Lastniki kot Bogovi

Agencija "Reuter" je poročala o incidentu, ki je je dogodil v mali državici, ki leži med Italijo. Avstrijo in Madžarsko. Nek moški je surovo pretepal psa, pred večjo skupino borcev za pravice živali, pa ga je čuvala lokalna policija. Ta je enega izmed preveč vnetih protestnikov vklenila in odpeljala na policijsko postajo. Ker je imel možak potrdilo, da je lastnik psa, si je vzel pravico, da po svojih vzgojnih metodah iz njega naredi lepo vzgojeno živalco.

Tako karikirane vesti sicer agencijska hiša ni prinesla, je pa slovenski postkomunizem prinesel idejo, da prehod v tržno gospodarstvo daje lastniku pravico do samovolje. Lastnik medija lahko postavlja urednike ne oziraje se, kaj si o njih menijo zaposleni novinarji, lastnik gozda lahko seka drevje, pa četudi so to častitljivo stare bukve, ki so vrstnice naših pokojnih pradedov, gradbeni lobi lahko zida na svojih parcelah, kar mu pade na pamet - v brk protestom soseske...

Zadnjič je tako "Gozdno gospodarstvo Postojna" odredilo in izpeljalo radikalno žaganje dreves v parku gradu Snežnik. Majhna, a vztrajna in odločna skupina naravovarstvenikov se je temu uničevanju narave uprla s svojimi telesi, tako da je intervenirala policaja, za njo mediji in na koncu se je bilo prisiljeno vmešati ministrstvo za okolje in prostor, ki je ukazalo time-out brezobzirnemu žaganju in podiranju.

Pred leti, ko je bilo bolj aktualno vračanje gozdov katoliški cerkvi, je množica aktivistov zbirala podpise za referendum proti, številni intelektualci in pravniki pa so polnili časopise s svojo ljubeznijo do gozdov, ki da jim jo bodo pohopsali farji. Tokrat, ko gozdarji de facto demolirajo krajinsko podobo snežniških gozdov, so nekdanji ljubitelji gozdne divjine pozabili na svoj predvčerajšnji angažma.

Ljubljanska županja Viktorija Potočnik si je prav tako vzela neomejeno pravico lastnika. Z denarjem meščanov plačuje mestni časopis Ljubljano, pri čemer ne pozna nobenih etičnih zadržkov, da iz njega ne naredi viktorijanskega dvornega biltena. V predzadnji številki so ji pisali hvalospeve, v zadnji jo ovekovečajo s ceremonijalno podobo in na veliko prenašajo intervjuje, ki jih je imela za različne medije. Pač po logiki, če sem zmagala na volitvah, lahko delam s časopisom kar hočem, naši pa imajo pravico svojevoljno deliti mestna stanovanja, čeravno je ključ podelitev izgubil poslednji smisel. Igralski zvezdnik Borut Veselko ga je dobil zaradi svojega angažmaja v prestolnici, toda že naslednji trenutek se je znašel na položaju direktorja gledališča v Kranju.

Svet RTV SLO kot za stavo potrjuje Janeza Čadeža za direktorja nacionalke, novinarji in sindikati dnevno protestirajo, on pa kot predstavnik lastnika izvaja naprej svojo ošabnost in ignoranco. Nekdanji šef postkomunistov in zdaj predsednik sveta Janez Kocijančič je ogorčen, zakaj po njegovem se gospodu Čadežu godi krivica, ker naj bi zoper njega izvajali medijski linč.

Gospod predsednik Olimpijskega komiteja: kaj že pomeni beseda linč? Po slovarju slovenskega knjižnega jezika linčati pomeni: ubiti krivca, osumljenca takoj, brez zakonitega sojenja. So torej mediji gospodu Čadežu stregli po življenju? So ga zverinsko premikastili kot njegovega kolega s srbske nacionalke, ki je bil dolgoletni Miloševićev petoliznik? Nič osebnega, vse, kar so mediji počeli, je bilo, da so ponavljali zahteve televizijskih sindikatov, da ga nočejo za direktorja. Sindikalni protest je po mnenju predsednika sveta RTV SLO postal kar medijski linč!!!????

Nekateri zahtevajo in sprašujejo, zakaj svet nacionalke, ki je prišel v totalni konflikt z novinarji in sindikati, ne odstopi. Preprosto, Kocijančič in tovarišija so podobni cankarjanskemu gospodarju, ki mu niti na misel na pride, da bi prisluhnil svojemu hlapcu. In so živi spomenik pokojnemu prvemu sekretarju YU-partije Stanetu Dolancu, ki je v sedemdesetih tolkel po mizah besneč: mi smo v tej državi oblast! S svojo mentaliteto absolutnih gospodarjev nad televizijci postopajo kot vojščaki partije, ne pa kot predstavniki civilne družbe. In to brez razlike: ti, ki so bili nekoč partijski sekretarji, in oni kot Alfred Killer, ki je sicer član Bajukove "Nove Slovenije".

Pravo komedijo z idejo civilne družbe pa so zadnjič izvedli v prostorih državnega zbora. "Državni svet" in "Občanski forum" sta priredila posvet z naslovom Država in cerkev, na katerem pa ni bilo niti enega profesorja teološke fakultete. Marjan Sedmak, nekoč predsednik društva novinarjev sedaj predstavnik fantomskega foruma, je nepluralistično zasedbo pojasnil, češ, da so si srečanje zamislili kot strokovno in ne ideološko razpravo. In tako je kot strokovnjak za verska vprašanja v razpravi sodeloval predstavnik glavnega odbora Zveze borcev NOB!??????

Še največ smisla za dialog, za opustitev drže samovšečnega gospodarja je tokrat pokazala najvišja oblast, ki je za ombudsmana izvolila kandidata z ombudsmansko preteklostjo. Ombudsman, ki je že prvi trenutek po izvolitvi prestal Jelinčičev test. Pred leti je bil podobno izvoljen Vojko Antončič za predsednika "Računskega sodišča" in prav tako prišel za govornico brez kravate, a se je hitro vdal Jelinčičevemu ukorju in si pred poslanci zavezal ponujeno mu kravato. Matjaž Hanžek, novi varuh človekovih pravic, je na lastni koži ubranil in artikuliral pravico do drugačnosti, četudi je to le način oblačenja.