Maša zadušnica

Borutu Pahorju in njegovim tovarišem iz vladajočih strank je uspelo ukiniti parlament. -??? Kako, saj vendar televizija in radio dnevno povzemata skupščinska dogajanja, parlamentarci dogodke!

Postavimo se v kožo zgodovinarja, ki bi čez desetletje poskušal opisati parlamentarne spopade med leti 2000 in 2002 oz. 2004? Kaj in koga bi sploh lahko izpostavil v času, ko je vladajoča os LDS-ZLSD dosegla minutne odmerke govornikom in tako zreducirala parlamentarno debato proti ničli?

Le v zadnjih nekaj tednih smo doživeli tri nihilizme samega smisla parlamentarizma.

Najprej, ko je prišel ombudsman, ki se je poprej temeljito pripravil, da bi poslancem predočil ugotovitve o stanju človekovih pravic v državi. V parlamentu je govoril publiki desetih!!! Le vsak deveti izmed izvoljenih predstavnikov ljudstva si je vzel za mar, da bi mu prisluhnil. Klavrn prizor, kot iz dvorane krajevne skupnosti, kjer predsednik včeraj nastale stranke pripoveduje peščici zdolgočasenih prišlekov.

Varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka so nam mediji vtisnili v spomin kot pohlevnega uradnika, ki je tehnično opravil svoje delo in odšel, ne pa kot borca, ki zaradi ignorance večine vladnih poslancev protestno zapusti parlament sredi govora.

Drugič, ko se je parlamentarcem predstavljal Anton Rop, kandidat za novega mandatarja, pa mu je pisk označil iztek časa, nakar je vskočila predsedujoča Irma Pavlinič Krebs (LDS), ki se mu je opravičevala, da so v delovanju parlamenta pravila, ki omejujejo dolžino nastopov govornikov. -???

Tretjič, ko je predsedujoči Miha Brejc zagrozil, da bo prekinil sejo, če bodo poslanci med govorom enega svojih kolegov klepetali kot branjevke.

A ti simptomi ignorance so le del politične strategije vladne večine, ki je parlament pretvorila v glasovalno mašino, sama pa praktično obstruira parlamentarni dialog. Zakaj pred govornico nastopajo predvsem opozicijski poslanci, medtem ko govorcev iz vrst LDS in ZLSD praktično ni, ti se pojavijo le ob glasovanju, ko s pritiski na gumbe odločijo o novih zakonih.

Spomini na duele prvega predsednika Franceta Bučarja z Vitomilom Grosom, Iva Hvalice z Jelkom Kacinom etc. postajajo legende minule zgodovine.

In učinek? Mediji lahko poročajo le o seriji bolj ali manj duhovitih metafor in kritik na račun vlade. Opozicijski poslanci ne delujejo več kot poslanci, temveč se uvrščajo poleg časopisnih in drugih medijskih komentatorjev v razred parlamentarnih kritikov. Značilnost zadnje Drnovšek-Ropove vlade je torej ta, da je z abstinenco svojih poslancev v parlamentarnih dialogih ukinila poslansko polemiko kot enega krucialnih smislov političnega življenja.

Posledica je dramatična: ankete javnega mnenja beležijo rekordno popularnost vlade in ljudsko mnenje, da opozicije kot druge politične opcije praktično več ni.

Zlati časi segajo tako v čas Avstro-Ogrske, recimo v leto 1902, ko so se v deželnem zboru Kranjske udarili liberalci in klerikalci. Manjšinski klerikalci so se zavzemali za uvedbo splošne in enake pravice, liberalci (ki so tvorili vladajočo koalicijo z nemško ustavoverno stranko) z Ivanom Hribarjem na čelu pa so jim oponirali, da Katoliško narodna stranka (KND) predstavlja zgolj 450 duhovnikov, da želi vzpostaviti absolutizem klerikalizma in "da s prižnice slovenski narod haranguira". Tedaj so poslanci KND začeli tolči s pestmi in tintniki po mizah, njen prvak Janko Brejc pa je odšel po trobento in ko se je vrnil v skupščinsko dvorano, sta z Ivanom Šušteršičem začela "nabijati na boben". (Po knjigi A. Rahten; Pozabljeni slovenski premier)

Aktualni slovenski parlament so po drugi strani vladajoče stranke spremenile v Dedka Mraza. Potem ko je vlada predložila proračun poslancem v potrditev, so ti spektakularno sprejeli serijo sprememb. Tokrat so bili najbolj glasni in opazni predstavniki LDS, ki so izbojevali dodatnih 150 milijonov za gasilce, 30 za sodnika za prekrške v Hrastniku, še 50 za tamkajšnji socialni center, 80 za naftna polja v Lendavi, Jaša Zlobec je bil prvopodpisani pod 150 knjižničnih milijonov, Roberto Batteli jih je dosegel 40 za narodnostne programe RTV, Ivan Božič iz SLS 100 za Posočje, NSi 3,5 za urad za slovenski jezik, vladne stranke skupaj pa še 330 za ceste in brniški radar.

Stranke, ki imajo večino v vladi, bi lahko prinesle dokončni proračun, ki bi jih njen skupščinski stroj samo požegnal, toda pripravijo raje pretanjeni spektakel za ljudstvo, po katerem postanejo njihovi poslanci še heroji, ki s svojim junaštvom posameznim krajem in poklicem priborijo nekaj ugodnosti. Če seštejemo navedene številke, dobimo 933.5 milijone težko malho, od katere pa razdeli vladna večina 930, medtem ko v videz kredibilnosti prepusti nekaj darov tudi opoziciji v podobi Nove Slovenije: 3, 5 milijona oz. 0.3 odstotka!!!!!

Novi predsednik vlade Anton Rop se je sicer od starega poslovil z besedami: "Slovenija je imela srečo, da je imela Drnovška za premiera!" Kot da bi poslušali staro jugokomsomolsko retoriko, ki jo je nekoč širila Neda Ukraden v svojem hitu ljubljenemu predsedniku: "Drugarice posadimo cvijeće, kuda vojska druga Tita kreće. Ovo nam je naša borba dala, da imamo druga Tita za maršala."

Brrr, živeti v državi, ko je ljudstvo hvaležno predsednikom, da mu vladajo!!!!!!!! In še korak naprej v politični perverznosti je vzdih novega predsednika Janeza Drnovška, ko si oddahne, ker bo nekaj dni brez vseh funkcij. Sodeluje vedno na vseh volitvah, si da iz državnega proračuna kupiti luksuzno letalo, hkrati pa tarna, kako rad bi živel kot navaden slehernik!!!!!!!??

Njegov predhodnik Milan Kučan je v zadnjem tednu izgubil še poslednji kompas politične kulture, pa je z državnimi odlikovanji zasul kar svoje zaposlene. Verjame, da on osebno uteleša Slovenijo, da kdor dela zanj, si že avtomatično zasluži orden zaslug za narod!!!!!

Zato je glavni problem države, kakšno novo parapredsedniško funkcijo najti gospodu Kučanu. Državi tako ne vladajo zakoni, temveč potrebe posameznih izbrancev, katerim posebej na kožo napišejo postpredsedniške zakone. Bivši predsednik pa je eden redkih, ki niti po 12 letih ni sprejel pravil demokratičnega ustroja države. Smisel življenja mu je biti homo politicus, toda ni pripravljen na odprto sceno, na kateri bi po ustaljenih precedurah bodisi ustanovil novo stranko, ali pa pod seboj združil Desus, ZLSD in del LDS.