Bernard Nežmah

 |  Mladina 35  | 

Molk na cesti in v turnu

Poletne dimenzije politike.

© Tomo Lavrič

Po hrvaški uradni napovedi o razširitvi morskega pasu globoko na odprto morje se je začelo novo politično paktiranje. Nekdanji antagonistični republiki Slovenija in Srbija tokrat v skupnem poskusu versus hrvaške morske pretenzije. Včerajšnji sovražniki so lahko današnji prijatelji.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Bernard Nežmah

 |  Mladina 35  | 

© Tomo Lavrič

Po hrvaški uradni napovedi o razširitvi morskega pasu globoko na odprto morje se je začelo novo politično paktiranje. Nekdanji antagonistični republiki Slovenija in Srbija tokrat v skupnem poskusu versus hrvaške morske pretenzije. Včerajšnji sovražniki so lahko današnji prijatelji.

Zunanji minister Dimitrij Rupel je obiskal Črno Goro v podobi predstavnika visoko razvite države in napovedal slovensko pomoč pri gospodarskem razvoju. Res, ko se je pred tednom hrvaški predsednik Stipe Mesić z avtom pripeljal na neuradni obisk v Kotor, se je v deželi ustavil čas. Policaji so za 4 ure blokirali ves promet na magistrali, ljudje pa so se v dolgih kolonah pri plus 35 stopinjah cvrli v avtomobilih in avtobusih ter preklinjali prijateljski obisk; nekaterim se je življenje celo dramatično zagrenilo, ko so zamudili na letalsko povezavo iz Tivta.

Nedojmljiva parada politično-policijskega samopaštva! Najstarejši se spominjajo, da je vročo črnogorsko provinco nekoč obiskal cesar Franc Jožef, pa zaradi njega niso paralizirali življenja, celo ob obiskih predsednika Tita se življenje ni dramatično spremenilo, nenazadnje sta se v Igalu na začetku devetdesetih sestala celo Franjo Tuđman in Slobodan Milošević, pa česa podobnega kot ob Mesićevem obisku niso doživeli.

Tema, ki je enostavna, saj zadeva eklatantni zgled ohole eliminacije svobode gibanja. Toda, kateri medij je najbolj ostro branil pravice državljana pred samovoljo oblastnikov? Kakšen izmed liberalnih in po zahodnjaških kriterijih neodvisni? Nak, najostreje je udaril najbolj nazadnjaški, nekoč promiloševićevski cirilični "Dan"!

Drugi so v imenu podpore demokratičnemu režimu pripravljeni požreti celo uvedbo štiriurne diktature v cestnem prometu. Demokratičnost pač ni ekskluzivna lastnost teh, ki se razglašajo za največje demokrate.

Ob tej izkušnji se slovenski državljan lahko samo pomilovalno nasmehne, pa vendar, ali je naprednost oz. demokratičnost režima nekaj absolutnega?

V Sloveniji se je zahteva po televizijskem prenosu parlamentarnih sej pojavila kot obskurnost, celo medijski teoretiki so jo opisovali kot samovšečno željo opozicionalcev, ki naj bi takorekoč umirali od nečimrnosti. Kot ideja je uspela šele po mesecih oziroma letih.

Tudi črnogorska državna televizija je nekega dne samoiniciativno odločila, da ne bo več v servisu oblasti prenašala skupščinske seje. In ukinila neposredne prenose. Toda tedaj so vse opozicijske stranke stopile kot eden in zapustile parlament. Dokler ne bo teve prenosov, nas ne bo na sejah!

To, kar je imela črnogorska opozicija že leta za samoumevno pridobitev demokracije, je slovenska opozicija okoli Koalicije Slovenija začela postavljati šele pred nedavnim.

Pri političnih idejah pač ni apriori demokratičnih in ne apriori nazadnjaških držav.

Drugi del slovenske opozicije, tisto konstruktivni v podobi Zmaga Jelinčiča je spopad s Hrvaško prignal do absurda. V intervjuju za "Dan" je izjavil, da bi morala imeti Srbija prost dostop do Jadranskega morja. Na vprašanje presenečenega črnogorskega novinarja, kako si to predstavlja - v glavi ga je moral gnesti strah, kateri del Črne Gore bi ji morali predati -, je Jelinčič izstrelil: Konavlje! "Konavlje so bile bile vedno srbski kraj, ki ga je naseljeval srbski živelj. Zato bi morali napraviti koridor iz Srbije prek republike Srbske do Konavelj."

To ni več politična fantastika, kraj Konavlje so v zgodovini znane kot tista najbolj travmatična točka novejše zgodovine Dalmacije, zakaj jugoslovanska armada je ob napadu jeseni leta 1991 vasico oropala in potem do tal požgala!!!!!!!!!

Tudi v političnem spopadu s hrvaškimi politiki, obstaja polje fair konfrontacije.

Spopadi to poletje izgubljajo raison. Umetnik Marko Brecelj, v sedemdesetih avtor genialne plošče "Cocktail", je s tapisonom oblekel cerkvene zvonove. Ne vem, v Mostarju se mi je najbolj vtisnil v spomin mujezin, ki je ob petih sredi mesta z minoreta začel klicati k molitvi. V filmu Tarkovskega Andrej Rubljov je bil cerkveni zvon eden izmed junakov, v svetovnih vojnah je vojska zaplenjala zvonove, da bi jih pretopila v topovske cevi. Cerkveno zvonenje kot grožnja moderni civilizaciji???

Anarhist, ki da nekaj nase, se bo uprl najmočnejšim institucijam. Z zahtevami katoliške cerkve z levo roko in nekaj stavki opravi že šolski minister na navadni tiskovni konferenci.

Domiselnost anarhizma očitno postaja jalova. Si predstavljate, da bi ob zadnjem kongresu slovenske Zveze komunistov artist partijsko zastavo pred stavbo Centralnega komiteja zamenjal z nacistično fano kljukastega križa? Ali dandanes, ko bi kupci v "Mercatorjevem" centru v nedeljskem dopoldnevu debelo gledali, kako na stavbi plapola proletarska zastava s srpom in kladivom?

Vendar pa tudi premer Anton Rop bolj kot premiersko deluje vladarsko. Po aferi "Zbiljski gaj", v kateri kaže, da bo opeharjeno desetine kupcev stanovanj, ni pognal kriminalistični, tožilski in sodni valjar, temveč je nastopil kar predsednik vlade. V izjavi za "POP TV" je povedal, "da bo vlada naredila vse, da bi se v konkretnem primeru našlo rešitev, s katero bi bilo prizadetih čim manj državljanov."

Ja, pri Zevsu, kje pa je tu pravna država, ko premier osebno intervenira v družbenem sporu? Ja, kje pa je bil pri škandalu s SIB banko, s propadlimi hranilnicami, pri preiskavi napada na novinarja Petka in v podobnih malverzacijah? Tam se vlada ni vmešavala, zdaj pa naenkrat premier ne zaupa več institucijam države!??

Ko se samovoljno odloči, kdaj bo interveniral, se premier Rop obnaša kot cesar, ki vsake toliko osebno kaznuje in poravna krivico, ki se je zgodila malemu podaniku.