Piromani v politki

Predsednik vlade in šef LDS Janez Drnovšek se je obrnil na javnost zaskrbljen zaradi sovraštva do tujih prebežnikov ter ob tem izrekel, da to niso ljudje druge vrste niti ne kriminalci.

Res, gesta občutljivega humanista, ki naj zajezi ksenofobijo. Toda: od kod izvira zadnji stampedo nestrpnih čustev?

Njegova strankarska kolegica in ljubljanska županja Vika Potočnik je prižgala zažigalno vrvico sovraštva. Nedolžno je začela sitnariti, da je dom za azilante na Celovški neustrezen in da je preblizu mestnemu centru. Skratka, gre za tujek, ki kazi lepoto mestnega tkiva.

No, v njenem dejanju bi kdo videl filantropijo, skrb za begunce, češ, preveč ljudi je stlačenih po sobah, kar je nehumano. Ko bi bilo tako, bi županja poiskala kakšno novo luknjico nad glavo in ponudila, da del prebežnikov preselijo iz zatrpanega zbirališča v kakšno izmed skromnih stavbic, ki jih upravlja ali poseduje mestna občina.

Vendar pa se reč pri tem ni končala, gospa županja je stopila v stik s policijskim ministrom Radom Bohincem. Akcija je obrodila sadove, begunce so čez noč preselili Bogu za hrbet, minister Bohinc pa je še pomodroval, kako število prebežnikov ogroža nacionalno varnost.

Zdaj se postavimo v kožo domačinov po vasicah na Prekmurskem in Notranjskem. Kako bi ravnali prebivalci Murgel, če bi se nekega jutra zbudili in na robu naselja ugledali deset zabojnikov, iz katerih bi gledalo nekaj ducat novih sokrajanov? Postali bi primitivci, kakor Bločani, iz katerih brije norce sekretar LDS Gregor Golobič, ko pravi, kako so nekateri zmeraj ogroženi in pozimi, ko spijo medvedje, jim pridejo prav begunci.

Vsaka razumna oblast bo lahko predvidela, da takšna preseljevanja pomenijo kulturni šok za domačine, še zlasti na podeželju.

Oče in mati preselitev prebežnikov iz Ljubljane na podeželje, ki so sprožila val sovražnosti do tujcev, sta prvaka LDS in ZLSD: Vika Potočnik in Rado Bohinc.

Če minister policije meni, da prebežniki ogrožajo nacionalno varnost, se ni čuditi, da ga ljudstvo vzame zares in v vsakem prebežniku vidi potencialno nevarnost za slovensko državnost.

V hipu, ko se je ksenofobija lepo razplamtela, se zdaj pojavijo premier Drnovšek ter mlada foruma LDS in ZLSD. Mladež združene liste brez dlake na jeziku okrivi premiera vlade in ljubljansko županjo, liberalnodemokratska mladina pa izpostavi policijskega ministra. Juniorji ZLSD obtožijo liberalne demokrate, podmladek LDS pa ministra združene liste!??

Reč je videti kot natančno načrtovana akcija: LDS in ZLSD sprožita ksenofobično akcijo, potem pa sta spet sama tista rešitelja, tisti ščepec razuma, ki umirja pregrete strasti. Učinek: iz največjega spopada je izpadla opozicija, ki je nikjer ni videti, vitezi dobrega pa so spet iz vrst LDS in ZLSD.

Ti stranki sta tako kot vse preostale prejele mnenje Računskega sodišča, ki je s pridržkom ocenilo njihove volilne kampanje. Eni so iz denarjev kampanje neupravičeno plačevali še povolilne zahvale, drugi so uporabili kredit, ki ga niso sami najeli, tretji nekaterih računov kampanje niso navedli med stroške, četrti so zbirali denar kar na 45 posebnih računih... In epilog? Nič, le opozorilo na napake??? Ja, kakšen smisel pa ima, da se računski sodniki tako silno angažirajo, pregledujejo najmanjše nepravilnosti, če so le papirnato strašilo. Novi zakon o Računskem sodišču, ki ga je sprejela vladna koalicija, je seveda poskrbel, da ta institucija še naprej ostaja brezzobi tiger.

Predsednik države je končal uradni razpis za kandidate za varuha človekovih pravic. Zadnje glasovanje je bilo sicer neuspešno za Darjo Lavtižar-Bebler, a zelo plodonosno za stranko mladih. Ta tako kooperativna zaveznica LDS je takrat glasovala proti. Kdo bi razumel te muhe? Drnovšek je hitro zapopadel sporočilo: potem ko dolgo ni imenoval direktorja vladnega urada za mladino, je na to mesto hitro ustoličil šefa SMS. Čisti računi, dobri prijatelji!

V domu azilantov in prebežnikov na Celovški bi vsekakor pričakovali varuha človekovih pravic, ki bi te nesrečnike branil pred samopaštvom oblasti. Prvi mož varuhovega urada je ta hip namestnik obmudsmana gospod Aleš Butala. Ko so ga v zadnjih dneh povprašali o njihovem angažmaju za prebežnike, je urejeni gospod prostodušno povedal, da so bili v domu zadnjič lani pomladi (!!!), da pa od prebežnikov niso dobili nobene prijave o kršenju človekovih pravic.

Gospod bi dobil Jelcinovo državno odlikovanje, ko bi opravljal funkcijo ruskega ombudsmana. Tudi Čečeni, ki so jih ruski soldati zasipali z bombami smrti, se niso pretihotapili do moskovske pisarne ombudsmana. Sergej Kovaljov je sam odšel v Čečenijo, pred tem pa bil še dolgotrajno borbo z ruskimi oblastmi, da so mu sploh dovolili pot v kraje groze. Ko je potem javno napadel početje ruske soldateske, je postal heroj demokracije, duma pa ga je kakopak jadrno odstavila s položaja ombudsmana.

Toda kdo je bil pred tem Kovaljov? Mož je bil že desetletja oporečni intelektualec, ki je v najtršem režimu branil preganjane.

In Slovenija? Tokrat čudo, pojavilo se je prvo ime, ki bi dalo funkciji ombudsmana tudi nekaj leska. - Matjaž Hanžek, sociolog, ki že leta proučuje vrednote socialne stratifikacije, piše o revščini, o družbenem okolju in zdravju, o človekovem razvoju, zanimal ga je celo položajev slovenskih delavcev v Nemčiji. Človek, ki ga v njegovem profesionalnem delu odlikuje skrb in poznavanje vsebin človekovih pravic. Toda, ali je predsednik Milan Kučan pripravljen zanj založiti svojo besedo, ali pa mu je ljubša figura političarja in salonskega birokrata?