V primežu prijateljev

Najprej je časnik "Dnevnik" v objektiv ujel županjo Viktorijo Potočnik, ki je po fotografiji sodeč po Prešernovem trgu pobirala smeti. Prva dama, pa ji ni za malo umazati svojih ročic za lepši videz mesta!

Toda z majhno lepotno napako; županja doslej ni bila znana po skromnosti in delih ponižnosti, temveč kot arogantna oblastnica, ki je brez odobritve mestnih svetnikov dala kupit Stanovanjsko Investicijsko Banko, ki je še pred mesecem nonšalantno ignorirala kritike, kako sladko zlorablja svoj županski položaj, ko ji šoferji s službenim avtomobilom razvažajo hčerko po obšolskih aktivnostih.

Katera travma je torej prignala županjo do tega, da se je iz prve meščanke preoblekla v pocestno čistilko? - Je bila mar v mestu stavka smetarjev? Je skozi mestne ulice potegnil vihar, ki bi mesto zasul s škrniclji, plastenkami in kartoni? Je Ljubljana praznovala mestni praznik? - Nak, gospa Potočnikova naslednjo nedeljo kandidira v drugem krogu županskih volitev.

Da bi ugajala volilcem, je Viktorija Potočnikova pripravljena odigrati maškarado ponižanja, v kateri se iz ohole oblastnice za hip spremeni v ubogo Pepelko!!!????

Prava politična ironija, zakaj županja ne le, da v svoji vladavini ne prakticira ponižnosti, ampak se postavlja v bogovsko držo nad vsemi zakoni. Potem ko je dosegla rekordno zadolžitev mestnega budžeta, finančnega poročila o polletnem poslovanju ni predložila v obravnavo mestnim svetnikom, čeprav ji to zakon nalaga. A epilog zadeve je še posebej ciničen: nadzorni odbor (NO) Mestne občine Ljubljana je na svoji seji ugotovil, da je članica (NO) Marija Senčar kršila interni poslovnik, ker je o tem nepooblaščeno obvestila javnost, županji pa je blagohotno predlagal, da naj čim prej pripravi poročilo. -?????? Narobe svet, nadzorniki niso poskočili nad samovoljnim ignoriranjem zakonov s strani županje, pač pa so z vsemi kanoni udarili po tisti, ki je kršenje zakonov obelodanila!

V Maribor že dolgo nista na isti dan prišla dva ministra. Tokrat sta štajersko prestolnico obiskala minister za zdravstvo Dušan Keber in ministrica za drobno gospodarstvo Tea Petrin. Prvi je obiskal direktorja mariborske bolnišnice in se srečal s snovatelji medicinske fakulteti, druga se je pomudila pri profesorjih ekonomije na mariborski univerzi in se ustavila pri paradnih konjih lokalnega gospodarstva. Ne, tega ni bilo v njuni agendi. Sta potem potrkala na vratih mariborskega župana Borisa Soviča? Nak, en za drugim sta pozvonila pri gospodu Milanu Petku. Kdo za vraga pa je državljan Milan Petek, ki v enem dnevu sprejme kar dva ministrska obiska? Mož je politični funkcionar LDS, ki v drugem krogu kandidira za mariborskega župana.

Ministra iz stranke LDS sta zlorabila svoji funkciji, da bi izvedla posredno promocijo svojega strankarskega tovariša v njegovi politični bitki!!!!!!!!!!

Minister za zdravstvo se ukvarja s politično reklamo, ostaja pa gluh in slep ob škandaloznem položaju pacientov. Konec leta so v ljubljanskem Kliničnem centru izračunali, da so presegli kvote, ki jim jih v tekočem letu izplača zdravstvena zavarovalnica in tako po tihi okrožnici izvajajo samo nujne preglede. Ministra Kebra poznamo po tem, da je jezno zarobantil zoper ministra Francija Buta iz SLS v zvezi s financiranjem posledic "mlečne afere". Nismo pa še doživeli, da bi sklical tiskovno konferenco, na njej prikazal katastrofalno situacijo v financiranju zdravstva in zarobantil zoper vladno politiko svojega vrhovnega šefa. Banalno vzeto: v času, ko po bolnišnicah varčujejo tako, da paciente prenaročajo, premier kupuje luksuzno letalo.

