Avatar: Pot vode

Pred decembrskim lansiranjem Ognja in pepela, tretjega dela Avatarja, reprizirajo drugi del, Pot do vode, v katerem je Pandora – sublimni utopični ekoplanet v oddaljeni galaksiji, eno samo naravno bogastvo – videti kot vlažni sen kapitala. In James Cameron tu nima nobenih iluzij: kapitalizem se je tako izrodil, da lahko podnebje in planet rešimo le na dva načina – da vsi postanemo koloniziranci ali pa da se prelevimo v agrarno, predmoderno skupnost, da se torej organiziramo v družine, plemena in klane, trdnjave, ki nas bodo varovale pred terminatorsko pošastjo kapitalizma in ki nam bodo pomagale ponovno ustvariti to, za kar neoliberalci pravijo, da ne obstaja – družbo. Odgovor na povampirjeni zatiralski kapitalizem, ki je tako zašel, da v tej paradigmi ni več rešljiv, je vesoljski prakomunizem, ki mu Cameron vdahne tako osupljiv, tako mamljiv, tako fantastičen, tako rekorden, tako imerziven vizualni look, da res izgleda kot alternativa, ki ne živi le v računalniku. Premakniti hoče tako ocean kot film. Tako verjetno nastanejo nove religije. (kino)

Tujci: Drugo poglavje

Film Tujci: Drugo poglavje, nadaljevanje rimejka Bertinovega paranoidnega šokerja iz leta 2008 (Harlin je kompletno trilogijo posnel hkrati, v pičlih dveh mesecih), je skoraj brez dialogov, kar pa je logično, saj protagonistka, Maya (Madelaine Petsch), praktično ves čas, od začetka do »konca«, le beži in beži in beži pred »tujci«, skrivnostnimi maskiranimi morilci, ki jo preganjajo po bolnišnici, Venusu in oregonskem gozdu.

Veliki pohod

Veliki pohod je kot Konje streljajo, mar ne?, le da protagonisti ne plešejo, temveč hodijo. Morilski maratonski ples zamenja morilski maratonski pohod. Amerika je po državljanski vojni spet v tako hudi krizi, da skušajo ljudstvo zamotiti in razvedriti z novo verzijo Iger lakote ali Iger lignja – petdeset fantov, iz vsake zvezne države po en (najbolj izstopa ta, ki ga igra Cooper Hoffman, sin pokojnega Philipa Seymourja Hoffmana), mora pešačiti čez ameriško osrčje, podnevi in ponoči, v soncu in dežju, neprekinjeno, pri čemer se ne smejo ustavljati. Pod nobenim pogojem. Ni počitka. Ni zabušavanja. Ni spanja. Ni scanja. Le sranje: če se kdo ustavi, ga vojaki in vojakinje, ki spremljajo ta resničnostni šov (brez publike! brez kamer!), hladnokrvno in neusmiljeno ustrelijo. Nekateri omagajo, drugim se zmeša, po 200 kilometrih jih je le še ducat, po 500 kilometrih le še štirje, pohod pa traja toliko časa, dokler na cesti ne ostane le en sam samcat desperado.

Še eno rundo, pa greva

Carlobianchi (Sergio Romano) in Doriano (Pierpaolo Capovilla), protagonista italijanskega filma Še eno rundo, pa greva, zabušantska beneška petdesetletnika (in prekupčevalca z ukradenimi sončnimi očali), sta »prava« moška, kar pomeni, da sta obtičala v brezciljni preteklosti – visita po barih, težita neznancem, trosita modrosti, ritualno plešeta, pokata vice, preganjata staranje in izgubljata bitko s časom, prepričana, da ju nekje čaka zakopan zaklad. V Beljak greš na prostitutke, v Slovenijo pa po bencin in cigarete, pravita, ko na road-trip potegneta tudi študenta arhitekture (Filippo Scotti), krhkega, občutljivega, feminilnega, »nepravega« moškega, ki ga skušata – kot njegova ad hoc mentorja, guruja, pigmaliona – inicirati v »pravo« moškost. Ne vesta, koliko je ura, a film ne pušča nobenega dvoma: ko je prepozno, te ne reši niti rolex!

