Kazijo nam idilo

Nekoč, leta 1945 so časopisi in knjige objavljale hvalnice voditeljem. Internacionalist Edvard Kardelj je takrat zapisal: "Pisati o Stalinu, pomeni pisati o najpomembnejšem zgodovinskem razdobju v razvoju človeštva, ki je z njim nezdružljivo in ustvarjalno povezano njegovo ime. Pisati o Stalinu, pomeni pisati o veliki resnici..." Njegov partijski tovariš Moša Pijade pa je opeval domačega junaka - Tita: "Slavi ga ljudstvo samo, spontano, iz svojega občutka ljubezni in hvaležnosti do tistega, ki ga je z varno roko vodil skozi strašna vojna leta in mu odprl pot k svetli in srečni bodočnosti. On je tisti, ki naše narode naučil velike resnice. Vsa domovina prekipeva od čustev največjega priznanja in brezmejne ljubezni, zaupanja in vdanosti do svojega velikega voditelja."

Z razdalje pol stoletja se lahko le čudimo takim lizunskim tekstom, ki pa jih niso pisali anonimusi, temveč največji partijski intelektualci! Odkar so v Ljubljani preimenovali ulico Moša Pijade, se zdi, da od pijadejevske servilnosti ni ostalo niti spomina. Pač.

V Ljubljani izhaja časnik po imenu "Ljubljana", časopis financira ljubljanska občina, v njem pa lahko preberemo članek s čustvenim naslovom Moja županja Vika. "Ko sem jo ob naslednji priložnosti povabil na našo šolo, da je odprla informacijski otoček, je bil to prvi dogodek leta na naši šoli. Na šolo bo prišla Vika! Vsi smo jo nestrpno čakali. In ko je prišla, je po vseh hodnikih završalo: Vika prihaja! Vika prihaja! Ko ljudje rečejo, da je Vika materinska županja, se mi zdi zelo na mestu, saj skrbi za mesto kot mama."

Takega hvalospeva se na Slovenskem ni slišalo od Titove smrti dalje.

Dobro, časi so drugi, v demokraciji lahko vsakdo piše in izdaja, kar mu pade na pamet. Toda: kdo plačuje časopis, ki goji kult matere županje? - Vsi skupaj, meščani prispevamo po kak tolar, ko plačamo parkirnino, malo več, kadar nam avto odpelje pajek, in še veliko več, ko v mestno blagajno plačujemo vsemogoče davščine. Ergo, iz denarja davkoplačevalcev, si naša Vikica gradi svetniško podobo. Eeeeeee! To namreč na moč perverzno in antiliberalno. Županja Viktorija Potočnik za prispevke v svoj list plačuje tako mastne honorarje, kot jih ne dobite pri najbolj tržnih revijah in časopisih!!!!!!!

Če si županji naklonjen, ali pa vsaj LDS, te čaka mestno stanovanje, pa četudi nisi kakšen socialni primer '' la estradna mega zvezda Borut Veselko. V času polnega razmaha liberalnega kapitalizma imamo sistem vladarskega dodeljevanja stanovanj, s katerim si vladajoča oblast zagotavlja neusahljivo bazo podpornikov in podrepnikov, ki vedo, kako politično nastopati, saj bo prišel dan, ko se bodo pri Viki delili ključi stanovanj.

Vika mama in Vika dedek Mraz pa se spremeni v dlakocepskega uradnika, ko ima pred seboj "Helsinški monitor Slovenije (HMS)". Vika mama je zdaj izdala celo nalog za njegovo deložacijo zaradi neplačanih računov???

No, red je red, tudi za alternativne in NGO organizacije. Toda, kaj je sploh HSM? Njegova slovenska predsednica Neva Miklavčič-Predan je čemerna gospa, ki vseskozi nekaj sitnari, se pritožuje in protestira zaradi kršenja človekovih pravic. Babnica z malenkostmi in bagatelami v svetovni javnosti vseskozi kazi sliko o demokratični idili.

Tečnobneže vržemo legalno na cesto, pa bomo imeli enkrat za zmeraj mir! Županja, ki po cesarsko plačuje hvalnice, ne da niti beliča, kaj šele ščepca dobre volje za profesionalne tečnarje, ki bi jim kot plačilo priznala vložek v adaptacijo ali jim računala po tarifi za nevladne organizacije. S HSM ravna kot z mestnim sovražnikom no. 1, ta spak v Ljubljano ne sodi!

S tem ignorira tradicijo zahodnoevropske politične kulture, ki je nekoč tolerirala in podpirala dvorne norčke, zdaj pa omogoča delovanje raznoraznih nevladnih varuhov človekovih pravic. Političarka, ki si je organizirala izgradnjo lika materinske županje, je duhovna sestra Kardelja in Pijade. V njunih časih pa v deželi sploh niso pustili delovati kakšnim helsinškim monitorjem.

Politiki iz vrst LDS zadnje čase nasploh radi prekinjajo tradicijo zadnje dekade demokracije. Gospod Janez Kopač je tako hkrati minister kot tudi predsednik skupščine Kapitalske družbe. Eklatantno gomilanje oblasti, ki je bilo doslej nepredstavljivo.

Šef "Telekoma" gospod Marjan Podobnik je v intervjuju za TV vnaprej zavrnil možnost, da bi načeloval telefonskemu gigantu in predsedoval stranki SLS. V trenutku, ko ga LDS odstavlja, je poslal jasno sporočilo: "Dokler bom vodil "Telekom", ne mislim kandidirati za predsednika stranke!"

Samoohranitveni refleks, a bolj klavrne figure: pustite mi to službo, če ne..., bom prevzel SLS, postal spet enfant terrible in dal vetra vaši koaliciji! Marjan Podobnik je zdaj karikatura samega sebe: preti in s strahom čaka dne, ko ga vodo vrgli iz pisarne "Telekoma". Slab izbor za morebitnega predsednika stranke. Človek bi pričakoval vsaj možato gesto, da bo sam odstopil in od tod krenil v politično ofenzivo.

Najbučnejša opozicija je ta hip škofovska komisija "Pravičnost in mir". Potem ko sem se pred meseci na teh straneh čudil, kako katoliška Cerkev ne protestira zoper raztegovanje delovnega časa prodajalk na večerne, sobotne in nedeljske ure, se je oglasil s protestom pomožni škof Anton Stres. Na eni strani imamo torej logiko Mercatorjev, na drugi katoliško cerkev. Za sodobno družbo neobičajni konflikt, ki ima v sebi kali katoliške Solidarnosti.

V prvih bojnih vrstah bi namreč pričakovali le sindikalne protestnike. "Mercator" je poznan po svojem direktorju, za sindikalnega voditelja pa javnost še ni slišala. Kakopak enako "Leclerc", "Interspar"... Skratka, vlada pogled, da je za podjetje sindikat nujno zlo, ki pa naj ima čim manj moči in vpliva, zakaj tako ali tako samo rovari in škoduje poslovnim uspehom. Ideja, da stabilno podjetje nastane skozi napetost med menedžmentom in sindikalnimi zahtevami, je izpuhtela. Namesto nje je tu naivnost, da lahko zaposleni skrb zase povsem prepustijo v roke direktorjev, ki bodo že poskrbeli, da bodo njihove plače in drobne pravice kar se le da visoke.

Od nekod poznana zgodba? - Ja, idila v politiki in podjetništvu z roko v roki.