Kračina predsedniškega mandata

Ob fanfarnem začetku predsedniške kampanje je posredno sodelovala EU, ki je pohvalila politično pripravljenost kandidatke Slovenije, med vrsticami pa opozorila na kakšen problemček, kot so denimo preveliki sodni zaostanki.

Politiki in ljudstvo se seveda veseli, pa vendar: ali ni nenavadno, da so sodni zaostanki na Slovenskem večji problem za evrobirokrate v Bruslju kot za domačo vlado priljubljenega Janeza Drnovška?

Zakaj je tu vlada tako ležerna? Pač ni v njeni moči, da spodbudi sodni stroj k večji učinkovitosti?

Pred dnevi je predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Aleš Zalar v izjavi za "Delo" izpostavil šokantno dejstvo: sodišče ima premalo razpravnih dvoran! Pravosodno kolesje se obrača še posebej počasi, ker mu proračun, se pravi vlada ni namenila dovolj sredstev za banalno reševanje prostorskih težav!!!!!!!!?

V problematiki, ki zadeva sto tisoče državljanov, je Drnovškov kabinet brezbrižen. Nekaj sodnih dvoran gor ali dol, bodo pa ljudje počakali po kakšno leto več na pravico.

Da bi prvega moža vlade ne obsojali po krivem, si poglejmo, ali so njegovi uradi in ministrstva vedno tako ležerni?

V oči bijoč je nakup sanjsko dragega luksuznega letala, za katerega mu pomladi ni bilo preveč niti prek 40 milijonov dolarjev državnega proračuna. Še bolj nazorna pa je pivovarska vojna. Ko je kazalo, da bo "Pivovarna Laško" preprečila namen "Interbrew-ja", da pravzame ljubljansko pivovarno, je zažarel lik novega heroja. Dotlej bolj ali manj anonimni Andrej Plahutnik že slabo leto bije ostro bitko z laškimi pivovarji. Kaj pravzaprav počne? Brani pravice svetovne multinacionalke "Interbrew-ja", katera nakazuje, da je "Pivovarna Laško" za trg in tržno demokracijo usodno nevaren monopolist.

"Telekom" je že od pamtiveka monopolist za fiksno telefonijo, pa isti urad ni pokazal nikakršne bojevitosti zoper njegov položaj.

Ko je EU zahtevala od slovenske vlade zmanjšanje državnega deleža v bankah, so Drnovškovi na hitro prodali levji delež "Nove ljubljanske banke".

Skratka, tam, kjer EU zahteva spremembe samo pod črto v rubriki generalije, ne pa kot prioritetno nalogo, tam vlada s svojimi aparati samo opazuje stanje stvari.

In to pelje do absurda, ko je celo izgradnja novega nogometnega štadiona v Ljubljani za večje udobje navijačev postala pomembnejši zastavek politikov LDS od krucialnega problema, da sodne zaostanke povzroča tudi tako banalno dejstvo, kot je pomanjkanje dvoran za sodne razprave.

S prostorom za svoje kupce oziroma vernike sicer nimata težav nakupovalni center "Mercator" in katoliška cerkev. Prvi menedžer SLO gospod Zoran Janković je trgovski konflikt na Gospodov dan razrešil z primero, da je on za svobodno izbiro, ko lahko ljudje prosto izbirajo, ali bodo v nedeljo zavili v "Marcator", ali pa k nedeljski maši. A Jankovićeva demokratičnost poslovanja se konča v retorični floskuli; prodajalke, ki imajo na nedeljo obvezni delavni dan, nikakor ne izbirajo: ali bi šle tedaj raje v cerkev ali se morebiti celo raje igrale doma z otroci.

Lavreat med menedžerji je postregel še z eno izmed svojih delovnih filozofij, po kateri je zanj nelojalnost, če njegovi zaposleni ne kupujejo pri "Mercatorju". -??? Nobenega protesta od nikoder. Ne ombudsmana, ne iz vladnih uradov, ki zagovarjajo prostost trgovanja. Po tej logiki zaposleni ni bi smeli več svobodno trošiti svoje plače. Če si v službi pri "Gorenju", bog ne daj, da kupiš "Philipsov" aparat, če si novinar "Dela", glej, da te direktor ne sreča pred kioskom z "Večerom" v roki!

Predstavnikov države pa ni bilo moč srečati na žalni svečanosti na Teharjih, kjer je bil osrednji govorec mariborski pomožni škof Anton Stres. Aktualna oblast goji dva odnosa do spominskih slovesnosti: z veseljem obiskuje partizanske memoriale in sistematično ignorira grobove njihovih žrtev.

Kaj pa govorec sploh lahko spregovori ob spomeniku v Teharjih? Neizogibno stavek o načinu smrti, da so padli kot žrtve povojnih komunističnih oblasti, ki so pošiljale v smrt brez sodnih procesov. Toda, za predsednike parlamenta, vlade in države še vedno tabuirani stavek, ki ga v javnosti ne bodo izgovorili.

Kdo bo oporekal, češ, dovolj je kopanje domobranskih kosti. Vendar bi s tem vzeli pravico svojcem do spominskega dneva, sedanjosti pa aktivni spomin na zgodovino te dežele, tudi trpko.

Uradni začetek predvolilne kampanje meri kajpak na prihodnost. Ki zna biti posebej unikatna, če postane predsednik gospod Janez Drnovšek. V istem hipu bo namreč utelešal trojno oblast: bo predsednik države, premier in predsednik najmočnejše stranke.

Pravijo, da le za hip, pa vendar, celo sam maršal Tito je bil hkrati samo predsednik Jugoslavije in predsednik ZKJ.

Sam Janez Drnovšek je štartal v kampanjo s Cezarjevim rekom: kocka je padla!, ki pa ni bil izrečen cezarsko. Ta izrek ne postavlja samo začetka igre, temveč predpostavlja, da poti nazaj ni več. Je mar Drnovšek obljubil, da v primeru poraza odstopi kot premier? Nak. A ne le to, predsednik ni spregovoril niti o prihodnosti morebitnega predsedniškega mandata.

Kaj če ga EU povabi recimo leta 2005 za komisarja? Ker je pač znani politični posrednik, ki je gostil Busha in Putina, ki je poskušal povezati nezdružljivo sprta patriarha Alekseja II. in papeža Janeza Pavla II.

Premier Drnovšek volilcem ni povedal, za koliko časa je sploh pripravljen vršiti predsedniško funkcijo, ali jo bo zapustil sredi mandata ob prvi priložnosti, če ga le pozovejo iz Bruslja?