Hočemo novo palačo!

Liberalni demokraciji živa duša več ne zaupa. Njen minister Pavle Gantar lahko z ministrsko besedo zagotavlja, da bo vlada državljanom povrnila prekomerne vložke v izgradnjo telefonskega omrežja, pa se vseeno najde skupina, ki raje obstruira novo zakonodajo z vložitvijo referendumske pobude. Orožje, da lahko 200 podpisov za dva meseca zamrzne katerikoli zakon, je tokrat zadelo. V hipu je vladna koalicija sprejela tekst zakona, ki obljublja, da bo v šestih mesecih zakonsko rešeno povračilo "telefonskih vložkov".

Ob predlogu meddržavnega sporazuma z Vatikanom je LDS doživela upor malih. Združena lista in Desus sta se počutila izigrana, ljudska stranka je bila že izigrana, ko je LDS enega za drugim odstavljala njene in jih menjala s svojimi, tako da je vsa trojica pokazala zobe in nasprotovala principu preglasovanja, s katerim je LDS lahko povozila kogarkoli.

Mali upor majhnih, ki se je ustrašil samovolje najmočnejše stranke, pa je zanetil veliko jezo maščevalnosti pri najmočnejši državni stranki. Njen poslanski šef Tone Anderlič je spisal javno pismo, polno obtožb na dovčerajšnjega tovariša in predsednika parlamenta Boruta Pahorja. Medtem ko so mediji prikazovali rutinirano delovanje državnega zbora, smo naenkrat izvedeli, da je gospod Pahor v resnici veliki manipulator in zlorabljevalec demokratičnih postopkov.

Drnovškova stranka razume koalicijsko zavezništvo le kot obliko kimavega podrejanja, ki ga poplača s funkcionarskimi stolčki.

Novi guverner Banke Slovenije je postal gospod Mitja Gaspari. Njegov predhodnik France Arhar ni odšel kot poraženec, temveč se je odkorakal z zadovoljnim obrazom. Četudi je premagan, je zdaj njegov duh močnejši, kot je bil kdajkoli sam. Za seboj je namreč pustil pozitivni imidž guvernerja. Ve se, da je prvi mož Banke Slovenije ta, katerega prvi cilj je čim nižja inflacija, tem krepkejši tolar, in ki vodi samostojno in tudi konfliktno držo do določenih početij vlade. Gasparijevih uspehov se ne bo več merilo z ljubeznijo in naklonjenostjo, ki mu jo namenja premier Janez Drnovšek.

Povsem drugače kot pri ideji slovenskega predsednika. Zadnjič me je presenetil celo kolega, pred leti eden prvakov LDS, ki si še vedno ne zna predstavljati Kučanovega naslednika. Ker slovenska predsedniška tradicija premore figure partijskih poglavarjev, kot so bili Franceta Popita, Sergej Kraigher, Viktor Avbelj in podobni, se zdi, da se svet demokracije začne in konča z Milanom Kučanom.

Ta je minuli teden doživel predsedniški fiasco. Kot prvi mož v državi je gostil bavarskega predsednika, medtem ko se je premier Janez Drnovšek sestal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Do voditelja svetovne velesile seže premier, medtem ko je domet slovenskega državnega predsednika nemški deželni glavar ali kvečjemu populist Kvašnievski, ki je v Planico priletel na krilih osemtisočev poljskih športnih navijačev.

V domači politiki je bil gospod Kučan sicer kritičen, ko je ošteval partitokracijo, toda v isti sapi je za veleposlanico razglasil dolgoletno funkcionarko LDS gospo Darjo Lavtižar Bebler. Hkrati pa je koval v zvezde Franceta Arharja, a na njegovo mesto predlagal favorita LDS. Čisti kritikaški larpurlartizem!

Če na visoki ravni politika LDS pomeni predvsem poplavo njenih kadrov, pa na mikro nivoju padajo delavske pravice. Delavske stranke so si nekoč s pestmi izborile dela proste dneve, 42-urni delavnik, nedeljski počitek, pravico do polurnega plačanega odmora za malico. Nova Drnovškova koalicija jih umika eno za drugo in postopa, kot da je vlada direktorjev in velikih delničarjev.

Veliki sindikalni voditelji so malo zamrmljali, od nikoder pa desetisočev demonstrantov, ki bi pred vladno palačo branili delavske pravice. Slovenski sindikalni funkcionarji so pač klasični primer foteljašev, ki iz sebe izvlečejo komaj toliko protestne energije, da pred teve kamerami z ogorčenim glasom preberejo za eno tipkano stran sindikalnih zahtevic.

Veliko glasnejši so ljubitelji žogobrca, ki zahtevajo kar nov ljubljanski stadion. Ker enkrat ali dvakrat na leto ne morejo vsi na tribune, naj jim država ali mesto sezida nov nogometni hram!?????? In njihove besede zdaj ponavljajo športni novinarji, klubski funkcionarji in politiki.

Tako kot če bi v gostilnici, ki bi samevala, na vsake kvatre zmanjkalo prostih stolov, pa bi dal evforični gostilničar podreti poslopje in namesto njega zgradil megalomansko restavracijo!!! Ali pa stotinja gostov, ki bi jih ne spustili na razprodano predstavo v Cankarjev dom in bi zato bentila pri županji, da jim postavi novo kulturno palačo???

No, tudi stavba onkološkega inštituta razpada: pacienti v vrsti čakajo za prostor na straniščni školjki, bolniki so pod vsemi zahodnoevropskimi normami natlačeni po sobah. V stari zgradbi pediatrične klinike si le najbolj vztrajni starši priborijo pravico, da preživijo noč pri hudo bolnih otrocih, in to tako, da kot obešene obleke visijo po pristavljenih stolih. Nasploh je tudi tisoče staršev pod stresom ob vpisu otrok v gimnazije. Ali bo mestna oblast zato zgradila še dodatni stolpič ob bežigrajski gimnaziji?

Če verjamemo govoricam, da županja Vika Potočnik že pripravlja prodajo delnic SKB banke za pomoč stadionu, so oblastem LDS najbližje tegobe navijačev, ki morajo trpeti takšno ponižanje, da spektakel leta gledajo v copatih doma pred malimi ekrani.

Kakorkoli že, celotna stadionska in NK Olimpija evforija, ki je osnovana na milijonskih proračunskih pomočeh, spominja na iluzionistični projekt zimske olimpiade v Sarajevu 1984.