Pot v napačno smer

Na referendumu je glas ljudstva izrazil svoje nasprotovanje politiki ministra za informacijsko družbo Pavleta Gantarja. Računica se je zdela glasovalcem nevzdržna: kupci telefonskih linij so nekoč prekomerno preplačali izgradnjo telefonskega omrežja, zdaj pa bi država tako obogateni Telekom prodala samo v lastno korist. Toda ministru, kateremu je vox populi podrl zakon, niti na misel ni prišlo, da bi odstopil. Da bi referendumska pobuda ne uspela, je dal iz državnega budžeta plačati 9 milijonov SIT samo za medijsko propagando. Politična perverzija par excellence: iz davkov, ki so jih plačali tako zagovorniki kot nasprotniki referendumske pobude, je dal plačati kampanjo samo za nasprotnike! Kje je tu demokratičnost oblasti??? Od vlade bi ja pričakovali, da bo svojo politiko branila samo z svojimi besedami, če pa bi jo podprla s propagandno akcijo iz budžeta, je po principih demokracije nujno, da v enaki meri financira tudi referendumske nasprotnike njene politike.

Tako pa je minister Gantar postal prototip ministra elastike, ki se za ceno ostati na ministrskem foteljčku raztegne v poljubno katero smer. Da so državljani onemogočili izvajanje njegovega zakona, si je stotisoče ljudi v nedeljo vzelo po 15 minut za referendum, da ne štejemo finančnih stroškov referenduma. Bi lahko dogodki tekli drugače? Seveda, ko bi minister Gantar upošteval pravice nekdanjih kupcev telefonskih priključkov in njihove zahteve vključil v zakon. Cena referenduma je cena za ministrovo aroganco.

Kakšna pa je reakcija vladne koalicije? Samokritika, odstrel ministra? Nasprotno, za njo ni bila problem politika ministra za informacijsko družbo, zanjo je najbolj travmatična stvar referendum sam. Novi predlogi tako sežejo v smer, kako zreducirati možnosti referendumskega odločanja.

Drugi minister, ki je sprožil bes ljudstva, je obrambni minister Anton Grizold, ki je v atmosfero odločanja o NATU vključil pripombo o ženskah, ki bi lahko služile vojni rok. Po burji protestov, pa je odgovoril: "Samo šalil sem se!" In stvar je ad acta.

Ropova vlada postaja počasi prepoznavna po posebni lastnosti, ki se ji reče: nezavezujoče besede ministrov. A to ima še bolj neugodno implikacijo. Premier, ki ni odstavil ministrov Gantarja in Grizolda, je očitno presodil, da njuni zakoni in besede sploh ne morejo škodovati politiki LDS in njenih zaveznikov. To je nulta stopnja strahu pred volitvami, ki izhaja iz realnega dejstva, da na volitvah vedno zmagajo.

Kar pravzaprav niti ni tako težko. Vzemimo le primer novega direktorja vladnega urada za informiranja Gregorja Krajca. Mož je pred tem služboval kot novinar nacionalke, ki je državljanom leta poročal o včlanjevanju Slovenije v EU. Potem pa pride paradoks, da je nad njegovim delom najbolj navdušena vlada, ki ga vzame dobesedno za svojega, in to prav tista vlada, o katere uspehih je pred tem dnevno sporočal gledalstvu. -??!!?

Ta princip na glavo postavljenega sveta udejanjajo politiki iz vrst LDS. Poslanec Roman Jakič je tako teologa Draga Ocvirka obtožil, da s svojimi razmišljanji o džamiji podžiga nelagodje, strah in nestrpnost. Pri Zevsu!!! Zakaj v Ljubljani ne stoji džamija z lepim minaretom? Ker ljubljanski škofje že 30 let ne izdajo gradbenega dovoljenja za Alahovo svetišče, ali zaradi politike mestnih aparatčikov, ki jim je načelovala zveza komunistov, zadnjih osem let pa LDS??????? Ko bi Jakič in tovariši dopustili, da bi v Ljubljani zrasla lepa mošeja, bi danes polemike o izgradnji sploh ne bilo!!! Še več, ustavna dolžnost omogočiti versko enakopravnost ni naložena katoliški cerkvi, temveč politikom, ki vladajo državi. Zato je tragikomično gledati politike LDS, ki za islamsko skupnost niso naredili nič, zdaj pa so junaško vstali v demokratični boj zoper malodane pogrome nadškofijskih klerikalcev!

A narobe svet teče naprej, posebej izbruhnil je prav zdaj na kranjskem sodišču. Pravosodje je zgroženo nad dejanjem mladega nasilneža, ki je brutalno pretepel tožilko in ji polomil kosti. Kako je mogoče? Zakaj ni več policajev, ki bi onemogočili nasilje v sodnih dvoranah?

Toda, malo pred tem je tega istega možaka, ki je bil obtožen zaradi nasilnega ravnanja z bivšim dekletom, taisto sodišče že obsodilo. Njegovo brutalnost, s katero je uničeval dostojanstvo sočloveku, so mu sodniki blagohotno spregledali kot trenutno zablodo in ga spustili na svobodo samo s pogojno kaznijo. Ko pa je taisti mož najprej pljunil sodnico, nato pa se je grozljivo znesel nad tožilko, je šele nastal halo!

Zdaj si pa postavimo zelo preprosto projekcijo, kaj bi se zgodilo z obema gospema, ko bi ne imeli visokih funkcij in ne bili na javnih prostorih, temveč z njim za štirimi stenami?????

Če rečemo po jakičevsko: ali niso prav dobrohotne sodbe zoper nasilneže tiste, ki opogumljajo brutalne nasilneže?

Pred tednom je bil pogreb človeka, ki pa je bil zaprt 5 let zaradi nasilja. Kaj je storil? Komu je polomil kosti? Jože Pučnik je bil obsojen zaradi domnevnega organiziranja nasilne rušitve Titove demokratične Jugoslavije. Tokrat se mu je z žalno sejo poklonil državni parlament.

Za las, malo je manjkalo in bi vodja poslancev LDS Tone Anderlič uspel onemogočiti ta posthumni hommage. Potem ko so Pučnika v starem režimu zapirali in obsojali s prevračanjem dejstev, je tokrat kazalo, da bo staremu ZSMS-jevcu uspelo z retoriko pravne države: ni po poslovniku, tudi pri njem ne moremo delati izjeme!

Nerodno je samo to, da je ob najvišji pravni odločbi v državi, kot je odločba Ustavnega sodišča, ob uvedbi večinskega volilnega sistema gromki Tone poskočil: Ni Boga, ki bi nam poslancem lahko ukazoval, kaj moramo delati!

To pot si je Veliki Tone pomagal s sklicevanjem na Boga, le da je njegov v podobi internega paragrafa.