Enigma tolerančnosti

Na enem izmed predvolilnih soočenj je na vprašanje o gradnji džamije v Ljubljani premier Janez Drnovšek odgovoril izrecno naklonjeno. Toda v istem mestu takorekoč v istih dneh se je žena ljubljanskega muftija Osmana Đogića srečala z represivno roko policije. Pred stopniščem njenega stanovanja sta jo ustavila policaja, da bi preverila njeno identiteto, toda ker gospa potnega lista ni imela v torbici, ampak v stanovanju, od koder ji ga je sicer takoj prinesel njen soprog, sta se moža postave tako razhudila, da sta jo odpeljala kar na policijsko postajo. Šele po diplomatskem posredovanju so muftijevo ženo policaji spustili na prostost.

Grozljivka! Raje ne pomislimo, kako bi ji slovenska policija zagrenila dan, ko bi bila žena navadnega kazahstanskega zidarja na začasnem delu v Sloveniji.

Od kod ta kratek stik med zgledno strpnostjo predsednika vlade in njegovo nestrpno policijo?

V Ljubljani si že 30 let islamska skupnost prizadeva postaviti svoj molilni tempelj v podobi džamije. Neuspešno, tudi v zadnjih osmih letih, ko sta mestu županovala Dimitrij Rupel in Viktorija Potočnik, veljaka LDS. Kako? - Županja Potočnikova bo povedala, da so mestni uradniki kooperativni, da pa gradnji nasprotuje skupina bližnjih sosedov. V njenem mestu je pač razvita demokracija soodločanja, pa brez privolitve soseske ne gre.

Na začetku Šentvida je čez poletje zrastel nov bencinski servis Istrabenza. Domačine je novo gradbišče tako razjezilo, da so protestirali, pisali apele, se organizirali in gradnji je izrecno nasprotoval celo četrtni odbor. Mestne oblasti Viktorije Potočnik so navzlic uporu soseske in njenega političnega organa pravno blagoslovile postavitev spornega objekta. - Kdo je že direktor Istrabenza? Neki muftija ali imam? Ne, načeluje mu sam Igor Bavčar, nekdanji podpredsednik LDS in večkratni minister.

V starem ljubljanskem naselju Zelena Jama so prebivalci družinskih hišic ogorčeni, mestna oblast jih namerava zazidati s serijo blokov z nekaj tisoč stanovalci. Imajo kaj upanja, da za 30 let zadržijo pozidavo svoje četrti? Niti trohice. Na drugi strani je trio LDS mogočnikov: direktor stanovanjskega sklada Edvard Oven, okoljski minister Janez Kopač in kajpak ljubljanska županja. Tako kot so bile nekoč petletke prvi zakon komunizma, zaradi katerega so poteptali vse človekove pravice, tako je zdaj gradnja stanovanj prva zapoved, v imenu katere gazijo vse pred seboj.

Poglejmo zdaj mehanizem delovanja ljubljanskih oblasti. Ko hoče zidati bencinsko postajo LDS-Bavčar, je aparat županje ekspeditiven, ko bi rad videl nove stolpiče LDS-Oven, jih aparat županje požegna, ko bi torej LDS-Drnovšek podprl postavitev džamije, bi takrat županjini aparatčiki zavpili: NEEEEEEEEE?

Ko torej premier praznično reče, da je nečemu naklonjen, od svojih ministrov in županov pa ne zahteva, da ta projekt podprejo, je de facto proti. Vse ostalo je le teater tolerantnosti.

Natančna veda je statistika, ki govori le skozi dejstva številk. Center za raziskovanje javnega mnenja je tako predstavil najbolj sveže podatke o podpori predsedniškim kandidatom, po katerih je Janez Drnovšek pri visokih tridesetih odstotkih. Toda potem je spregovoril direktor tega centra gospod Niko Toš, pred dnevi tudi Kučanov državni nagrajenec, ki pa ni ostal le pri faktih, ampak je nadaljeval kot prognostik, ko je pogledal stran od suhih številk in se zagledal v prihodnost, v kateri bo po procesu "zgoščanja" lahko da Drnovšek zmagal že v prvem krogu. Serjozen direktor hladne statistike se je prelevil v sokreatorja zmagovalne atmosfere v korist sedanjega premiera???

