Bernard Nežmah

 |  Mladina 25  | 

Luknje v besedah

Znanost, korupcija in smrt.

© Tomo Lavrič

Glavno poročilo o problemski konferenci Znanost za prihodnost Slovenije je bila poanta, da so se z akademiki, gospodarstveniki in raziskovalci sešli ministri slovenske vlade, vse skupaj pa je nagovoril državni premier. Anton Rop je namreč razglasil, da bo s pomočjo znanosti Slovenija prišla v zgornjo polovico držav EU. Skratka, država, ki investira v pamet, bo zaživela v večjem blagostanju.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Bernard Nežmah

 |  Mladina 25  | 

© Tomo Lavrič

Glavno poročilo o problemski konferenci Znanost za prihodnost Slovenije je bila poanta, da so se z akademiki, gospodarstveniki in raziskovalci sešli ministri slovenske vlade, vse skupaj pa je nagovoril državni premier. Anton Rop je namreč razglasil, da bo s pomočjo znanosti Slovenija prišla v zgornjo polovico držav EU. Skratka, država, ki investira v pamet, bo zaživela v večjem blagostanju.

Čudovito, toda ali ni reč preveč preprosta? Kot da nekdanji premieri Janez Drnovšek, Andrej Bajuk, Lojze Peterle, Dušan Šinigoj, Janez Zemljarič in predhodniki niso verjeli v pomen znanosti za razvoj družbe? Kot da se začenja čas prosvetljenstva šele z Antonom Ropom?

Konec koncev so v času trdega komunističnega režima osnovnošolski odličnjaki ob spričevalu prejeli še pozlačeno značko, na kateri je pisalo: "Znanje je snaga. Tito."

Bolj kot na Ropove besede velja pogledati na Ropova dejanja. Kakšne konkretne spremembe je torej premier napovedal? "Najpomembnejše so raziskave, ki spodbujajo prenos znanja iz akademskega in raziskovalnega področja v gospodarstvo." Njegov novi credo je torej misel, da je treba poiskati poti, ki bodo omogočale boljše prelivanje znanja iz raziskovalnih institucij v tovarne, zavarovalnice, banke, trgovine etc.

Tam prisotni cvet akademikov in raziskovalcev ga je nagradil z aplavzom.

Hrvaški akademik in najprodornejši sociolog ex-jugoslovanski držav Josip Županov je razmišljal o istem problemu kot predsednik slovenske vlade. V lani objavljeni knjigi Od komunističkog pakla do divljeg kapitalizma je presojal tezo, ali bi zgolj večja proračunska podpora hrvaške vlade v obstoječe raziskovalne inštitute pripomogla k gospodarskemu razvoju države? Njegov odgovor je bil - ne! Denarne podpore ne bodo obstoječih inštitutov spremenile v tovarne praktičnih genialnosti. Ali torej akademik Županov ne verjame v moč znanja? Nak, tako kot obstaja tržna tekma med podjetji, tako je nujno tudi med raziskovalnimi inštituti vzpostaviti tekmo, kar pomeni, da nekateri inštituti lahko tudi propadejo in namesto njih uspejo novi, ki imajo "fresh start". Svojo študijo izpelje namreč iz paradigme ameriške uspešnosti, ki izvira iz tekme med številnimi raziskovalnimi inštituti.

Nič podobnega ni bilo slišati pri premieru Ropu, katerega horizont je domačijska ideologija. Pri čemer predpostavlja, da se vednosti, ki jih lahko aplicirajo podjetja, proizvajajo le na slovenskih inštitutih. Ali ni za podjetje povsem vseeno, če pride do inovacije denimo v sodelovanju z raziskovalnim inštitutom v Kaliforniji, na Švedskem ali na Nizozemskem?

Ergo, Ropov veliki slogan Znanost za prihodnost Slovenije je še najbolj podoben politični propagandi.