Žal mi je, punčka

V filmu Žal mi je, punčka se je najhujše že zgodilo – to, kar sledi (in kar gledamo), je mentalno in emocionalno procesiranje najhujšega. Agnes (Eva Victor), liberalna profesorica književnosti v novoangleškem Fairpointu, se razveseli prihoda prav tako liberalne Lydie (Naomi Ackie), svoje noseče prijateljice in nekdanje sošolke, ki je odšla v New York in še vedno ne razume, zakaj je Agnes, ekstremno nadarjena, ostala v Fairpointu, toda ta, kot se zdi, še vedno čaka na nekakšno razrešitev, odrešitev in potešitev, na pravico, katarzo, kajti v zadnjem letniku faksa jo je k sebi zmamil priljubljeni profesor Decker (pridi, boš videla moj novi roman!) in jo spolno napadel, potem pa nepričakovano naglo, ekspeditivno, preventivno dal odpoved in odšel drugam, zato administracija faksa – itak tako kot zdravnik kruto, cinično apatična do njene agonije (»Smo pač ženske«) – proti njemu ni mogla sprožiti postopkov, tako da je spolni napad ostal brez epiloga. In to grozljivko premleva z Lydie in drugimi nekdanjimi sošolkami (tudi s tisto, ki je z Deckerjem spala), plete potencialne scenarije maščevanja (naj zažge njegovo pisarno? naj ga toži?), a noče prizadeti njegove družine – Decker, patetični spolni predator, ni tako pomemben, da bi mu bilo vredno uničiti družino, obenem pa tudi ni tako pomemben, da bi bilo vredno življenje posvetiti travmi, ki jo je povzročil.

Revolucija je norost – a kaj je alternativa?

Paul Thomas Anderson, holivudski auteur, režiser filmov Magnolija, Vroče noči, Tekla bo kri, Gospodar, Skrivna pregreha in Sladičeva pica, je ugotovil, da je vrag vzel šalo, zato je posnel 150-milijonski film o revoluciji – lucidno robusten, briljantno antifašističen, polemično satiričen, groteskno panteonski spektakel o spodleteli revoluciji v Trumpovi »spet veliki Ameriki«.

En in edini

Če se vam zdi, da je sodobni šport le še overdose gladiatorstva, pranja možganov, božjega kompleksa, kanibalizma in mengelejevske »medicine«, potem si poglejte Enega in edinega, ki pa to žal pove na preveč prazen in plastičen način. Isaiah White (Marlon Wayans), 53-letni quarterback ekipe San Antonio Saviors ( ja, Odrešitelji iz San Antonia), je nogometni megazvezdnik, toda že tako v letih (črnska verzija Toma Bradyja), da so mu sezone štete. V naslednji se morda niti ne bo več vrnil, zamenjal pa naj bi ga novi wunderkind, Cameron Cade (Tyriq Withers), sicer njegov totalni in absolutni fen, ki pa utrpi tako hudo poškodbo glave (rak ameriškega nogometa), da ga White povabi v svoj brutalistični teksaški kompleks, kjer naj bi ga osebno rehabilitiral ter pripravil na bajno prihodnost in božji status, ki ga uživajo športniki, eni in edini.

Veliko, lepo, pogumno potovanje

David (Colin Farrell), ki ne zna z ženskami, in Sarah (Margot Robbie), ki ne zna z moškimi (oba sta samska, on še ni srečal »prave«, njej je bilo to »usojeno«), se naključno spoznata na neki poroki in rahlo spodletelo razideta, a se kmalu spet naključno srečata, ko ji David z rent-a-avtom priskoči na pomoč, staromodni GPS pa gre potem po svoje, saj ju samovoljno – v slogu kičasto sentimentalnega časovnega stroja – odpelje po poteh spominov in tovarištva, no, od enega »portala« do drugega, od ene njune življenjske prelomnice do druge, od enega ključnega, velikega, demoničnega, travmatičnega, nepozabnega trenutka do drugega, od spodletelih romanc in izgubljenih ljubezni do zamujenih priložnosti, napačnih odločitev in razočaranj, kar pomeni, da vas čaka tipično votlo, izumetničeno, brezosebno, utrudljivo sentimentalno »potovanje« (štikel First Days of My Life – via Bright Eyes – bi bil lahko malce bolj izbirčen), ki ga že vse tja do Caprove klasike Življenje je čudovito (1946) servirajo žalujoči, humanistični filmi, v katerih nekdo ugotavlja, kak(šn)o »čudovito« in »inspirativno« in »transformativno« življenje je v r esnici imel ( ja, večje od filma), kako »čudežno« povezani smo v resnici ljudje in kako ni pomemben rezultat, temveč pot, pri čemer ni potem nikoli jasno, zakaj to življenje tako blazno slavijo, če pa v njem ni prav ničesar originalnega. (kino)

