Boj z napačnimi bogovi

Opozicijska voditelja Janez Janša in Andrej Bajuk sta na premiera Antona Ropa naslovila šest zahtev za večjo demokratizacijo države. Njegov odgovor je bil v melodiji glasu sicer spraven, v vsebini pa skrajno aroganten: Mislim, da so druga vprašanja pomembnejša. - ????? Si predstavljate jedrski vrh Reagan-Gorbačov sredi osemdesetih, na katerem bi sovjetske zahteve ameriški predsednik na tiskovni konferenci zavrnil, da to niso prave teme pogovorov? Pa so bile ZDA takrat že vojaško nadmočne. Za dialog med dvema, ki naj bi bila partnerja, je potrebno minimalno spoštovanje sogovornika, vsaj v tem, da priznamo, da je njegovo govorjenje smiselno. Premier Rop pa zviška presodi in po očetovsko oceni: to so napačne teme!

Toda postavimo si vprašanje: ali je dejstvo, da je aktualna opozicijska politično tako šibka, v resnici dobro za državo in v interesu državljanov? Da ne bomo segali v zgodovino komunističnih režimov, ki so svoje politične nasprotnike spravile pod rušo, v emigracijo ali pa v samozatajevani molk, si oglejmo raje slovensko stvarnost. A ne politično, temveč športno.

Ljubitelji alpskega smučanja so nad izidi domačih tekmovalcev razočarani, kot že desetletje ne. Razloge iščejo vse povsod, samo pri vrhu ne. To, da smučariji dirigira že tri desetletja eno in isti človek, je naravno dejstvo kot jutranje vzhajanje sonca, nekaj, kar se ne spreminja. Tone Vogrinec ni več veliki vodja, ki je neposredno odgovoren za rezultate, on ni več človek, ki bi ga presojali, postal je že božanstvo, nekakšen zaščitni znak alpincev.

Skakalnice v dolini pod Poncami se bodisi rušijo, ali pa postajajo muzejsko čudo, ki ga v skakalnih deželah več ne srečaš. V tej državi obstaja mož, ki sedi že desetletje na najprestižnejši funkciji v športu. Janez Kocijančič je šef olimpijskega komiteja, ki so ga pred mesecem na volitvah z enim samim kandidatom zmagoslavno podelili novi mandat. Toda, ali smo slišali v letih uspehov smučarskih skakalcev, ko so na zadnji olimpiadi osvojili celo moštveni bron, gospoda Kocijančiča, da bi glasno zahteval obnova skakalnic in s strani olimpijskega komiteja ponudil denarne in organizacijske pomoči? Nak, on je samo veliki šef olimpijcev, kaj pa se dogaja z materialnim stanjem olimpijskih panog, to ni več njegov delokrog!!!

Mali bogovi športa in politike po pravilu izgubijo stik z realnostjo.

Za bitko pravih bogov pa se je odločil islamski mufti Osman Đogić. Potem ko mu desetletja slovenske partijske oblasti, potem ljubljanski mestni Demos, zdaj pa dva mandata tudi libertina LDS ne izdata potrebnih dovoljenj za gradnjo džamije, mu je naposled le prekipelo.

Kdo bi ne razumel njegove jeze, da molilci v Alaha, ne morejo praznovati verskih praznikov v božji hiši, ampak v najeti telovadnici!

Če hoče poslovnež postaviti dvorano za bowling in biljard, nobenih težav. Če si trgovska veriga zaželi zgraditi velik prodajni center, že naslednje leto zraste Inter-Spar, Mercator pa Leclerc. Če pa si desettisoče vernikov želi moliti k bogu, tedaj vladajoča LDS ostaja gluha in se skriva za birokratskimi postopki. Pa vendar, ob volitvah predsednika mufti ni pozval svojih vernikov, da naj premislijo, ali bodo dali glas voditelju stranke, ki je v zadnjih osmih letih blokirala izgradnjo njihove mošeje. Takrat je molčal, tokrat pa je najsilnejše spregovoril, odkar je na svoji funkciji. Odreagiral je na besede nadškofa Franceta Rodeta in ga obtožil protiustavnega protiverskega hujskanja. - ??? Grrrrh, diskurz, ki spominja na čvrsta leta komunizma, ko so tožilci zaplenjali časopise, ker naj bi ti s svojim pisanjem o partijski vladavini lahko hujše vznemirili javnost.

