Odgovor je na Japonskem

Potem ko je TV SLO postregla z dramatičnimi številkami, po katerih je v predsedniški bitki vodil Janez Drnovšek z 29 % proti 19 % Barbare Brezigar, je Tošev Center za raziskovanje javnega mnenja spet ohladil predvolilno napetost s podatkom: 33,7 proti 12,6. A to je podatek, ki bi bolj od skepse nad verodostojnostjo izidov, moral zbuditi začudenje.

Kako je mogoče, da ima na Slovenskem aktualni premier že kar monstruozno prednost pred prvim zasledovalcem? Takšna razmerja ne najdemo ne pri ameriških volitvah, ne nemških, ne francoskih (v prvem krogu so bili predsednik Chirac, Le Pen in Jospin le za nekaj odstotkov narazen), celo srbskih ne. Formalno gledano je še najbližji Drnovškovemu triumfalnemu položaju beloruski diktator Lukašenko.

Pa vendar, razen te osupljive podobnosti ne bi mogli najti drugih vzporednic, ki bi vladavino Drnovškove LDS lahko postavile vzporedno z avtoritarno belorusko kliko. Ergo, Drnovškova popularnost je pač naravna posledica delovanja njegove vlade.

Tak pogled je v sebi protisloven, zakaj potem bi morali menjavo ameriških demokratov z republikanskim Bushem, padec španskih socialistov na račun narodnjaka Aznarja, Berlusconijevo zmago nad Oljko pripisati slabi politiki ameriške, španske in italijanske vlade. Kar bi nas zapeljalo do sumljivega sklepa, po katerem smo imeli v minulem desetletju samo na Slovenskem vlado, ki je vodila razcvet države. V Nemčiji je bil padel krščanski demokrat Kohl, v Franciji premier Jospin, povsod po zahodni Evropi se je dogodilo, da so vlade razočarale svoje volilce. In od tod logičen sklep: le Drnovškove vlade tako dobro skrbijo za dobrobit svojih državljanov, da so nezamenljive! - ????????????????????????????????

Kje je torej napaka razmerja 33,7:12,6? - V javnomnenjskih raziskavah? Nak, tudi dosedanje volitve Kučanov in LDS potrjujejo kredibilnost rezultatov. Napake torej ni v merilnih vatlih. Toda, ali moramo zato verjeti, da imamo na Slovenskem posebno srečo, zakaj tako dobrih voditeljev, kot jih imamo mi, ne najdemo v demokratičnem svetu?

Za primerjalno paralelo se velja ozreti bistveno dlje. Na Japonskem so poznali še bolj radikalen fenomen. V pogojih večstrankarske demokracije je pol stoletja suvereno vladala ena sama: liberalno demokratska stranka! Nobene diktature, ne zaprtih opozicijskih voditeljev, ne prepovedi opozicijskih medijev.

Od kod potem japonski politični čudež? Resda bivši, zakaj medtem se je zgodilo še večje čudo - padec japonske LDS.

Točno pred dvema letoma ga je sprožil tednik Shukan Post, ko je objavil kompromitirajoče fotografije in dokumente o generalnem sekretarju vlade Hidenau Nakagavi. Kaj je storilo 5 največjih časopisov, ki imajo še vsak po eno televizijsko hišo? Vsi po vrsti so dogodek zamolčali in nadaljevali svojo politiko spoštljivost do vlade. Še več, ko je opozicija v parlamentu na podlagi časopisnih člankov začela kritiko zoper vlado, je peterica največjih medijskih korporacij napadla opozicijo, češ da na osnovi časopisnih tračarij napada vlado. Pod težo novih prihajajočih dokazov v manjših časopisnih tednikih je obtoženi sekretar naposled le odstopil, vlada LDS pa je drastično izgubila na priljubljenosti. Toda največji dnevni mediji so ji še naprej stali ob strani, kar je kulminirano v volilnem spopadu poleti 2001, ko so voditeljem vladajoče stranke namenili absolutno medijsko podporo in jim niso postavljali zoprnih vprašanj. Ko je sodišče začelo obravnavati obtožbo zoper enega prvakov LDS Shizuka Kameia, da je v konspiraciji z menedžerji trgovski hiši Itoman povzročil za 40 milijonov $ škode, o procesu trije od petih največjih dnevnikov sploh niso poročali. Dva Mainichi in Nihon-Keizai pa sta o sodni obravnavi poročala v drobnih člančičih na straneh 30 oziroma 43. Toda tokrat na javno mnenje to več ni vplivalo, nasprotno, sledil je prvi poraz japonske LDS.

