Cinizem izbire

Katere kompetence ima predsednik države? Najmočnejše so njegova izbira mandatarja vlada in imenski predlog kandidatov za sodnike najvišjih sodišč, ki ga predloži v izvolitev parlamentu. Minuli teden je tako državni predsednik Milan Kučan poslal v izvolitev ime sodnika Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando.

Sedaj pa digresija, 13 in pol let nazaj, v čas, ko je vrh jugoarmade prodajal orožje diktatorskim režimom v Etiopiji, Sadamu Huseinu v Iraku, Gadafijevi Libiji, revnim afriškim državam, ali pa je bil angažiran na domačih tleh, ko so tanki jugoslovanske armade okupirali Kosovo, za seboj pa pustili desetine trupel albanskih civilistov. To je bilo leto, v katerem je milijonska množica frenetičnih srbskih nacionalistov praznovala 600-letnico bitke na Kosovu. Potem ko je militantni srbski režim odpravil avtonomijo Kosova in ko je vojaški škorenj zbil v blato pravice in svoboščine albanskega življa, je doživel srbski vožd Slobodan Milošević največji trenutek svoje slave. A njegovo zadovoljstvo ni velo le iz občutka moči nadčloveka, katerega policaji so pred veliko proslavo na Gazimestanu od bližnjih albanskih kmetov zahtevali in dosegli, da so svoje dvonadstropne hiše podrli za eno nadstropje - v znak ponižnega spoštovanja pred velikim vsesrbskim slavjem. Njegovemu šovinističnemu praznovanju so se prišli poklonit vojaški voditelji in tudi predsednika Jugoslavije in Slovenije. Ob Miloševiću sta tako pricapljala, resda ne nasmejanih ust, tedanja zvezna in republiška primusa: Janez Drnovšek in Janez Stanovnik.

To je bilo tudi leto, ko so po sodbi vojaškega sodišča Ivan Borštner, Janez Janša, David Tasić in Franci Zavrl sedeli po zaporih, ne da bi imeli pravico do javnega procesa, sojenja v materinem jeziku in možnost svobodne izbire odvetnika.

In v tem vzdušju je bil v "Mladini" (14, 1989) napisan uvodnik Roberta Botterija in Gorazda Suhadolnika z naslovom ESKADRONI SMRTI, GO TO HELL, ki je zapisal: "Jugoslavija se je vpisala v slavni klub držav vojaške diktature... o najnovejšem izvozu smrti lahko sklepamo iz obiska jugoslovanske strokovne delegacije v Čilu... seveda se lahko le retorično sprašujemo, katero orožje je Jugoslavija prodala čilski diktaturi, ... to je bil preludij h konstituiranju vojaške diktature, ofenziva proti demokraciji... Kdo je v ozadju brutalnih represalij na Kosovu? ... posebni zvezni oddelki, anonimni morilci z opranimi možgani, ki z enako profesionalnostjo gazijo avtomobile, rušijo hiše, streljajo pse, otroke in odrasle."

Članek torej, ki je anticipiral bestialnost, ki so jo z orožjem in pod vodstvom oficirjev jugoslovanske armade izvajali v vojnah na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu. Ki pa ga slovensko bralstvo 14. aprila 1989 ni moglo prebrati. Javni tožilec je zaradi njega prepovedal in zaplenil celotno naklado tednika "Mladine", zakaj presodil je, da s temi besedami časnik žali in sramoti dobro ime SFR Jugoslavije!

Toda ta poslednja zaplemba v zgodovini "Mladine" ni bila povsem običajna. Mož, katerega delavna naloga je bila prebirati časopise in pisati zaplembe naloge, je bil temeljni ljubljanski tožilec Boris Stadler, ki pa v danem članku ni našel razlogov za zaplembo. Kako, da je bil potem časopis zaplenjen? S posebno vnemo se je vmešal njegov nadrejeni višji tožilec Pavle Dolenc, ki je lastnoročno natipkal odločbo, s katero je policiji naložil, da zaplenijo celotno naklado.

Da bi ubranil dobro ime jugoslovanske armade, je tožilec Dolenc prepovedal svobodo tiska. Da bi onemogočil bralstvu, da prebere kritiko na račun brutalnosti in diktatorskih aspiracij te armade, je ukazal zaplembo.

Toda tri dni kasneje je o zaplembi odločalo ljubljansko sodišče, sodnik Emil Zakonjšek pa je zaplembo razveljavil, češ da pojem vojaška diktatura ni žaljiv za SFRJ. Je torej zdaj policija odklenila verige skladišča z zaplenjenim blagom? Ne, višji tožilec Dolenc je v branjenju dobrega imena armade vztrajal in se pritožil na višje sodišče, ki pa je čez teden dni dokončno odpravilo zaplembo tednika, katerega so potem štirinajst dni starega kolporterji prodajali kot vroče žemljice.

Čemu ta zgodba o zagrizeno vnetem javnem tožilcu, ki je za obrambo časti armade pisal ovadbe, pod katerimi se že takrat niso hoteli podpisati njegovi kolegi in sodniki?

Ko se je predsednik Milan Kučan odločal, kdo iz Sloveniji bi bil najbolj primeren za sodnika Mednarodnega kazenskega sodišča v Ruandi, ki sodi o vojnih zločinih, ki so jih vojaške hunte izvedle nad civilnim prebivalstvom, je izbral prav ime - Pavle Dolenc.

Na pogovorih predstavnikov političnih strank v predsednikovi palači temu predlogu ni nasprotoval nihče razen poslanca "Nove Slovenije" Jožefa Bernika, ki je imenovanju nasprotoval iz načelnih zadržkov do komunističnih javnih tožilcev. Pravzaprav razumljivo, saj sodobni politiki pač ne poznajo poimenskega represivnega dela tožilstva.

Kaj pa državni predsednik? Milan Kučan je bil leta 1989 najmočnejši politik v Sloveniji, bil je predsednik Zveze komunistov Slovenije (ZKS) in kot ta tudi član predsedstva Slovenije. Na sodiščih in tožilstvih so takrat obstajale osnovne organizacije ZK, ki so bile hierarhično podrejene vrhu partije in mu o svojem delu poročale; predsednica Vrhovnega sodišča je bila po funkciji hkrati tudi članica centralnega komiteja ZKS. Nekako tako, kot če bi bil danes prvi med vrhovnimi sodniki Mitja Deisinger že zaradi svojega položaja član sveta LDS!

Skratka, državni predsednik Milan Kučan, ki je že poldrugo desetletje najbolj obveščeni politik v Sloveniji, je parlamentu v izvolitev ponudil nekdanjega preganjalca svobode tiska.

Poslednji plenilec "Mladine" in apriorni branilec brutalnih početij jugoslovanske vojske bo izrekal kazni za množične poboje, ki so jih vršile ruandske vojske!!!??????

Cinizem zgodovine pa sta poklicni karieri dveh sodnih akterjev omenjene zaplembe. Sodnik Emil Zakonjšek, ki je "Mladino" odplenil, je takoj po padcu komunističnega režima prestopil med odvetnike; gesta dignitete, saj je bil poprej kot sodnik podpisan tudi pod sodne prepovedi časopisov. Tožilec Pavle Dolenc, ki je "Mladino" zaplenil, bil bolj režimski od režima samovoljne ZK, pa se je neopazno kot najkredibilnejši predstavnik slovenskega sodstva zavihtel proti Mednarodnemu sodišču za Ruando.