujamejo – vedno se rešijo v zadnjem trenutku. Ta občutek – da se vsakič znova rešiš v zadnjem trenutku – imaš na rollercoasterju. Ubijte me, samo, da se mi nič ne zgodi!

Mafijski klub

Barry Levinson je nekoč režiral gangsteriado Bugsy, scenarist Nicholas Pileggi je nekoč napisal gangsteriadi Dobri fantje in Kazino, direktor fotografije Dante Spinotti je nekoč posnel gangsteriado Vročina, Robert De Niro pa je nekoč igral v gangsteriadah N edotakljivi, D obri fantje i n Kazino, zato so zdaj očitno sklenili, da bodo v imenu dobrih starih časov skupaj zapakirali gangsteriado, v kateri De Niro igra dva gangsterja (umirjenega, »dobrega« Franka Costella in divjega, maničnega, zverinskega Vita Genoveseja, sprva prijatelja, potem sovražnika), toda ko jo gledate (česa tako letargičnega, utrudljivega, brezciljnega in brezosebnega zlepa ne boste videli), ne morete verjeti, da so jo zapakirali režiser Bugsyja, scenarist Dobrih fantov in Kazina, snemalec Vročine ter zvezdnik Nedotakljivih, Dobrih fantov in Kazina. (Max)

Echo Valley

Echo Valley je psihotriler, poln sunkov in preobratov, a vsi so tako predvidljivi, kot je predvidljivo to, da bo lezbična mati (Julianne Moore), sicer falirana rejnica konj, zaščitila svojo hčerko (Sydney Sweeney), sicer narkomanko, ki jo izsiljuje povsem generični sociopatski diler (Domhnall Gleeson).

Elio

Elio je Pixarjeva animacija, toda vsej živahnosti, divjosti in občasni duhovitosti navkljub je preveč oportunistična, saj tipično Disneyjevsko siroto, osamljenega, zapuščenega, intuitivnega dečka Elia, ki si želi, da bi ga ugrabili in odpeljali nezemljani (ko bo velik, bo Elon Musk), res pošlje v vesolje (»Do neskončnosti in čez,« bi dahnil Ken Kozmoblisk), kjer sreča Glordona, nežnega kozmičnega princa, malo izgubljeno dušo, imitacijo E. T.-ja, in lorda Grigona, imitacijo Dartha Vaderja, ki sproži imitacijo Vojne zvezd, tako da sam Elio postane »simpatična«, a v skrajni instanci banalna kombinacija Hana Sola in Lukea Skywalkerja. (kino)

Karate Kid: Legende

Li (Ben Wang), ki se iz Pekinga preseli v New York, postane novi Karate Kid, a ne pričakujte kake revolucije, le reboot klišejev (travmatična smrt bližnjega, treningi, zmajev kick, premagovanje strahu, slo-mo, turnir, finale ipd.), ki so leta 1985 pognali prvega Karate Kida. Igral ga je Ralph Macchio, ki se tokrat vrne kot Lijev mojster (in ki svoj originalni lik še vedno igra v televizijski seriji Cobra Kai, tako da je v »budistični« formi).

28 let pozneje

Film 28 let pozneje, nervozno, stilizirano in čudovito nepredvidljivo nadaljevanje nadaljevanja šokerja 28 dni pozneje, ki ga je Danny Boyle posnel leta 2002, je Robin Hood z zombiji. Hočem reči: 28 let pozneje obstajata le še lok in puščica. Pištol, pušk in brzostrelk ni več. Streljajo le še puščice in kopja – retrogradne stvari. Robin Hood ne potrebuje brzostrelke, deus ex machina – švedski mirovnik, ki se nenadoma pojavi – pač, toda če nimaš srca, ti tudi brzostrelka ne pomaga. Poleg tega pa krogel ni ravno na pretek. Še sreča, da ni več pametnih telefonov, tako da nas vsakih pet minut vsaj ne utrujajo s paničnimi kriki, da zmanjkuje baterije – ali signala.

F1: Film

Kako bi bil videti Top Gun (ali Maverick), če bi bila vojaška letala dirkalniki formule 1? Kot F1. Če bi dirkalnike formule 1 prodajali na prostem trgu, bi jih prodali na milijone – F1 ni le odlična, tako rekoč popolna reklama zanje, ampak je tudi videti kot reklama. Ja, zdizajniran in stiliziran je kot oglas – gladek in sladek, zaljubljen v glamur in zen površine.

Vampirski zombiji iz vesolja!

Gospod K (Crispin Glover) je videl že boljše čase. To, da je čarodej, poln fantastičnih trikov, ne pomaga več. Še vedno nastopa, toda ko potuje od mesta do mesta, vidi, da magičnost ni več dovolj. Nikogar več ne pritegne. Vsi se dolgočasijo. Čudne, bizarne, nadrealistične reči ne fascinirajo več. Svet se je spremenil. Postal je bolj čuden, bolj bizaren in bolj nadrealističen od čarovnij. Kapitalizem se tako naglo, divje in brezdušno revolucionira, da je vse takoj zastarelo.