Seveda, premier Drnovšek bi spet nejevoljno mrdnil in odvrnil, da je demagoško vsakršno povezovanje financiranje zdravstva z njegovim bodočim letalom. Na očitke, da njegova vlada vodi politiko sistematičnega zniževanja količine zdravstvenih storitev, pa bi odgovoril s primerjavo, po kateri je Slovenija solidno uvrščena ne evropskih lestvicah. Sklicevanje na Evropo je postala čudežna paličica njegovih uspehov, s katero odpihne vse kritike; med evropskimi državami se pač vedno najde kakšno področje, na katerem je stanje še slabše kot na Slovenskem.

No, v Pragi je na srečanju NATA sijal od sreče. Na osrednjih teve posnetkih, na naslovnicah "Dela", "Dnevnika" in "Večera" nastopa kot glavni junak povabila v NATO. Povsod sijoči kralj Drnovšek. Kje pa je takrat tičal predsednik Kučan? Na tiste par posnetkih je čemerno stal v vrsti in gledal premierov ples slave. No, mediji so hitro zaznali predsednikovo nejevoljo in javili, da je prišlo do spora v državnem vrhu.

Še preden je petelin trikrat zapel, že je Drnovšek izdal svojega botra. Milan Kučan ga je namreč pred dobrim tednom razglasil za želenega naslednika, Drnovšek pa je še aktivnega predsednika pahnil v anonimo, na raven oficirja za protokol. Da bi se dokopal do predsedniške palače, je pozabil na osnovni politični bonton in se prerinil v center vseh podob, ki naj bi pričale o slovenski gloriji. Vse drugače kot pred letom, ko sta v Slovenijo prišla Putin in Bush in so z milimetrsko natančnostjo razdelili enakovredni gostiteljski vlogi premiera Drnovška in predsednika Kučana.

Njegov urad je tokrat sicer takoj postal demanti, češ, da je bilo dogovorjeno, da bo predsednik Kučan na skupinski fotografiji, on pa bo sodeloval na protoklarnih zasedanjih. Sam da je prišel dodatno na skupinski portret šele potem, ko ga je k temu nagovoril šef NATA George Robertson.

Grozljivka! Premier je pripravljen prelomiti dogovor s predsednikom, ker mu je funkcionar severnoantlantske zveze predlagal, da naj stopi tudi on pred kamere! Premier Drnovšek bi lahko Georgu pojasnil: "Hvala, naš protokol se je drugače dogovoril, jaz pa tudi nisem tako častihlepen, da bi moral končati na vsaki fotografiji."

Osebnostna gesta, ki je za eventuelnega predsednika Slovenije alarmantno zastrašujoča. Imamo premiera, ki je bližje evropskim in ameriškim funkcionarjem kot državnemu predsedniku. Kar dokazuje na vsakem koraku. Ko stopi pred Busha, ga lopne po plečih in si ga prižame na srce, iz objema z Robertsonom ga ne bi iztrgali trije silaki, s Prodijem sta kot neločljiva.

Še ena pravljica z lepotno napako. Ko se srečuje s slovenskimi politiki in nastopa v slovenskem miljeju, se Janez Drnovšek razveseli komaj toliko, da raztegne ustnice in prikima v pozdrav. Spomin ne hrani nobenih podob, kako se po rekordni parlamentarni zmagi LDS objema s svojim sekretarjem Gregorjem Golobičem, ali od veselja tolče po ramah Jožefa Školča, Toneta Ropa ali Toneta Anderliča.

Slovenija ima za premiera moža, ki se najbolj kislo drži med svojimi, moža, ki zažari šele na podiju svetovne politike. Kar je klasični tip provincialnega politika.

Da bi ugajali Dunaju, so slovenski politični voditelji v avstro-ogrskem parlamentu pozabljali na interese svojega naroda, da bi v naslednjem stoletju ugajali jugoslovanski partijski eliti, so v Beogradu glasovali proti interesom prebivalstva Slovenije.

Si lahko predstavljate predsednika Janeza Drnovška, da bi se sprl z Georgom Bushom zaradi interesov svojih državljanov, da ne sodelujejo v ameriški vojni zoper Irak?