Nasprotna logika pa tolče po kandidatu ZLSD Levu Kreftu. Potem ko ga je v kampanjo pospremil sam šef stranke Borut Pahor in je njegovo kandidaturo podprlo vseh 11 poslancev, se je po javnomnenjskih raziskavah izkazalo, da celo člani njegove stranke bolj kot njega podpirajo Drnovška, Franceta Bučarja, Antona Beblerja in celo Barbaro Brezigar. - ????? Kje je tu demokracija odločanja v stranki, ko vodstvo enodušno izbere svojega junaka, potem pa se izkaže, da 90 % članstva misli in izbira drugače? Toda problem je še hujši. Če se sprehodite po Ljubljani, vas bodo iz plakatov zrle oči Danice Simšič, županske kandidatke ZLSD, zlepa pa ne boste srečali podobe Leva Krefta. Strankin aparat bistveno bolj podpira svojo kandidatko za županjo kot svojega aduta za predsedniško palačo!??

Farsa združene liste, ki si očitno prizadeva za neuspeh svojega predsedniškega kandidata v korist predsednika LDS, istočasno pa njen poslanec Bojan Kontič protestira zoper samodrštvo vladajoče LDS, ki je za direktorja Premogovnika Velenje postavila člana IO krajevne LDS Evgena Drvariča.

Drnovškovi stranki je očitno uspelo, da se je prepredla že skozi vse institucije. V spopadih v Bolnišnici Celje se je naenkrat izkazalo, da sta tako odstavljeni direktor Samo Fakin kot njegov oponent Radko Komadina oba člana LDS; slednji se smehlja celo iz strankinih predvolilnih plakatov.

Nekdanji poslanec LDS Jože Lenič, sedaj direktor KADA, in Metod Dragonja, nekdanji minister LDS, sta bila glavna protagonista prodaje LEKA Novartisu. V kupčiji bi lahko videli celo vnaprej pripravljeno igro med multinacionalko in vladajočo LDS, v kateri na koncu modri državni skladi iztržijo za desetino boljši izkupiček. V oči bijoča je namreč protislovna vloga direktorja Dragonje, ki je v svojem in Novartisovem imenu najprej trdno stal za ceno 95 tolarjev, potem ujezil KAD in SRD, ker je ocenil višjo ceno kot nestvarno, nato pa hladno spremenil kurz in uspel v hipu prepričati vodstvo Novartisa v razumno ceno 105 SIT po komadu delnice. In epilog: nad njim sta še vedno navdušena oba: državna sklada, ki sta zaslužila plus 10 %, in multinacionalka, ki je ob minus 10 %. -!????

Še bolj protislovna pa je splošna gospodarska politika Drnovškove vlade. Po eni strani se kaže kot razprodaja uspešnih podjetij, hkrati ima tudi svoje miljenčke. Miro Petek je v Večeru njeno dobrotljivost izmeril v številkah, ki so se ustavile pri 102 milijonih tolarjev državne pomoči v dveh letih skupini Prevent d.d. Vlada prodaja Lek, NLB, Union etc., da bi pretapljala denar v druga zasebna podjetja??????? A perverznost v zgodbi se šele začne. To isto podjetje, ki dobiva tako širokogrudno pomoč države za svoj razvoj, je letos samo za nagrade članov uprave odštelo 34 milijonov SIT, za proslavo 50-letnice pa še dodatnih 15 milijončkov.

Lahko začnemo risati eksemplarični krog: izkupiček od državne prodaje paradnih konjev gre posredno kot strateška pomoč v žepe menedžmenta in parade tvrdk v pomanjkanju. Od tod nam ostaneta le dve poti: ali verjamemo v iracionalno početje vladnih struktur, ali pa si poiščemo racionalno razlago, po kateri z državno pomočjo obdarjena podjetja potem del pomoči neopazne vrnejo strankam vladajoče koalicije.