Bog nam pošlji dobrega kandidata

Od volitev 1990 pa do danes se je na predsedniških volitvah kot oponent vladarju (predsedniku oz. premieru) pojavil en sam protikandidat, ki je za hip v javnomnenjskih raziskav prehitel primusa. To je bil poleti France Arhar, ki pa je takoj naslednji trenutek izdal ljubezen svojih volilcev. Glas ljudstva se zato že desetletje pritožuje, da vedno voli za aktualnega vodjo, ker mu ne ponudijo nobene dobre alternative.

Na kateri čas to spominja? Konec sedemdesetih, ko so se jugoslovanski narodi v najbolj skritih mislih poslavljali od ljubljenega tovariša Tita, so si postavljali tudi vprašanje: kdo bi ga lahko zamenjal? - Ni ga bilo junaka pod soncem, ki bi mu bil podoben. Tako kot ni bilo zamisljivo, da bi ga že za življenja sploh lahko kdo zamenjal. A tako niso razmišljali le sleherniki, do iste ugotovitve je prišel tudi državni vrh, ki je sklenil, da bodo po maršalovi smrti rotirali predsednike na eno leto. In s tem obglavil predsedniški položaj, ki je postal tehnična funkcija. Kdo je bil predsednik države leta 1981, kdo 1983, kdo 1986? - Ne takrat ne danes ne bi odgovora vedelo niti 5 % vprašanih.

Ali to pomeni, da med leti 1980 in 1988 po Jugoslaviji ni rastlo dobrih predsedniških kandidatov? Da se je prvi idealni voditelj pojavil šele z Janezom Drnovškom leta 1989? - Kdor se spomni lika mladega Drnovška, neoprijemljivega politika žepnega formata, bo celo v Gorazdu Drevenšku ugledal retoričnega šarmerja. Še več, od takratne kampanje Janeza Drnovška ni ostala niti ena izjava niti samcata gesta, po kateri bi se spomnili zmagovite kampanje zasavskega komunista.

Kaj se je torej zgodilo v ducatu zadnjih let, da se razen aktualnih voditeljev Kučana in Drnovška ne zdi nihče več dovolj dober predsedniški pretendent?

V vsej svoji slepoti se je očitno razmahnila ljubezen do vladarjev. To je namreč idealni položaj, v katerem razen ljubljenega bitja ne vidiš nikogar, ki bi mu bil lahko enak. Da tu sploh ne gre več za realnega posameznika, potrjuje dejstvo, da je Janez Drnovšek v predsedniški tekmi nasledil enako popularnost, kot jo je imel pred njim Milan Kučan. Dve popolnoma različni osebnosti, eden nasmejan na ljudskih veselicah, drugi razigran samo ob srečanjih z državnimi voditelji, eden, ki postane v hipu nervozen in užaljen, če se znajde v odprti polemiki, drugi, ki spokojno posluša in hladno odgovarja na kritikih v javnih soočenjih. A oba enako in z enakim kapitalom glasov v predsedniški tekmi? Pri nas pač ljudstvo spontano vzljubi voditelje, ki so dovolj dolgo na oblasti.

Voditelj namreč ne pooseblja samo oblasti, temveč tudi vsakogar izmed državljanov. Ko torej seže v roko ameriškemu predsedniku, toplota srečanja spreleti tudi slehernika, ko spregovori s papežem, ob srečanju z božjim namestnikom na zemlji zatrepeta srce tudi v prsih navadnega smrtnika, ko zazre v oči angleški kraljici, se z njim počuti pripuščen do noblese tudi navadni državljan.

Vlada poteka torej po načelu: Slovenija, to sem jaz-voditelj. Iz te optike se predsednika in premiera več ne percipira kot politika, temveč kot očeta naroda, kot junaka, ki dosegata to, da se prek njiju Slovenija srečuje s svetovnimi in verskimi voditelji.

Princip ljubezni do državnih poglavarjev pa vsebuje še vzporedni mehanizem odpuščanja, ki preprečuje, da bi bila ljubezen zares ogrožena. Prikličimo si le spomladanske ostre reakcije javnosti na 57 milijonov dolarjev za vladno letalo, ki pa so po nekaj mesecih pozabljene, kot da jih nikoli ni bilo.

Na eni strani imamo ljudstvo, ki politiko dojema na arhaični ravni kot stvar ljubezni, ne pa hladnega odločanja, ko glasuješ za protikandidata, četudi do njega ne čutiš osebnih simpatij. Na drugi pa voditelje, ki pa se iz dneva v dan bolj spreminjajo v nove Tite.

