V vladarjih vidijo Bogove

22. september je očitno ponarodel kot "dan brez avtomobila". Toda, kaj se pravzaprav zgodi tega dne? Je po celotni Ljubljani in drugih mestih, ki častijo ta dan, prepovedan promet z zasebnimi avtomobili? Ne, vse, kar se spremeni, je, da je nekaj ulic v središču namenjenih pešcem. A niti to ne povsem, zakaj po njih še vedno vozijo avtobusi, taksiji, policijska in vsa mogoča interventna vozila.

Dan brez avtomobila se odvija natanko tako kot vsi preostali dnevi, le da se zdaj deset tisoče avtomobilistov nekaj dlje vozaka po drugih mestnih ulicah. Skratka, 22. septembra je tisti dan v letu, na katerega ne morete s svojim avtomobilom zapeljati po Slovenski cesti mimo Nebotičnika.

In v čem je smisel tega rituala? Ko bi dan žena praznovali samo v središčih Ljubljane in Maribora, bi prasnili v smeh nad takim nesmislom. Enak dan brez avtomobila pa ljudje jemljejo smrtno resno?

Pač, ta dan lahko prepoznaš že potem, ko pri teve dnevnikih tako na POP TV kot na nacionalki zagledaš prizor, kako prihaja državni predsednik Milan Kučan v službo. Edino na tak dan postane teve vest banalno dejstvo, da je predsednik prišel na svoje delovno mesto. Takrat ga namreč izjemoma ne pripelje limuzina in oko kamere lahko ovekoveči junaka, ki je pripešačil (letos), ali pa prijezdil na kolesu (lani).

V čem je torej smisel takega dneva? Minister za okolje gospod Janez Kopač pravi, da ozavešča ljudi, ki se bojda potem bolj zavedajo, kako avtomobilski izpuhi onesnažujejo zrak, ki ga meščani dihajo.

Dobro, toda zakaj jih je treba le enkrat na leto ozavestiti, zakaj preprosto mestni župani ne razglasijo kar 365-dnevno diktaturo koles? Odgovor je preprost, vprašajte se le, kako da dan brez avtomobila ne obhajamo recimo 22. februarja, ko zjutraj zavija ledeni mraz? Kapo dol, če se gospod Kučan na ta dan pripelje v predsedniško palačo z biciklom!

A vendar, če je mestnim oblastem in ministru za okolje res toliko do zdravega zraka, zakaj ne določijo alarmne točke količin škodljivih izpuhov v zraku, po kateri bodo na tisti dan prepovedali ves zasebni promet?

Ne, dan brez avtomobila funkcionira predvsem kot reklamni dan za župane in predsednika. Skrb za čistejše okolje je le vaba za naivne.

Julija letošnjega leta se je v reki Savi dogodil lokalni genocid, pravilneje piscicid. Od izliva potoka Boben pri Hrastniku do HE Vrhovo je poginila vsa rečna favna. V dolžini desetih kilometrov so bile pomorjene vse ribe v reki!

Samo ribiči so z gladine pobrali za 6 ton kadavrov, se pravi, da je šlo k vragu kakih 20.000 ribic.

Je naslednji dan prišel na mesto tega pomora minister za okolje in besneče zažugal atentatorjem na naravno okolje, ki so zastrupili našo največjo reko? Ne, gospod Kopač tega ni opazil, pa tudi nihče izmed okoljevarstvenih inšpektorjev se ni pognal v lov za uničevalci okolja. Primer je prevzela šele policija, ki je dva meseca po dogodku objavila, da je vzrok tega pomora rib prevelika količina klora, ki ga je nekdo izpustil v reko.

I - kaj bi to, važno je, da skrbimo za okolje s spektakli, kot je dan brez avtomobila!

V Mariboru se je v minulem tednu mudil sam ministrski predsednik. Premier Janez Drnovšek se je bil srečal z županom Borisom Sovičem in predstavniki Gibanja za ljudi. Pred njegovim obiskom je bila v zraku ostra polarizacija, Štajerci so grozeče bentili, da sedež elektro holdinga ustanovijo v Mariboru in ne v Ljubljani. Zadeva je kazala, da gre na nož, hočejo glavo ljubljanocentrističnega ministra za okolje in državno institucijo.

Po tem usodnem srečanju je na TV SLO nastopil mariborski župan Sovič ves navdušen in pripovedoval o koristnosti in uspešnosti tega srečanja. - Ali jim je premier prisluhnil in zamenjal ministra in napovedal selitev želenega holdinga v mesto ob Dravi? Nikakor, gospod Drnovšek jim je le dejal, da bo dal ministrstvom premisliti, če bi se morda splačalo kakšno institucijo le preseliti v Maribor. Dal jim ni nič razen meglenih obljub. A veliki lisjak je odšel iz Maribora kot zmagovalec. Pri božji pameti, kako je to mogoče????????? Kako je lahko celo predsednik Gibanja za ljudi g. Stanislav Holc, tako navdušen nad njim, da ga hvali kot edinega v vladi, ki jim je blizu?

V čem je torej Drnovškov mirakel votlega niča? Preprosto, s protestniki se je sestal kot vzvišeni posrednik - kot premier, ki nad svojimi ministri nima oblasti -, z njimi prijazno pokramljal, jim pozorno prisluhnil, povedal, da mu ni vseeno za njih, da jih ima torej rad, in odšel. In že je vžgalo. Kot da ni on premier realnih vlad, ki so leta sistematično privilegirale Ljubljano. Saj so v njem videli Boga, ki se je med slehernike spustil z nebes. Kdo bi se ob taki časti ne stopil od ugodja?

Jan Minkiewicz, eden prodornejših intelektualcev poljske "Solidarnosti", je v intervjuju za "Mladino" l.1989 pripovedoval slično zgodbo. V času ostrih spopadov z oblastjo je šla ekipa mladih sindikalistov na pogajanja z generalom Kiszczakom, ministrom za notranje zadeve. Ta jih je v svoji palači veličastno sprejel in pogostil z bogato obloženimi mizami. Člani "Solidarnosti", ki so poznali le krutost policijskih zaporov, racij in pomanjkanje, so bili naenkrat fascinirani, da jih policijski minister gosti in jemlje kot enakovredne partnerje. Ko so to navdušenje utopili še v nekaj steklenicah vodke, so se z generalom strinjali praktično v vsem. Veterani "Solidarnosti" so to naivno nezgodo hitro kapitalizirali in jo vzeli kot poduk, da imajo za nasprotnike izkušene politične mačke.

Štajerska naivnost je drugod: v iluziji, da je sovražnik drugod, da je premier Drnovšek le dobri Bog, ki ga žal obdajajo zli angeli, ne pa realni predsednik vlade, ki ima že tretji mandat v rokah najmočnejše vzvode političnih odločitev.