Teža besed

Določanje kandidatov za predsednika LDS je učinkovalo kot burka. V treh dejanjih. Najprej so televizije prikazovale posnetke nervoznih strankinih veljakov. Tone Anderlič, ki je veljal za resnega kandidata, je dobesedno bežal pred televizijskimi snemalci. Potem so mediji javili usodno vest, da sta na kandidaturo pristala dva: Tone Rop in Anton Anderlič. Vsega 44 ur kasneje pa je STA sporočila dramatični obrat, po katerem je Tone Anderlič izstopil iz tekme. In obrazi funkcionarjev LDS so čudežno spet zaživeli v sladki spokojnosti.

Samo, da so se znebili travme volitev, na katerih bi njihovi kongresniki izbirali med dvema kandidatoma. Najhujše zlo - ki bi lahko doletelo LDS - je, da bi njihovo članstvo po demokratičnem glasovalnem principu izbralo strankinega predsednika!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!? Edini dejavni princip je bil torej prepričati oneta Anderliča, da se v dobro stranke in demokracije odpove kandidaturi. Kdo bi zaupal volilcem, ko pa centralni komite LDS opravi volitve najbolje kar v ozkem krogu za zaprtimi vrati!

Pa vendar, vladna stranka je takoj ponudila opravičilo: demokratičnemu postopku so se odrekli, so ga žrtvovali, ne ker bi ne bili demokrati, temveč, ker je to v interesu države. Ko bi denimo Anderlič premagal Ropa v strankarskem dvoboju, bi ga obenem še skalpiral kot premiera, saj bi Rop zabingljal kot marionetka, ki ne obvlada niti lastne stranke.

A to je klasični trik LDS, ki politiko prikazuje kot izbiro brez alternative. Karkoli naredi, samo to in zgolj to je v dobro državi in državljanom.

Toda, ali bi se dogodki lahko razpletli tudi drugače? Kako smo že prišli do imena Tone Rop kot predsednika vlade? Stari premier Janez Drnovšek ga je v maniri monarha določil za svojega naslednika, ne da bi sam odstopil kot predsednik LDS in dal članstvu možnost, da postane akter zgodovine, ki bo na demokratično izvedenih strankinih volitvah izbralo novega voditelja stranke in s tem tudi bodočega premiera.

No, vlada aktualnega premiera Ropa kani državljane prepričati, da glasujejo za NATO, s pomočjo propagandnih akcij, za katere bo odštela 128 milijonov tolarjev. Lahko bi se šla vsaj čisto igro in namesto, da denar investira v pranje možganov volilcev, bi to vsoto posedmerila in jim jo namenila neposredno v obliki ponudbe, da ob primeru zmage za NATO vsakemu volilnemu upravičencu iz državne blagajne nakaže po 1.000 tolarjev.

Še bolj enostavno pa bi bilo, ko bi premier javno povedal, da je včlanitev v NATO njegova prioriteta in volilce pozval, da ga podprejo, saj bo v nasprotnem odstopil in zahteval predčasne volitve. Kolikor pa premier intimno ni navdušenec za NATO, je stvar še toliko bolj preprosta. Potreben je samo sklep vlade, po katerem novi premier sporoča, da se odreka politiki svojega predhodnika in umika prošnjo za vključitev v NATO.

Namesto da bi izrekel par odločnih besed v eno ali drugo smer, bo uprizoril predreferendumski propagandni cirkus.

Drugače postopa nova ljubljanska županja Danica Simšič, ki je začela županjevati po novem matematičnem aksiomu: število n povečamo za 2 tako, da ga zmanjšamo. - ??? Po zadnjih volitvah so mediji vseskozi poročali, kako se najmočnejši mestni stranki LDS in ZLSD dogovarjata, ali bi imeli po novem 5 ali 3 podžupane. Na koncu, ko so sklenili kupčijo, je županja sporočila, da bo imelo mesto samo 3 podžupane. In ljudstvo je zadovoljno, saj vidi, kako je oblast skrčila apetite strankokratov za dve županjski mesti, ne pa, da jih je razširila za dve! Doslej je imela namreč Ljubljana enega samega podžupana.

V državi je sicer alarmantno stanje pomanjkanja krvi za medicinske posege. V času razcveta tržne ekonomije institucije še vedno pozivajo državljane na krvodajalske akcije v retoriki socializma in delovnih brigad. Popolnoma zgrešeno. Namesto časopisnih pozivov bi odtehtal zgled Boruta Pahorja, ki bi pripeljal polovico poslancev na krvodajalsko akcijo. Zakaj bi imel plebs humanitarni čut, politični jet-set pa ne? Še več, krvodajalci ne dobijo danes niti sekundice družbenega blišča. Bivši predsednik Milan Kučan je npr. podelil prek 1.000 odlikovanj, z zaslugami za narod in državo je nagradil številne direktorje in šefe uradov, ljudi nomenklature po dolgem in počez, podelil pa je eno samo nagrado požrtvovalnemu krvodajalcu - Adolfu Radohu. A še temu le najmanjšo izmed možnih: častni znak, in to tako diskretno neopazno, da o nagrajencu ni poročala niti STA.

Novi predsednik Janez Drnovšek pa je za mrežo radijskih postaj opisal svoj pogled na gradnjo ljubljanske džamije. Seveda je za, samo da je tokrat dodal previdnost. Kaj pa če kakšna islamska organizacija pri financiranju nima še kakšnih drugih ciljev kot samo verske?

Prvi mož države je dobesedno ponovil besede nadškofa Franceta Rodeta. A z vesoljno razliko. Na nadškofove besede je takoj poskočil ljubljanski mufti, medtem ko ob predsednikovih ni protestiral, da so to nedopustne insinuacije, in ostaja pohlevno tiho. In enako veliki mediji.

Metropolitu je moralo kar zaigrati srce, ko gleda, koliko dlje seže njegova beseda od predsednikove.