Ko so mu poslanci Koalicije Slovenije postavili vprašanje o razmahu korupcije na Slovenskem, sklicujoč se na izjave protikorupcijskega direktorja Boštjana Penka, je predsednik vlade izstrelil: to ni res, naše uspehe hvali Evropske banka za obnovo in razvoj - spoznanja njegovega lastnega urada zanj nimajo teže -, potem pa je kritiko vseeno priznal in napovedal, da bo v dveh tednih sam predlagal antikorupcijski zakon. -???????

Premier Rop se s težavami sooča tako, da rešitve prelaga na prihodnost. To je samo po sebi sicer povsem racionalno, toda ali mu lahko verjamemo?

Vzemimo namero o zakonu, ki bo opravil s korupcijo. Trenutno največ o koruptivnih poslih govori Boštjan Penko, ki je direktor Urada za preprečevanje korupcije. In kakšen plan ima z njim šef vlade? Mu bo razširil pristojnosti ali kadrovsko okrepil njegov urad? Nikakor, načrt vlade je, da ukine njegov urad!????

Zadeva je sicer lepo prelakirana, zakaj vsebinsko ga samo prestavlja v resor pravosodnega ministrstva. Antikorupcijska borba bo po Ropu učinkovitejša, če samostojni urad degradira na raven oddelka, ki bo podrejen ministru za pravosodje? Ko komaj nastala institucija za boj proti korupciji že skoraj začne delovati, jo razformira in si gre izmislit nove prijeme.

Kot da je pripravljen narediti vse, da ja kaj ne bi uspelo!

Spopad za besede pa je potekal tudi v parlamentu ob sprejemanju zakona o vojnih grobiščih. Nova Slovenija in SDS sta predlagali, da bi na grobovih pobitih po drugi svetovni vojni stal napis žrtve revolucionarnega nasilja, čemur pa so se uprli poslanci LDS in ZLSD, ki so na koncu zmagali z napisom po vojni usmrčeni.

Zakaj pravzaprav toliko vročih besed? Poslanka LDS Cveta Oražem Zalokar je reč pojasnila, da bi zmaga žrtev revolucionarnega nasilja pomenila prevrednotenje zgodovine in zanikanje NOB.

S stališča faktov: ali je bilo deset tisoč ljudi v Kočevskem rogu pobitih brez sojenja? Evidentno, torej so vsekakor žrtve nasilja. Žrtve kakšnega nasilja pa so? So padli pod jezo spontanega ljudskega maščevanja, ali pa so bili kot ujetniki sistematično pripeljani s kamioni in potem postreljeni v posebej izbranih kraških jamah? Ali obstaja beseda, ki bi ta pomor natančneje razložila, kot pojem revolucionarno nasilje? Po vojni usmrčen je bil namreč tudi general Anton Rupnik, ki pa ga je pred tem sodišče na procesu obsodilo na smrt. Ali bo na Rupnikovem grobu pisalo - po vojni usmrčen?

Predvsem pa: kako bi lahko napis žrtve povojnega nasilja zanikal NOB? Če je potekal narodnoosvobodilni boj zoper nemškega okupatorja, potem poboji, ki so bili izvršeni po nemški kapitulaciji, niso stvar NOB, ampak neke druge - revolucionarne borbe, ki je merila na prebivalce Slovenije, ki so bili nasprotniki komunistične partije.

Nasprotovanje LDS in ZLSD napisu žrtve komunističnega nasilja implicira dejstvo, da politiki teh dveh strank ne percipirajo narodno-osvobodilne borbe kot upor in spopad zoper nacistično okupacijo, ampak tudi kot krvavi obračun z domobranstvom. Da torej hočejo ohraniti čisto podobo NOB tudi v primeru, ko ta pojem vključuje pomor deset tisoč ujetnikov!!!!!!!!?

Pod navideznim spopadom za oslovo senco se skriva šokantno spoznanje.