Izgubljeno moštvo

Junija 1991 je jugoslovanska košarkarska reprezentanca – sanjsko moštvo, ki ga je vodil Dušan Ivković in v katerem so igrali Jure Zdovc, Toni Kukoč, Vlade Divac, Dino Radja, Žarko Paspalj, Predrag Danilović, Aleksandar Đorđević, Velimir Perasović, Zoran Savić itd. – na evropskem prvenstvu v Rimu vse tekmice, vse tja od Španije, Bolgarije in Poljske v skupini do Italije v finalu, mlela in gazila, medtem pa sta Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost, v Sloveniji se je začela desetdnevna vojna in Jugoslavija je razpadla. To, da je reprezentanca postala evropska prvakinja, ni nihče niti opazil. Bilo je tako, kot da ne obstajajo. Zgodovina jim je dala banano. Igralci, zdaj precej starejši, a še vedno karizmatični, popolni filmski liki, Mad Maxi, ki živijo le še v legendi, pripovedujejo, kako so živeli v mehurčku, skoraj popolni izolaciji, in kako so jim preprečevali stik z zunanjim svetom in mediji, da bi se lahko osredotočili le na igro, da bi bili stalno hipermotivirani in radikalizirani in da bi se jim vse skupaj zvedlo na eno samo vprašanje: »Kje je medved, da mu zlomim šapo?«

Gora se ne bo premaknila

Petra Seliškar je tale doku posnela v makedonskih planinah, kjer orli letijo previsoko, da bi postali volkovi, kjer od krave, ki se izgubi, ostanejo le oči in zobje, kjer se junaki rodijo enkrat, nikoli dvakrat, in kjer duša potrebuje eno uro, da zapusti ovco. Brate, Zekirja, alias Junaka, Zarifa, alias Direktorja, Zanija, alias Kavboja, in Basrija, ki tam – v povsem elementarnih pogojih – že leta, praktično vse življenje, pasejo ovce (in krave, konje ipd.), ste že spoznali v Poletnih počitnicah, predzgodbi, prequelu, ki je videti kot Gora se ne bo premaknila skozi Basrijeve otroške oči, zato je bila bolj poudarjena heglovska razsežnost: pastirji so zaskrbljeni nad svojo prihodnostjo, saj se bojijo, da so obsojeni na to goro, ki se ne bo premaknila, tako da se bodo morali premakniti oni, a ne vedo kam – ne ponujajo recepta, ne govorijo, kakšna bi morala biti prihodnost, ne predpisujejo je, kot da bi se heglovsko zavedali, da je načrtovanje prihodnosti jamstvo za katastrofo.

Red Sonja

Rdečo Sonjo, akcijsko junakinjo, ki jo je leta 1985 igrala Brigitte Nielsen (njen partner je bil Kalidor, Arnold Schwarzenegger), igra Matilda Lutz, ki je tako briljirala v ultrafizično briljantnem Maščevanju (via Coralie Fargeat) in ki se zelo trudi, da bi izgledala epsko, navsezadnje, edina je, ki preživi pokol svojega plemena, potem pa postane celo gladiatorka (zgodi se ji tudi del Gospodarja prstanov), toda film, zbit na skupni imenovalec serije Xena, jo pušča na cedilu, saj bi jo – navkljub njenemu vgrajenemu feminizmu – najraje slekel. (VOD – Prime Video)

