Realnost, ki jo gradijo ankete

Dolga leta je Miloševićev režim s propagando, nasiljem in goljufanjem zmagoval na volitvah. Še pol leta nazaj je le peščica optimistov, ki je izgubila še poslednji stik z realnostjo, verjela, da bi na volitvah 2000 lahko zmagala opozicija. A potem so prišle volitve, kjer je steklo vse gladko: vsi, ki so bili proti, so prišli glasovat, opozicijski stroj je deloval brezhibno in trdnjava se je zrušila.

Nauk torej, da je na volitvah mogoče premagati še tako perfidno sprijeno samodržno oblast, če je le gnev ljudstva dovolj narastel. Ki ga je seveda vesel vsakdo, ki stavi na idejo demokracije.

Toda že po volitvah je kmalu prišla na dan številka 70 milijonov dolarjev. Skratka, višina pomoči, ki jo je ameriška administracija namenila srbski opoziciji za zmago na volitvah. In res. Gost, ki je v srbski kavarni naročil kavo, je potem prijel v roke skladkorno vrečko, ki ga je pozivala: "Pojdi na volitve in glasuj!", na drugi starni pa je ugledal napis Odpor. Spet drugod je lahko dobil koledar, na katerem so meseci napravljeni dvobarvno, v svetlih inačicah, če zmaga DOS in v temnih, če zmagajo Slobotovi. Srbskemu simpatizerju DOS-a je bilo milo pri srcu, celo sladkorčki in koledarčki so bili na njegovi strani. Prijetno je jezditi na tako številnem odporu. In še bolj mamljivo je bilo prestopiti iz vrst okorenelih simpatizerjev Miloševića med živo, domiseleno, vrvujočo in naraščajočo množico DOS-ovcev.

V Srbiji so resda zmagali večji politični pozitivci, toda zmaga ni bila nedolžno čista. Če ne bi prispelo 70 milijonov zelenih bankovcev, bi ...

Tudi na Hrvaškem je Tuđmanov HDZ padel ob sočasni množični podpri zahodnih nevladnih in paravladnih institucij in agencij, ki so pomagale pri vzpostavitvi zmagujočega naleta opozicijske šestorke.

Kaj pa Slovenija? Tu je čisto zmago dosegla fronta okoli LDS, pri čemer ni bilo zaznati opaznejše pomoči od zunaj. Odstotki so bili vratolomno visoki.

No nekaj mesecev po volitvah je časnik Dnevnik objavil šokantne rezultate, ki jih je izmerila agencija "Ninamedia". Če bi bile volitve danes, bi več kot 41 odstotkov vprašanih glasovalo za LDS!?? Zanimivo, tudi pred volitvami so agencije napovedovale LDS nad 40 %. Volitve na Slovenske so očitno neko nenormalno stanje, v katerem pade LDS na najnižjo točko popularnosti.

Skoraj sočasno pa je ista agencija v istem časniku objavila še bolj vratolomne podatke. Med 15 najbolj priljubljenimi politiki ni niti enega iz opozicije!!!!! Na 16. mesto se je prebil vodja provladne opozije Zmago Jelinčič. Med 20 najbolj priljubljenimi politiki pa je en sam iz vrst protivladne opozicije, namreč Janez Janša. Če sta na volitvah SDS in NSi skupaj zbrali za četrtino glasov, je njun rating padel takorekoč proti nekaj odstotkom. Še več, Janša deli mesto s svojim prvim antagonistom šefom SLS Francetom Zagožnom. Na volitvah je Jnša zbral več kot štirikrat več glasov, odstotkovno 38,50, Zagožen le 10,77, sedaj pa sta poravnana. In kaj je vmes storil Zagožen? Nič, še opaziti ga več ni! Drugo čudo je visoko 10. mesto Iva Bizjaka napram nizki 20. poziciji Janeza Podobnika. Tovariša iz stranke SLS sta na volitvah nabrala dobrih 20 % Janez, in manj kot 10 % Ivan, po novi "Ninamedii" pa se je njuna priljubljenost zasukala.

Če je torej verjeti agenciji, je aktualna opozicija skupaj z nezadovljneži v vladni koaliciji (J.Podobnik) na tem, da izgine iz medijske popularnosti. Tudi serija časopisnih komentarjev podpira to idejo s svojimi kritikami opozicije, ki da je brez moči in nesposobna. Še malo pa bo torej v medijih opozicija kot realiteta in smiselni antagonizem vladi presahnila.

Na Češkem se dogaja ljudska vstaja zoper oblast, ki je za šefa nacionalne televizije nastavila svojega strankarskega človeka. Mož se je bil razhudil nad novinarji, ki so preostro prikazali aktualno vlado, jih nekaj odpustil, toda potem doživel spontani odpor. Ki ga je podprl celo predsednik Havel.

Na Slovenskem kakšne posebne nevarnosti za preostro držo do vladajočih na teve mrežah ni. Predsednik vlade in države zadnje čase nastopata v prazničnih intervjujih; ob državnem prazniku se kajpak ne spodobi konflikten intervju.

To nenavadno ozračje korektnosti do oblasti je začuda zaznal časnik Delo. Potem ko je leto za letom predsednik države pobiral še naslove osebnosti leta, so spremenili pravila. Sedaj uredniški odbor sam izbere naj persono - tokrat so zaznali popotnika in borca za obstoj ljudstva Nube Toma Križnarja. Modro so domnevali, da bralcem ne gre zaupati, da njihov pogled ne seže dlje kot do predsedniške palače.

Vendarle pa velja vsaj hipec samorefleksije: od kod črpajo bralci Dela to svojo čustveno naklonjenost do političnega šampiona in šampionskih strank?

Prihodnost zna biti vseeno bolj sofisticirano konfliktna. Poleg Janeza Drnovška je sedaj tudi ljubljanska županja Vika Potočnik namignila, da zna kandidirati za izpraznjujoče se mesto državnega predsednika. Na katero stran se bodo to pot obrnili veliki mediji?