Spomeniške strelice

Ljubljanska županja je pripravljala ponovno postavitev nekoč sramotilnega spomenika pred mestno stolnico. Metropolit France Rode, duhovniki in verniki so globoko iritirani podpisovali peticije zoper to namero. Na bližnjih ulicah so čustva dobesedno zavrela. Eeeeeh, spet mračne črne kute dvigajo svoje glave!

Vladajoča ideološka perspektiva v aktualnem nadškofu vidi verskega militanta, ki je vse drugačen od dobrohotnega starega nadškofa Alojzija Šuštarja. Toda, glej božje čudo, tokrat protestira tudi bivši metropolit. Še več, županji je zapretil, da če spet postavijo sramotilni steber, bo vrnil odlikovanje častnega meščana Ljubljane.

Kaj stori Viktorija Potočnik? "Nič, nič, zaenkrat bomo zadržali postopek. Zakaj se pa niso prišli k meni lepo kulturno pomenit, namesto da odgovarjajo z ulico. Reč so narobe razumeli, obnovljeni spomenik nima več sramotilnega prsta ter obsojajočih besed."

Kakšno dejanje je pravzaprav vračanje starega spomenika? Gre za komunistični pamjatnik v najtršem smislu besede. Monumente so ponavadi postavljali v slavo: ondaj cesarju Francu Jožefu, kralju Aleksandru, maršalu Titu, potem v spomin žrtvam vojn in nasilja. A vsaka menjava režimov je dekapitirala stare malike in tako so letele glave feldmaršala Radetzkega, izginjali bronasti konjeniki kralja Petra I. in na koncu tudi slike tovariša Edvarda Kardelja. Znamenje pred stolnico pa je bilo bolj kot spomenik sramotilnik. Danes težko doumljivo dejanje. Nekako tako, kot če bi pod Strgarjevim županjevanjem dali na pročelja uradov zveze borcev NOB pritrditi marmornate table z obtožujočimi reliefi umirajočih in napisom, da je partizanska vojska na skrivaj pomorila desettisoče civilistov in vojnih ujetnikov po Kočevskih jamah!????

Sramotilnik je bil predvsem izraz najtrše oblike nasilne komunistične indoktrinacije.

Gospa županja in tovarišija se sedaj sprenevedajo, češ, saj smo najbolj žaljive vsebine odstranili. Katoliški cerkvi vsiljevati spomenik, ki jo pekli, ki je za njo eden sinonimov za zatiranje vere pod komunizmom, je politična akcija Strelnikoff, ki pa jo je tokrat izvedla ljubljanska mestna oblast. Če je Brezjanska Marija s podganico v naročju izraz državljanske svobode govora, akt parodije in umetniške provokacije, pa je početje Potočnikove et consortes politika namernega netenja spopadov s katoliško cerkvijo in njenimi verniki!!!!!!!!!

Stari časi vstajajo tudi v fuzbalu. Predsednik UO NK Olimpije Anton Colarič je obtožil šefa Telekoma Marjana Podobnika cezarizma. Poslušajte, mož naj bi namreč v zameno za milijonsko pomoč hotel voditi ljubljanski klub!

Toda našel se je junak Colarič, ki se je uprl malemu Cezarju in zavrnil njegove sluzave srebrnike.

Kako??? V katerem tisočletju živimo? Športni klub fanatično išče denar, na koncu najde najbogatejšega sponzorja, potem pa ga iz prestižnih političnih razlogov zavrne. Pač v miloševićevski maniri: raje gol in bos, a ponosen.

Sicer pa, kdo sta že glavna akterja spopada za NK Olimpijo? Anton Colarič, ki je zdaj na njenem vrhu, je ljubljanski podžupan in mestni prvak združene liste, Marjan Podobnik, ki je bodisi sam bodisi prek svojih meril na prvo mesto med nogometnimi botri, je bil še včeraj podpredsednik SLS+SKD.

Potem ko sta združena lista in liberalna demokracija zavzeli NK Olimpijo, gre politizacija kluba proti vrelišču. Evropske dimenzije sta kluba košarkarjev Olimpije in rokometašev Pivovarne Laško dosegla tako tako, da so izjemni uspehi privabili sponzorje, bum nogometašev Olimpije pa nastaja kot politična kuhinja.

Narašča pa tudi napetost pred novim mandatom guvernerja Narodne Banke Slovenije. Ko sta premier Janez Drnovšek in financminister Tone Rop parlamentu predstavila predlog proračuna, so poslanci sklenili pretrgati s tradicijo. Potem ko so ob takih priložnostih vsakič povabili guvernerja v parlament, da jim predstavi svoje poglede, so se mu tokrat odpovedali. Pred stolnico bi mestna koalicija LDS+ZLSD obnavljala staro komunistično tradicijo, v državnem zboru je ista koalicija ukinila povabilu guvernerju, se pravi tradicijo večstrankarskega parlamentarizma.

Zakaj ni smel v parlamentu spregovoriti France Arhar? Guverner bi pokvaril idilo, saj je doslej vseskozi ostro kritiziral obseg in rast proračuna. Nastaja metamorfoza demokracije, ki ne prenaša več kritičnih glasov?

Za nov guvernerski mandat sicer pretendirata France Arhar in Mitja Gaspari. Stari guverner je znan po oponiranju Drnovškovi vladi, pretendent Gaspari pa kot zvest Drnovškov minister. Njegova najbolj odmevna lastnost je zanikanje povezav z LDS. V letih ministrovanja je tako vseskozi ponavljal, da ni njen član. Potem so prišle zadnje volitve, na njih je začuda kandidiral na listi LDS, a spet zagotavljal vesoljni Sloveniji, da ni član te stranke. V parlament se je dal potemtakem izvoliti kot gost LDS!!!

Kako so videti prvi možje narodnih bank? Vdani aparatčiki? Nemški je znan po srditih spopadih s kanclerjem. Alan Greenspan, ki vodi Federalne rezerve, skratka Centralno banko ZDA, pa je na svoji funkciji preživel štiri predsednike. Toda ne zaradi vdanosti, temveč zaradi vsebin njegovih nastopov. Nekoč si je na primer privoščil, da je v sfingini aroganci spregovoril v ameriškem kongresu: "Vem, da verjamete, da ste razumeli to, kar mislite, da sem rekel, vendar pa jaz nisem povsem prepričan, da bi si vi lahko predstavljali, da to, kar ste vi razumeli, ni tisto, kar sem jaz mislil."

Slovenija pa dobiva guvernerja, za katerega velja: mislim tako kot predsednik vlade. A glede na tradicijo enopartijskega režima je tudi to opazen napredek: v petdesetih je postal guverner Narodne Banke Jugoslavije kar Sergej Kraigher, zvest partijski kader, a po izobrazbi falirani študent medicine.