Downwind Mark Shapiro & Douglas

Američani so atomski bombi najprej vrgli na Hirošimo in Nagasaki, potem so pa v Hirošimo in Nagasaki spremenili še Nevado, kjer so, kot pokaže tale aktivistični doku (z vokalom Martina Sheena), med letoma 1951 in 1992 izvedli 928 jedrskih detonacij, alias »testov«, s čimer so del Nevade tako okužili, da je več kot polovica 200-članske filmske ekipe, ki je tam leta 1956 snemala Džingiskana (The Conqueror), umrla za rakom, z Johnom Wayneom vred, toda zdravstvena kriza, ki so jo sprožili z vso to tako rekoč epidemično radioaktivnostjo in ki so jo ameriške vlade stalno prikrivale in relativizirale, ni pogubila le filmarjev, temveč številne druge, ki so živeli v peklu Nevade, pa tudi v Arizoni in Utahu. (VOD – Prime Video)

Downton Abbey: Veliki finale

Tole pa je res videti kot Grand Finale Downton Abbeyja – vsi običajni osumljenci, ki so pilotirali šest sezon serije, pet božičnih specials in dva filma, se vrnejo (Maggie Smith, alias grofico Dowager, ki je lani umrla, nadomešča Arty Froushan, ki igra slovitega dramatika Noëla Cowarda), vsak dobi svojo podzgodbo (ali dve), vrnejo se kakopak tudi vsi kostumi (in ves production design), vse je prežgano z neurgentno elegantno nostalgijo (itak izgleda kot podaljšana epizoda razkošne quality serije), elegantno neurgentnemu mežikanju »zvesti« publiki ni ne konca ne kraja (kdo bo dobil Downton Abbey?), na voljo so številne telenovelistično »šokantne« situacije (Mary se loči, Harold vse zapravi, Downton Abbey finančno hira, butler Carson se upokoji, Maryjina ločitev navdihne Cowardov hit Private Lives ipd.), pride celo do rahlega razrednega prerivanja, a nič hujšega, saj bogataši tu povsem nekritično uživajo v tem, da so bogati (delitev kolonialnega plena je gladka, sladka, neproblematična), služabniki pa uživajo v tem, da so služabniki (vedno komaj čakajo, da lahko rešijo čast svojih gospodarjev, bogataške dinastije Crawley), čeravno zatekanje v preteklost – ki je, kot slišimo, »udobnejša od prihodnosti« – še najbolj spominja na tisti morbidni terapevtski beg v preteklost iz Shyamalanove Vasi ob gozdu. (kino)

Razhod

Razhod je romantična komedija, v kateri se poročita komedija odprte zakonske zveze in komedija ponovne poroke. Carey (Kyle Marvin) in Ashley (Adria Arjona), sicer zakonca, ki drug z drugim nista več tako zadovoljna kot nekoč (ona hoče seks, on otroka), se med vožnjo k svojima prijateljema, Paulu (Michael Angelo Covino) in Julie (Dakota Johnson), tako vnameta, da sprožita hand-job (»Z roko ali usti?« »Roka je fajn«), ki pa povzroči prometno nesrečo. Ne, nič hudega jima ni, toda nesreča je ravno dovolj prelomna in disruptivna, da Ashley razkrije, da ga vara in da hoče ločitev. Carey ponori in zdrvi čez drn in strn, se – ves preznojen, umazan, razcapan, potrt – priplazi k Paulu in Julie, ki mu povesta, da sama drug z drugim nimata težav, ker imata odprto zvezo. In še preden rečete eks, Carey že pograbi seks z Julie, toda ko Paul izve, kaj se je zgodilo, se s Careyjem zaplete v silovit, brutalen, destruktiven, neskončen pretep, ki burleskno pokaže, koliko resentimenta, ljubosumja, posesivnosti, frustracij, nezadovoljstva in emocionalnega kaosa moraš potlačiti, da bi živel v odprti zvezi (z željo ni šale, ne moreš je prevarati), poliamoriji, ki pa se ji izredno fleksibilno – con gusto – preda Ashley, tako da lahko Carey le nemočno gleda prihode in odhode njenih spolnih partnerjev. Včasih kateremu naredi celo sendvič ali pa mu zavrti Lorenzovo olje.

Fiume o morte!

