Ošabna prestolnica

Sporazum o meji s Hrvaško je stal nekaj slovenskih vasic ob Dragonji, ki jih je prestavil pod hrvaško oblast. Ob tem je nastal pekleč paradoks: Jožko Joras in njegovi se borijo z vsem pravnim znanjem in osebno iniciativo, da bi kot državljani živeli v republiki Sloveniji, vlada pa jih zamenja za kos morja.

Nekaj travmatičnosti je vsekakor v tej predaji sorojakov pod jurisdikcijo sosednje države, ki so jo tako mirno požrle tudi opozicijske sile z izjemo Bajukove NiS in Jelinčičeve SNS. Res pa je premier Janez Drnovšek zagotovil, da bo zanje lepo poskrbljeno, da jim je izboril poseben meddržavni režim.

Kakšna pa je sploh teža njegovih besed zunaj meja Slovenije? Slovenci na Avstrijskem so zaščiteni z meddržavno pogodbo, toda v minulem tednu se je razvedelo, da koroški glavar Jörg Haider zaradi racionalizacije zapira nekaj manjših šol. In odgovor slovenske vlade? Ministrica Lucija Čok je jadrno poslala pismo avstrijski zvezni ministrici gospe Elizabeth Gehrer. S kakšno municijo je udarila zoper protimanjšinsko uredbo? Bombama se reče začudenje in prošnja.

Rimska vlada je slovenski manjšini skrčila pomoč z osmih na pet milijard lir, deželna vlada Furlanije-Julijske krajine pa ni pripravljena iti niti za poroka za bančno posojilo manjšini. Nič od obojega ni v nasprotju z italijanskim zaščitnim zakonom za slovensko manjšino, ki ga je pred meseci z aklamacijo sprejeli tudi slovenski vrh.

A facta bruta so, da sosednji državi neprestano, kajpak v podobi nedolžnih tehnikalij, slovenski manjšini grenita njeno bivanje. Reč tudi ne more biti naključje, zakaj taka politika teče konsistentno iz leta v leto.

Kaj to pomeni? Preprosto, slovenska vlada ni faktor, ki bi inhibiral mehko asimilacijsko politiko njenih sosed. Haiderju in podobnim ne zastane roka pri podpisovanju odloka ob misli, kako bo jutri pobesnel premier Janez Drnovšek in kako ga potem za vrat stisnil kancler Wolfgang Schüssel.

A avstrijska in italijanska država sta v resnici prava Indija Koromandija v primerjavi s Hrvaško. V njej slovenska manjšina, ne da je bila pred leti izbrisana celo iz ustave, nima ne šolskih oddelkov, niti od države podpiranih manjšinskih medijev.

Dejstva so torej, da politika Drnovškovih vlad ne kaže posebnega zanimanja za slovenske manjšine v sosedstvu, da svoje politike in gospodarskega sodelovanja oz. koncesij sosedom ne povezuje s položajem svojih manjšin.

Kraj Libeliče pri Dravogradu so po I. sv. vojni priključili k Avstriji. Kraljevina Jugoslavije je bila sprijaznjena z usodo, toda trmoglavi krajani so se takšni razmejitvi upirali tako odločno, da so jih leta 1922 vendarle priključili Sloveniji oz. Jugoslaviji.

Za svojo usodo je včasih bolje, da je ne prepustiš drugemu, pa četudi sta to tvoja matična vlada in parlament.

Politika rada lakira resnice o svojih uspehih. Minister za okolje Janez Kopač se je zadnjič na TV SLO hvalil, kako je uspel na svetovni konferenci o okolju v Bonnu udeležence prepričati, da je Slovenija tako zelo poraščena z gozdom, da ji na ta račun pripadejo posebne bonitete. Prodajanje megle, to ni plod njegovih zaslug, temveč posledica pravil, ki nagrajujejo dežele z večjo površino gozda.

Tako, kot če bi šla družinica s 6-letnim otrokom v hotel, kjer velja 50 % popust za otroka do 12 let, potem pa bi se oče trkel po prsih, kako je uspel prepričati receptorja, da jim je priznal popust!!!

Kopačevo skrb za naravno okolje bomo videli v zadevi Češeniška in Prevojska gmajna. Njegova strankarska kolegica Cveta Zalokar-Oražem, županja občine Domžale, je na tem teritoriju, ki je bil pred par leti že začasno zavarovan kot naravni rezervat, sedaj skupaj s svetniško večino sklenila, da ga za otoček nekaj hektarov skrči in spremeni v stanovanjsko naselje. Seveda brez predhodne javne razprave in javne razgrnitve v lokalni skupnosti. Zdaj čakajo samo še na blagoslov ministrstva za okolje. Po ministrovem odnosu do narave gre samo še za vprašanje časa.

Ministru Kopaču pa je uspelo postaviti sedež novoustanovljenega holdinga slovenskih elektrarn v Ljubljano. Njegovi argumenti so eden bolj nesmiseln kot drugi. Da ne bi bil sedež v Mariboru, kjer je že zdaj kopica elektrarniške infrastrukture, je oporekal, saj ni vsega le na Štajerskem, tu sta še Brestanica pa Krško. Po logiki bi torej sedež postavil recimo v Krško. Ne, Krško in Brestanica funkcionirata kot argument za Ljubljano!????

Minister je pač primerek ultra centralističnega politika, kot bolj regijsko usmerjeni so nastopili vodje vseh treh koalicijskih strank: SLS, ZLSD in Desusa. Bobneli in tolkli so z besedami in pestmi, še zlasti šef poslancev ZLSD Miran Potrč, da mora biti sedež holdinga v Mariboru. Ko pa je vlada izbrala Ljubljano, so samo še jokajoče pomahali volilcem, da niso mogli nič storiti, da so jih preglasovali. -??? Če prištejemo k njim še besno SDS, potem lahko naštejemo večino: 9 poslancev SLS, 4 Desus, 11 ZLSD, 14 SDS, torej 38 glav vs. vsega 35 eldeesovčkov. A vseeno nič. Potrčem in koalicijski ne-LDS tovarišiji je do mariborskega sedeža holdinga toliko kot do lanskega snega. Tisti, ki imajo oblast, delajo politiko s političnimi dejanji in ne prek nemočno tarnajočih besed, te so samo poceni limance za naslednje volitve.

Predsednik države je tokrat izrekel NE strpnemu odnosu do nestrpnosti. Lepo, da pove filantropsko mnenje. Toda, kako je to storil? Na sestanek je povabil ombudsmana, policijskega ministra in namestnika generalnega direktorja policije. Prijateljsko se je pomenkoval s funkcionarji in abstraktno pokritiziral del politike in javnega mnenja. Toda Milanu Kučanu ni šinilo na misel, da bi svojo odprtost do drugačnih ponazoril z lastnim dejanjem in sprejel denimo gg. Inacia Bintchendeja alias Janeza Belino in Braneta Mozetiča, predstavnika homoseksualne izbire.