Bernard Nežmah

4. 12. 2000  |  Mladina 49  | 

Pogled pod prste

Ko od opozicije ostanejo samo še kosti.

© Tomo Lavrič

Poslanska večina je valjar, buldožer, tank... Sebi na ljubo spreminja poslovnike, zakone, celo ustavo lahko tako predrugači, da bo v predsedniški tekmi 2002 prvi favorit spet Milan Kučan.

Sedanja opozicija je kot brezzobi volk. Če je bilo nekoč v užitek poslušati prenose parlamentarnih spopadov, ki so do finalnih glasovanj držali gledalce v suspenzu, so parlamentarni spopadi postali dolgočasna arena. Edini učinek opozicijskih poslancev SDS in NSi je v tem, da njihove kritike pridejo do gledalcev, poslušalcev in bralcev. Če opozicija nima svojega velikega dnevnega medija, ima tako prek parlamentarne govornice zagotovljen vsaj dostop do prvih strani velikih medijev.

Sama izvolitev Drnovškove vlade je hkrati demonstrirala cirkusantstvo slovenske nacionalne stranke. Stranka, ki je LDS ni hotela vzeti v vlado, zdaj podpira in glasuje za novo Drnovškovo ekipo. ??? Če sem v opoziciji, zakaj bi glasoval za koalicijsko vlado? - Ker je bila Bajukova vlada polomijada, pa hočem čim prej končati njeno vladavino? Nesmisel, tudi brez glasov SNS bi koalicija z veliko premočjo izglasovala svojo ministrsko ekipo. - Ker z glasovanjem za vlado ravnam državotvorno? Najbolj državotvorna bi bila torej klima, ko bi kar vseh 90 poslancev glasovalo za!!!!!

Sicer pa se že razkriva smiselnost, zakaj ima LDS nacionaliste raje v opoziciji kot v vladi. Največji spopad, ki ga je uprizorila gospoda SNS, ni meril na Drnovškovo vlado, temveč na poslance opozicije! Dobro, poslanci SDS in NSi so jih resda izzvali z očitki, da sploh niso opozicijska stranka. Toda, potem ko so se najprej tolkli po prsih prave opozicije, so v dobri uri že pridno pritiskali gumbke za izvolitev Drnovškovih ministrov. SNS moštvo se obnaša kot četica lunatikov. V praktičnem življenju povsem nepredstavljiva. To bi bil hipotetični spor na fuzbalskem dvoboju med Mariborom in Olimpijo, ko bi navijač Olimpije obtožil svojega soseda, da navija za Maribor. Ta bi besno podivjal, kaj si zmišljuje, da je on zapriseženi Green Dragon, toda ko bi Maribor dosegel gol, bi poskakoval od veselja!?? Naslednji hip pa pri grobu mrtve matere spet prisegal, da je s srcem za Olimpijo.

Česar ne doživite v življenju in ne vidite v teatru, vam uprizorijo parlamentarni sns-ovci.

Tudi nova vlada Janeza Drnovška ne bo d'Šj'' vu, zakaj že iz prvih predkorakov izžareva slo po moči. Namesto stalnega zakonskega okvira, v katerem bi vselej delovale vlade, je nastopil višji interes, v imenu katerega je potrebno spremeniti pravila igre. Najprej ukinitev nekaterih dosedanjih parlamentarnih komisij, potem nov zakon o vladi, predlog spremembe parlamentarnega poslovnika.

Če je bila formalna značilnost Bajukove vlade dosledna izraba zakonskih določil za intenzivno kadrovanje, pa Drnovškova koalicija ne ostaja v mejah zakona, ona si piše zakone po svoji podobi. Ko ji pride na pot državljanska pobuda za referendum, pa na ljubljanski občini (vodi jo LDS Vika Potočnikova) kot po naključju nimajo obrazcev, na katere bi se lahko podpisovali podporniki razpisa referenduma.

Od nekod poznano? ...... Seveda, tovariš Tito je nekoč zabičal celo sodnikom, da je treba ravnati življenjsko, ne pa se držati zakonov kot pijanec plota.

Evropsko sodišče je te dni že drugič obsodilo slovensko državo zaradi kršenja človekovih pravic. Tokrat zaradi nasilja policistov nad nemškim državljanom Ernestom Reschbockom, pred časom zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo je doživel Ljubo Majarič. Pravice na Slovenskem očitno rade živijo le kot črke na papirju. Pred meseci smo po televiziji lahko gledali eno izmed uradnih pravnih oseb, ki je zmagoslavno zatrdila, da so Karađorđevići zahtevo po vrnitvi posesti na Brdu in Bledu izgubili še na poslednji sodni instanci.

V Strasborgu pa Evropsko sodišče za človekove pravice neumorno deli pravico. Tokrat je v sporu s svojim bivšim kraljem Konstantinom izgubila Grčija. Odstavljeni kralj je namreč zahteval odškodnino za nacionalizirana posestva, sodniki pa so se postavili na stališče, da je potrebno razločiti kraljevo zasebno lastnino, se pravi posestva, ki jih je kraljevska družina nakupila, od premoženja, ki ga je koristila v svojstvu monarha. Tudi kralj uživa pravico do varovanja nejgove zasebne lastnine!

Reč je iz slovenske perspektive težko doumljiva, saj v ozadju deluje vzorec Brozove vladavine. Tovariš Tito, diktator, ki so ga ljubile množice, je sicer sam bolj kot ljudstvo ljubil kraljevske rezidence. Toda mož je bil utelešenje Boga, zato na njem ni bilo nič človeškega oziroma zasebnega. Ni imel osebne izkaznice niti ni dobival plače. - Kdo pod soncem pa bi si ga drznil legitimirati? Kdo bi bil tisti heroj, ki bi si upal nameriti višino plače ljubljenega predsednika? Uradnikov, ki bi Titu gledali pod prste stari režim ni proizvajal.

Sodobna politična krilatica je, da bo treba zdaj, ko je tako močna, LDS gledati pod prste. Contradictio in adiecto!

Zdaj ko si je tov. Stalin zagotovil tako velik vpliv v centralnem komiteju, v sindikatih in med rdečearmejci, zdaj je napočil pravi trenutek za glasnejšo kritiko?

Predvsem pa, kaj bi to pomenilo? Da bo odslej "Delo" postalo opozicijski list? Da bo državna televizija začela objavljati redne prispevke o rabotah LDS?

Prvi konkretni zgled kaže v nasprotno smer. Ko je opozicija hotela po svoje izbrati parlamentarne komisije, ki bi jim načelovala, je njen simbolični poskus poslanska skupina LDS že v kali zatrla.

Močna oblast ni tista, ki vabi kritike, da začnejo vanjo metati svoje strupene puščice, ona je vendar ta, ki nadzoruje.