Na Reki – no, na Fiumeju – se je nekoč, pred drugo svetovno vojno, vse – od ulic do šol in vojašnic – imenovalo po Gabrieleju D’Annunziu, italijanskem pesniku, pisatelju, dramatiku, vojnem heroju, letalcu, nacionalistu, iredentistu, demagogu in fenu hrtov (»Drhtijo od želje po ubijanju«), ki je leta 1919 s svojimi grenadirji okupiral Reko in za petnajst mesecev postal njen gospodar, njen diktator, njen duce. Preizkus njene krvi. Reški Italijani so jokali, D’Annunzijevi grenadirji pa vzklikali: »Fiume ali smrt!« In: »Eja, eja, eja, alala!« Jasno, oba slogana si je izmislil D’Annunzio. Drugega so takoj posvojili tudi fašisti.

Brick

Nemški triler Brick je film premise: stanovalci neke večje stavbe nenadoma v grozi ugotovijo, da jih obraščajo zidovi iz kovinskih opek. Jasno, stanovalci, ki jim predseduje stravmatizirani par (Matthias Schweighöfer & Ruby O. Fee), postanejo ujetniki teh opek – ne morejo ven. Kričijo, se žrejo, odkrivajo svoje supermoči. In jasno, panično iščejo ključ, ki bi jih odklenil. Minecraft sreča Ruševine, ki srečajo Sobo za pobeg, ta pa Kocko, toda vse skupaj, zavito v trendovski distopični orwellizem, je videti kot cinična karikatura »stanovanjskega vprašanja«. 

Priklicano zlo 4: Poslednji obredi

Priklicano zlo se dogaja leta 1986, zato bi pričakovali, da bo številčna krščanska družina, ki jo napadejo zli duhovi (krivo je demonično zrcalo!), na pomoč poklicala Petra, Raymonda, Egona in Winstona, parapsihologe, poklicne izganjalce duhov, protagoniste tedanjega megahita Izganjalci duhov (1984), a – kot je običaj v sagi o Priklicanem zlu – na pomoč pokliče zakonca Warren, Lorraine (Vera Farmiga) in Eda (Patrick Wilson), paranormalna detektiva, šarmantna izganjalca demonov, ki še enkrat pokažeta, da lahko Zlo premaga in preseže le močna, tradicionalna, heteronomna zveza in da zakonski par naredijo preizkušnje, ki jih mora – magari s kančkom samoironije – prestati in pretrpeti, če hoče, da njuna zveza dobi aplavz večnosti.

Jona

Jona je depresiven film, ki neskončno uživa v depresivnosti – v vsakem njenem vidiku, vsakem njenem odtenku. Ne more se ji upreti. Munir (Georges Khabbaz), lakonični, otopeli, razrvani Nemec turškega rodu, tihi desperado, je namreč videti tako, kot da je fasal popolni vihar kapitalističnih bolezni – stres, tesnobo, depresijo, izgorelost in kar jih je še (z onemoglo, dementno materjo vred). In ker mu zdravnik priporoči, naj se malo odpočije in sprehodi, se odpravi na otok, kjer se nastani pri starejši hotelirki (Hanna Schygulla), utelešenju najcenejše arty empatije, toda otok hitro postane morbidni impersonator Munirjeve agonije – pokrajina je mučna, ogolela, siva, mračna, turobna, zapuščena, močvirnata, nebo visi kot skala, morje poplavlja, pripravlja se nevihta.

Ujet pri dejanju

»Ljudje umirajo zaradi mene,« dahne Hank Thompson (Austin Butler), stravmatizirani newyorški natakar, nekdanji bejzbolist in alkoholik, antijunaški in brezciljni nobody v dobi Giulianijevega železnega županovanja (situiran z Zoë Kravitz), ki se mu svet nenadoma, res v trenutku, postavi na glavo – ničesar ni zagrešil, le ustregel je sosedu (Matt Smith), Britancu z mohawk pričesko, ki ga je prosil, če mu čuva mačka. In zdaj ga preganjajo, mučijo in terorizirajo vsi od temnopolte policijske detektivke (Regina King) in rusko-ukrajinskih gangsterjev do dveh »pošastnih« hasidskih ortodoksov (Liev Schreiber & Vincent D’Onofrio) in portoriškega zavratneža (Bad Bunny), ki hočejo »nekaj«, a sam ne ve, kaj, dokler v mačkovi igrački ne najde ključa, ki odklepa tisti »nekaj«.

