Cena nasmeha

Srečala sta se državni premier in guverner Banke Slovenija in teve kamere so postregle s posnetki nasmejanega Mitje Gasparija in prešerno zadovoljnega Antona Ropa. Kaj je bil razlog njunim smehljajem? Je inflacija padla na dva odstotka in država beleži visoko gospodarsko rast? Nak, v izjavi za javnost sta povedala, da sta se dogovorila, da bosta vlada in narodna banka pripravili skupen program vstopanja v evropsko monetarno območje.

Da za nekaj tako samoumevnega potrebujeta tiskovno konferenco???? Predvsem pa je tu indikativno zamolčano: potreba vpeljati novo skupno politiko pomeni, da bila dosedanja finančna politika neuspešna. - Zakaj? Ker sta bila doslej neusklajena? Nikakor: ali se spomnite iz časa Gasparijevega mandata kakšne njegove izjave, v kateri bi ta odločno pokritiziral postopke vlade? Ne bo šlo, mož je namreč utelešenje vdanega aparatčika, ne pa prvega moža bančnega poslovanja. Guverner ameriške banke Alan Greenspan na primer ni poznan po tiskovnih konferencah, kjer bi s predsednikom Georgem Bushem trobila v isti rog, pa tudi nekdanji guverner France Arhar ni nastopal z roko v roki s tedanjim premierom Janezom Drnovškom.

Skratka, kaj pomeni skupna zaveza premiera in guvernerja? Dva, ki sta že doslej očitno delovala zelo sinhronizirano, sta zdaj še javno napovedala, da bosta odslej delovala bolj usklajeno!?? V politiko vpeljujeta arhaični princip zaklinjanja, ki zamegli njuno delovno podmeno, po kateri je monetarna uspešnost države posledica tega, da onadva dobro sodelujeta, da se imata rada, da se skratka skupaj smehljata na tiskovnih konferencah.

To politično smehljanje se nezadržno širi, celo na doslej nejevoljnega varuha človekovih pravic. Ombudsman Matjaž Hanžek se v svojih letnih srečanjih z vrhovno politiko pojavlja dobrovoljen, tehnično poroča o statističnih številkah njegovih zadev in na koncu ugotovi, da vlada marsikdaj odreagira na njegove pobude.

Glavna moč varuha človekovih pravic je v odločnem javnem nastopu, v katerem se bori za posamezne primere, medtem ko se gospod Hanžek spreminja v literarnega pisca časopisnih kolumen in kooperativnega sodelavca vlade. Ko človek zagleda na televiziji Hanžka, zdaj v njem vidi bolj ali manj samo čisto ombudsmansko funkcijo Matjaža Hanžka, vse manj pa branilca tegob malega človeka v boju z državno birokracijo. Postalo je nezamisljivo, da bi na srečanju s premierom Ropom direktno omenil množico nesrečnih bolnikov z azbestozo, ki jim vlada s perfidnim zavlačevanjem postopkov ne izplača zakonsko dogovorjene odškodnine. Bog ne daj, saj bi s tem skalil idilično sliko lepega sodelovanja med vlado in njegovim uradom!

Realne posledice vladavine LDS postajo za nekatere izjemno trpke. Potem ko so pred leti v nekaj primerih kupci novih stanovanj v blokovskih novogradnjah ostali tako brez želenih kvartirčkov kot vloženega denarja, saj je gradbeno podjetje odšlo v stečaj, se ista zgodba ponavlja z Zbiljskim gajem. Kupec plača investitorju za novo stanovanje, ta potem finančno propade, kupčev denar pa se preseli na račun banke, ki je kreditirala propadlega investitorja. - ???????

Ko so nekoč ljudje vlagali v verige cath-the-cash, v Grubeličeve avtomobile, v Dadasove sklade, je bil odgovor: kaj so pa tako naivni, saj je bilo vnaprej jasno, da gre za finančne pravljice. Toda sedaj počasi velja, da se že nakup stanovanja spreminja v igro catch-the-cash!

Kako je to mogoče? - Preprosto, za časov vlade LDS so veljali tako enostavni zakoni, da je že malce bolj podjeten posameznik z lahkoto ustanovil podjetje za gradbene investicije, ne da bi vlada od njega pri registraciji njegove dejavnosti zahtevala ustrezno velika finančna jamstva.

In posledica? - Se ljudstvo zaveda, da je bil akter njihovih tragedij politika vlade s svojo nonšalantno in ignorantsko zakonsko politiko na tem področju? Zakonski zgledi iz bližnje Avstrije so namreč bistveno drugačni.

Še več, politika LDS je tudi na ravni občin zavzeto sodelovala v procesu, ki je omogočal nemalokrat fantomsko gradnjo. Prav zdaj je Ustavno sodišče razveljavilo več odlokov Mestne občine Ljubljana, na podlagi katerih naj bi na območjih Stanežič in Guncelj zidali stanovanjske soseske za več tisoč prebivalcev.

In reakcija? Je odstopila serija mestnih funkcionarjev, ki so bili vmešani v izdajo protiustavnih odlokov, ki so bili pisani na kožo gradbenim investitorjem? Niti v sanjah ne, sicer pa bomo pod županjo Danico Simšič vsak čas obhajali polletnico, odkar je napovedala odškodninske tožbe v zadevi SIB banke, ne da bi se iz napovedi karkoli izcimilo. Še več, njena stranka združena lista je prek svoje predsednice Metke Tekavčič sporočila, da je problem mestnega sveta v tem, da se preveč ukvarja s SIB banko, namesto da bi reševal bolj konstruktivne zadeve. -??????

Od kod ta brezbrižnost oblasti? Po tragediji klošarja v Šoštanju je vsaj vrh policije začel kritizirati politiko vlade, ki je pred leti sistematično ukinila 48 policijskih oddelkov po manjših mestih. Kot da je imeti mestne policaje stvar nepotrebne potrate!

Toda, kako je bilo to sploh mogoče? So kje meščani izvedli protest in v spektakularni akciji z živim obročem onemogočili odhod policajev iz ukinjene policijske postaje? Spomin zlepa ne prikliče na dan takega dogodka.

Torej, izvor težav je v ljudski apatičnosti. Ko državljani preprosto prepustijo odločitve ministrom in županom, brezskrbno verujoč, da ti tako ali tako delajo v njihovo dobro.

Toda, ali se nezadovoljni prebivalci mestec, ki so ostala brez policijskega varstva, spomnijo katere stranke so bile v vladi, ki jim je ukinila lokalne policijske postaje? Pa tako enostaven je politični princip parlamentarnih demokracij - naslednjič več ne voliš njihovih poslancev. Ne glede, da se še kar naprej prijazno nasmihajo.