Prepovedi, prevrati, potopitve in presoje

Potem ko si parlamentarci že drugič v zadnjih letih zaljšajo poslopje skupščine, državljane zanima, kakšne zlate kljukice so si omislili na vratih, od kod so uvozili dragocen kamen in redek tropski les, kakšne freske slikajo slikarski mojstri... V času, ko vlada alarmantno napoveduje drastična zmanjšanja sredstev za posamezna ministrstva in z njimi kajpak za državljane, so si novinarji na najavljeni tiskovni konferenci želeli s svojimi očmi pogledati resnico parlamentarnega gradbišča. Stop!!! Sekretarka državnega zbora gospa Jožica Velišček jim je prepovedala vstop, ker da je prenevarno!?? Glasnogovornica državnega zbora novinarjem zaradi njihove varnosti prepoveduje izvrševanje novinarskega dela!!!??????

Sredi avgusta 1996 sem s skupino tujih novinarjev v Berlinu obiskal poslopje starega Reichstaga, ki so ga krepko podrli in za potrebe preselitve glavnega mesta iz Bonna nazaj v Berlin na novo predelovali. Reč je bila v prahu, ruševinah, zidarskih odrih, a to ni bil razlog, da bi nam državni uradniki ne dali čelad in spremljevalca, ki nas je vodil po gradbišču, prek kupov opek, luž in lesenih dil povsod, kamorkoli se nam je zahotelo.

V Ljubljani gradbišče okoli Robbovega vodnjaka izginja.

Šele upor civilne družbe, ki ga je moderiral Janko Rožič s tovariši, in ki mu je dodal potrebno bučnost še samozvani zeleni ombudsman Miha Jazbinšek, je ustavil samovoljo umetnostnourbanističnih oblastnikov. Ko se je predsednik države Milan Kučan oziral po primernem kandidatu za državnega ombudsmana, mu pogled ne seže dlje od Iva Bizjaka. Moža, s katerim ne bo nobenih težav, saj ne bo besnel po ulicah, kaj šele, da bi posamezne kršitelje človekovih pravic psoval po medijih. Slovenska funkcija ombudsmana je kopija evropskih monitorjev, ki so bili l. 1991 poslani na Hrvaško, da bi prispevali k ustavitvi vojaških spopadov. In res - v belih oblekicah so skakali po Petrinji, Zadru, Vukovarju ter v notese pridno beležili, od kod in koliko granat je poletelo.

Ko Bajukova vlada menjuje državne uradnike, direktorje in člane nadzornih svetov, številni mediji poročajo: čistka, revolucija, prevrat ... Uporabljajo besede, ki konotirajo nasilni in nedemokratični prevzem oblasti. Medtem ko je značilnost tovrstnih kadrovskih zamenjav prav dejstvo, da jih predvidevajo prav obstoječi pravilniki in zakoni. In tudi zdaj zamenjani so bili nekoč sami pod drugo oblastjo postavljeni. Konsekventni kritiki obsega kadrovskih rošad bi za svojo tarčo ne jemali posameznih premierov, temveč same zakone, ki tej, predhodnim ali bodočim vladam dajejo podlago za takšno nakopičenje oblasti.

Tam, kjer bi moč pričakovali, pa je ni uzreti. Iz trgovskih mastodontov, kot sta bila BTC, Mercator in sedaj Leclerc prihajajo klici sindikalistov o direktorjih, ki nonšalantno kršijo pravice zaposlenih, kot so enkrat plačila po kolektivnih pogodbah, drugič nespoštovanje 40 oz. 42 urnega delavnika, pravica do poletnega dopusta... Državnih inšpektorjev, ki bi bili strah in trepet trgovskih polbogov, ni bilo ne pod prejšnjo ne pod zdajšnjo vlado.

Strah in trepet Rusije predsednik Vladimir Putin se je za hip pokazal v humani drži. Nase je prevzel odgovornost za smrt 118 ruskih podmorničarjev. Toda pred tem je poslal v Čečenijo eskadrilje bombnikov in kolone tankov, ki so v vojni pustili za seboj več tisoč mrtvih ruskih soldatov in desettisoče pobitih Čečenov. Te smrti so upravičena in pozitivna dejanja.

Zato ne preseneča, da je Movladi Udugov, član ekipe čečenskega predsednika Mashadova, takoj po potopitvi Kurska zadovoljno oznanil, da seveda ni šlo za naključno nesrečo, temveč za njihovo roko maščevanja. Podmornico naj bi torpediral prav njen mornar Sirajudin Ramazanov, čečenski maščevalec iz Dagestana.

Če sta ruska oblast in njeni mediji za vse podstavljene bombe po Rusiji v l. 1999 takoj okrivila čečenske teroriste, jim zdaj niti v sanjah ne bi pripisala sposobnosti potopiti jedrsko podmornico.

Novum v slovenski politiki pa pomeni gesta 176 podpisnikov na čelu z Jožetom Pučnikom, ki na Evropsko sodišče naslavljajo tožbo zoper slovenski parlament, ki je s spremembo ustave izigral referendumsko zmago večinskega volilnega sistema. Naposled je dana možnost, da o sporu ne odloči zakon močnejšega, temveč odločba sodišča. Če referendumski izid in odločba Ustavnega sodišča za sedanje slovenske parlamentarce nista zavezujoča, pa je slovenska država dolžna spoštovati razsodbe Evropskega sodišča.

Karkoli bo že to razsodilo, bo razrešilo spor med Slovenci. V primeru pritrditve tožbi pa bo kakopak najbolj iskana medijska tarča gospod Franc Zagožen in njegova SLS+SKD poslanska četa.