Brez zastave

V Trstu so na nogometni tekmi Italije in Slovenije slovenski navijači uprizorili manjšo vojno z baklami, nasiljem in parolami Trst je naš! Človeku, ki žalostno gleda za Koroško, Tržaškim ozemljem in Istro, bi moralo zaigrati srce. Bravo naši fantje, pa ste jim pokazali špagetarjem!

Predstavnik nogometne zveze je bil zgrožen nad italijanskimi organizatorji, ki so bili tako neodgovorni, da so na štadion pustili takorekoč oborožen korpus. Je vendar ja normalno, da se gredo navijači vojno!??

Dogodek, ki pa je bolj kot primer nogometnega huliganstva, simptom nečesa drugega. - Frustriranih lumpenimperialističnih sanj! Tisočerica navijačev sredi Trsta z dretjem in zažigalnimi snovmi obuja zmago IX. korpusa nad fašizmom. V isti formi nasilnosti, kot so v začetku dvajsetih let fašistične horde rohnele proti slovenskemu življu.

Predvsem pa: v čem je smisel tako srdite manifestacije? V imperialnem užitku za dve uri simbolno zavzeti Trst? Nikakršne koristi razen podžiganja nacionalnih strasti!

Toda, kje so bile te množice lani, ko sta premier Drnovšek in njegov minister Kopač sklenila, da bosta sedež Elektro holdinga postavila v Ljubljani in ne v Mariboru? Tedaj se je bila bitka za neposredne razvojne koristi štajerske prestolnice in s tem njenega prebivalstva. Čustva so bila spokojna; ko je prišel predsednik vlade na obisk k mariborskemu županu, ga ni pričakala množica s transparenti, mu ni žvižgala, kaj šele, da bi ga zasula z jajci.

Množice se trenutno zgražajo nad višino plače prvega moža Vzajemne Franceta Arharja. Kako je mogoče, da en človek dobi na mesec toliko, kot slehernik zasluži v treh letih? Plače in nagrade Zavarovalnice Triglav so skrivnost celo za nadzorne institucije, dasiravno vpleteni pravijo, da ne zaslužijo toliko kot predsedniški kandidat Arhar. Slednji je postal grešni kozel, ki plačuje z izgubo volilnih simpatizerjev.

Toda tu nastopi paradoks: Arharju pobegne levji delež volilcev, Drnovšek pa jo odnese brez praske. -??? Ja, postaviti si velja sistemsko vprašanje: od kod ta fama o varovanju osebnih podatkov, ki je povzročila, da so postale plače menedžerjev in direktorjev ena najbolj čuvanih skrivnosti? "Mladina" pred meseci v eni svojih tem ni mogla priti niti do plač športnikov v najmočnejših klubih. Nonšalantno so jo zavrnili, takorekoč vsi po vrsti. Nikogar ni bilo strah, niti se mu ni tresel jezik, ko je tajil in molčal.

V ZDA npr. z višino plač športnih zvezdnikov in menedžerjev redno polnijo časopisne članke. V najmočnejši državi in ekonomski velesili so zaslužki denarnih in športnih junakov stvar promocije posameznikov, njihovih firm in klubov. V Sloveniji pa imajo status največje osebne intime, pogled v plačilno kuverto je enakovreden pogledu v spalnico!?!?!?!?

In kdo ima v rokah politično in zakonodajno oblast, ki je ustvarila pogoje, da dan za dnevom dežujejo Mirkoti Jeleniči, Nade Klemenčičeve et consortes? Vladajoča LDS in njen predsednik ter premier Janez Drnovšek.

Ko bi bili zaslužki omenjenih javno znani, bi g. Jelenič s svojo ekipo že pred leti odletel z mesta prvega moža humanitarcev, menedžerji pa bi morali svoje plače dokazovati s finančnim uspehom podjetij.

Ena slovenskih posebnosti je namreč tudi sindikalno gibanje. Največje stavke: zdravniška, šolniška, železničarska, kontrolorjev letenja - zadevajo odnos stavkajočih z državo. Druge stavke pa se dogodijo samo v agonijah, ko delavci že mesece ne dobijo plač, kot v Peku, ptujskem Labodu in podobnih. Na Slovenskem ni stavk v dobro stoječih podjetjih, ne konstruktivnih pogajanj med sindikatom in vodstvom o višini zaslužkov. Je tam delitev zaslužkov tako idealna, ali pa le posledica dejstva, da zaposleni ne vedo za plače vodilne smetane?