Predsednik Kučan se zagnano bori za predsedniški zakon, ki bi ga s svojimi privilegiji in uradom ustoličil za dosmrtnega državnega princa. Celo njegov glavni zagovornik Matjaž Nahtigal se je obnašal, kot da je predlagatelj posebnega zakona, ki bo veljal samo za Milana Kučana, saj je poslance prepričeval, kako bodo letni stroški za upokojenega Kučana davkoplačevalce stali vsega po 60 milijonov tolarjev na leto. - Če številke preračunamo na povprečno življenjsko dobo 80 let, dobimo 1,2 milijarde tolarjev!!!?? Odmislimo perverzijo darežljivosti do gospoda Kučana v časih, ko vlada jemlje socialne in zdravstvene pravice, in poglejmo v praktične posledice takšnega zakona. V ZDA trenutno živi pet bivših predsednikov Gerald Ford, Jimmy Carter, Ronald Reagan, George Bush, sr. in Bill Clinton. Koliko bi stal v perspektivi državni budžet Nahtigal-Kučanov zakon za 60 milijončkov letno? 5 krat 60 znese 0,3 milijarde tolarjev letno samo za apanažo bivših državnih poglavarjev!!!!!!!!!

Sicer pa je predsednik države te dni poskrbel za videz bodoče blagostanje svoje države z obiskom pri Nursultanu Nazarbajevu. K predsedniku z nafto bogatega Kazahstana je pripeljal še 19 predstavnikov velikih slovenskih podjetij in jim odprl pot za kupčije. Koga je obiskal prvi mož države? - Enega največjih diktatorjev sodobnega časa, ki na volitvah zmaguje z več kot 90 % glasov, katerega opozicija sedi po zaporih in se klati po emigraciji, ki je znan po tem, da je v izjavi za televizijo celo njegov predsedniški protikandidat povedal, da je tudi on volil za predsednika Nazarbajeva!!!

A vse v interesu slovenskega naroda. Tako kot nekoč tovariš Tito, ki je vodil številne gospodarske delegacije na prisrčne obiske k diktatorjem, kot so bili etiopijski cesar Heile Selasie, iranski šah Rezah Pahlavi, indijska dušilka svobode medijev Indira Gandi etc.

Takoj zatem je predsednik Kučan odbrzel še na Poljsko, kjer smo doživeli redko videno pobratimstvo: ne le, da ga je obdaril gostitelj, predsednik Kwasniewski z Redom belega orla, predsednik je imel seboj v žepu že protidarilo Zlati častni znak svobode, ki ga je obesil okoli vratu gostitelja.

Hkrati pa je predsednik Kučan položil še temeljni kamen tovarne zdravil, ki jo Lek gradi na Poljskem. -??? Leta 1989 je sicer isti mož v svojih govorih napovedal sestop partije z oblasti in njen umik iz gospodarstva.

Državni predsednik zdaj znova prakticira staro partijsko obliko politizacije gospodarstva, ko podjetje brez tesne povezave z vrhom partije ni moglo prosto trgovati. Če danes nisi v skupini Kučanovih direktorjev, izpadeš iz reda priviligirancev.

Kaj ima to s svobodnim podjetništvom države, v kateri podjetja brez izrecnega predsednikovega zaščitništva za izbrane prosto tekmujejo na trgu????????? Toda predsednik Gospodarske zbornice Jožko Čuk ne protestira, on je prav tako član Kučanove gospodarske ekipe.

Starih partijskih vzorcev ne moti niti forma demokracije niti pravila EU. Pred tednom je v Ljubljani županja Viktorija Potočnik po zgledu evropskih mest z veliko svečanimi besedami razglasila teden kolesarjev. In rezultat: za en dan so brez pravega smisla zaprli celo mesto za zasebne avtomobile, da je samevalo kot kraterji na Luni, najodmevnejši dogodek pa je bil ta, ko so policaji premlatili aktivista kolesarske mreže, ker jih je opozoril na avtomobil, nonšalantno parkiran na kolesarski stezi.

Po isti logiki bi lahko leta 1977 tudi Stane Dolanc organiziral lep in uspešen teden svobode medijev po vsej Jugoslaviji, ne da bi v njem kdorkoli lahko karkoli objavil zoper komunistični režim.