Vale of Pnath: The Prodigal Empire

S prvencem zasedbe Vale of Pnath je tehnično bolje podkovani death metal pridobil še en precej kakovosten izdelek, ki v dobrih štiridesetih minutah ponudi prijetno obilico raznolike metalske godbe. Začuda pa omenjeni izdelek premore kar nekaj smiselnih in lahko dojemljivih melodij, ki ne težijo k pretirani godbeni pocukranosti. The Prodigal Empire sicer ne prinaša nikakršnih pretiranih žanrskih inovacij, žanrsko omejenemu konzumentu pa streže s kakovostnimi in delno tudi pričakovanimi harmonijami, ki uspešno zapolnijo vsa pričakovanja. Hitra, melodična in agresivna godba je tisto, kar zaznamuje celoten izdelek razen ene same kompozicije, ki že zabrede v malce bolj eksperimentalne sfere. Natančno.

DJ Food: The Search Engine

Paradni projekt založbe Ninja Tune DJ Food, za katerim so stali že mnogi in ki ga zadnja leta pridno krmari Strictly Kev, je v več kot dvajsetih letih delovanja nakazal kar nekaj smernic (semplane) elektronske muzike, v prvih letih obstoja pa je bil celo del manjše zvočne revolucije. Nova plata, ki jo je Kev pacal izjemno dolgo, žal ne nakazuje ničesar novega in se raje ozira nazaj v breakbeat s konca devetdesetih let, v kitarske rife in težak, že skoraj industrijski zvok. Eden od razlogov, zakaj je album tako dolgočasno pust in brez prave ideje, kam naj bi molil taco, pa je nedvomno eksistencialna kriza mame projekta, založbe Ninja Tune.

Muškat Hamburg: Zbogom Madamfucker

Muškat Hamburg, štajerska samorodna glasbena sorta, ki bi lahko na prvi posluh nastala s križanjem hrvaške skupine KUD Idijoti in britanske Anti-Nowhere League, ob redni obdelavi s postpunkovskim crossover škropivom proti peronospori komercializacije na hrastovih odrih zori že krepkih 15 let. Glasbeni izraz letošnje polnitve kljub temu ni pretirano barikiran, marveč je svež, tekoč, melodično trd in pretežno duhovito piten, z občasnimi trpkimi odtenki, ki pač odražajo okus časa, v katerem živimo. Stvar definitivno gre v glavo, še bolj v ušesa, v odhodu pa prijetno potegne na leta študentskih klubov in dnevov mladosti – ali drugače: »It’s only jacuzzi but I like it.« Na zdravje in kolikor rifov, toliko let!

Lana Del Rey: Born to Die

Petindvajsetletna Lana Del Rey se je iz sramežljive Lizzy Grant s popolnoma navadnimi ustnicami ob pomoči velike založbe preobrazila v fatalko z obličjem mlade Brigitte Bardot. Prvi, indie album je izdala že pred dvema letoma, ko je še nastopala kot Lizzy, produciral pa ga je David Kahne, ki je v njej prepoznal talent. Album je po dveh mesecih načrtno umaknila iz prodaje na iTunesih in ga namerava ponovno izdati letos poleti.