Avtoritarni režim pod LDS?

Pred kongresom socialdemokratov je na novinarske zbadljivke, kako da nekaj dni pred dogodkom nima protikandidata, Janez Janša odvrnil, da tudi LDS od prihoda Janeza Drnovška nikoli ni imela predsedniškega protikandidata, pa da zato vseeno ni bila tarča novinarskih bodic.

Toda strankarski kongresi brez predsedniških tekem so v resnici velika anomalija slovenske politike. Enkrat samkrat je leta 1992 med krščanskimi demokrati tekla predsedniška bitka, ko so po ameriškem zgledu Lojze Peterle, Ivo Bizjak in Andrej Capuder po slovenskih mestih nabirali podporo med volilci. Edina prava, demokratična in poštena tekma te vrste.

Ko je bil sredi devetdesetih velik del poslancev in članov nacionalne stranke nezadovoljen s prodrnovškovo politiko svojega šefa Zmaga Jelinčiča in so ga na strankarskem sklicu odstavili, se je mož vrnil na stranin prestol tako, da je svoje nasprotnike razglasil kot odpadnike iz stranke. Odtlej se plemeniti Jelinčič obnaša kot bog in batina SNS.

Združena lista je v dobrem desetletju (vštevši svoja prejšnja imena SDP in ZKS) zamenjala kar pet predsednikov od Milana Kučana, Cirila Ribičiča, Petra Bekeša, Janeza Kocijančiča do Boruta Pahorja. Kar lep demokratični šopek! Ja, samo z eno napako, vse menjave so potekale zakolisno, nikoli ni prišlo do javne tekme, kakor tudi nič ne kaže, da bi se na prihajajočem kongresu udarila Aurelio Juri in Borut Pahor. Na zadnjem kongresu SLS je bil dolgo v zraku spopad med Janezom Podobnikom in Francijem Butom, toda ker je Podobniku kazalo slabše, je za ponujeno mesto šefa enega izmed strankinih odborov odstopil od kandidature.

Skupno vsem je torej grozljiva travma pred duelom med dvema kandidatoma. Kot da je tekmovalni duh tod prepovedan. Vse velike politične stranke so v tej točki dedič tradicije komunistične partije, katere značilnost je bila prav to, da nikoli ni prenesla javnih volitev med dvema kandidatoma.

Si predstavljate kongres LDS, na katerem bi udeleženci izbirali med Janezom Drnovškom in Viko Potočnik?

Nekaj najbolj samoumevnega ima na Slovenskem status znanstvene fantastike.

Državni predsednik je po neuspehu iz leta 1993, ko se je izkazalo, da je prejel častni doktorat "Southern International Uniersity", univerze, ki ne obstaja kot taka, zdaj le prejel regularni dr.h.c. na univerzi v Clevelendu, ki pa ima vsega 16.000 študentov, za tretjino manj od mariborske. V domači politiki je imel predsednik Kučan govor ob desetletnici "pekrskih dogodkov", ko je JNA z oklepniki obkolila prvi vadbeni center novonastajajoče slovenske vojske. Trenutek, ko bi pričakovali, da bo državni predsednik hvalil teritorialce, tedanjega vlado in obrambnega ministra Janšo, ki so umno organizirali obrambo republike. Če že ne mara lavdativnega govora, pa bila to priložnost vsaj za hladen historični vpogled na vojaško agresivno politiko Slobodana Miloševića. Nič od tega, predsednik Kučan je v slavnostnem govoru kritiziral Janeza Janšo za njegovo ministrovanje vojske izpred sedem in več let. - Vsedržavno svečanost izrabi za politični spopad? In v Pekrah kot prvega diabola proti dobrobitu slovenstva postavi Janšo, ne pa Miloševićevih generalov!!!!!!!??????

Doslej so referendumi veljali kot oblika demokracije, kjer sta odgovora za in proti enako demokratična. Od ustanovitve odbora Za svobodno odločanje (ZSO) je svet postavljen drugače. Njegova predsednica Spomenka Hribar je razglasila, da nas bi glasovanje proti zakonu o umetni oploditvi za samske ženske vrglo iz demokracije v avtoritarno državo.

Uffffff, tako trde besede, takšna apokaliptičnost, zahteva postanek. Liberalna Švedska, libertina Francija in socialdemokratska Nemčija nimajo zakona, ki bi ženskam brez partnerjev dovoljeval postopek umetne oploditve. Odslej torej avtoritarne dežele! Predvsem pa: morebitni referendumski -ne pretvarja vlado LDS v avtoritarni režim? Prejšnji teden je v "Odmevih" na TV SLO v imenu odbora ZSO gostovala gospa Ljubica Umek-Marjanovič, ki je gledalstvu pojasnjevala, da je namen odbora vzpostaviti fair izmenjavo argumentov za in proti. Teden kasneje se je odbor iz golobov spremenil v jastrebe, ki z nasprotniki svojih idej ne polemizirajo, temveč jih degradirajo v avtoritarce in mačiste. Še več, glasne članice izvedejo celo vpogled v psiho predlagateljev referenduma, ko pripovedujejo, da jim v resnici ne gre za dobro otrok, temveč za sistematične žalitve žensk.

Tako nekako je moralo izgledati vzdušje leta 1945 pred državnimi volitvami, ko so afž-jevke in partijska propaganda grmeli, kako tisti, ki so proti Titovi oblasti, le pleteničijo, da se zavezamajo za demokratične vrednote, v resnici pa so le lakaji fašizma in imperializma. Podobna retorika je veljala pri samoupravnih referendumih za izgradnjo šol in vrtcev iz sedemdesetih in osemdesetih, ko je bil neuspeh referenduma že protidržavni akt.

Sicer pa, tudi minister LDS Dušan Keber je referendum postavil kot politični spopad med liberalnimi in nazadnjaško patriarhalnimi vrednotami in zapretil, da padec njegovega zakona prinaša tudi zmagoviti pohod prepovedi abortusa, kontracepcije etc.

Tudi odbor ZSO se je organiziral, kot da bi bil referendum naravna nesreča a la povodenj ali potres, in tako po časopisih objavlja odprti račun za prostovoljne prispevke za svoje delo!????

Glavna argumenta ZSO-ja sta zdaj pravici žensk do intime in materinstva. Toda, ali obstaja pravica otroka, ki jo radikalno izkoriščena pravica ženske ne odplakne?

Samska ženska ima torej hkrati pravico, da zanosi s biomehansko pomočjo in da rodi in živi brez partnerja. Kaj pa bodoči otrok: ali ima tudi on pravico, da je npr. enak z drugimi otroci, ki so rojeni materam in očetom? Ko odraste v dečka, ki nima ne živega ne mrtvega ne odsotnega očeta in ne očima in se nekega dne vpraša: kdo je pa moj oče, od kod prihajam, kje je moj rod, kje so moje korenine? Ali je človek patriarhalec, mačist, avtoritarec in zagamani klerikalec, če se vpraša po svojem očetu?

Stvar je preprosta: ena pravica samske ženske do otroka brez partnerja pomeni odvzem druge pravice otroka ne le imeti ampak celo vedeti, kdo je njegov oče. Tu se račun brez izgube ne izide.