Raj temelji na fašizmu

Ker se Nemčija deset let po prvi svetovni vojni čedalje bolj gospodarsko sesuva, politično mrači in fašizira, se dr. Friedrich Ritter (Jude Law), fanatični, mizantropski, kvaziničejanski filozof bolečine (»V bolečini najdemo resnico in v resnici odrešitev«), in njegova žena Dore (Vanessa Kirby), sicer žrtev multiple skleroze, protestno preselita daleč stran, na Floreano, enega izmed Galapaških otokov, kjer se jima čez tri leta pridružijo še Heinz Wittmer (Daniel Brühl) z ženo Margret (Sydney Sweeney) ter elegantna, manična, hedonistična, makiavelistična »baronesa« Eloise Bosquet de Wagner Wehrhorn (Ana de Armas), samozvano »utelešenje popolnosti«, ki hoče tam zgraditi razkošen hotel in ki pride z dvema ljubimcema (Felix Kammerer & Toby Wallace), toda z njimi pripotuje tudi fašizem.

Mladi heglovci

Petra Seliškar je tale doku posnela v makedonskih planinah, kjer mali Basri poletne počitnice preživlja s svojimi tremi starejšimi brati, Zekirjem, alias Junakom, Zarifom, alias Direktorjem, in Zanijem, alias Kavbojem, ki tam – kot že četrta generacija pastirjev – pasejo na stotine ovac, jasno, s pomočjo kopice šarplanincev (z imeni kot Hitler, Tito, Stalin ipd.), bolj ko ne potomcev in potomk iste matere, saj je to edini način, da se ne pobijejo med sabo. Zarif s čredo vsak dan prepešači 30 kilometrov, Zani čofota v vodi, Zekir pa se spomni dne, ko se je rodil. Vsak ima svojo nalogo. Včasih molzejo, včasih sanjarijo.

Skice

Amber (Bianca Belle), tipična žalostna, žalujoča, introvertirana, neogotska, a zelo kreativna deklica, na veliko presenečenje svojega očeta (Tony Hale) in ravnateljice (Nadia Benavides) riše grozne, strašne, pošastne reči, ki potem – z velikansko modro pošastjo (»Oko z nogami«), pošastno mačko in invazivnimi megapajki vred – oživijo v vsej komični srhljivosti, kar tole fantazijsko spielbergiano, ki lepo povzame otroški užitek v »nežnosti« in »ljubkosti« terorja (ni ga čez boj s pošastmi iz ida!) in otroško nelagodje v dešifriranju, predelovanju in razreševanju travmatične bolečine, prelevi v igrivo, nevsiljivo reimaginacijo Vojne svetov. (kino)

Vojna zakoncev Rose

Pravljična monogamna, tradicionalna, heteroseksualna zakonska zveza je zadnji odcep pred morilsko norostjo. Theo (Benedict Cumberbatch) in Ivy Rose (Olivia Colman), zakonca iz kalifornijskega Mendocina, obešenjaška protagonista rimejka DeVitove Vojne zakoncev Rose (1989), sta srečno poročena, dokler ne gre njena kariera gor, njegova pa dol, tako da se spolna dinamika povsem spremeni – Theo, tradicionalni, patriarhalni moški, izgubi svojo privilegirano tradicionalno, patriarhalno vlogo, ki jo v nekem smislu, z emancipatoričnim kariernim prebojem (in demistifikacijo ameriškega sna, ki ženski predpisuje dom, kuhinjo, skrb za družino ipd.), prevzame Ivy, zato začnejo najprej leteti kruti, živčni, mikroagresivni, zlobni, cinični pogledi (histerični, spiralni, viralni remiksi prezira, resentimenta, zavisti, jeze in ogabe), potem pa še perje. Želja se napne in popači, ambicije se militarizirajo, ljubezen postane sabotaža. Ja, Theo postane toksičen, a film se obnaša tako, kot da prej – v svoji »naravni« tradicionalni, dominantni vlogi – ni bil. Zakaj je potem iz njune zveze bruhnilo toliko gneva, toliko patologije, toliko sovraštva, toliko vojne? (kino)