Celo, ko so policaji šikanirali s prisilno privedbo njegovo soprogo, je bil muftija zelo zadržan, blago je spregovoril le o neprijetnostih. Tokrat, ob verbalnem deliktu nadškofa, strelja s težkimi topovi!??

Kaj pa naj bi od verske konkurence pričakoval? Popolnoma logično je, da katoliški metropolit ne bo na svojem terenu spodbujal širjenja konkurenčnih bogov. Vse drugo bi bil burleskni prizor, kot denimo podoba nadškofa Rodeta, ki prijazno blagoslavlja temelje za džamijo.

Realnost je hladna: cerkve so pač med seboj tekmice, ki v najboljšem sobivajo ena ob drugi.

Še bolj dlakocepski je bil muftija ob sintagmi politične dejavnosti islamske vere, ko se je obnašal, kot da bi še vedno bival v kardeljanskem času, ki je religijo omejeval za stenami cerkva in domov. Danes so religiozne pravice že hkrati politične pravice. Komično je poslušati zatrjevanje, da ga zanima samo intimna religija, ne pa nadaljnje politične implikacije. Kot da slovenski državljani, ki so islamske vere ne bi smeli imeti svojih verskih pravic?

V Nemčiji je odmevala sodna pravda, ki je presojala, ali ima lahko učiteljica med poukom zavezano ruto čez glavo. Ne v primeru stare Mici, temveč v zadevi profesorice Ferešte Ludin, ki je islamske vere. Argument proti je bila ločenost cerkve od države: če v razredih ni dovoljeno razpelo z Jezusom na križu, potem ne more biti dovoljena niti "islamska" rutica. Toda učiteljica Ludinova se je pritožila, da ona ni šolska stavba, ampak človek, ki ima človekove pravice. Tako kot lahko nekdo nosi katoliški simbol - križec okoli vratu, tako ima tudi ona svojo ruto. Sodišče v Mannheimu ji l. 2001 ni prisodilo te pravice.

Toda, to ne pomeni, da je stvar ad acta. Politične pravice vernikov spadajo v legitimni set človekovih pravic. Naš muftija pa se naivno za svoje verske pravice bode z nadškofom, ne pa z oblastjo, ki mu jih krni.

Vrhovna oblast, novi predsednik je po slavnostni prisegi predzadnji dan starega leta izdal novoletno poslanico ljudstvu, potem pa se pogreznil v zemljo. Dva tedna ga niso zapazile ne televizijske kamere, ne naslovnice časopisov.

No, njegovo ime se vseeno omenja, zadnjič pri končnem poročilu stroškov predsedniške kampanje. Janez Drnovšek je za pot do predsedniškega trona porabil 94 milijonov, Barbara Brezigar dobrih 38 milijonov. Ogromna razlika, dvo in pol kratna vsota poraženke!!!??????!!! Finančno gledano, to ni bila bitka enakovrednih kandidatov. Zato se sama po sebi ponuja razlaga, da je za 60 milijonov več teve spotov in jumbo plakatov prineslo zmago.

Toda, velja se zadržati ob faktih. Pred volitvami je Janez Janša 7.11.2002 na tiskovni konferenci dejal, da ima Drnovšek očitno na voljo enormna finančna sredstva in obenem posumil, da je morda že presegel zakonsko dovoljeno vsoto.

To je bilo v času vmesnih poročil o stroških predsedniških kandidatov, ki so javnosti sporočali asketsko skromno porabo tedanjega premiera. Predsednik sveta LDS Gregor Golobič pa je kar poskočil, češ da v SDS nastopajo z insinuacijami o neenakopravnosti kandidatov, lažmi o stroških volilne kampanje in z izmišljenimi obtožbami.

Potem ko so volilci do predsedniških volitev poznali kandidata Drnovška po preudarni porabi, je mesec kasneje prišla na plano njegova glomazna finančna investicija za položaj v predsedniški palači.

A v mesecu dni ljudstvo tako ali tako vse pozabi, razen kadar mu spomina ne obudijo veliki mediji.