Volitve niso volitve prvega med prvimi

Na predsedniških volitvah je kandidatka Barbara Brezigar dosegla zgodovinsko zmago. Še leto nazaj si povprečni Slovenec ni znal predstavljati, da bi kdo lahko resno zapretil premieru Janezu Drnovšku v tekmi za predsedniško palačo.

Tudi zmaga podjetnika Borisa Popoviča v Kopru je zgodovinska. To je praktično prvič v zadnjih sto letih, da so se na Koprskem dogodile volitve, na katerih ni zmagal kandidat vodeče nomenklature. Doslej je namreč kazalo, kot da koprski volilci ne vedo, da so volitve dogodek, na katerem lahko glasujejo tudi proti. Kar je resnici na ljubo povsem razumljivo. Ko so vneto vsakič izbirali Dina Pucerja iz združene liste za župana, so samo ponavljali vzorec brez izbire, ki jim ga je narekoval skoraj polstoletni komunistićni režim, še pred njim nemška okupacija, pred njo dvajsetletno obdobje fašizma, še nazaj prva svetovna vojna in pridemo do zadnjih volitev tik malodane pred stoletjem, ko so glasovalci zares izbirali med dvema opcijama.

Volitve v demokratičnih deželah pač niso burka, temveč demokratična pravica, ne da izbiramo vedno istega, marveč, da oblastnike zamenjamo.

Toda, to ne zadeva le predsedniške in županske mandate. Na kongresu Zveze svobodnih sindikatov so kot edinega kandidata postavili Dušana Semoliča, ki predseduje veliki sindikalni organizaciji že od leta 1991. Na zasedanju Olimpijskega komiteja Slovenije je prav tako tekmoval en sam kandidat. Nekdanji partijski sekretar Janez Kocijančič je pobral 95 glasov od 103, ter dosegel 92.7 %, izid, s katerimi so na partijskih kongresih nekoč zmagovali albanski partijski voditelji. Seveda, kdo bi porekel, da je mož pač odličen športni menedžer, toda v tej državi poznamo kar nekaj športnih šampionov in poslovnežev, kot denimo Bojana Križaja in podobne, ki so milijonkrat bolj poznani v svetu od bivšega partijskega voditelja.

Ja, zakaj za božjo voljo se pa ni javil protikandidat? Pravilno vprašanje, toda problem ni v protikandidatu, temveč v atmosferi, ki je očitno tako nedemokratična, da nihče razen vodje ne vidi smisla v kandidaturi.

Podobno so potekale tudi volitve za predsednika Turistične zveze Slovenije. Od leta 1989 ji načeluje ena in ista osebica Marjan Rožič; tokrat je dobila 90 glasov od 91!???????? Celo Sadam Husein bi vzkliknil: "Bravo Marjan! Bravo Slovenija!"

V Sloveniji namreč rastejo nepremagljivi politiki. Milan Kučan je 3 krat zmagal na volitvah, brez enega samega poraza, Janez Drnovšek pet krat brez poraza (dve predsedniški 1989, 2002 in tri parlamentarne).

Kako je politična tekma krucialna bit demokratičnega ustroja, nam ponazarjajo zadnje volitve za šefa stranke Likud v Izraela. V trenutku, ko je dežela v vojnem stanju, ko Izraelci živijo v psihozi strahu in jezi do palestinskih teroristov, bi človek mislil, da to ni čas za notranje delitve, da je to trenutek, ko ljudstvo stopi kot eno v bran svoje očetnjave. Vendar pa se je izbor prvega moža vladajoče stranke pokazal kot bitka na nož. Udarila sta se prva dva, premier Jicak Šaron in nekdanji premier in zunanji minister Banjamin Netanjahu. In rezultat? - 57 % glasov za Šarona in 38 % za Netanjahuja, pri čemer pa kar 5 % glasovalcev ni podprlo ne enega ne drugega!

Da resni spopadi za funkcijske stolčke in menjave čelnih osebnosti niso namen samemu sebi, ne kažejo le svetovni politični zgledi, temveč jih najdemo celo v domačih logih. Poldrugo desetletje je načeloval košarkarjem Olimpije trener Zmago Sagadin, s klubom dosegal lepe uspehe, a obenem postal mitski lik. Brez njega si ni bilo več mož zamisliti ne kluba ne naslovov ne košarke. In ko je njegovo božanstvo letos pripeljalo klub do športnega in finančnega zloma, ga je nasledil mladi trener Tomo Mahorič, ki je okoli sebe za relativno majhne denarje zbral ekipo košarkarskih mladcev. Ta nova četica pa je tako prerodila ljubljansko košarko, da je njihova igra postala užitek za sladokusce po Sloveniji in po Evropi.

Ob predsedniških volitvah je bil sicer najbolj šokantni dogodek posnetek TV SLO, ki je kazal starega predsednika Milana Kučana, ki je rezultate pričakal med direktorji. Okoli njega so se v razigranem vzdušju zbrali Janez Bohorič (Sava), Jože Stanič (Gorenje), Miloš Kovačič (Krka), Janez Lotrič (Petrol), Cvetka Selšak (SKB), Borut Meh (Mura), Zoran Janković (Mercator), Cvetana Rijavec (Lek), Leonardo Peklar (Socius), Danica Purg (Poslovna šola Bled), Janez Škrabec (Riko). Cvet podjetij v Kučanovi gumbnici!

Formalno so se sicer našli na časniku Finance, toda samo naivnež bi verjel, da šefi največjih podjetij priletijo na poziv časopisnega dnevnika, ki po nakladi daleč zaostaja daleč za štirimi največjimi dnevnimi časopisi. Skratka, v oči bijoče sporočilo moči, da lahko odhajajoči predsednik kot za šalo zbere okoli sebe udarno pest slovenskega gospodarstva.

Ni čudno, da je bil Janez Drnovšek po objavi rezultatov volitev najbolj čemerni lik zmagovalca. Kot pravijo očividci, ni odprl niti šampanjca.

Volitve na Slovenske niso postopek, na katerem ljudstvo izbere najmočnejšega med politiki. In smo pri trpkem protislovju, ko politična moč ni odvisna od volilnih rezultatov.