Chuckovo življenje

Chuckovo življenje je končno postalo zanimivo – povsod so oglasi, v katerih se kolegi Charlesu Krantzu (Tom Hiddleston), alias Chucku, zahvaljujejo za dolgoletno predano delo. Za 39 nepozabnih let. Letalo celo na nebu izpiše »Hvala Chuck«. Kdo je sploh to, se sprašuje učitelj (Chiwetel Ejiofor), ko se pelje mimo orjaškega reklamnega panoja s Chuckovo fotografijo. »Še nikoli nisem slišal zanj.« Nihče še ni slišal zanj. Chuck je brezimni uradnik, bančni računovodja, mož brez posebnosti, ki ga ni nihče opazil. Življenje je preživel v anonimnosti. Nikoli se mu ni nič zgodilo. In zdaj očitno odhaja. Toda ironično, ni le konec njegovega življenja, temveč tudi konec sveta – vesolje razpada. Kopičijo se potresi in požari, vulkani bruhajo (v Nemčiji!), mesta gorijo, ljudje umirajo in bežijo, zvezde izginjajo, celo Mars eksplodira, internet odpoveduje. Pornhub ne deluje več. »Jebena tragedija.« A kaj počne Chuck na oglasnih panojih? Kdo še oglašuje tik pred koncem sveta? Nič, kapitalizem očitno računa, da bo preživel konec sveta. In Chuck – čakajoč na aplavz večnosti – je zadnji mem apokalipse. Učitelj, utopljen v melanholiji, zadnje trenutke – kot da bi bral ono Kafkovo »apokaliptično« pismo Mileni – preživlja z bivšo ženo (Karen Gillan), toda njegov »Ljubim te« preseka konec sveta. A potem se film zavrti nazaj, tako da spoznamo Chucka, bančnega računovodjo, ki je prišel na seminar. Med odmorom tava po mestu in išče beat, na katerega bi zaplesal – in ko gre mimo ulične bobnarke, njegovo telo nepričakovano trzne in zapleše. Chuck odlično pleše, a ne ve, zakaj je začel plesati. Vseeno – nekoč itak ne bo mogel ne hoditi ne plesati, niti jesti ne bo mogel več, le spominjal se bo, kako se je nekoč ustavil in za hip zaplesal in kako je še prej, kot otrok (kar izvemo, ko se preselimo v njegovo mladost in otroštvo), plesal z babico (na Dance Hall Days) in z njo gledal mjuzikl Dekle z naslovnice, v katerem sta plesala Gene Kelly in Rita Hayworth, ter se prelevil v izvrstnega, šampionskega plesalca ter potem namesto umetnosti podlegel matematiki.

Strupeni maščevalec

Strupeni maščevalec, rimejk kultnega mikrobudžetnega komičnega splatterja (1984), travmatičnega produkta Trome, ki je povzročil pravo »evforijo« (številna nadaljevanja, mjuzikl, animirano serijo, videoigrice ipd.), ni ravno ne vem kaj, a je dobrodošel: »nesmrtna« zgodba o superjunaškem maščevalnem pohodu nedolžnega proletarca (Peter Dinklage), hišnika v pohlepni, brezobzirni, toksični farmacevtski tovarni, ki ga vržejo med kemične odpadke, a potem mutira in ponovno vstane (in postane kombinacija najbolj smiselne reimaginacije Jezusa Kristusa, najbolj realistične vizije okoljevarstvenika in najbolj logične verzije antikapitalista), je namreč dober odgovor na industrijsko onesnaževanje in levitev podnebnega kaosa, saj s satirično, sarkastično, ekscesno brutalnostjo pikantno poudari grozljivi cinizem, ki preveva vse velike besede o skrbi za okolje. (kino)

Modrost sreče

»Ne pričakujte preveč,« dahne dalajlama Tenzin Gjatso na začetku tegale dokuja, kombinacije dolgega intervjuja z njim, arhivskih posnetkov (otroštvo in mladost, beg iz Tibeta, kitajsko nasilje nad Tibetanci ipd.) in materialov, ki vizualno poudarijo njegov stand-up. Dalajlama ima kakopak značilen, avtorski, nalezljiv, viralen nasmeh – tako kot britanski komik Jimmy Carr, ki s svojimi stand-upi skrbi za dobro počutje. Kar počne tudi dalajlama: skrbi za dobro počutje, kaže poti do notranjega miru (tudi Carr deluje katarzično, ljudi skuša očistiti vseh nestrpnosti, predsodkov, agresivnosti, resentimenta ipd.), ljudi navdaja z občutkom skupnosti, sodelovanja, empatije, solidarnosti, netekmovanja in enakosti (»Vsi smo isti«), obenem pa svari pred jezo, sovraštvom, strahom, stresom, nezadovoljstvom, obupom, tekmovanjem, osamljenostjo in frustracijami – kapitalističnimi boleznimi. »Vsi so busy, busy, busy. Vsi hočejo še več, še več, še več in to takoj.«

