Hokuspokus

Sekretar Rdečega križa Mirko Jelenič je bil plačan bolje kot predsednik države. Celo njegovi namestnici sta na mesec služili milijonske zneske. Po individualni pogodbi so mu izplačali odpravnino v višini zadnjih šestih plač. -????????????????

Šok. Humanitarno delovanje plačano kot vodenje biznisa. Toda, vse kaže, da v mejah zakona. Na zadnji dan pred izvolitvijo novega predsednika RK Janka Predana so humanitarnemu delavcu Jeleniču že nakazali milijonsko odpravnino. Po načelu: najprej odpravnina za odstavljenega, potem pa program pomoči za reveže.

Popolna moralna izprijenost, a obenem tudi zlom morale. Kar je hujše. Ne gre več za nesrečno naključje, da se je na čelu humanitarcev znašel zaslužkar, temveč za sistemsko transformacijo širnega vodstva Rdečega križa. Teh, ki so sklenili z dobrotnikom Jeleničem - katerega srce je po njegovem 24 ur na dan bilo s siromaki - pogodbo, po kateri gre možaku bogata odpravnina tudi v primeru, ko bi sam odstopil. Filozofija Rdečega križa kot zlate jame, iz katere se krmijo njegovi funkcionarji.

Politično pomenljivo je, da sta glavna akterja obenem igralca v vrstah združene liste in liberalne demokracije; Jelenič kot kandidat ZLSD na parlamentarnih volitvah, Vladimir Topler, bivši predsednik UO RK, pa kot nekdanji poslanec LDS.

Skratka, zlom morale se kaže v tem, da se novi predsednik RK-ja in ljudstvo lahko le zgražata in bentita, medtem ko je rabota pravno čista kot solza.

Princip bogato plačanega humanitarca je sicer le del širšega trenda. Tako je pred tednom predaval o človekovih pravicah v konfrontaciji s policijo nekdanji policijski uslužbenec, ki je bil zaradi brutalnega ravnanja s pridržanim državljanom celo obsojen na zaporno kazen.

Kot da bi UNESCO čez 20 let povabil na svojo konferenco o vzpodbujanju mednacionalnega sovraštva za predavatelja profesorja prava Slobodana Miloševića!????

Medtem ko vladajoča koalicija v parlamentu išče načine, kako bi čim manj opazno obeležili grobove desettisočev, ki so jih po vojni pobile partizanske enote, se je osebnemu prijatelju ZLSD in podpredsedniku hrvaškega saborja Zdravku Tomcu dogodil neljubi incident. Poln dobre volje je odšel v Pliberk na žalno slovesnost za 100.000 Hrvati, ki so jih po vojni pobile Titove enote. Tam se je hotel opravičiti družinam pobitih, pa so mu to preprečili ustaški vandali z divjimi vzkliki in besnimi žvižgi!

Grozljiva netoleranca, ko človeku ne pustijo niti tega, da bi se opravičil za zločine, ki jih ni storil sam, temveč predhodniki njegove stranke.

Toda, zakaj neki je gospod Tomac sploh šel na intimno komemoracijo v Pliberk, če pa ga svojci žrtev tam ne marajo videti? Ali ni perverzno posiljevati užaloščene s svojimi zaigranimi krokodiljimi solzami? Gospod Tomac je bil pred desetletji visok funkcionar zveze komunistov, ki do svojega konca ni dovolila ne uvoza ne tiskanja zgodovinske literature, ki je opisovala komunistični pokol nad zajetimi hrvaškimi domobranci, ustaši in civili.

In rezultat? Družine pobitih veljajo za nestrpne, ker žvižgajo človekoljubu Tomcu, da se jim ta ne more niti opravičiti!!!

Ko je začelo kazati, da bodo slovenske množice pričele z žvižgalnimi koncerti vladi zaradi skokovite inflacije, se je oglasil sam guverner Mitja Gaspari. Je izstrelil filipike zoper finančnega ministra Antona Ropa in premiera Janeza Drnovška zaradi naraščujoče proračunske porabe? Je napovedal serijo monetarnih ukrepov, s katerimi bo znižal inflacijo? Nič od tega, preprosto je sklical novinarsko konferenco, na kateri je napovedal, da bo inflacija drugo leto padla na vsega 4,1 %. Pri čemer besed ni podkrepil niti z napovedanim odstopom, če se bo uštel.

Medtem ko je stari guverner France Arhar utelešal trdega moža, ki je vseskozi kritiziral vladne proračune in s svojimi konkretnimi ukrepi držal inflacijo na kratkih vajetih, pa se gospod Gaspari ne obnaša kot šef najmočnejše monetarne institucije, temveč kot šlogarca, ki uboge kliente odpravlja z vero v boljši jutri.

Nebo pa se je definitivno razjasnilo bivšemu državnemu sekretarju Emilu Šuštarju, ki ga je prvostopenjsko sodišče obsodilo zaradi jemanja podkupnine. Zoper sodbo se je kajpak pritožil njegov odvetnik, naenkrat pa se je izkazalo, da advokata sploh ne bi potreboval, zakaj kot dobri angel se je pojavil višji tožilec Janez Skobe, ki se je iz njegovega antagonista spremenil v amicusa, ki sedaj sam zahteva razveljavitev sodbe sodišča. Dobro, odmislimo to angelsko podobo tožilca in dopustimo, da je sodišče dejansko kršilo določbe kazenskega postopka. Toda, kako je do tega sploh lahko prišlo?

Pred nastopom tožilca Skoka, je zadevo vodil tožilec Gorazd Fišer, ki pa je v svoji pritožbi zahteval celo zvišanje kazni za Emila Šuštarja. -??? Pravica je torej odvisna od tega, kateri tožilec bo na določen dan poslan na sodišče??????? Posmeh tožilski profesiji!!!!! Toda, ali je ob tem tožilskem škandalu odstopila generalna tožilka Zdenka Cerar ali minister za pravosodje Ivan Bizjak? Ne, reč kot da je nedolžno normalna.

Sicer pa, zakaj ni tožilstva še naprej zastopal tožilec Fišer? Moža so pred slabim mesecem odstavili z mesta vodje ljubljanskega tožilstva, ker je bil zaposlil svojo partnerko na tožilstvu brez ustrezne izobrazbe. Toda to stanje je trajalo že leta, samo da pred tem nikogar ni motilo.

Ko bi torej tožilca Gorazda Fišerja na hitro ne razrešili, bi na sojenje Šuštarju lahko prišel z zahtevo po dvigu kazni za dotičnega, tako pa se je pojavil novi lik dobrotljivega tožilca.

Splet okoliščin, ki peljejo v sklep, da so stvari dobile za nazaj svoj smisel.