Skratka, Arhar je le simptom Drnovškove politike, množice pa so razočarane nad njim, ne pa nad premierom!????????

Če se vrnemo k nogometnim izbruhom: množica se spontano organizira v patriotskem čustvenem izpadu, ne bo pa se zbrala pred poslopji Zavarovalnice Triglav in Vzajemne in z ozirom na bajne plače in denarje vodstev zahtevala znižanje zavarovalnih premij!

Izgubo racionalnosti ljudstva pa podžiga sama politika s svojim diskurzom moči. Zadnjič je predsednik ene izmed parlamentarnih komisij Jelko Kacin v Odmevih doživel svojih pet Titovih minut, ko je nonšalantno izgovoril svoj samonikli zgodovinski NE! poskusom ameriških izsiljevanj v zadevi neizročanja ameriških državljanov mednarodnemu sodišču. - In pozabil, da je njegov historijski ne že pred meseci izgovorila Evropska unija.

Tudi slovenska vlada je v političnem spopadu s hrvaško vlado trdno stala za slovenskimi ribiči. Kadarkoli se je ribiška ladjica znašla na spornem delu morja in je pribrzel čoln hrvaške policije, že je slovenske ribiče vzela v bran slovenska policija. Enkraten dogodek v zgodovini, ko je v zadnjem mesecu takorekoč za vsakim ribičem stalo policijsko spremstvo. Zakaj prav naenkrat ta sprememba v kurzu slovenske politike? Lahko bi že lani, ali pa letos spomladi sklenili, da se začnejo držati okvirov sporazumov o meji in malobmejnem sodelovanju. Zakaj prav zdaj, ko pa sta se na začetku turistične sezone srečala policijska ministra in si obljubila, da bosta

storila vse, da bi do incidentov ne prihajalo? Zakaj prav zdaj, ko pa sta se še pred mesecom kot dva zaljubljenca: v objemih, nasmehih in na sprehodu z razvezanimi kravatami bratila zunanja ministra Dimitrij Rupel in Toninio Picula, ki sicer o vsebini srečanja nista imela sporočiti nič drugega, kot da se imata rada?

Predsedniške volitve se nezadržno bližajo in velja pokazati množicam, da znamo udariti po mizi za nacionalne interese.

Kaj pa tedaj, ko se pojavi solo igralec, ki ne igra po taktirkah vlade? Kot Joško Joras, ki na svojo hišo izobeša slovensko zastavo in silno energijo pretaka v dokazovanje, da njegova vasica, v kateri govorijo slovensko, stoji na slovenski strani meje. Ta doživi brutalni izpad hrvaškega pravosodja, ki izda zanj zaporni nalog za povrh pa še odredbo, da lahko njegovo hišo pregleduje policija iz dneva v dan in išče ter iz nje odstranjuje slovensko zastavo?????

In kaj je storil minister Rupel? Se je oglasil, da to policijsko zastraševanje razume kot napad na demokratične pravice in dobrososedske odnose? Kako je odreagiral premier Drnovšek? Si je dovolil vsaj javni nastop, v katerem bi v diplomatskem jeziku spregovoril, da je izredno zaskrbljen zaradi nezaslišanega policijskega nasilja nad piranskim svetnikom Jorasom?

Nak, Joška Jorasa ni v njuni agendi. Pri ribiških sporov, kjer je bila vsebina nekaj kil ribjega ulova in simbolni kredit za volitve, sta angažirala policijo, pisala diplomatske note in kazala ratobornost, pri Jošku Jorasu, ki so mu vzeli svobodo, zastavo in nad njim napovedali postopke, ki spominjajo na vzhodnonemške metode Stasijeve policije, pa sta (do petka ponoči 23.8.2002) diplomatsko uglajena in zadržana. Pa tudi javno mnenje od njiju ne zahteva nič. To je najbojevitejše v Trstu na prijateljski nogometni tekmi.