Ljubezen

Ko Marianne (Andrea Bræin Hovig), samski urologinji srednjih let, specialistki za odkrivanje raka na prostati, njen asistent Tor (Tayo Cittadella Jacobsen), sicer gej, razkrije, kako zlahka in brezkompromisno s pomočjo Grindra prihaja do hitrih, naključnih, neobveznih fukov, včasih kar na trajektu (cruising pač), med potjo domov, tudi sama sklene, da se bo prepustila temu novemu spolnemu trgu, tako Tinderju kot analognemu dejtanju na slepo, a je razočarana, saj se ji zdi dober fuk, do katerega jo pripelje Tinder, premalo (vprašanja vse pokvarijo, profil vedno obljublja preveč), ločeni moški (Thomas Gullestad), do katerega jo pripelje analogni zmenek, pa ima dva otroka in zapito ženo (Marian Saastad Ottesen), ki – zaradi lažje skrbi za otroka – stanuje kar v sosednji hiši. Izhod iz nuklearnega, tradicionalnega, heteronormativnega, monogamnega seksualnega okvira je travmatičen – in kaotičen.

Fall for Me

Ojej, tale naivni, inertni, turistični nemški »erotični triler«, poln »preobratov« iz tretje roke in stisnjen na razgledniško jet-set Mallorco, premore več sopihanja kot napetosti (ko naj bi bil najbolj napet, se najbolj vleče), a že samo sopihanje ni ne vem kaj (tem bolj, ker je fuk past, motor zarote in intrige), kar seveda pojasni njegovo prvo mesto na Netflixovi slovenski lestvici (Top 10 Movies in Slovenija Today). (Netflix)

Kokomo City

Sijajen, bujno estetiziran, eleganten črnobeli doku o štirih čudovito neinhibiranih temnopoltih transspolnih seksualnih delavkah, Danielli Carter, Dominique Silver, Koko Da Doll in Liyah Mitchell, ki so polne tako življenja kot strahu za življenje, saj so klienti pogosto nasilni in morilski, zakaj se to dogaja, pa lažje razumemo, ko ena izmed njih pripoveduje, da do nasilja – do brutalnega pretepanja – ne pride med seksom, pred orgazmom, ampak šele po seksu, po orgazmu, ko si skušajo ti klienti – spolno zmedeni cis moški – na vsak način dokazati, da so moški, ko skušajo torej z nasiljem razpihati vso spolno dvoumnost (negotovost, paniko), »očistiti« svoje življenje, afirmirati svojo »normalno« spolno identiteto in uprizoriti svojo moškost.

Nihče 2

Hutch Mansell (Bob Odenkirk), mali človek, lakonični »nihče«, iz katerega je v filmu Nihče planil notranji hipersenzitivni desničar/vigilant/ fašist/mesija in začel – v slogu Paula Kerseyja (»opolnomočenega« s pridihom Johna Wicka in Bryana Millsa) – delati red, se tokrat, v nadaljevanju, v katerem itak večne, neodplačljive dolgove odplačuje z naročenimi umori ( ja, tip je morilski stroj, hurikan non-stop eskalacije, deregulirani tekoči trak neoliberalne učinkovitosti, »Better Call Hutch«), z družino odpravi na nostalgične akvalandijske počitnice, kjer pa ga ne razjezi rusko podzemlje, temveč – precej bolj kot lokalni šerif in lastnik akvalandije – kruta, diabolična, sadistična, eksorbitantno brezobzirna gangsterka (Sharon Stone), res groteskna karikatura »opolnomočene« ženske (ljubi pse, sovraži moške), tako da lahko film potem povsem mirno in neženirano – brez slabe vesti in brez strahu pred »črtanjem« – izživlja mizoginijo in antifeminizem.