Pod proticerkveno zastavo

Ko se je kmetijski minister Franci But odločil, da naposled vrne 80.000 hektarov gozdov katoliški cerkvi (KC), je doživel vihar. - To pa ne, klerikalcem pa ne bomo dajali državnih gozdov!!!

Odgovori sicer niso bili izrečen v prav teh besedah, so pa izhajali iz istega duha.

Šef stranke mladih Dominik Černjak nasprotuje iz sočutja do župnikov, ko pravi, da bo imela cerkev s tem samo težave, da bi ji najbolj koristilo, ko bi se posvetila širjenju Kristusovega nauka. Ta logika je spolzko perverzna, nekomu ste dolžni kupček denarja, potem pa mu poveste, da mu ga v njegovo dobro ne boste vrnili, ker bi ga radi obvarovali, da se mu življenje z denarjem ne bi spremenilo v pekel.

Poslanski vodja združene liste Miran Potrč je tu trden kot skala: niti ene smrekove vejice državnih gozdov cerkvi! A on je vsaj neupogljiv vojak partije, na katerega bi bili ponosni celo Ivan Maček-Matija, Miha Marinko in Boris Kidrič. Ohranil je natanko isto držo do KC kot stari partijski vrh, ki je KC po vojni odvzel njeno premoženje!!!

Pri pokljuških gozdovih, ki romajo v cerkvene roke, je nenavadna ta silna reakcija, ta neizmerni naboj, ta lahkotna samoumevnost biti proti cerkvi.

Zahtevku ljubljanske nadškofije po gozdovih je moč ugovarjati s svetopisemskih pozicij. Če Kristus uči, da tistemu, ki nas udari po enem licu, nastavimo še drugo, se nadškofa Alojzij Šuštar in Franc Rode obnašata bolj po židovskemu izreku: oko za oko, zob za zob. Krščansko usmerjena linija bi dejala drugače: kar so nam Kardelj in komunisti pokradli s svojim režimom, bomo mirno prenesli in tako dokazali, da znamo odpuščati krivice in da moč vera ni pogojena z debelino cerkvene mošnje.

Toda ta bodica ne zadane pravice cerkvenih krogov do denacionalizacije. V pravni državi morajo veljati zakoni za vse. Če so po II. vojni protipravno zaplenjali tovarne, hiše in gozdove, in če je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, potem bi bil človek nenačelen, če bi rekel, da pravo velja za vse razen za KC.

Naredimo zdaj skok v paralelno prihodnost. Recimo da bi maršal Tito l. 1944 dovolil angleškim silam, da se izkrcajo v Dalmaciji in da bi Ljubljano že marca 1945 osvobodili skupaj Churchillovi in Titovi tanki. In da bi to prineslo federalno urejeno kraljevino. Potem bi ne doživeli nacionalizacije in vsa povojna leta bi KC gospodovala nad pokljuškimi šumami. - Pač, kolikor bi se vmes pl. Jelinčič ne pokazal pred beograjskim sodiščem in dosegel, da bi akt iz l. 1939 razveljavili in šume predali v državno last. - Pa recimo, da bi na koncu tudi taka Jugoslavija razpadla in Slovenija postala samostojna država. Bi torej tudi tega paralelnega leta 2001 doživeli množični izbruh jeznih čustev, ki bi zahtevala, da mora pokljuški del narodnega parka pod Triglavom iz šap KC pod državno skrb? Ker da cerkveni biriči ne dovolijo ljudstvu več nabirati gob in borovnic? - Nikakor.

Dokaz so številna podjetja, ki so po l. 1991 privatizirala in prešla v roke novih japijev, ki so najprej odpustili tisoče delavcev, zdaj pa si z manjšimi ekipami polnijo milijonske žepe. Nikoli ni gospod Miran Potrč grmel zoper privatizacijo ali vodstva PID-ov, ko so na račun kupovanja podcenjenih papirjev še včerajšnji lipeti čez noč postali milijonarji.

KC osporavajo malopridne načine, po katerih je prišla do svojih gozdov, kot so prisilna volila in oporoke naivnih vernikov, ki so si z njimi kupovali pot iz greha v nebesa. Prav, toda če bi bili konsekventni, bi morali enako ravnati tudi z Mercatorjevimi Jankovići in pogledati pod lupo neverjetno podcenjenost Mercatorjevih delnic, ki so jih insiderji kupovali za bagatelo.

Kot ljudski junak, ki bi znal ugnati vatikanskega Brdavsa, se je postavil minister za okolje. Gospod Janez Kopač iz LDS namreč pravi, da ko bi on odločal o stvari, gozdov ne bi vrnil KC, ker da to prepoveduje zakon o varstvu okolja.

Minister, ki je izdal dovoljenje za sežiganje olj in vsemogočih strupenih odpadkov v Salonitu, zoper katerega je v kraju zrasel samozaščitni ljudski upor. Minister, ki je eden botrov zakona, ki omogoča gradnje tudi v TNP. Minister, ki je predsednik nadzornega sveta Stanovanjskega sklada, katerega politika je množično zidanje novih stanovanj tudi na doslej nezazidljivih področjih. Ta minister se je postavil v krpanskega junaka, ki bi ubranil gozdove pred grabežljivimi in uničevalskimi namerami mračnih talarjev!????

Kot protiargument vračanja gozdov v naravi se pojavljajo alternativne oblike kompenzacije. Naj bi torej država KC povrnila odvzete gozdove z deležem v Novi ljubljanski banki? Ali pa iz sredstev proračuna? Bi mar tedaj apriorni proticerkveni gnev usahnil???

Ne da bi početje cerkvenih krogov ne moglo biti objekt jeze in kritike, toda zanj bi pričakovali vsaj minimalen raison. Denimo razkritje, da cerkev v njenih obstoječih gozdovih izvaja golosek in brezobzirno seka stoletne smreke, da bi jih v znak ljubezni pošiljala papežu. Sicer pa, ko je slovenska posvetna oblast poslala v Vatikan smreko velikanko, v javnosti ni zašumelo nad pomorom drevesnih očakov. -???

Signifikanten je sicer odgovor Kopačevega šefa, premiera Janeza Drnovška. Prek svojega urada najprej pojasnjuje, da vračanje nacionaliziranega premoženja zahteva zakon, odločba Ustavnega sodišča in celo EU. Torej podpira odločitev ministra Buta? - Ja, toda tako, da tega ne pokaže. Tudi on je ujet v splošni anticerkveni refleks, po katerem si ne drzne nastopiti pred javnostjo in reči, da popolnoma podpira in stoji za svojim kmetijskim ministrom.

Sicer pa je bil moment apriornega sovražnega refleksa vrojen v jugopartijsko mentaliteto. Tudi Srbi so avtomatično sovražili vse jugoseparatiste in vzklikali voždu Miloševiću, toda na koncu so ga prodali kot vrečo krompirja za milijardo mark. Slovenski avtomatizem anticerkvenega refleksa bi padel v lep preizkus vztrajnosti v trenutku, ko bi EU na koncu postavila kot pogoj za članstvo končanje denacionalizacijskih postopkov, tudi tistih zadevajoč KC.