10. 10. 2000 | Mladina 41 |
Zvestoba za zmeraj
Paternalizem LDS, koristoljubna servilnost ZLSD in predsednikov selektivni zgodovinski spomin.
© Tomo Lavrič
V predfinalnem tednu volilne kampanje je bila ena imed tem legalizacija istospolne zakonske skupnosti. Soočenje na POP TV je potekalo s posebnimi gosti, med njim tudi s predstavnikom gejev gospodom Tonetom Bricmanom. Bilo je zabavno poslušati veljaka LDS Slavka Gabra in damo ZLSD Danico Simšič, ki sta s posebnim ponosom poudarjala, kako njuni stranki že ves čas sodelujeta z g. Bricmanom, kako sta torej izredno naklonjeni dodelitvi več pravic istospolno usmerjenim. Dejanja ju namreč demantirajo, iz skupne vladavine njuhnih strank med leti 1992-1996 kot tudi solo LDS 1997-2000 ni prišel noben tovrstni zakon.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 10. 2000 | Mladina 41 |
© Tomo Lavrič
V predfinalnem tednu volilne kampanje je bila ena imed tem legalizacija istospolne zakonske skupnosti. Soočenje na POP TV je potekalo s posebnimi gosti, med njim tudi s predstavnikom gejev gospodom Tonetom Bricmanom. Bilo je zabavno poslušati veljaka LDS Slavka Gabra in damo ZLSD Danico Simšič, ki sta s posebnim ponosom poudarjala, kako njuni stranki že ves čas sodelujeta z g. Bricmanom, kako sta torej izredno naklonjeni dodelitvi več pravic istospolno usmerjenim. Dejanja ju namreč demantirajo, iz skupne vladavine njuhnih strank med leti 1992-1996 kot tudi solo LDS 1997-2000 ni prišel noben tovrstni zakon.
Prakticirata princip paternalističnih strank, ki se ponašata z imidžem modernih, libertinih in svetovljanskih strank, toda bolj ali manj pro verbis. Zakaj ni npr. LDS postavila gospoda Bricmana ali koga drugega izmed proklamiranih gejev na svojo strankarsko listo? Denimo v Ljubljani bi se našlo še prosto mesto, saj šef stranke Janez Drnovšek okupira strankino mesto kar v dveh okrajih. Če jim je v resnici do spremembe istospolnim nenaklonjene družbene klime, bi z gejevskim poslancem začeli topiti ledenik predsodkov. - Ne, več jim šteje mega zmaga, za katero pa je treba biti taktičen in všečen množicam. Skrb za drugačne je le proklamirani ornament kakor tudi ideja do strpnosti. Zadnjič je v duelu z Janezom Podobnikom (SLS) prvak LDS Jelko Kacin, tudi priviligirani kandidat dveh okrajev, stigmatiziral socialdemokratsko stranko kot škodljivo stranko. -??? Liberalni demokrat govori v političnem žargonu sovraštva, ne pa duha medčloveške in medstrankarske tolerance??!
V Italiji je konec osemdesetih radikalna stranka propagirala načela svobodne ljubezni, a to tako, da je kot svojo junakinjo postavila Ilono Cicciolino, slavno porno zvezdo. In gospa je potem lahko svoj stil življenja, obnašanja, oblačenje in govorjenja manifestirala kot poslanka v italijanskem parlamentu.
Kako drugače kot LDS v svoji skrbi za pravice žensk, gejev, celo borcev NOB. Zadnjič se je s čelništvom stranke sestal vrh zveze borcev, da se prepriča, če stranka še brani pravice in slavo starih partizanov. Toda, da bi LDS na svojo kandidatsko listo postavila partizana, to je zunaj njene paternalistične politike?
Ta paternalizem seže tako daleč, da se počutijo užaljene, ko jim združena lista upravičeno očita, da so jim po zadnjih volitvah izvolili premiera, potem pa so jih izigrali in šli v koalicijo z ljudsko stranko. LDS je zgrožena: saj nismo mogli drugače, to je bila edina možnost. Takorekoč žrtvovali so se in šli v konkubinat z SLS, in to samo zato, da bi lahko vladali v korist in dobrobit levosredinskih idej.
Taka drža LDS je sicer že stalnica, preseneča pohlevnost združene liste. Na enem izmed zadnjih soočenj je sekretar LDS Gregor Golobič označil starosto ZLSD Mirana Potrča za lažnivca. Zraven je stal Borut Pahor šef ZLSD, ki pa je odbrundal le malo nejevoljno repliko.
Povsem drugače kot Franc Zagožen (SLS), kadar je soočen s kritikami Janeza Janše (SDS). Ta ležerni in letargični politik takrat poskoči, kot da bi ga vžgalo 220 voltov, in se spremeni v ognjevitega govorca. To, da sta njuni stranki vsaj delni desni zaveznici, nič ne šteje. Zdaj gre za osebne prizadetosti. Medtem ko združeno listo odlikuje ponižna in večna vdanost pred veliko LDS.
Sicer ne brez razloga. Za predsednika NK Olimpije so izvolili visokega funkcionarja ZLSD Antona Colariča. Upravni odbor nogometnega kluba razen nekaj izjem športnikov, poslovnežev in ekonomistov izgleda, kot da bi ga kadriral nekdanji CK partije. Civilno institucijo, kot je ta športni klub, vodijo ob njem še politiki in člani LDS Tone Anderlič, Peter Božič, odstavljeni šef "Telekoma" Peter Tevž, nekdanji funkcionar ZSMS Igor Lavš, predsednik enopartijske republiške vlade iz osemdesetih Janez Zemljarič ...
Če prištejemo, da tudi nogometnemu klubu Maribor predseduje politik in poslanec ZLSD Jože Jagodnik, imamo očitno opraviti s tendenco političnega prevzema nogometnih klubov. Škoda, da ni prišel na čelo Olimpije Marjan Podobnik. V trenutku bi se vsem pokazal nedopustni škandal, da politične partije prevzemajo nogometne klube. Prevzemi LDS in njenih pa potekajo kot normalni naravni pojav, pač v višjem interesu športa.
Državni predsednik Milan Kučan je imel svečani govor ob 47-letnici zasedanja "Kočevskega zbora". Poudaril je, da je bilo to zasedanje pravni okvir slovenske državnosti. Pozabil pa pristaviti, da med II. vojno niso le partizani predvidevali samostojnejšega statusa Slovenije v Jugoslaviji, temveč tudi meščanske stranke. Slovenska ljudska stranka je že jeseni 1941 v "Londonskih točkah" zapisala, da se zavzema za svobodno in samostojno Slovenijo z vsem njej pripadajočim gospodarskim in prometnim ozemljem, ki naj bo enakopraven del federativno urejene kraljevine Jugoslavije!
Temna stran "Kočevskega zbora" je seveda izbor delegatov. Kdo so bili ti, ki so določali 562 delegatov, ki so zastopali različne dele Slovenije? - Zadevo sta v svoji partijsko ekskluzivni maniri vodila Kardelj in Kidrič, ki zbora nista organizirala skupaj z meščanskimi politiki.
Zatorej obletnica, ki ne spominja le na simbolno obliko politične realizacije slovenske suverenosti, temveč enako, če ne celo bolj, na začetek enopartijske diktature, ki je iz političnega življenja sistematično in dosledno izločila svoje nasprotnike in konkurente. Tudi to je zgodovina, toda ko bi jo omenil, bi predsednik Kučan pokvaril enodušno vzdušje nereflektirane partizanske proslave.