Cesarska omnipotenca

V dveh dneh so mediji prinesli dva številki. Izračun stroškov za vladno letalo se je ustavil pri 14,6 milijarde tolarjev. Štiri leta po najmočnejšem potresu na Slovenskem v zadnjem stoletju je minister za okolje Janez Kopač sporočil, da je vlada doslej namenila za obnovo 16,8 milijarde tolarjev.

Za Drnovškov prestiž je šlo skoraj toliko proračunskih novcev kot za dosedanjo pomoč več kot 4.000 poškodovanih poslopij!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!?

Premier je sicer pred dnevi zaloputnil afero vladni avion. V parlamentu je namreč jezno pribil, da je že naročil, da se ga znebijo. Stvar je po njegovem ad acta.

Kljub vsemu pa ostaja droben izkupiček - psihološki portret predsednika vlade Janeza Drnovška. Kako se je prvi mož države odločal o novem letalu, ni primerjal številk z drugimi vitalnimi potrebami državljanov. Ravnal je natanko tako kot etiopijski cesar Haile Selasie, ki je iz državnega proračuna servisiral svoje palače ne oziraje se na lakoto, zaradi katere so pred kamerami zahodnih televizij umirali tisoči njegovih podeželanov.

Stopnja njunih ignoranc je sicer različna, princip pa je isti. Drnovšek je spornost svoje odločitve uvidel šele takrat, ko so mu jo vsilili mediji. Haile Selasie pa je imel smolo, zakaj ravno takrat je začel deželo demokratizirati; prek svojih meja je dobrohotno spustil ekipe svetovnih agencij in medijskih hiš, ki so potem s fotografijami in zgodbami ponesla v svet in s tem v Etiopijo misel, da je umiranje od lakote nekaj grozljivega. Štirideset let njegovega cesarstva so veljale suše, v katerih so ljudje cepali kot muhe, in sočasni blišč njegovega dvora za prav tako naravno dejstvo, kot je bilo vzhajanje in zahajanje sonca. Naenkrat pa je doživel mentalno revolucijo, po kateri je on kot cesar postal osebno odgovoren za usodo svoje dežele.

Premier Drnovšek kot cesar? Od kod te monarhične lastnosti? Mož je l. 1989 postal predsednik Jugoslavije po antirefleksu. Ljudstvo je glasovalo zanj, o katerem ni vedelo nič, le zato, da bi ne zmagal partijski kandidat Marko Bulc. In v resnici se ni zmotilo. Njegova popularnost je skokovito rasla, izjemno priljubljen je bil celo v Beogradu. Med nomenklaturo, ki je živela v slonokoščenem stolpu prestiža in privilegijev, je bil izjema. Malo pred tem je odneslo admirala Mamulo, za katerega so rekruti med služenjem vojnega roka zgradili čudovito vilo pri Opatiji, admirala, ki je prav tako nonšalantno v času gospodarske krize prišel z idejo, da bi za nekaj milijard dolarjev skonstruirali nov supersonični avion.

Janez Drnovšek je v stari Jugoslaviji utelešal nov tip politika, ki je po parkih tekal svoj jogging v trenirki, namesto da bi skupaj z vrhuško podiral medvede in jelene lopatarje po protokolarnih loviščih. Po 13 letih izjemne politične kariere pa je napravil krog, saj ga danes bolj razume upokojeni srbski admiral Mamula kot lastno ljudstvo.

Od kod torej ta preobrat? Kadarkoli je šel na volitve s svojo stranko, vsakič je dobil več glasov. Leta 1992 dobrih dvajset odstotkov, leta 1996 že skoraj trideset, leta 2000 se je približal štiridesetim. Mediji so mu bili vseskozi naklonjeni, medtem ko so za negativno tarčo izbrali kakšno izmed konkurenčnih strank.

Ergo, realni poraz na volitvah je edini garant, da politiki ne začnejo privzemati cesarskih navad.

Še zlasti, ker na identičen način postopajo že tudi drugi prvaki vladajoče LDS.

Tik pred odločitvijo o tretjinski prodaji NLB belgijskim bančnikom je nastopil finančni minister Tone Rop z redkim argumentom. Jaz vam zagotavljam, da tako visoke cene ne bi mogli doseči nikoli več.

Največji finančni magi nikoli ne bodo rekli, da je neka stvar dosegla najvišjo vrednost, ki je v prihodnosti nikoli več ne bo presegla. Minister LDS pa se postavi kot Bog na zemlji, ki ve poslednjo resnico na vekov veke, in hkrati postavi svojo besedo za najmogočnejšega izmed argumentov.

Med politiki LDS lahko opazimo poseben pojav omnipotence. Delo poslancev spada zaradi izčrpnosti in odgovornosti v enega najvišjih plačilnih razredov javnega sektorja. Gospod Roman Jakič pa ni le eden najaktivnejših poslancev, član več parlamentarnih komisij, mestni svetnik Občine Ljubljana, ampak je bil izvoljen tudi za predsednika odbora Sveta Evrope. A zgodbe ni konec, nedavno se je zavihtel še na položaj predsednika Atletske zveze Slovenije, postal član Olimpijskega komiteja Slovenije, zadnji teden pa časopisi poročajo še o njegovem prizadevnem komuniciranju z menedžerjem atletske prvakinje Čeplakove.

Enak tip omnipotence zasledimo tudi pri ljubljanski županji. Mestni svet je pred dnevi spreminjal odloke o vrtcih. Po novem bodo ravnateljice same določale sistematizacijo delovnih mest, njihove odločitve pa bo morala potrditi županja, medtem ko je bil doslej za odločanje o vrtcih pristojen mestni svet. Županja Viktorija Potočnik si je svojo neposredno oblast razširila še na eno mikro ravan.

Skoraj hkrati pa je osnovala Svet za slovenščino Mestne občine Ljubljana, v katerega je vključila nekaj slavistov in akademikov, ona pa mu bo osebno predsedovala. Njen časopis Ljubljana je dogodek pospremil z njeno glorijo: "Sama pobuda županje se navezuje tako na njeno družinsko izročilo (oče učitelj slovenščine), njeno pedagoško izobrazbo, ki se zaveda pomena udomačevanja sveta v materinščini, kot na njeno zgodnje politično izrekanje za pravice slovenščine v takratni beograjski skupščini."

In kaj bo počel Viktorijin Svet za slovenščino? Na ustanovnem sestanku so se zavzeli, da slovenščina ostane kulturna vrednota v Ljubljani, mestna občina pa bo poskušala doseči samozavest v javni rabi slovenščine. -????????????????????????

Ali si v Ljubljani domorodci le na skrivaj šepetajo slovenske besede, slovenske govore pa slišimo zgolj na pogrebih?

Nesmisel čez nesmisle. Županja z iracionalnimi vsebinami svoje omnipotence odločno koraka proti rimskemu cesarju Neronu. Ta je na igrah v Olimpiji leta 65 postal šestkratni olimpijski zmagovalec: zmagal je v tekmovanju glasnikov, igranju na liro, recitiranju, dirkah z osli, z vozom in v tekmi vprege desetih konj. Pred tem pa kakopak prisilil svoje tekmece, da so odstopili.