Slovenski mediji tako radikalno vdane spoštljivosti do slovenske LDS ne kažejo. Pa vendar, stvari so primerljive. Prejšnji ponedeljek sta osrednja dnevnika Delo in Dnevnik na prvih straneh v velikih člankih pisala o neverjetnem uspehu Drnovškovega obiska v Rusiji, po katerem je tiskovni predstavnik ruske pravoslavne cerkve dejal, da bi se patriarh in papež lahko srečala v Sloveniji. V torek je Dnevnik nadaljeval to vzpodbudno vzdušje z navdušujočim komentarjem na drugi strani. Potem pa je prišla sreda in iz vrha ruske pravoslavne cerkve oster demanti - nobenega srečanja ne bo v Sloveniji. Ta slaba vest pa ni prišla ne na prvo stran, ne na drugo, temveč tako pri Delu kot Dnevniku na zadnjo stran! V Dnevniku v tankem stolpiču, v Delu pa v vsega štirih stavkih sramežljivo spravljenih v rubriki "Na kratko", poleg irelevantnih naslovov "Poljska prevzema nemške tanke" in "Aretiran vojaški poveljnik Ete".

Dvema dnevoma velike posredne slave diplomatskih sposobnosti premiera Drnovška je sledil nevidno drobni popravek, ki je dajal vtis, da je tu le zato, da ustreže formalni zahtevi po demantiju.

Vzemimo še drugi nedavni primer kovanja slave premieru Drnovšku. V prvi septembrski številki tednik Jana v uvodniku brez dlake na jeziku napade ignorantsko politiko do porodnic s strani LDS ministra za zdravstvo Dušana Kebra. A v isti številki sledi potem lep intervju s predsednikom vlade, ki premiera pokaže kot prikupnega mucka na kavču dnevne sobe: iz knjige se je naučil joge, prijazna gospa mu enkrat tedensko kaj postori pri hiši, premier skuha kavico, sladka jo z rjavim sladkorjem, dobiva pisma oboževalk, ki bi se rade z njim poročile, on pa jih zavrača v prijazno napisanih pismih. Nobenega neugodnega vprašanja, nič od jeze, s katero so nekaj strani pred tem zalile Kebra, ni ostalo za njegovega šefa, ki je nenazadnje izbral tega istega ministra za zdravstvo. A ženski časopis, ki je v času predvolilne bitke za svojega junaka intervjuja izbral predsedniškega kandidata Janeza Drnovška, v enako dobrikav intervjuju ni povabil njegove protikandidatke Barbare Brezigar in jo predstavil kot šarmantno gospo v krogu njene družine. Ta ženski časopis pozablja celo na svoj moto, ko med predsedniškimi pretendenti ne opazi ženske kandidatke.

Tako gledano pa rezultati Toševe raziskave sploh niso več presenetljivi. Nenavadno je le to, da primeri slovenskih medijev v svoji rahločutnosti do premiera bolj spominjajo na deset tisoče kilometrov oddaljene japonske kot na bližnje nemške, francoske ...

P.S. Zgodovina medijev na Slovenskem beleži en sam primer družne in ostre kanonade zoper predsednika vlade Janeza Drnovška osebno - ob pomladnem poskusu nakupa luksuznega vladnega letala, kar pa je za občutek neizprosne kritičnosti do oblasti očitno dovolj.