Avnojski predvolilni plamen

Predsednik države je naposled prestopil iz sence v prvo bojno linijo. Konec prejšnjega tedna je v javnem pismu zahteval od premiera Andreja Bajuka, da se glasno opredeli do sklepov Avnoja.

Oživeli so spet polstoletja stari atavizmi stalinistične politike, ki je pogubljala svoje nasprotnike tako, da jih jim ukazala fatalna opredeljevanja. - Tovariši, opredeliti se moramo: smo za informbiro ali proti! In potem že opešana proti koncu partijske ere grozila: Ali bomo še naprej mirno sprejemali napade "Mladine" na jugoslovansko ljudsko armado ali se bomo uprli temu rušenju socialistične Jugoslavije?

Za sodobno družbo je popolnoma irelevantno, če so predstavniku vlade avnojski sklepi všeč ali ne, tudi ni nobenega razloga, da bi prisegal nad njimi. Edino, kar je merodajno, je to, da ne sprejema nezakonitih ukrepov, ki bi ta partizanski pravni akt odpravili.

Toda, zakaj je Milan Kučan zapel prav te dni svoj propartijski spev? Verbalne grožnje deželnega glavarja Jörga Haiderja niso nove. Ko je bila na oblasti še LDS, se jih je vedno pometlo, češ, naš partner je avstrijski kancler, ta pa nam ne preti. Predvsem pa, kako da ni gospod Kučan zatrobil k uporu že leta 1991 in ukoril tedanjega premiera Lojzeta Peterleta. Takrat je namreč Demosova vlada dejansko sprejela zakon o denacionalizaciji, ki je omogočil popravo krivic, ki jih je povzročila avnojska zakonodaja. A v tistih trenutkih predsednik predsedstva še muksnil ni.

Zakaj je Avnoj začutil pri svojem srcu šele danes?

V letu 1991, ko so se za Avnoj sprejemali dejansko usodni zakoni, je bil čas Demosa, ki je jadral na valovih podpore množic, in postpartijsko obdobje Kučana, ko je ta rezal vse niti in spone, ki so ga kazale kot nekdanjega partijskega šefa in dediča Titove diktature. Gospod Kučan v svoji politični karieri ni nikoli tvegal spopada, v katerem bi izgubil. Takrat je torej modro molčal.

Zdaj ko javne ankete kažejo črno za vladno koalicijo, je čas za predsednikov napad. Namreč zahteva po javni opredelitvi do Avnoja ni osamljeno dejanje. Državni predsednik je že naslednji trenutek zavrnil predloge za razrešitev nekaterih veleposlanikov. Ko bi stvar pojasnil, češ, da ne podpira čistega akta odstavitve, ker za državo pač ni dobro, da jo nekaj mesecev zastopajo samo odpravniki poslov, bi branil nadstrankarske interese. Toda njegov argument, da v svetu ni navade, da pred volitvami menjajo veleposlanike, pomeni da se predsednik zaradi svojih predvolilnih strategij požvižga na zakone lastne države! Oglasil se je zato kakopak sindikat slovenskih diplomatov, ki je Milana Kučana opozoril, da gre v spornem primeru za pogodbene diplomate, ki jim po zakonu ni mogoče podaljševati mandata.

Sočasno se je tudi večni ex-Rupel strgal s ketne diplomacijske taktnosti in se pognal v zunanjega ministra Lojzeta Peterleta. Napravil je takšen vihar, kot da bi Peterle šenkal Avstrijcem ime Lipicanec, zaprl jedrsko elektrarno v Krškem in priključil "Novo ljubljansko banko" k "Austria Bank"!

Kaj pa je sedanji šef diplomacije sploh storil? Dogovoril se je zgolj za izpeljavo sklepov o ekspertnih pogovorih, ki jih je sklenil z Avstrijci že sam Rupel!!!

No, resnici na ljubo velja pridati, da ob tej navedbi Dimitrij Rupel debelo gleda, kako da ne ve nič o tem. Mu bi verjeli na njegovo častno besedo? Pred leti je televizijski urednik Lado Ambrožič v intervjuju povprašal istega Rupla o tem, kako si je tedanji politični vrh izmišljeval izgovore, da se mu ni bilo treba srečati s komisarko OZN za begunce gospo Ogate. Rupel je debelo pogledal, kot da prvič sliši kaj takega. A glej zlodejeve kremplje, prav takrat je TV kamera pokazala podčrtan odlomek iz Ruplove knjige, ki je opisoval natanko te peripetije, Ambrožič pa ga je v igrivi pikrosti vprašal, če je res sam napisal svojo knjigo. Dimitrij Rupel je pozelenel in porumenel hkrati, a pred teve občinstvom je le nemo pogoltnil sramoto ujetega lažnivca.

Peterletovi kritiki so se našli v zahtevi po potrebni vihravosti in bučnosti dejanj. Res, Peterle je na ukrep italijanske vlade o uvedbi viz za slovenske tovornakarje odgovoril medlo, bolj zamrmral je o protestu pri italijanskem veleposlaništvu. Toda že čez nekaj ur je prišla vest, da je italijanska vlada odpravila vize.

V medije so politiki leve strani vpeljali gostilniško idejo o pravem ministru, ki se bo znal po petelinje izprsiti, udariti po mizi in pokazati lahom ter nemškutarjem. Tudi ta je znana, pravzaprav na veliko je v rabi v Srbiji, kjer so zadnje desetletje prav gojili nacionalni ponos, ki jim ni dopuščal nobenega pogovora ne dialoga, kaj šele kompromisa. Trenutno v svetovni izolaciji pripravljajo kar sodni proces zoper Clintona in ostale zahodnjaške barabe.

Pravo bombico smeha pa je vrgel sekretar LDS Gregor Golobič, ko je napovedal, da bo šla stranka na volitve z najmočnejšo ekipo. Mož nam čisto resno pripoveduje, da ne bodo nastopili z drugo ekipo. - ??? Ja, hudiča, kdaj pa je kakšna stranka svoje najbolj priljubljene politike potegnila iz predvolilne tekme in jih zamenjala z neznanimi obrazi drugorazrednih aparatčikov?