Mesec kosti

Maj je nekoč veljal za mesec mladosti in čas praznika zmage nad fašizmom. Zdaj ta isti maj prinaša komemoracije ob grobovih žrtev komunizma. Medtem se je namreč izkazalo, da so v maju in juniju 1945 Titovi odredi pobili in na skrivaj zagrebli tisoče ujetih domobrancev in civilistov.

Pred dnevi so tako televizije prikazovale spominsko slovesnost za pobitimi pri Crngrobu. Kraj, ki je bil doslej znan po romarski cerkvi z znamenitimi freskami Svete Nedelje, je razkril svojo skrivnost, da je obenem tudi grobišče nekaj deset žrtev komunističnega nasilja.

Priznavanje povojnih zločinov partizanskih oz. postpartizanskih čet velja sicer za enkratno v sebi zaključeno dejanje, skratka po načelu: priznal sem, sedaj pa bodi dovolj o tem, saj smo imeli spravno slovesnost v Rogu 1990 z nadškofom Alojzijem Šuštarjem in predsednikom Milanom Kučanom. Naenkrat pa se je izkazalo, da so kosti mrtvih tu, da oživijo vsako leto, ko se nad njihovimi grobovi zberejo svojci in sorodniki. Delujejo kot travma, za katero ne vemo, kaj bi z njo. Kot nekaj, kar spada v sfero zasebnosti.

Država: gospod predsednik, vlada, vrh parlamenta pošiljajo svoje predstavnike skoraj izključno na partizanske obletnice; državni predsednik Milan Kučan je imel v dveh dneh kar dva govora v Goriških Brdih in ob Sotlih na praznikih Zveze borcev NOB. Če pa že odidejo tudi na drugo stran, to opravijo brez besed, z molčečim polaganjem vencev.

Zakaj domobranskih grobov, ki so zrasli po 9. maju 1945, oblast ne vzame za del slovenske zgodovine, o kateri bi spregovorila tudi v slavnostnem govoru?

Pa je govor že napisan, dovolj je pobrati verz pri Prešernu: Slovenec že mori Slovenca, brata, in prebrati odlomek iz "Slovenskega poročevalca", ki ga je napisal pisatelj Tone Seliškar 26. maja 1945: "Vsa reakcija se je skrila za krinko lažnega protifašizma in za krinko hinavskega hlinjenja naši zmagi. Potuhnili so se. Mi pa vemo, da tiči v teh malhah nož, ki nam bi ga poskušali ob prvi priložnosti spet zasaditi v hrbet. Zdaj nam ga je zasajala s pomočjo molitvenikov in škapulirjev, v drugo bi nam ga zasajala v imenu kakih drugih gesel. Vidite, in zato je maščevanje potrebno. Mi smo zidarji novih, svetlih, sončnih časov, naša dejanja so čista, jasna, vsakemu poštenemu človeku razumljiva. Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in kot vsebino, da to družbo izdajalcev in krvnikov uničimo in stremo. Kajti bili bi slabiči, če bi v to našo svobodo sprejeli enega samega teh zločincev in mu odpustili."

Himna maščevanju kot nalašč za iztočnico za govor, ki bi spregovoril o krvavi ceni političnega enoumja, ki ga je izvedla komunistična partija. Tako kot nekajkrat na leto slišimo govore o bestialnosti fašizma, tako bi državni govorniki opominjali na krvavo zgodovino komunizma na Slovenskem.

Lahko najdemo sicer protiargument: čemu bi nove rodove obremenjevali s travmami preteklosti, zakaj ne bi raje zrli v svetlo bodočnost? Toda, zakaj potem sploh obujanje spominov na zločine fašizma?

Razlog je v travmi vladajoče slovenske oblasti LDS-ZLSD-Desus, ki svoje korenine vidi v komunizmu. Neznosno ji je, da bi se morala venomer opravičevati za nekaj, kar sama ni storila, še zlasti, ker se je z nekaj simbolnimi in deklarativnimi gestami že opravičila. To je kajpak razumljivo, toda enako neznosno in tuje ji je spregovoriti tudi te trpke besede resnice o povojnih pobojih, ki jih je zagrešila komunistična oblast. Ne spregovoriti enkrat, temveč govoriti in ponavljati leto za letom v maniri demokrata, ki se ne čuti zadolženega dediča ne fašističnega ne komunističnega režima.

Tako pa v parlamentu še vedno velja nenapisana prepoved enačenja komunizma s fašizmom, zaradi katere je poslanec France Cukjati sprožil salvo žolčnih polemik, ker si je drznil postaviti paralelo med mračnima -izmoma.

Filigransko ugotavljanje, da je bil komunizem vseeno bolj blagodejen, ker da je manj opustošil Slovenijo, je črni cinizem. Če bi človek lahko prosto izbiral, ne bi hotel živeti ne pod okupacijskim režimom 1941-1945, ne pod Titovimi in Kidričevimi povojnimi zakoni.