10. 12. 2001 | Mladina 49 |
Zamenjam državo za vrček piva
Zakon o prostituciji, krediti, ki bodo tekli v potokih, in nemočna vlada
© Tomo Lavrič
Skupina poslancev s prvim podpisnikom Romanom Jakič iz LDS je vložila predlog zakona o dekriminalizaciji prostitucije, po katerem ne bi več zakonsko preganjali prodajalk in prodajalcev ljubezni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 12. 2001 | Mladina 49 |
© Tomo Lavrič
Skupina poslancev s prvim podpisnikom Romanom Jakič iz LDS je vložila predlog zakona o dekriminalizaciji prostitucije, po katerem ne bi več zakonsko preganjali prodajalk in prodajalcev ljubezni.
Takoj mu je kajpak nasprotovala NSi, ko se je njen poslanec Janez Drobnič zavzel, da bi namesto tega raje sprejeli ukrepe za pomoč dekletom, da bi ne bile prisiljene v prodajo lastnega telesa.
Po liberalnem pogledu je prostitucija le ena izmed obrti, kar predpostavlja, da je vsako delo častno in zato tudi prostitucija. V njem je seveda vsebovan davčni moment, zakaj v nadaljevanju te politike bi prišlo do samoumevnega plačevanja davkov pri prodaji spolnih užitkov. S korakom v legalizacijo pa bi začelo izginjati tudi kriminalno podzemlje, ki trguje z dekleti, obenem pa bi z organiziranim in obveznim zdravstvenim nadzorom omejili prenašanje nalezljivih spolnih bolezni ter kajpak omogočili lolitam, da kot zaposlene delavke dobijo pravico do plačane bolniške.
ZA torej vsaj štirje argumenti: novi prispevki v proračun, udarec kriminalu, dvig zdravstvenega varstva in boljši status mojstric ljubezni.
Takojšnji ugovor bi bil, da se klienti pač ne bodo hoteli predstavljati. Ta zadeve v resnici sploh ne zadane, zakaj po številnih hotelih gost vpiše le svoje poljubno ime, plača z bankovci in odkoraka.
Praktičnim razlogom ZA nasprotuje etični argument poslanca Nove Slovenije, ki seveda ni brez soli: človek mora imeti navsezadnje tudi nekaj spoštovanja. Njegova ideja o pomoči, ki bi dekleta odvrnila od stranpoti, je zgodovinsko gledano sicer popolnoma neuspešna. Prostitucija velja za najstarejšo obrt in je preživela tisočletja vojn, diktatur in celo komunizem. O njej govori Sveto pismo, ko pripoveduje o hotnicah, o njej poroča pisatelj in sodnik Fran Milčinski. V Dnevniku 1914-1920 npr. zabeleži, kako se godi prostitutkam, da so cene narasle na 100 kron, da je na številki 13 že gneča na stopnicah, in kako je tam imela neka dama na sveti večer 1915 od sedmih do polnoči kar 85 odjemalcev.
Toda pogled, da je zlo večno, še ni argument, da bi se z njim sprijaznili in pustili vnemar človekovo dostojanstvo. Biti prostitutka vsekakor ni ugledno, prej sočutja vredno stanje. Brutalnost zvodnikov, nasilje strank in brezpravnost pač niso prijetne delovne okoliščine. Toda prav priznanje prostitucije kot poklica šele lahko povzdigne pocestnice v dame, ki potem dajo svojemu poklicu tudi evfemistično dostojnost, ko se samopoimenujejo za umetnice ljubezni.
Drugačno revolucijo pa pripravlja ljubljanska mestna oblast. Županja Viktorija Potočnik z navdušenim pripoveduje, kako je bila Ljubljana eno redkih evropskih mest, ki se ni mogla zadolževati. Zdaj prihaja po njenem čas smelih projektov.
Klasična filozofija komunizma, kjer je država funkcionirala na račun neprestanega najemanja tujih kreditov, s katerimi si je potem kupovala socialni mir. Ali pa latinoameriška politika, ki je za seboj puščala desetine milijard dolarskih dolgov.
Gospa župana si morebiti z gradnjo stadiona res kupijo novo župansko zmago, na koncu pa bomo meščani še desetletja odplačevali njene investicije. Nak, za mirno spanje Ljubljančanov bi morali v mestni statut vnesti člen, po katerem kot dodatni porok za najemanje kreditov jamči županja z vsem svojim premoženjem.
Poleg Miklavža za otroke se je letos pojavil še Miklavž v podobi javnega podjetja "Energetika". Ta je na svojem računu nenadoma ugledalo toliko denarcev, da ni vedelo, kam z njim, pa je po 5 milijonov tolarjev nakazalo nogometnemu klubu "Olimpija" in rokometnemu "Prule 1967".
Monopolistično podjetje, ki nemočnemu prebivalstvu navija cene energije, ob svojem čudežnem plusu ni denimo pocenilo zemeljskega plina!!! Potem pa po svojih kapricah deli zaslužek, ki ga je pridobilo z monopolnim položajem!??
In epilog. Je bil prisiljen odstopiti podžupan Anton Colarič, ki po naključju načeluje isti NK Olimpiji, ki so ji kapnili nepričakovani novci? Ne, kot da ne gre za mestno podjetje, temveč za zasebno dobičkonosno tvrdko. Po tej logiki bo naslednjič "Ljubljanski mestni potniški promet" podaril 10 milijončkov za obnovitev speedway dirk v Zg. Šiški!????
Posebno obliko nemoči pa kaže Drnovškova vlada v primeru
prevzemanja pivovarne "Union". Zdaj se je aktiviralo 57 poslancev s predlogom o ustanovitvi vseslovenskega pivovarskega holdinga. Toda premier in njegovi ministri molčijo. Namesto njih je spregovoril tajnik LDS g. Bogdan Biščak, ki nasprotuje ideji, da bi državni skladi ne prodali svojega deleža v Unionu belgijski pivovarni. Silni teži skoraj dveh tretjin parlamenta se poskuša izmuzniti, ko poudarja samostojnost predstavnikov državnih skladov pri odločitvi, komu naj prodajo Unionove delnice.
Kako je bilo že pred mesecem pri svobodni odločitvi članov nadzornega sveta "Telekoma"? Moža, ki je glasoval za direktorjevanje Adolfa Zupana zoper voljo ministra Pavleta Gantarja, danes ni več v nadzornem svetu!!!
A bolj kot mahiniranje tajnika LDS je grozeča indiferentnost države. Slovenska vlada nima nikakršnega lastnega mnenja, nikakršne strategije, kaj s pivovarstvom, kako naj se obrne kot še vedno večinski lastnik. Namesto tega pa se obnaša kot nebogljenček, ki je vdan v usodo, da mora prodati svoj delež Interbrew-ju. Kot da bi država ne imela več niti pravice ostati lastnik podjetja?
Če se vlada obnaša samo kot statist, ki nemo opazuje, kako ga bodo pogoltnili spopadi na trgu, potem se velja vprašati s
pisateljem Dragom Jančarjem: zakaj sploh še imamo državo???